Galateja, Akis in Polifem

Besedilo

Galateja, Akis in Polifem

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Nato so se spomnili, da Tevkri po Tevkrovi krvi segajo do svojega izvora, in se ustavili na Kreti; a tamkajšnjega podnebja niso mogli dolgo prenašati, zato so zapustili sto mest in si zaželeli doseči avzonska pristanišča. Divja vihar in premetava može; ko jih sprejmejo nezanesljiva pristanišča Strofad, jih preplaši krilata Aelo.

In že so pluli mimo dulihijskih pristanišč, Itake, Samosa in neritskih domov, kraljestva zvijačnega Uliksesa. Uzrejo Ambrakijo, za katero so se prepirali bogovi, in kamen v podobi sodnika, ki je bil spremenjen vanj, deželo, ki zdaj slovi po akcijskem Apolonu, pa Dodono, kjer zemlja govori skozi svoj hrast, in haonske zalive, kjer so ob vladavini sina Molosa na krilih ubežali brezbožnim plamenom.

Nato se napotijo v bližnje feaške kraje, bogato porasle s sadjem, od tam v Epir in v Butrot, ki mu vlada frigijski videc, ter v mesto, zgrajeno po podobi Troje. Od tam, prepričani o prihodnosti, ki jim jo je v celoti z zanesljivimi napotki napovedal Priamov sin Helen, prispejo na Sikanijo: ta s tremi rti sega v morje. Od njih je Pahin obrnjen proti deževnim južnim vetrovom, Lilibej je izpostavljen blagim zefirom, Pelor pa gleda proti Medvedoma, ki se ne potapljata v morje, in proti severniku.

Tu pristanejo Tevkri in s pomočjo vesel ter ugodnega toka ladjevje proti noči doseže zanklejsko peščino. Desno stran ogroža Skila, levo nemirna Haribda: ta požira ugrabljene ladje in jih spet izbljuva, oni pa strašni psi obdajajo temno podtrebušje. Dekliški obraz ima in, če si pesniki niso prav vsega izmislili, je bila nekoč tudi sama dekle. Snubili so jo številni snubci; ko jih je zavrnila, je zahajala k morskim nimfam, ki so jo imele nadvse rade, in jim pripovedovala o izigranih ljubeznih mladeničev.

Ko ji je Galateja nekoč ponudila lase v česanje, jo je med vzdihi nagovorila s temi besedami: »Tebe, o dekle, vendarle snubijo možje, ki niso okrutni, in brez kazni jih lahko zavrneš, kakor jih zavračaš. Jaz pa, ki mi je oče Nerej in me je rodila sinjemodra Doris, jaz, ki me varuje tudi množica sester, sem lahko Kiklopovi ljubezni ubežala le skozi bridko žalost.« — In solze so ji zadušile glas.

Ko ji je dekle z marmornim palcem obrisalo solze in potolažilo boginjo, je reklo: »Povej, predraga, in ne skrivaj vzroka svoje bolečine; saj mi lahko zaupaš!« Nerejeva hči je Kratajini hčeri odgovorila takole: »Akis je bil sin Favna in nimfe Simajtide, veliko veselje svojemu očetu in materi, meni pa še večje: saj se je zavezal le meni. Lep je bil in po šestnajstem rojstnem dnevu mu je nežen, komaj opazen puh obsenčil lica.

Jaz sem ljubila njega, mene pa je Kiklop brez konca snubil. Če bi me vprašala, ali je bilo v meni močnejše sovraštvo do Kiklopa ali ljubezen do Akisa, ti povem: oboje je bilo enako močno. O, kako mogočna je oblast tvojega kraljestva, mila Venera! Saj je celo tisti okrutnež, strašen še samim gozdovom, ki ga noben tujec ni videl brez nesrečnih posledic, zaničevalec mogočnega Olimpa in bogov, spoznal, kaj je ljubezen, in, ujet v silno poželenje, gori, pozabljajoč na svoje črede in votline.

Zdaj skrbiš za svojo lepoto, zdaj bi rad ugajal, zdaj si z grabljami češeš trde lase, Polifem, zdaj ti je v veselje s srpom prirezovati kosmato brado in v vodi opazovati ter urejati svoj divji obraz. Sla po ubijanju, divjost in neizmerna žeja po krvi so ponehale in ladje varno prihajajo in odhajajo. Medtem je k sicilski Etni prispel Telem, Telem, Evrimov sin, ki ga ni nikoli prevaralo nobeno ptičje znamenje, stopil je k strašnemu Polifemu in mu rekel: »Edino oko, ki ga nosiš sredi čela, ti bo iztrgal Ulikses!« Ta se je zasmejal in dejal: »O najneumnejši med vidci, motiš se: že druga mi ga je iztrgala!« Tako zavrne njega, ki mu zaman

oznanja resnico, in bodisi s svojimi orjaškimi koraki teži obalo bodisi se utrujen vrne v senčne votline. V morje sega hrib, klinast, z dolgo konico, in morski valovi mu oblivajo oba boka. Nanj se povzpne divji Kiklop in sede na sredo; volnate ovce mu sledijo, ne da bi jih kdo vodil. Ko si pred noge odloži bor, ki mu služi za palico in bi bil primeren za ladijski prečnik, ter vzame piščal, sestavljeno iz stoterih trstik, pastirsko piskanje začutijo vse gore, začutijo ga valovi; jaz pa, skrita za skalo in sedeča v naročju svojega Akisa, od daleč poslušam

te besede in si jih vtisnem v spomin: »Galateja, bolj bela od cveta snežnobele kaline, bolj cvetoča od travnikov, bolj vitka od visoke jelše, bolj sijoča od stekla, bolj igriva od nežnega kozlička, bolj gladka od školjk, ki jih nenehno brusi morje, prijetnejša od zimskega sonca in poletne sence, žlahtnejša od sadja, veličastnejša od visoke platane, svetlejša od ledu, slajša od zrelega grozdja, mehkejša od labodjega perja in sesirjenega mleka in, če ne bi bežala, lepša od dobro zalitega vrta; pa vendar, ista Galateja, bolj divja od neukročenih juncev, trša od stoletnega hrasta, bolj varljiva od valov,

bolj neupogljiva od vrbovih šib in belega srobota, bolj nepremakljiva od teh skal, bolj silovita od reke, bolj ošabna od hvaljenega pava, bolj ostra od ognja, bolj hrapava od bodečih rastlin, bolj kruta od medvedke z mladiči, bolj gluha od morja, bolj neusmiljena od kače, ki jo pohodiš, in — to bi ti najraje odvzel, ko bi le mogel — hitrejša v begu ne le od jelena, ki ga žene glasni lajež, temveč celo od vetrov in krilate sape!

A če bi me dobro poznala, bi ti bilo žal, da si bežala, sama bi obsojala svoje oklevanje in si prizadevala, da me obdržiš. Imam votline, del gore, ki visijo v živi skali; v njih ni čutiti niti sonca sredi poletne vročine niti zime; imam sadje, ki obtežuje veje, imam grozdje, podobno zlatu, na dolgih trtah, pa tudi škrlatno: zate hranim eno in drugo. Sama boš s svojimi rokami nabirala mehke jagode, ki rastejo v gozdni senci, sama jesenske drnulje in slive, ne le temne od črnega soka, temveč tudi žlahtne, podobne svežemu vosku.

Če bom tvoj mož, ti ne bo manjkalo kostanja ne sadežev jagodičnice: vsako drevo ti bo služilo. Vsa ta živina je moja; še mnoge ovce blodijo po dolinah, mnoge skriva gozd, mnoge prebivajo v votlinah. Če bi me vprašala, ti ne bi znal povedati, koliko jih je: le revež šteje svojo živino! Ko jih hvalim, mi ni treba verjeti: sama si lahko ogledaš, kako noge komaj objemajo nabrekla vimena.

Imam še mlajši zarod, jagnjeta v toplih stajah, in v drugih stajah prav toliko stare kozličke. Vedno imam snežnobelo mleko: del ga hranim za pitje, del pa strjujem z raztopljenim siriščem. In ne boš dobivala le lahko dostopnih ljubljenčkov in običajnih daril, damjakov, zajcev, kozla ali para golobov oziroma gnezda, vzetega z drevesnega vrha. Našel sem dvojčka, ki se lahko igrata s teboj, tako podobna drug drugemu, da bi ju komaj ločila: mladiča kosmate medvedke na vrhovih gora.

Našel sem ju in rekel: ‘Ta dva bova prihranila za gospodarico!’ Le pomoli že svojo sijočo glavo iz sinjega morja, pridi že, Galateja, in ne zaničuj mojih darov. Saj se poznam: pred kratkim sem se videl v zrcalu bistre vode in ob pogledu nase mi je bila moja lepota všeč. Poglej, kako velik sem! Niti Jupiter v nebesih nima večjega telesa: saj navadno pripovedujete, da tam vlada nekakšen Jupiter. Bujni lasje mi padajo na mrki obraz in kakor gaj senčijo ramena.

In nikar ne misli, da je grdo, ker moje telo gosto poraščajo trde ščetine: grdo je drevo brez listja, grd je konj, če mu vratu ne prekriva zlata griva; ptice pokriva perje, ovce krasi njihova volna, moškim pa pristajajo brada in kosmate dlake po telesu. Sredi čela imam eno samo oko, a je kakor orjaški ščit. Kaj? Mar ne vidi veliki Sonce vsega tega z neba? Pa ima Sonce vendar eno samo oko!

Pomisli še, da moj oče kraljuje v vašem morju: njega ti dajem za tasta. Le usmili se me in usliši prošnje svojega ponižnega prosilca! Samo tebi se uklanjam. Jaz, ki zaničujem Jupitra, nebo in prebojno strelo, častim tebe, Nerejeva hči: tvoja jeza je hujša od strele. — In laže bi prenašal to zaničevanje, če bi bežala pred vsemi; a zakaj zavračaš Kiklopa in ljubiš Akisa, zakaj imaš Akisa raje kot moj objem?

Naj je že všeč samemu sebi in naj bo, čeprav tega ne želim, všeč tudi tebi, Galateja; le priložnost naj dobim, pa bo občutil, da je moja moč vredna tako velikega telesa! Živemu mu bom iztrgal drobovje in razkosane ude raztrosil po poljih in po tvojih valovih — tako naj se združi s teboj! Saj gorim in ranjeni ljubezni ogenj še silneje divja; zdi se mi, da v prsih nosim Etno, prestavljeno vanje z vso njeno močjo; ti pa, Galateja, ostajaš hladna.« Ko je tako zaman tožil — saj sem vse videla —, je vstal in kakor bik, ki divja, ker so mu vzeli kravo, ni mogel mirovati, temveč je blodil po gozdu in znanih gorskih pašnikih.

Tedaj je divjak zagledal mene in Akisa, ki nisva ničesar slutila in se nisva bala nič takega, ter zavpil: »Vidim vaju! In poskrbel bom, da bo to vajino zadnje srečanje v ljubezni!« Njegov glas je bil tako silen, kakor je moral biti glas razjarjenega Kiklopa: od krika je zadrhtela Etna. Jaz sem se prestrašena potopila v bližnje morje, Simajtidin sin pa mu je obrnil hrbet in se pognal v beg ter zaklical: »Pomagaj mi, Galateja, prosim! Pomagajta, starša, in sprejmita mene, ki mi grozi smrt, v svoje kraljestvo!« Kiklop ga zasleduje, odtrga kos gore in ga vrže za njim; čeprav ga doseže le skrajni rob te gmote, vendar vsega Akisa pokoplje pod seboj.

Jaz pa sem storila edino, kar je dopuščala usoda: Akisu sem omogočila, da je prevzel moč svojih prednikov. Izpod skalne gmote je tekla škrlatna kri in že čez kratek čas je njena rdečina začela bledeti; njena barva je postala kakor barva reke, ki jo je zmotil prvi dež, nato se je počasi zbistrila. Tedaj se je skalna gmota ob dotiku razklala in skozi razpoke je pognalo visoko, živo trsje, iz votlega skalnega žrela pa so zašumeli brizgajoči valovi.

In glej čudo: nenadoma se je do pasu prikazal mladenič, ki mu je upognjeno trsje obdajalo nova rogova; če ne bi bil večji in ne bi imel vsega obraza sinjega, bi bil Akis. Pa vendar je bil tudi tak še vedno Akis, spremenjen v reko, in njene vode so ohranile njegovo nekdanje ime.«