Prevod

Tudi ta zgodba se je zgodila davno tega v Indiji. Živel je jelen, čigar kožuh je bil peterih barv, rogovi pa beli. Prebival je globoko v gorah in ljudje niso vedeli zanj. Ob vznožju teh gora je tekla velika reka. V gorah je živela tudi vrana, ki se je družila z jelenom in mu bila prijateljica. Nekoč je reka odnašala moža, ki je bil že na robu smrti. »Na pomoč! Naj me kdo reši!« je vpil. Ko je jelen zaslišal njegove klice, mu sočutje ni dalo miru. Zaplaval je v reko in moža rešil. Mož, presrečen, da je ostal živ, je sklenil dlani in dejal jelenu: »S čim naj ti povrnem to dobroto?« Jelen mu je odgovoril: »Kako bi mi jo mogel povrniti? Le tega nikoli in nikomur ne povej, da živim v teh gorah. Moj kožuh je peterih barv. Če bi ljudje izvedeli zame, bi me gotovo ubili, da bi dobili mojo kožo. Iz strahu pred tem se skrivam tako globoko v gorah in skrbno pazim, da nihče ne ve zame. Toda tvoji klici so se mi tako zasmilili, da sem pozabil na lastno varnost in te rešil.« Mož je odvrnil: »Res je, prav imaš. Nikoli te ne bom izdal.« To mu je še in še zagotavljal, nato pa odšel. Vrnil se je v domačo vas in preživljal dneve in mesece, ne da bi komu kaj povedal. Medtem je kraljica te dežele neko noč sanjala o velikem jelenu, čigar kožuh je bil peterih barv, rogovi pa beli. Ko se je prebudila, je rekla kralju: »Takšne sanje sem imela. Ta jelen gotovo nekje živi. Poišči ga, prosim, ujemi ga in mi ga podari.« Kralj je zato izdal razglas: »Kdor najde jelena peterih barv in mi ga privede, dobi zaklade zlata, srebra, biserov in dragih kamnov, povrh pa še celo pokrajino.« Ko je rešeni mož to slišal, je prišel na dvor in dejal: »Jelen takšnih barv, kakršnega iščete, živi globoko v gorah v tisti pokrajini. Vem, kje prebiva. Dajte mi lovce in ujel ga bom ter vam ga privedel.« Kralj se je silno razveselil. Sam je zbral številne lovce, moža vzel s seboj za vodnika in se odpravil na pot. Ko so prišli globoko v gore, je jelen, ki ni ničesar slutil, ležal v votlini. Njegova prijateljica vrana jih je zagledala in se močno prestrašila. Glasno je zakrakala, jelena kljunila v uho in ga potegnila zanj, da se je zdrznil. Nato mu je povedala: »Kralj te dežele je s številnimi lovci obkolil goro in te bo zdaj zdaj ubil. Nikamor ne moreš pobegniti. Kaj bo s teboj?« S temi besedami je odletela in žalostno krakala. Pretreseni jelen je stopil proti kraljevi nosilnici. Lovci so že nastavili puščice na tetive in hoteli streljati, a kralj je dejal: »Jelen prihaja k nam brez strahu. Gotovo ima razlog za to. Ne streljajte!« Lovci so sneli puščice in opazovali. Jelen je pokleknil pred nosilnico ter spregovoril: »Zaradi barve svojega kožuha živim v strahu, zato se skrivam globoko v teh gorah. Kako ste torej, veliki kralj, izvedeli, kje prebivam?« Kralj mu je odgovoril: »Mož z znamenjem na obrazu, ki stoji ob moji nosilnici, mi je povedal zate, zato sem prišel.« Jelen se je ozrl in ob nosilnici zagledal moža z znamenjem na obrazu. Bil je prav tisti, ki ga je rešil. Obrnil se je k njemu in dejal: »Ko sem ti rešil življenje, si govoril, da mi te dobrote ne moreš nikoli poplačati. Tedaj si mi vedno znova prisegal, da nikomur ne boš povedal, da živim tukaj. Zdaj pa si pozabil na dobroto in me hočeš izročiti smrti. Ali se ne spominjaš, kako si se utapljal in si bil že na robu smrti, pa sem priplaval k tebi, ne meneč se za lastno življenje, in te rešil? Ali se ne spominjaš svojega brezmejnega veselja?« Tako je govoril, ves prevzet od bridkosti, in jokal, da so mu tekle solze. Tedaj je tudi kralj zajokal in dejal: »Čeprav si žival, si iz usmiljenja rešil človeka. Ta mož pa se je vdal pohlepu in pozabil na prejeto dobroto. Njega bi morali imenovati žival. Človeka dela človeka hvaležnost.« Ukazal je moža prijeti in mu pred jelenovimi očmi odsekati glavo. Nato je še razglasil: »Odslej naj v vsej deželi nihče več ne ubije jelena. Kdor prekrši ta ukaz in ubije enega samega jelena, naj bo nemudoma obsojen na smrt.« Potem se je vrnil domov. Odtlej sta po vsem kraljestvu vladala mir in varnost in dežela je bila bogata, tako pripovedujejo.