Sibila in Apolon

Besedilo

Sibila in Apolon

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ko so trojanske ladje z vesli premagale to nevarnost in požrešno Haribdo ter bile že blizu avzonske obale, jih je veter odnesel nazaj k libijskim bregovom. Tam je Eneja v svoje srce in dom sprejela Sidonka, ki ni mogla prenesti ločitve od frigijskega moža; na grmadi, postavljeni pod pretvezo svetega obreda, se je vrgla na meč in prevarana sama prevarala vse.

Spet je zbežal od novega mesta na peščeni zemlji in se vrnil v Eriksovo deželo k zvestemu Akestu; tam je daroval žrtve in počastil grob svojega očeta. Nato je odvezal ladje, ki jih je Junonina Iris skoraj sežgala, ter zapustil Hipotadovo kraljestvo in dežele, iz katerih se kadi vroče žveplo, pa tudi čeri Siren, Ahelojevih hčera. Ladja, ki je ostala brez krmarja, je plula mimo Inarime in Prohite ter Pitekus, ki ležijo na nerodovitnem griču in so dobile ime po svojih prebivalcih.

Oče bogov je namreč nekoč zasovražil prevare in krive prisege Kerkopov ter zločine tega goljufivega rodu in može spremenil v grde živali, da bi se hkrati zdeli ljudem podobni in nepodobni. Skrčil jim je ude, jim od čela potlačil navzgor zavihane nosove in jim obraze preoral s starkinimi gubami; vsa telesa jim je prekril z rumenkasto dlako in jih poslal v te kraje, še prej pa jim odvzel dar govora in jezika, rojenega za strašne krive prisege: pustil jim je le, da se pritožujejo s hripavim vreščanjem.

Ko je Eneja odplul mimo teh otokov in na desni pustil Partenopino obzidje, na levi pa grob spevnega Eolovega sina, je prispel do krajev, prepojenih z močvirsko vodo, do kumske obale in votline dolgožive Sibile. Prosil jo je, naj mu dovoli skozi Avern priti do očetove sence. Ona pa je pogled, dolgo uprt v tla, naposled dvignila in, vsa zamaknjena od boga, ki jo je obsedel, dejala: »Veliko prosiš, mož, največji po svojih dejanjih, čigar desnica se je izkazala v boju z meči in čigar pobožnost se je razodela v ognju.

A vendar odloži strah, Trojanec: dobil boš, kar prosiš, in pod mojim vodstvom spoznal elizejska bivališča, najskrajnejša kraljestva sveta ter ljubo podobo svojega očeta. Za krepost ni nobena pot neprehodna!« Tako je dejala in mu v gozdu avernske Junone pokazala vejo, bleščečo od zlata, ter mu velevala, naj jo odtrga od debla. Eneja je ubogal in videl bogastvo strašnega Orka, svoje pradede in ostarelo senco velikodušnega Anhiza; spoznal je tudi zakone teh krajev in nevarnosti, ki ga čakajo v novih vojnah.

Ko se je nato z utrujenimi koraki po isti poti vračal navzgor, si je ob kumski vodnici krajšal napor s pogovorom. Medtem ko je stopal po grozljivi poti skozi temni somrak, je dejal: »Naj si boginja v lastni podobi ali bogovom najljubša smrtnica, zame boš vselej kakor božanstvo in priznaval bom, da sem živ po tvoji zaslugi, saj si mi dovolila vstopiti v kraje smrti in me iz njih spet privedla, ko sem smrt videl na lastne oči.

V zahvalo za to ti bom, ko se vrnem na svetlo, postavil svetišče in te častil z darovi kadila.« Prerokinja se je ozrla vanj, globoko vzdihnila in dejala: »Nisem boginja; nikar s svetim kadilom ne časti človeške glave. Da pa ne bi taval v nevednosti: ponujeno mi je bilo večno življenje brez konca, če bi svojo deviškost prepustila zaljubljenemu Febu. Dokler je še upal na to in me skušal pridobiti z darovi, mi je rekel: ‘Izberi, kumska devica, kar si želiš: tvoja želja bo izpolnjena.’ Zajela sem pest prahu in mu jo pokazala; nespametno sem prosila, naj doživim toliko rojstnih dni, kolikor zrnc je v njem.

Pozabila pa sem prositi, naj vsa ta leta ostanem mlada. A tudi to mi je ponujal, večno mladost, če bi se mu vdala v ljubezni. Febov dar sem zavrnila in ostajam neomožena; toda srečnejša leta so mi že obrnila hrbet in z drhtečim korakom je prišla bolehna starost, ki jo bom morala še dolgo prenašati — saj sem, kot vidiš, preživela že sedem stoletij. Da bi dosegla število prašnih zrnc, mi ostaja še tristo žetev in tristo trgatev.

Prišel bo čas, ko me bo dolgi vek iz tako velikega telesa skrčil v drobno bitje in bodo od starosti izčrpani udje postali komaj še zaznavno breme. Nihče ne bo verjel, da sem bila ljubljena in da sem ugajala bogu; morda me celo sam Feb ne bo več prepoznal ali pa bo zanikal, da me je ljubil. Tako zelo se bom spremenila, da me nihče ne bo mogel videti, vendar me bodo prepoznali po glasu; glas mi bodo usode pustile.«