Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Nato je avzonski deželi vladal krivični Amulij, bojevnik, ostareli Numitor pa je po vnukovi zaslugi dobil nazaj izgubljeno kraljestvo. Ob prazniku Palilij so mestu postavili obzidje; Tacij in sabinski očetje so začeli vojno, Tarpeja pa je odprla pot v trdnjavo in pod nakopičenim orožjem izdihnila dušo, vredno kazni.
Nato so možje, rojeni v Kurah, kakor tihi volkovi zatrli vsak glas in napadli telesa, premagana od spanca, ter se napotili k vratom, ki jih je s čvrstim zapahom zaprl Ilijin sin. Ena pa je odprla sama Saturnova hči in ob zasuku tečaja ni povzročila nobenega šuma. Le Venera je zaznala, da je padel zapah z vrat, in bi jih zaprla, ko ne bi bilo bogovom nikoli dovoljeno razveljaviti dejanj drugih bogov. V bližini Jana so bivale avzonske najade ob mrzlem izviru, ki je rosil okolico.
Prosila jih je za pomoč in nimfe niso pustile na cedilu boginje, ki je prosila za pravično stvar; iz žil svojega izvira so izvabile vodne tokove. Toda odprti Janov prehod še ni postal neprehoden in voda še ni zaprla poti. Pod bogati izvir so položile rumenkasto žveplo in z dimečo se smolo zanetile njegove votle žile. S temi in drugimi močmi je vročina prodrla prav do dna izvira; in ve, vode, ki ste si pravkar drznile tekmovati z alpskim mrazom, zdaj po vročini ne zaostajate niti za ognjem!
Oba podboja se kadita od ognjenega pršenja in vrata, zaman obljubljena neizprosnim Sabincem, je zagradil novi vrelec, dokler si ni Marsov bojevnik nadel orožja. Ko jih je Romul nato sam izzval v boj in so bila rimska tla prekrita s sabinskimi trupli in s trupli svojih mož, ko je brezbožni meč pomešal zetovo kri s tastovo, so vendarle sklenili vojno končati z mirom, namesto da bi se bojevali do bridkega konca, in Taciju dati delež pri kraljevski oblasti.
Tacij je že umrl in ti, Romul, si obema ljudstvoma dajal enake zakone, ko je Mars odložil čelado in takole nagovoril očeta bogov in ljudi: »Čas je, oče, saj rimska država zdaj trdno stoji na mogočnih temeljih in je odvisna od enega samega vladarja, da podeliš nagrado — obljubljena je meni in tvojemu vrednemu vnuku! — ter ga vzameš z zemlje in postaviš na nebo. Nekoč si mi vpričo zbora bogov — spominjam se, saj sem si tvoje ljube besede vtisnil v spomin — dejal: »Eden bo, ki ga boš ti dvignil v nebesno modrino.« Naj se izpolni vsa tvoja obljuba!« Vsemogočni je prikimal, s temnimi oblaki zakril
nebo in z grmenjem ter bliski prestrašil svet. Gradiv je v tem prepoznal zanesljiva znamenja obljubljenega odvzema in se, oprt na sulico, neustrašno povzpel na voz, v katerega so bili pod krvavim ojesom vpreženi konji; z udarcem biča jih je pognal in se nagnjen naprej spustil skozi zrak ter obstal na vrhu gozdnatega Palatina. Ilijinega sina, ki je svojim Kviritom delil pravico, ne kot samodržen kralj, je odnesel s seboj. Njegovo smrtno telo se je v rahlem zraku razblinilo, kakor se svinčeni izstrelek, zalučan iz široke prače, navadno raztopi sredi neba.
Nadomestila ga je lepa podoba, vrednejša visokih božanskih ležišč, podoba Kvirina v slovesni trabeji. Njegova žena ga je objokovala kot izgubljenega, ko je kraljevska Junona ukazala Iridi, naj se po loku spusti k Hersiliji in osamljeni ženi takole prenese njeno sporočilo: »O žena, največji ponos tako Lacija kakor sabinskega rodu, nadvse vredna, da si bila nekoč žena tako velikega moža in da si zdaj Kvirinova soproga, ustavi solze in, če si želiš videti svojega moža, pojdi z menoj v gaj, ki zeleni na Kvirinovem griču in zasenčuje svetišče rimskega kralja.« Irida uboga, po pisanem mavričnem loku zdrsne na zemljo
in Hersiliji izreče naročene besede. Ta s sramežljivim obrazom komaj dvigne pogled in reče: »O boginja — ne znam povedati, katera si, vendar je jasno, da si boginja — vodi, o vodi me in mi pokaži obličje mojega moža! Če mi bo usoda dala, da ga vidim le še enkrat, bom priznala, da sem prejela nebesa.« Brez odlašanja se s Tavmantovo hčerjo povzpne na Romulove griče. Tam se z neba utrne zvezda in pade na zemljo; njen sij vžge Hersilijine lase in Hersilija se z zvezdo dvigne v zrak.
Ustanovitelj rimskega mesta jo sprejme z znanimi rokami ter ji hkrati s telesom spremeni tudi nekdanje ime: poimenuje jo Hora in ta je zdaj boginja, združena s Kvirinom.
