Rogati kuščar in velikani

Besedilo

Rogati kuščar in velikani

Ljudstvo Moquis pripoveduje legendo, da so nekoč davno, ko je bila glavna mizasta planota, na kateri živijo, še višja kot danes in ko jim je pripadala vsa dežela od gora do velike reke, z zahoda prišli velikani in jih začeli nadlegovati; šli so celo tako daleč, da so jih jedli. Težko jim je bilo ubežati, saj so pošasti z vrhov mizastih planot videle po vsej deželi. Kralj plemena je obljubil najlepšo žensko v svoji deželi in tisoč konj vsakomur, ki bi njegovo ljudstvo odrešil teh velikanov. Tudi kralja so požrli kakor druge, ljudje pa niso hoteli izvoliti novega, saj so začeli izgubljati vero v kralje. Vendar je med njimi živel mlad bojevnik, ki je mislil samo na to, kako premagati velikane in rešiti svoje ljudstvo.

Ko se je nekoč spuščal z mizaste planote, je zagledal kuščarja tiste vrste, ki ji navadno pravijo rogata krastača, kako v bolečinah leži pod skalo. Odvalil je kamen in že hotel nadaljevati pot, ko ga je glas, za katerega se je zdelo, da prihaja iz zemlje, v resnici pa je prihajal iz krastače, vprašal, ali želi uničiti velikane. Ničesar si ni želel bolj. »Potem vzemi moj rogati greben za čelado.«

Lolomi — tako mu je bilo ime — je storil, kakor mu je bilo naročeno, in ugotovil, da se je greben v hipu povečal ter mu glavo prekril s tako debelo plastjo, da je ne bi mogel prebiti noben kij.

»Zdaj vzemi moj prsni oklep,« je nadaljevala krastača. Čeprav ne bi prekril niti nohta na Indijančevem palcu, se je, ko si ga je nadel, tako povečal, da mu je ovil telo in ga ni mogla prebiti nobena puščica.

»Zdaj vzemi luske z mojih oči,« je ukazala krastača, in ko je Lolomi to storil, se je počutil lahkega kakor pero. »Pojdi gor in čakaj. Ko zagledaš velikana, stopi proti njemu in mu glej v oči, pa se bo začel umikati vzvratno. Hodi okoli njega, dokler ne bo s hrbtom obrnjen proti prepadu, nato stopi naprej. Umikal se bo, dokler ne bo dosegel roba mizaste planote, nato pa bo padel čez rob in se ubil.«

Lolomi je ravnal po teh navodilih, saj se je kmalu v daljavi prikazal velikan in z velikimi koraki prihajal čez ravnico, pri čemer je z vsakim korakom premeril pol milje. Ko se je približal, je zalučal sulico, a se je ta odbila od Indijančevega oklepa kakor toča od skale. Za njo je priletela še puščica in se prav tako odbila. Ob tem je velikan izgubil pogum, saj si je domišljal, da je Lolomi duh. Ker se je bal, da bi dobil udarec, če bi se obrnil, je ves čas ostajal z obrazom obrnjen proti Lolomiju. Ta pa se je premikal tako spretno, da je velikana pripravil do tega, da je s hrbtom obstal ob robu pečine. Tedaj je planil proti njemu in velikan je s prestrašenim krikom padel v globino ter si polomil kosti na skalah spodaj. Tako je Lolomi pokončal mnogo velikanov, saj so se vsi pred njim umikali vzvratno, in ko so padli, so ljudje na njihova trupla nagrmadili kamenje. Še danes je tisti kraj znan kot »padec velikanov«. Nato je pleme Lolomija postavilo za kralja in mu dalo najlepše dekle za ženo. Ker je bil najboljši kralj, kar so jih kdaj imeli, so po njegovi smrti ohranili dragocen spomin nanj in njegovo ime uporabljali kot pozdrav, tako da je »Lolomi« beseda dobrodošlice in bo to ostala, dokler se velikani ne vrnejo.