Prevod

V Københavnu je ulica z nenavadnim imenom »Hyskenstræde«; zakaj se tako imenuje in kaj to pomeni? Ime naj bi bilo nemško, vendar so pri tem nemščini storili krivico: reči bi morali »Häuschen«, kar pomeni hišice. Te hišice tedaj, in še mnogo let zatem, niso bile veliko več kot lesene prodajalnice, skoraj takšne, kakršne danes postavljajo po sejmih; no, nekoliko večje so že bile in imele so okna, le da so bila ta iz roževine ali živalskih mehurjev, saj je bilo takrat predrago, da bi imele vse hiše steklene šipe. A to je bilo že tako davno, da je celo praded našega pradeda, kadar je pripovedoval o tem, govoril: v starih časih; odtlej je minilo več sto let.

Bogati trgovci iz Bremna in Lübecka so trgovali v Københavnu; sami niso prihajali sem gor, temveč so pošiljali svoje pomočnike. Ti so živeli v lesenih prodajalnicah v »Ulici hišic« ter prodajali pivo in začimbe. In nemško pivo je bilo zares imenitno, pa koliko vrst ga je bilo: bremensko, prysinško, emško — in še braunschweiška mumma! Potem pa vse tiste začimbe, žafran, janež, ingver in predvsem poper; ta je bil najpomembnejši, zato so nemški pomočniki na Danskem dobili ime poprovi samci. Doma so se morali zavezati, da se tu gori ne bodo poročili. Mnogi so se tako postarali; sami so morali skrbeti zase, se negovati in sami gasiti svoj ogenj, če so ga imeli. Nekateri so postali osamljeni stari možje s svojimi mislimi in navadami; po njih zdaj vsakemu neporočenemu moškemu, ki je že v zrelih letih, pravijo »poprovi samec«. Vse to je treba vedeti, da bi razumeli zgodbo.

Iz poprovega samca se norčujejo in pravijo, da si mora povezniti nočno čepico, jo potegniti čez oči in se odpraviti spat: »Žagaj, žagaj drva, gorje poprovim samcem! S čepico spat se vsak poda, a luč si sam prižiga!« Da, tako pojejo o njih! Posmehujejo se poprovemu samcu in njegovi nočni čepici — prav zato, ker tako malo vedo o njem in o njej. Ah, te nočne čepice si nikar ne želite! In zakaj ne? No, poslušajte!

V Ulici hišic v najstarejših časih ni bilo tlaka; ljudje so stopali iz luknje v luknjo kakor po razorani, v zemljo vrezani poti, pa tudi tesno je bilo: prodajalnice so se držale druga druge in si stale nasproti tako blizu, da so poleti pogosto razpeli * jadro čez ulico, od ene prodajalnice do druge. Vmes je dišalo po popru, žafranu in ingverju. Za pulti ni stalo veliko mladeničev, ne, večinoma so bili stari možakarji. In nikakor niso bili oblečeni tako, kakor si jih predstavljamo: z lasuljo ali nočno čepico, s kratkimi hlačami do kolen, telovnikom in suknjo, zapeto do vratu. Ne, tako se je oblačil praded našega pradeda in tako je tudi upodobljen. Poprovi samci si niso mogli privoščiti, da bi jih kdo naslikal, pa bi bilo danes vendar dragoceno imeti podobo katerega izmed njih, kakor je stal za pultom ali ob praznikih hodil v cerkev. Klobuk je imel široke krajce in visoko oglavje; kateri od mlajših pomočnikov si je vanj pogosto zataknil pero. Volneno srajco je prekrival zavihan platnen ovratnik, jopič je bil tesno zapet, čez njega je ohlapno visel plašč, hlače pa so segale naravnost v čevlje s širokimi konicami, saj nogavic niso nosili. Za pasom sta tičala jedilni nož in žlica, pa še velik nož za obrambo, ki je bil v tistih časih pogosto potreben. Prav tako se je ob praznikih oblačil stari Anthon, eden najstarejših poprovih samcev v Ulici hišic, le da ni imel visokega klobuka, temveč kapuco, pod njo pa pleteno čepico, pravo nočno čepico. Nanjo se je tako navadil, da je nikoli ni snel, in imel je kar dve taki. Bil je kakor ustvarjen za slikarja: suh kot trska, poln gub okoli ust in oči, z dolgimi koščenimi prsti in sivimi košatimi obrvmi. Nad levim očesom mu je visel cel šop; lepo to že ni bilo, a po njem so ga zlahka prepoznali. O njem so vedeli, da je iz Bremna, vendar v resnici ni bil od tam; tam je živel njegov gospodar. Sam je bil iz Thüringena, iz mesta Eisenach tik pod Wartburgom. O tem stari Anthon ni veliko govoril, zato pa je toliko več mislil na to!

Stari pomočniki iz te ulice se niso veliko družili; vsak je ostajal v svoji prodajalnici, ki so jo zaprli že zgodaj zvečer, in potem je bilo tam temno. Le skozi majhno strešno okence iz roževine je pronical medel soj; znotraj je stari mož največkrat sedel na postelji z nemško pesmarico in pel svojo večerno hvalnico ali pa se je še pozno v noč ukvarjal s tem in onim. Veselo to gotovo ni bilo; biti tujec v tuji deželi je bridka usoda. Nikomur nisi mar, razen če mu stojiš na poti.

Kadar je bila zunaj zares črna noč z dežjem in viharjem, je bilo tu pogosto tako mračno in pusto. Nobene svetilke ni bilo videti, razen ene same, prav majhne, ki je visela na koncu ulice pred podobo svete Device, naslikano na zidu. Jasno je bilo slišati, kako voda pljuska in udarja ob bližnje leseno ogrodje pri Slotsholmu, proti kateremu je gledal drugi konec ulice. Takšni večeri so bili dolgi in samotni, če se človek ni s čim zamotil: ni bilo treba vsak dan razpakirati in zapakirati blaga, izdelovati papirnatih škrnicljev in loščiti tehtničnih skodelic; zato se je lotil česa drugega. Tako je počel tudi stari Anthon: sam si je šival obleko in krpal čevlje. Ko je naposled legel, si je po navadi pustil nočno čepico na glavi in jo potegnil še nekoliko niže, a jo kmalu spet privzdignil, da bi pogledal, ali je sveča res dobro ugasnjena. Potipal jo je, stisnil stenj, nato spet legel, se obrnil na drugo stran in si znova potegnil čepico navzdol. Toda pogosto mu je prav tedaj prišlo na misel: ali je v žerjavnici spodaj res že dogorel vsak košček oglja, ali je vse dodobra zadušeno? Morda je ostala drobna iskra, ki bi lahko zanetila ogenj in povzročila nesrečo. Tedaj je vstal iz postelje in splezal po lestvi — stopnice se temu ni moglo reči — in ko je prišel do žerjavnice, ni bilo nikjer nobene iskre, zato se je lahko vrnil. A pogosto je prišel le do polovice, pa že ni bil več prepričan, ali je pred vrata postavil železni zapah in ali so polkna zataknjena. Da, spet je moral dol na svojih tankih nogah. Zeblo ga je in zobje so mu šklepetali, ko je zlezel v posteljo, kajti mraz se najhuje zažene v človeka prav takrat, ko ve, da se bo moral umakniti. Odejo si je potegnil više, nočno čepico niže čez oči in zdaj odvrnil misli od dnevnega trgovanja in skrbi. A prijetneje mu zato ni bilo, kajti tedaj so prišli stari spomini in razobesili svoje zavese, v njih pa so včasih bucike, na katerih se zbodeš. Av! rečeš; in če se zarinejo v živo meso in zapečejo, ti lahko privabijo solze v oči. Tako je bilo pogosto tudi s starim Anthonom; pritekle so vroče solze, najčistejši biseri. Padale so na odejo ali na tla in zazvenele tako pretresljivo, kakor bi počila struna bolečine. Resda so izhlapele, a pri tem so vzplamtele; in v njihovi svetlobi se mu je pokazala podoba iz življenja, tista, ki nikoli ni izginila iz njegovega srca. Ko si je obrisal oči z nočno čepico, sta se solza in podoba razbili, toda njun izvir je bil in ostal v njegovem srcu. Podobe niso prihajale po vrsti, kakor so se dogodki zgodili; najpogosteje so se vračale najbolj boleče, zasijale pa so tudi tiste radostno otožne, in prav te so zdaj metale najgloblje sence.

»Lep je bukov gozd na Danskem!« so govorili ljudje, toda za Anthona je bil še lepši bukov gozd v okolici Wartburga; mogočnejši in bolj častitljivi so se mu zdeli stari hrasti okoli ponosnega viteškega gradu, kjer so se ovijalke spuščale čez skalne bloke. Tudi jablanovi cvetovi so tam dišali slajše kakor v danski deželi; vse to je še vedno živo čutil in zaznaval. Solza je zdrsnila, zazvenela in zasijala: v njej je jasno videl otroka, dečka in deklico, ki sta se igrala. Deček je imel rdeča lica, svetle kodraste lase in odkrite modre oči; bil je sin bogatega trgovca, mali Anthon, on sam. Deklica je imela rjave oči in črne lase, videti je bila pogumna in bistra; bila je županova hči Molly. Igrala sta se z jabolkom, stresala sta ga in poslušala, kako v njem rožljajo pečke. Prerezala sta ga in vsak je dobil svoj kos; pečke sta si razdelila in jih pojedla, razen ene, ki bi jo bilo treba po dekličinem mnenju posaditi v zemljo.

»Boš že videl, kaj bo iz nje! Nekaj, česar si sploh ne predstavljaš: cela jablana bo zrasla, le da ne takoj!« In pečko sta posadila v cvetlični lonček; oba sta bila pri delu vsa vneta. Deček je s prstom izkopal jamico v zemljo, deklica je vanjo položila pečko, potem pa sta jo skupaj zasula.

»Samo ne smeš je jutri izkopati, da bi pogledal, ali je že pognala korenine,« je rekla. »Tega se ne sme! Jaz sem to naredila s svojimi rožami, samo dvakrat; hotela sem videti, ali rastejo, takrat še nisem bila dovolj pametna, in rože so umrle!«

Lonček je ostal pri Anthonu in vso zimo ga je vsako jutro pogledal, a videti je bilo samo črno prst. Potem je prišla pomlad, sonce je tako toplo sijalo in iz lončka sta pokukala dva drobna zelena listka.

»To sva jaz in Molly!« je rekel Anthon. »Kako ljubko, kako čudovito!« Kmalu je zrasel še tretji listek; koga predstavlja ta? Potem je prišel še eden in še eden! Vsak dan in vsak teden je bila rastlina večja, nazadnje je zrasla v pravo drevo. In vse to se je zdaj zrcalilo v eni sami solzi, ki se je razbila in izginila; vendar se je lahko znova porodila iz izvira — iz srca starega Anthona.

Blizu Eisenacha se razteza veriga kamnitih gora; ena se zaobljeno dviga iz nje in na njej ni ne dreves ne grmovja ne trave. Imenuje se Venerina gora. V njeni notranjosti prebiva gospa Venera, poganska boginja iz davnih časov, ki so jo imenovali tudi gospa Holle; to je vedel in še danes ve vsak otrok v Eisenachu. K sebi je zvabila plemenitega viteza Tannhäuserja, minezengerja iz pevskega kroga na Wartburgu.

Molly in Anthon sta pogosto stala pri gori in nekoč je rekla: »Si upaš potrkati in reči: Gospa Holle! Gospa Holle! Odprite, tukaj je Tannhäuser!« Toda Anthon si ni upal; Molly pa si je. Vendar je glasno in razločno izrekla samo: »Gospa Holle! Gospa Holle!« Ostalo je zamrmrala v veter tako nerazumljivo, da je bil Anthon prepričan, da ni pravzaprav ničesar rekla. Videti je bila tako pogumna, prav tako kot tedaj, ko se je z drugimi deklicami srečala z njim na vrtu in so ga vse hotele poljubiti ravno zato, ker se ni hotel pustiti poljubiti in se je otepal; samo ona si je upala.

»Jaz si ga upam poljubiti!« je ponosno rekla in ga objela okoli vratu. S tem se je rada postavljala, Anthon pa je to dopuščal in o tem sploh ni premišljeval. Kako ljubka je bila, kako pogumna! Tudi gospa Holle v gori naj bi bila lepa, toda njena lepota, tako so govorili, je bila zapeljiva lepota zla. Najvišja lepota pa je bila takšna, kakršno je imela sveta Elisabeth, zavetnica dežele, pobožna thürinška kneginja, katere dobra dela so v pripovedkah in legendah poveličevala toliko tamkajšnjih krajev. V kapeli je visela njena podoba, obdana s srebrnimi svetilkami — vendar ni bila prav nič podobna Molly.

Jablana, ki sta jo posadila otroka, je rasla leto za letom; postala je tako velika, da so jo morali presaditi na vrt, na sveži zrak, kjer je nanjo padala rosa in jo je toplo grelo sonce. Tam si je nabrala moči, da je kljubovala zimi, po hudih zimskih tegobah pa je bilo videti, kakor da spomladi od veselja požene cvetove. Jeseni je obrodila dve jabolki, eno za Molly in eno za Anthona; manj že skoraj ne bi mogla dati.

Drevo je hitro napredovalo in Molly je rasla kakor drevo, sveža kakor jablanov cvet; toda tega cveta Anthon ne bo mogel dolgo gledati. Vse se spreminja, vse mineva! Mollyjin oče je zapustil stari dom in Molly je odšla z njim daleč stran. V naših časih je to s pomočjo pare le nekaj ur vožnje, a tedaj so potrebovali več kot noč in dan, da so iz Eisenacha prišli tako daleč proti vzhodu, prav na skrajni rob Thüringena, v mesto, ki se še danes imenuje Weimar.

In Molly je jokala in Anthon je jokal; vse tiste solze pa so se zdaj zlile v eno samo, v njej je žarela lepa rdeča svetloba veselja. Molly mu je rekla, da ga ima rajši od vsega sijaja Weimarja.

Minilo je leto, minili sta dve, tri, in v vsem tem času sta prišli dve pismi; eno je prinesel voznik tovornega voza, drugo neki popotnik. Pot je bila dolga, težavna in ovinkasta, mimo mest in vasi.

Kolikokrat sta Anthon in Molly skupaj poslušala zgodbo o Tristlandu in Izoldi in kolikokrat je ob njej pomislil nase in na Molly, čeprav naj bi ime Tristand pomenilo, da »se jim je rodil v žalosti«, to pa za Anthona ni veljalo. Prav tako mu nikoli ne bi prišlo na misel kakor Tristandu: »Pozabila me je!« Saj tudi Izolda ni pozabila svojega srčnega prijatelja; in ko sta oba umrla ter so ju pokopali vsakega na svoji strani cerkve, sta iz njunih grobov zrasli lipi, se razrasli čez cerkveno streho in se tam srečali v cvetju. Anthonu se je to zdelo tako lepo in vendar tako žalostno — a z njim in Molly se že ne bo žalostno končalo. In zažvižgal je pesem minezengerja Waltherja von der Vogelweide:

»Pod lipo ob resavi —!« Še posebej lepo pa so v njej zvenele besede: »Ob gozdu, v dolini tihi, tandaradai! Slavček zraven je prepeval!« Ta pesem mu je vedno prihajala na ustnice; pel in žvižgal jo je v mesečni noči, ko je na konju jezdil po globoko ugreznjeni poti proti Weimarju, da bi obiskal Molly. Hotel je priti nepričakovano in nepričakovano je tudi prišel.

Lepo so ga sprejeli, čašo so mu do vrha napolnili z vinom, družba je bila vesela in imenitna, soba prijetna in postelja dobra, pa vendar ni bilo prav nič tako, kakor si je predstavljal in sanjal! Ni razumel sebe in ni razumel drugih; mi pa to lahko razumemo! Človek lahko živi v hiši, med domačimi, pa vendar ne požene korenin; pogovarjajo se, kakor se pogovarjajo v poštni kočiji, poznajo se, kakor se poznajo v poštni kočiji, drug drugega spravljajo v zadrego in si želijo, da bi že odpotovali sami ali pa da bi odpotoval njihov dobri sosed. Da, nekaj takega je občutil Anthon.

»Pošteno dekle sem,« mu je rekla Molly, »sama ti bom povedala! Veliko se je spremenilo, odkar sva bila kot otroka skupaj; drugače je okoli naju in v nama! Navada in volja nimata oblasti nad najinim srcem! Anthon! Nočem, da bi mi postal sovražnik, zdaj ko bom kmalu daleč od tod! Verjemi mi, lepo mislim nate, toda ljubila te nisem nikoli tako, kakor zdaj vem, da lahko ljubimo drugega človeka! S tem se moraš sprijazniti! Zbogom, Anthon!«

In tudi Anthon se je poslovil; niti ena solza se mu ni utrnila v očeh, a čutil je, da ni več Mollyjin prijatelj. Razbeljena železna palica in ledeno mrzla železna palica nam enako boleče odtrgata kožo z ustnic, če ju poljubimo, in on je z enako silovitostjo poljubljal v ljubezni kakor v sovraštvu.

Anthon je potreboval manj kot dan in noč, da se je vrnil domov v Eisenach, toda konja, na katerem je jezdil, je pri tem uničil. »Kaj potem!« je rekel. »Jaz sem uničen in uničil bom vse, kar me lahko spomni nanjo: gospa Holle, gospa Venera, ti poganska ženska! Jablano bom polomil in raztrgal, izruval jo bom s koreninami vred; nikoli več ne bo cvetela in rodila sadov!«

Toda drevo ni bilo uničeno; uničen je bil on sam in je v vročici ležal v postelji. Kaj bi ga lahko spet postavilo na noge? Prišlo je zdravilo, ki je to zmoglo, najgrenkejše, kar jih je, takšno, ki pretrese bolno telo in skrčeno dušo: Anthonov oče ni bil več bogat trgovec. Pred vrati so bili težki dnevi, dnevi preizkušnje; nesreča se je zgrnila nadnje, kakor veliki valovi je pljuskala v nekoč bogato hišo. Oče je obubožal, žalost in nesreča sta ga ohromili. Tedaj je moral Anthon misliti na kaj drugega kot na ljubezensko gorje in jezo na Molly; zdaj je moral biti v hiši oče in mati, urejati, pomagati, krepko poprijeti za delo in nazadnje oditi v širni svet ter si služiti kruh.

Prišel je v Bremen, okusil pomanjkanje in težke dni, ki človekovo srce utrdijo ali omehčajo, pogosto vse preveč omehčajo. Kako drugačna sta bila vendar svet in ljudje v njem od tistega, kar si je predstavljal v otroštvu! Kaj so mu zdaj pomenile pesmi minezengerjev? Žvenket in zven, prazno govoričenje! Da, včasih je tako mislil, drugič pa so mu te pesmi zazvenele v duši in njegovo srce je postalo pobožno.

»Božja volja je najboljša!« je tedaj rekel. »Prav je bilo, da naš Gospod ni dopustil, da bi se Mollyjino srce navezalo name. Kaj bi bilo iz tega zdaj, ko se je sreča tako obrnila? Zapustila me je, preden je vedela ali slutila, kakšen preobrat nam bo odnesel blaginjo. To je bila Gospodova milost do mene, vse se je zgodilo tako, kakor je bilo najbolje! Vse je bilo modro urejeno! Ona ni bila nič kriva, jaz pa sem ji bil tako bridko sovražen!«

In leta so minevala; Anthonov oče je umrl, v domači hiši so živeli tujci. A Anthon jo je vendar še enkrat videl: njegov bogati gospodar ga je poslal na službeno pot in tako je prišel skozi svoj rojstni Eisenach. Stari Wartburg je nespremenjen stal tam gori na gori, z »Menihom in Nuno« v skalnem bloku; mogočni hrasti so celotni podobi dajali enake obrise kakor v otroških letih. Venerina gora se je gola in sivkasta svetila iz doline. Najrajši bi bil rekel: »Gospa Holle, gospa Holle! Odprite goro! Tako bom vsaj ostal na domačih tleh!«

To je bila grešna misel in prekrižal se je; tedaj je iz grma zapela drobna ptica in spomnil se je stare ljubezenske pesmi: »Ob gozdu, v dolini tihi, tandaradai! Slavček zraven je prepeval!«

Toliko stvari mu je prišlo na misel tu, pri mestu njegovega otroštva, ki ga je znova gledal skozi solze. Domača hiša je stala kakor nekoč, toda vrt je bil preurejen; čez vogal nekdanjega vrta je vodila poljska pot, jablana, ki je ni utegnil uničiti, pa je še stala tam, le da zunaj vrta, na drugi strani poti. A sonce jo je obsevalo kakor nekoč in rosa je padala nanjo kakor nekoč; bogato je rodila in plodovi so ji upogibali veje proti tlom.

»Dobro uspeva!« je rekel. »Njej je to mogoče!« Toda ena od njenih velikih vej je bila odlomljena; to so storile objestne roke, saj je drevo stalo ob javni poti.

»Trgajo ji cvetove, ne da bi se zahvalili, kradejo ji sadove in lomijo veje; če smemo o drevesu govoriti kakor o človeku, bi lahko rekli: ob njeni zibelki ji niso peli, da bo nekoč tako stala. Tako lepo se je začela njena zgodba in kaj je nastalo iz nje? Zapuščena in pozabljena, vrtno drevo ob jarku, med poljem in cesto! Tam stoji brez zavetja, razmršena in polomljena! Zaradi tega sicer še ne bo usahnila, a z leti bo cvetov vse manj, plodov ne bo več in nazadnje — da, tedaj bo zgodbe konec!«

Tako je razmišljal Anthon pod drevesom in tako je razmišljal marsikatero noč v svoji majhni samotni kamrici v leseni hiši v tuji deželi, v Ulici hišic v Københavnu, kamor ga je poslal njegov bogati gospodar, trgovec iz Bremna, s pogojem, da se ne sme poročiti.

»Poročiti! Ho, ho!« se je zasmejal globoko in nenavadno. Zima je prišla zgodaj in hudo je zmrzovalo; zunaj je divjal snežni vihar, zato je vsak, ki je le mogel, ostal doma. Prav zaradi tega tudi Anthonovi sosedje nasproti niso opazili, da njegova prodajalnica že dva dni ni bila odprta in da se sam sploh ni pokazal. Kdo pa bi šel v takem vremenu ven, če mu ni bilo treba?

Dnevi so bili sivi in temni, v prodajalnici, kjer šipe niso bile iz stekla, pa sta vladala le somrak in črna noč. Stari Anthon že dva dni ni vstal iz postelje; ni imel moči za to. Že dolgo je v udih čutil, kako ostro je vreme zunaj. Zapuščen je ležal stari poprovi samec in si ni mogel pomagati; komaj je segel do vrča z vodo, ki ga je postavil ob posteljo, a tudi zadnjo kapljo je že popil. Ni bila vročica, ni bila bolezen; starost ga je ohromila. Tam zgoraj, kjer je ležal, je bila okoli njega skoraj ves čas noč. Droben pajek, ki ga ni mogel videti, je zadovoljno in marljivo predel mrežo nad njim, kakor da bi hotel razpeti vsaj nekaj nove, sveže žalne koprene, če bi starec zatisnil oči.

Čas se je vlekel, omotičen in prazen; solz ni imel, pa tudi bolečin ne. Na Molly sploh ni mislil; čutil je, da svet in njegov vrvež nista več njegova, da leži zunaj njega in da nihče ne misli nanj. Za hip se mu je zazdelo, da občuti lakoto, tudi žejo — da, čutil jo je! Toda nihče ni prišel, da bi ga okrepčal, nihče ne bo prišel. Mislil je na ljudi, ki so hirali, in se spomnil, kako je sveta Elisabeth, ko je še živela na zemlji — svetnica njegove domovine in otroštva, plemenita vojvodinja Thüringena, tako visoka gospa — sama zahajala v najrevnejše kotičke in bolnikom prinašala upanje in okrepčilo. Njena pobožna dela so zasijala v njegovih mislih; spomnil se je, kako je prihajala in trpečim govorila tolažilne besede, jim umivala rane in lačnim prinašala hrano, čeprav se je njen strogi mož zaradi tega jezil. Spomnil se je legende o njej: ko je nekoč nosila polno košaro vina in hrane, je prednjo stopil mož, ki je nadzoroval njene poti, in jo jezno vprašal, kaj nosi. V strahu mu je odgovorila: vrtnice, ki sem jih nabrala na vrtu. Odtrgal je prt in za pobožno ženo se je zgodil čudež: vino in kruh, vse v košari se je spremenilo v vrtnice.

Tako je svetnica živela v mislih starega Anthona, tako je živa stala pred njegovimi medlimi očmi, pred njegovo posteljo v ubogi leseni prodajalnici v danski deželi. Odkril si je glavo in ji pogledal v mile oči; vse naokrog sta bila sijaj in cvetje, vrtnice pa so se širile in dišale. Začutil je čudovit, poseben vonj po jabolkih in videl, da je to cvetoča jablana, ki se razpenja nad njim; bilo je drevo, ki sta ga z Molly posadila kot drobno pečko.

Drevo je sipalo dišeče cvetne lističe na njegovo vroče čelo in ga hladilo; padali so mu na izsušene ustnice in bili kakor krepčilno vino in kruh, padali so mu na prsi in počutil se je tako lahkega, tako varnega, da je lahko zadremal.

»Zdaj bom spal!« je tiho zašepetal. »Spanje dobro dene! Jutri bom zdrav in spet na nogah! Lepo! Lepo! Jablano, posajeno v ljubezni, zdaj gledam v vsej njeni slavi!«

In zaspal je. Naslednjega dne — bil je tretji dan, ko je bila prodajalnica zaprta, in sneg ni več naletaval — je sosed od nasproti prišel pogledat starega Anthona, ki se ni in ni pokazal. Ležal je mrtev, iztegnjen, s svojo staro nočno čepico stisnjeno med rokami. Te mu niso dali na glavo v krsti, saj je imel še eno, čisto in belo.

Kje so bile zdaj solze, ki jih je izjokal? Kje so bili tisti biseri? Ostali so v nočni čepici — pristnih pranje ne odstrani — in s čepico vred so jih spravili in pozabili. Stare misli, stare sanje, da, te so še vedno ostale v nočni čepici poprovega samca. Nikar si je ne želite! Preveč vam bo razgrela čelo, pospešila utrip in prinesla sanje, ki se bodo zdele resnične. To je izkusil prvi, ki si jo je poveznil na glavo, pa je bilo šele kakih petdeset let pozneje; in ta je bil sam župan, ki je z ženo in enajstimi otroki živel varno med štirimi stenami. Takoj je začel sanjati o nesrečni ljubezni, bankrotu in pičlem kruhu.

»Uh! Kako greje ta nočna čepica!« je rekel in jo strgal z glave. Iz nje se je odkotalil biser in za njim še eden, zazvenela sta in zasijala. »To je protin!« je rekel župan. »Pred očmi se mi iskri!«

To so bile solze, izjokane pred petdesetimi leti, solze starega Anthona iz Eisenacha. Vsak, ki si je pozneje nadel tisto nočno čepico, je resnično dobil videnja in sanje; njegova lastna zgodba se je spremenila v Anthonovo in iz tega je nastala cela pravljica, nastalo jih je veliko. Te lahko povedo drugi; mi smo zdaj povedali prvo in naša zadnja beseda ob njej je: nikoli si ne zaželite nočne čepice poprovega samca.