Prevod

Nekoč je v Indiji živel mož po imenu Sanghata. Na ladjo je vkrcal petsto trgovcev in odplul proti Zlatemu pristanišču. Nenadoma pa je zapihal zlovešč veter in ladjo kakor izstreljeno puščico odnesel proti jugu. Zaneslo jih je v neznano deželo, kjer so se naposled približali kopnemu. Veseli, da so se rešili, so vsi brez pomišljanja pohiteli na obalo. Čez nekaj časa se je prikazalo kakih deset izredno lepih žena, ki so prepevaje prihajale mimo. V tej neznani deželi so bili trgovci osamljeni in prestrašeni, ko pa so zagledali tako čudovite ženske, so se razveselili in jih poklicali k sebi. Žene so se odzvale in prišle bliže; od blizu so bile še ljubkejše in njihovi lepoti ni bilo primere. Vseh petsto trgovcev je strmelo vanje in jih brez konca občudovalo. Trgovci so jih vprašali: »Odpravili smo se iskat zaklade, pa nas je zajel hud veter in nas zanesel v to neznano deželo. Komaj smo še prenašali svojo stisko, toda ob pogledu na vas se je vsa žalost razblinila. Zdaj nas, prosimo, brž vzemite s seboj in poskrbite za nas. Ladja je povsem uničena in ne moremo se vrniti.« Žene so rekle: »Potem pa le pojdite z nami,« stopile prednje in jih vodile po poti. Ko so prišli do njihovega doma, so zagledali visoko belo obzidje, ki se je v širokem loku raztezalo naokrog, in mogočna vrata. Žene so jih odpeljale skoznje in jih takoj za njimi zaklenile. V notranjosti je stalo mnogo različnih hiš, ločenih druga od druge, nikjer pa ni bilo niti enega moškega. Trgovci so si vsak izbrali ženo in zaživeli z njo. Njihova medsebojna ljubezen ni poznala meja in niti za hip se niso želeli ločiti. Tako so živeli, toda žene so vsak dan dolgo spale sredi dneva. Čeprav so bile njihove poteze lepe, so bile med spanjem nekam srhljive. Sanghata je opazil ta nenavadni videz in ni vedel, kaj naj si misli. Obhajali so ga sumi, zato je tiho vstal in se razgledal naokrog. Vsepovsod so bili ograjeni prostori, med njimi pa je naletel na enega, ki ga je obdajalo posebno visoko obzidje. Vrata so bila trdno zaklenjena. Ob strani je splezal na zid in pogledal noter. V notranjosti je bilo mnogo ljudi: nekateri so bili mrtvi, drugi so stokali. Ležalo je tudi veliko pobeljenih okostij in krvavih trupel. Sanghata je pomignil enemu od še živih, naj se približa, in ga vprašal: »Kdo ste in zakaj ste zaprti tukaj?« Mož mu je odgovoril: »Doma sem iz južne Indije. Zaradi trgovine sem plul po morju, pa me je hud veter zanesel s poti na ta otok. Tu so nas pretentale prelepe ženske in živeli smo z njimi ter pozabili celo na vrnitev domov. Vsi otroci, ki so jih rojevale, so bili deklice. Neizmerno smo jih ljubili in živeli z njimi, ko pa je z ladjo prispela nova skupina trgovcev, so prejšnje može zaprle sem, kakor vidiš, in jih dan za dnem jedle. Tudi vas čaka enaka usoda, ko prispe naslednja ladja. Kakor koli morete, zbežite, in to čim prej! Te demonke vsak dan opoldne spijo kakih šest ur. Če boste v tem času previdni, vam utegne uspeti pobegniti. Prostor, kjer smo zaprti mi, je na vseh straneh utrjen z železom. Poleg tega so nam prerezale vse kite, zato ne moremo nikamor.« Tako je govoril in jokal. Sanghata si je mislil: »Torej sem upravičeno slutil, da je nekaj narobe,« se vrnil in vse povedal drugim trgovcem. Vsi so bili iz sebe od groze. Medtem ko so žene spale, so pod Sanghatovim vodstvom odšli na obalo. Obrnili so se proti daljni deželi Potalaka in skupaj na ves glas klicali bodhisattvo Kannona. Tedaj je z odprtega morja po valovih priplaval velik bel konj, prišel pred trgovce in legel na trebuh. »To je znamenje, da je bila naša molitev uslišana,« so pomislili ter se ga vsi oprijeli in povzpeli nanj. Medtem so se žene prebudile in videle, da ni nikjer nobenega moškega. »Pobegnili so!« so vzkliknile in vse stekle na obalo. Tam so zagledale može, ki so na belosivem konju odhajali čez morje. V hipu so se spremenile v kake tri metre visoke demonke, skakale sto dvajset ali sto petdeset metrov visoko v zrak ter kričale in zmerjale. Med trgovci pa je bil eden, ki se je spomnil, kako nepopisno ljubka je bila njegova žena. Izpustil je svoj oprijem in padel v morje. Rakšase so se prerivale zanj, ga raztrgale in požrle. Konj je medtem dosegel zahodno obalo južne Indije in legel. Trgovci so veselo sestopili, konj pa je izginil, kakor bi ga kdo izbrisal. Sanghata je bil do dna duše prestrašen in po vrnitvi v domovino ni nikomur povedal, kaj se je zgodilo. Minili sta dve leti, ko je rakšasa, ki je bila njegova žena, prišla k njemu domov. Bila je še veličastnejša kakor nekoč in nepopisno lepa. Rekla mu je: »Morda naju je združila vez iz prejšnjega življenja, saj sem te ljubila bolj kakor kogar koli. Kako si me mogel tako zapustiti in pobegniti? V naši deželi se od časa do časa pojavijo takšne pošasti in žrejo ljudi. Prav zato skrbno zaklepamo vrata in postavljamo visoke zidove. Ko so tiste demonke slišale hrup množice ljudi na obali, so prišle in tam pred vami pokazale svojo divjo nrav. Nič od tega ni bilo naše delo. Odkar si odšel, tako neznosno hrepenim po tebi in žalujem. Ali ti ne čutiš enako?« Ob teh besedah je bridko zajokala. Kdor ne bi vedel ničesar, bi ji prav lahko verjel. Sanghata pa se je silovito razjezil, izvlekel meč in jo hotel ubiti. Z grenkimi očitki je zapustila njegovo hišo in odšla v kraljevo palačo. Tam je izjavila: »Sanghata je že dolga leta moj mož. Zdaj pa me je zavrgel in noče več živeti z menoj. Komu naj potožim svojo stisko? Naj kralj razsodi o tem!« Med visokimi dostojanstveniki in dvorjani, ki so jo videli, ni bilo nikogar, ki ga njena lepota ne bi povsem prevzela. Kralj je slišal zanjo in pokukal izza zastora. Bila je neizrekljivo lepa. V primerjavi z njo so bile vse njegove številne soproge in kraljice kakor grude zemlje, ona pa kakor dragulj. »Kakšno srce ima Sanghata, da noče živeti s takšno žensko?« se je vprašal ter ga dal poklicati in zaslišati. Sanghata mu je odgovoril: »Tega bitja nikakor ne smete spustiti v svoje sobane. Strašno je, bolj, kakor vam lahko dopovem. Zgodila se bo grozovita nesreča.« S tem je odšel. Ko je kralj slišal njegove besede, je pomislil: »Ta Sanghata je pa res brezupen človek. No, prav, naj jo pripeljejo skozi zadnji vhod.« Tako je ukazal dvornemu komorniku in proti večeru so jo pripeljali k njemu. Poklical jo je bliže in jo opazoval: njena pojava, obraz in vedenje, njen vonj in očarljivost, vse je bilo brez primere. Nato sta skupaj legla in dva ali tri dni ni več vstal niti se ni menil za vladarske posle. Sanghata je prišel v palačo in rekel: »Zgodila se bo strašna nesreča. Kako grozljivo! Ta reč bo kralja prav kmalu ubila!« Toda nihče ni hotel slišati njegovih besed. Tako je napočilo jutro tretjega dne. Še preden so odprli palačne naoknice, so videli žensko, kako je prišla iz kraljeve spalnice in obstala zunaj. Njen obraz je bil spremenjen in neznansko strašen, okrog ust pa je bila krvava. Nekaj časa se je razgledovala naokrog, nato pa se kakor v letu pognala od napušča, izginila v oblakih in je ni bilo več. Ljudje so odhiteli v kraljevo spalnico, da bi mu povedali, kaj se je zgodilo, toda izpod zaves njegovega ležišča je tekla kri. Začudeni so pogledali za zavese in našli eno samo okrvavljeno glavo. Ničesar drugega ni bilo. Vrveža in groze, ki sta tedaj zajela palačo, ni mogoče opisati. Žalost dvorjanov in dvorjank ni poznala meja. Kraljev sin, prestolonaslednik, je nemudoma zasedel prestol. Poklical je Sanghato in ga dal izprašati o vsem, kar se je zgodilo. Sanghata mu je povedal: »Prav zato, ker sem vedel, kakšno bitje je, sem prosil, naj jo nemudoma preženejo. Zdaj pa mi podelite vladarski ukaz in šel jo bom pokončat.« Kralj mu je odgovoril: »Ukazal bom vse, kar boš zahteval.« Sanghata je dejal: »Na hitre ladje naj vkrcajo sto bojevnikov, oboroženih z meči, in sto lokostrelcev ter jih odpošljejo z menoj.« Storili so natanko tako, kakor je prosil. Sanghata je z vojsko odplul na otok rakšas in najprej poslal na obalo kakih deset mož, preoblečenih v trgovce. Kakor po navadi so se prikazale prelepe žene, prepevale, zvabile trgovce s seboj in jih odpeljale v svojo utrdbo. Tik za njimi je vdrlo dvesto bojevnikov in planilo nadnje z meči in puščicami. Žene so jim sprva namenjale žalostne, očitajoče poglede in skušale vzbuditi usmiljenje. Toda Sanghata je na ves glas kričal, tekal med svojimi možmi in jim dajal povelja. Tedaj so se spremenile v demonke, na široko razprle gobce in planile nanje. Bojevniki pa so jim z meči sekali glave, roke in noge, tiste, ki so skušale poleteti in zbežati po zraku, pa so sestrelili z loki. Niti ene niso pustili pri življenju. Hiše so zažgali in požgali do tal ter vso deželo spremenili v prazno pustinjo. Nato so se vrnili in o vsem poročali kralju. Ta je deželo nemudoma podaril Sanghati, ki je tja odšel s svojimi dvestotimi bojevniki in se tam naselil. Živel je v velikem blagostanju. Pravijo, da tej deželi še danes vladajo njegovi potomci.