Prevod

Slišala sem tudi, da je živel trgovec po imenu Omar, ki je imel tri sinove: najstarejši se je imenoval Salem, najmlajši Džudar, srednji pa Selim. Vzgojil jih je v odrasle može, vendar je imel Džudarja rajši kakor njegova brata. Ko sta spoznala, da mu je Džudar ljubši, ju je prevzela zavist in sta ga zasovražila. Oče je opazil njuno sovraštvo do brata. Ker je bil že star, se je bal, da bosta po njegovi smrti Džudarju grenila življenje, zato je sklical nekaj sorodnikov, ljudi, ki jih je sodnik pooblastil za delitev premoženja, in učenjakov ter dejal: »Prinesite mi moj denar in blago.« Prinesli so mu ves denar in blago, on pa je rekel: »Dobri ljudje, razdelite ta denar in blago na štiri dele, kakor veleva versko pravo.« Tako so tudi storili. Vsakemu sinu je dal en delež, četrtega pa obdržal zase in dejal: »To je moje premoženje in razdelil sem ga mednje. Nihče od njih nima več nobene terjatve ne do mene ne do drugega. Ko umrem, med njimi ne bo prepira, saj sem dediščino razdelil še za življenja. Delež, ki sem ga obdržal, pa naj pripade moji ženi, materi teh otrok, da se bo z njim preživljala.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 607. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je trgovec razdelil svoj denar in blago na štiri dele, vsakemu od treh sinov dal en delež, četrtega pa obdržal zase in rekel: »Ta delež naj pripade moji ženi, materi teh otrok, da bo z njim skrbela za njihovo preživljanje.« Kmalu zatem je oče umrl. Toda brata nista bila zadovoljna s tem, kar je storil njun oče Omar, in sta od Džudarja zahtevala še več. »Očetov denar je pri tebi,« sta mu govorila. Džudar se je z njima pravdal pred sodniki. Prišli so muslimani, ki so bili navzoči pri delitvi, in pričali o tem, kar so vedeli, sodnik pa je bratoma prepovedal nadlegovati Džudarja. Zaradi pravde je Džudar izgubil del denarja, prav tako njegova brata. Nekaj časa sta ga pustila pri miru, nato pa mu spet nastavila past. Znova se je z njima pravdal in zaradi sodnikov so spet izgubili precej denarja. Brata sta mu skušala škodovati zdaj pri enem, zdaj pri drugem krivičniku, pri tem pa so vsi trije izgubljali denar, dokler niso vsega svojega imetja zmetali tem krivičnikom v žrelo in obubožali. Nato sta brata odšla k materi, jo prevarala, ji pobrala denar, jo pretepla in pregnala. Prišla je k sinu Džudarju in mu rekla: »Tvoja brata sta mi storila to in to ter mi vzela denar.« Začela ju je preklinjati, Džudar pa ji je rekel: »Mati, ne kliči prekletstva nadnju. Bog bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Glej, mati, jaz sem obubožal in tudi moja brata sta reveža. Pravdanje terja denar. Velikokrat sem se že prepiral z njima pred sodniki, pa nam ni nič koristilo. Nasprotno, izgubili smo vse, kar nam je zapustil oče, in s pričevanji ljudi spravili v zadrego. Naj se zdaj zaradi tebe znova pravdam z njima in ju vlečem pred sodnike? Tega ne bom storil. Ostani pri meni in kruh, ki bi ga sam pojedel, bom prepustil tebi. Moli zame in Bog me bo zaradi tebe preskrbel. Njiju pa pusti, naj od Boga prejmeta plačilo za svoja dejanja. Tolaži se z besedami pesnika:

Če nevednež stori ti krivico, ga pusti in čakaj, da čas kaznuje nasilnika. Varuj se pogubnega zatiranja: če gora bi goró napadla, napadalka bi se v prah sesula. Tako je tolažil mater, dokler se ni pomirila in ostala pri njem. Priskrbel si je mrežo in začel hoditi lovit v reko, v ribnike in povsod, kjer je bila voda. Vsak dan je šel drugam. En dan je zaslužil deset, drugi dvajset, tretji trideset novcev. Z njimi je skrbel za mater in oba sta dobro jedla in pila. Njegova brata pa nista imela ne obrti ne trgovine; doleteli so ju beda, poguba in nesreča za nesrečo. Zapravila sta vse, kar sta vzela materi, in postala nesrečna razcapana berača. Včasih sta prišla k materi, se ji na vso moč prilizovala in ji tožila o lakoti. Ker je materino srce usmiljeno, jima je dajala plesniv kruh. Če je imela kaj jedi od prejšnjega dne, jima je rekla: »Hitro pojejta in pojdita, preden pride vajin brat. Tega ne bi prenesel, razjezil bi se name in zaradi vaju bi bila pred njim osramočena.« Naglo sta pojedla in odšla. Nekega dne sta spet prišla k materi in postavila je prednju kuhano jed in kruh. Medtem ko sta jedla, je vstopil njun brat Džudar. Mater je obšel sram in strah, da se bo razjezil nanjo, zato je v zadregi povesila glavo. On pa se jim je nasmehnil in rekel: »Dobrodošla, brata moja! Blagoslovljen dan! Kaj se je zgodilo, da sta me obiskala prav na ta blagoslovljeni dan?« Objel ju je in jima izkazal naklonjenost ter rekel: »Nisem si mislil, da me bosta pustila tako samega, da ne bosta prihajala k meni in se ne bosta oglasila ne pri meni ne pri materi!« Odgovorila sta: »Pri Bogu, brat, pogrešala sva te. Le sram zaradi vsega, kar se je zgodilo med nami, naju je zadrževal. Zelo sva se kesala. To je bilo hudičevo delo, naj ga vzvišeni Bog prekolne! Nikogar nimava razen tebe in najine matere.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 608. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džudar, ko je vstopil v svojo hišo in zagledal brata, oba pozdravil in jima rekel: »Vidva sta moj blagoslov.« Mati pa mu je rekla: »Sin moj, naj Bog razsvetli tvoj obraz in pomnoži tvoje dobrote! Ti si najplemenitejši med njimi, sin moj.« Rekel je: »Dobrodošla! Ostanita pri meni. Bog je radodaren in dobrot imam dovolj.« Spravil se je z njima, tisto noč sta prespala pri njem in skupaj so večerjali. Naslednje jutro sta zajtrkovala, Džudar pa je vzel mrežo in odšel k vratom Bab al Futuh. Tudi brata sta odšla, se potikala do poldneva in se nato vrnila. Mati jima je postregla kosilo, zvečer pa je prišel njun brat ter prinesel meso in zelenjavo. Tako so živeli ves mesec. Džudar je lovil ribe, jih prodajal in z izkupičkom preživljal mater in brata, onadva pa sta jedla in se zabavala. Nekega dne je Džudar vzel mrežo in šel k reki. Vrgel jo je in izvlekel, toda bila je prazna. Vrgel jo je še drugič in spet je bila prazna. Pomislil je: »Tukaj ni rib.« Preselil se je drugam in vrgel mrežo, a tudi tam jo je izvlekel prazno. Šel je na novo mesto in se tako selil od jutra do večera, ne da bi ujel eno samo ribico. »Čudno!« je rekel. »Je v reki zmanjkalo rib ali kaj je narobe?« Oprtal si je mrežo na hrbet in se žalosten ter potrt vrnil proti domu. Skrbelo ga je za brata in mater, saj ni vedel, kaj jim bo dal za večerjo. Prišel je mimo pekarne in videl ljudi, ki so se gnetli za kruh z denarjem v rokah, pek pa se zanje ni zmenil. Obstál je in zavzdihnil. Pek ga je ogovoril: »Dobrodošel, Džudar! Potrebuješ kruh?« Džudar je molčal, pek pa je nadaljeval: »Če nimaš denarja, vzemi, kolikor potrebuješ. S plačilom se ne mudi.« Džudar je rekel: »Daj mi kruha za deset polovičnih novcev.« Pek mu je odgovoril: »Vzemi še teh deset polovičnih novcev in mi jutri prinesi rib za dvajset.« »Z veseljem,« je rekel Džudar. Vzel je kruh, z desetimi novci kupil meso in zelenjavo ter si rekel: »Jutri bo Gospod poslal olajšanje.« Odšel je domov, mati je skuhala, povečerjal je in legel spat. Naslednje jutro je vzel mrežo. Mati mu je rekla: »Sedi in zajtrkuj.« »Zajtrkujte ti in moja brata,« je odvrnil. Nato je šel k reki in vrgel mrežo enkrat, dvakrat, trikrat. Selil se je z mesta na mesto vse do popoldneva, a ni ničesar ujel. Pobral je mrežo in se potrt odpravil domov. Njegova pot je vodila mimo pekarne. Ko ga je pek zagledal, mu je pripravil kruh in denar ter rekel: »Pridi, vzemi in pojdi. Kar ni bilo danes, bo jutri.« Džudar se mu je hotel opravičiti, a pek mu je rekel: »Kar pojdi, ni se ti treba opravičevati. Če bi kaj ujel, bi imel s seboj. Ko sem videl, da si praznih rok, sem vedel, da nisi nič dobil. Tudi če jutri ne boš ničesar ujel, pridi po kruh in naj te ne bo sram. S plačilom se ne mudi.«

Tretji dan je do popoldneva obhodil ribnike, a tudi tam ni ničesar našel. Šel je k peku in vzel kruh in denar. Tako je bilo sedem dni. Nazadnje ga je prevzela tesnoba in si je rekel: »Danes pojdi h Karunovemu jezeru.« Ravno je hotel vreči mrežo, ko se je nenadoma približal Maročan na muli. Oblečen je bil v razkošno obleko, na mulinem hrbtu je imel vezeno dvodelno bisago in vsa mulina oprava je bila vezena. Sestopil je in rekel: »Mir s teboj, Džudar, Omarjev sin.« Džudar mu je odgovoril: »In s teboj mir, gospod hadži.« Maročan je rekel: »Džudar, nekaj bi te prosil. Če me ubogaš, boš deležen velikega bogastva. Postal boš moj prijatelj in mi pomagal pri mojih opravkih.« Džudar je odgovoril: »Gospod hadži, povej, kaj imaš v mislih. Ubogal te bom in ti ne bom nasprotoval.« »Preberi Fatiho,« je rekel Maročan. Skupaj sta jo prebrala, nato pa je Maročan izvlekel svileno vrvico in rekel: »Zveži mi roke za hrbtom, trdno jih zategni in me vrzi v jezero. Malo počakaj. Če vidiš, da iz vode dvignem roke, še preden se prikažem sam, vrzi name mrežo in me hitro izvleci. Če pa vidiš, da iz vode pomolim noge, vedi, da sem mrtev. Pusti me, vzemi mulo in bisago ter pojdi na trgovski bazar. Tam boš našel Juda po imenu Šamija. Izroči mu mulo in dal ti bo sto dinarjev. Vzemi jih, ohrani skrivnost in pojdi svojo pot.« Džudar mu je trdno zvezal roke, Maročan pa ga je še priganjal: »Močneje zategni vezi.« Nato mu je rekel: »Potisni me in vrzi v jezero.« Džudar ga je potisnil v vodo in mož se je potopil. Nekaj časa je stal in ga čakal, potem pa so se nad vodo prikazale Maročanove noge. Vedel je, da je umrl, zato ga je pustil tam, vzel mulo in odšel na trgovski bazar. Juda je našel na stolu pred skladiščem. Ko je ta zagledal mulo, je rekel: »Mož je pogubljen.« Nato je dodal: »Pogubil ga je le pohlep.« Prevzel je mulo, Džudarju dal sto dinarjev in mu naročil, naj ohrani skrivnost. Džudar je vzel dinarje in odšel k peku po kruh, ki ga je potreboval. »Vzemi ta dinar,« mu je rekel. Pek ga je vzel, obračunal dolg in dejal: »Zdaj imaš pri meni dobro še za dva dni kruha.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 609. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je pek Džudarju obračunal kruh in mu rekel: »Od dinarja ti ostane pri meni še za dva dni kruha.« Nato je Džudar odšel k mesarju, mu dal drug dinar, vzel meso in rekel: »Preostanek dinarja obdrži na moj račun.« Kupil je še zelenjavo in odšel domov. Tam je našel brata, ki sta mater prosila za kaj hrane, ona pa jima je govorila: »Počakajta, da pride vajin brat. Ničesar nimam.« Vstopil je in jim rekel: »Vzemite in jejte.« Planili so po kruhu kakor ljudožerski guli. Nato je materi izročil preostanek zlatnikov in rekel: »Vzemi, mati. Ko prideta moja brata, jima daj denar, da si bosta kupila hrano in jedla tudi, kadar me ne bo doma.« Tisto noč je prespal doma, zjutraj pa vzel mrežo in šel h Karunovemu jezeru. Stopil je na breg in ravno hotel vreči mrežo, ko se je približal drug Maročan na muli, še razkošneje opravljen od tistega, ki je umrl. S seboj je imel bisago in v njej dve skrinjici, po eno v vsakem delu. Rekel je: »Mir s teboj, Džudar.« Džudar je odgovoril: »In s teboj mir, gospod hadži.« Mož ga je vprašal: »Je včeraj prišel k tebi Maročan na taki muli?« Džudar se je prestrašil in zanikal: »Nikogar nisem videl.« Bal se je, da ga bo vprašal, kam je šel. Če bi mu povedal, da se je utopil v jezeru, bi ga morda obtožil, da ga je utopil on. Zato mu ni preostalo drugega, kakor da zanika. Mož je rekel: »Nesrečnik, to je bil moj brat, ki je prišel pred menoj.« »Nič ne vem o tem,« je odvrnil Džudar. »Ali mu nisi ti zvezal rok za hrbtom in ga vrgel v jezero? Ali ti ni rekel: ‘Če se pokažejo moje roke, vrzi name mrežo in me hitro izvleci. Če se pokažejo noge, sem mrtev. Tedaj vzemi mulo, jo odpelji k Judu Šamiji in dal ti bo sto dinarjev’? Pokazale so se njegove noge, ti pa si vzel mulo, jo odpeljal k Judu in prejel sto dinarjev, kajne?« Džudar je odvrnil: »Če vse to že veš, zakaj me sprašuješ?« Mož je rekel: »Želim, da z menoj storiš isto kakor z mojim bratom.« Izvlekel je svileno vrvico in dejal: »Zveži mi roke in me vrzi v jezero. Če se mi zgodi isto kakor bratu, vzemi mulo, jo odpelji k Judu in prejmi sto dinarjev.« Džudar mu je rekel: »Stopi sem.« Mož je stopil k njemu, Džudar mu je zvezal roke in ga potisnil v jezero, kjer se je potopil. Nekaj časa ga je čakal, potem pa so se prikazale njegove noge. »Pa je umrl, naj mu bo po božji volji!« je rekel. »Vsak dan prihajajo k meni Maročani, jaz jim zvežem roke in oni umrejo. Sto dinarjev od vsakega mrtveca mi čisto zadošča.« Nato je vzel mulo. Ko ga je Jud zagledal, je rekel: »Tudi drugi je umrl.« »Naj bo tvoja glava zdrava,« mu je odvrnil Džudar. »To je plačilo pohlepnih,« je rekel Jud. Prevzel je mulo in mu dal sto dinarjev. Džudar jih je odnesel materi in ji jih izročil. »Sin moj, od kod ti to?« ga je vprašala. Povedal ji je, ona pa je rekla: »Ne hodi več h Karunovemu jezeru. Strah me je teh Maročanov.« Odvrnil je: »Mati, saj jih vržem v vodo le z njihovim privoljenjem. Kaj naj torej storim? S tem opravilom dobimo vsak dan sto dinarjev, pa še hitro se vrnem domov. Pri Bogu, ne bom nehal hoditi h Karunovemu jezeru, dokler ne bo za Maročani izginila vsaka sled in ne bo nobenega več.«

Tretji dan je spet odšel tja in se ustavil na bregu. Tedaj je prišel Maročan na muli z bisago, še razkošneje opravljen od prejšnjih dveh. Rekel je: »Mir s teboj, Džudar, Omarjev sin.« Džudar je pomislil: »Od kod me vsi poznajo?« Nato mu je odzdravil. Mož ga je vprašal: »So tod mimo prišli kakšni Maročani?« »Dva,« je odgovoril. »Kam sta šla?« »Zvezal sem jima roke, ju vrgel v to jezero in sta se utopila. Zdaj si na vrsti še ti.« Maročan se je zasmejal in rekel: »Nesrečnik, vsakemu živemu bitju je določen njegov čas.« Sestopil je z mule in dejal: »Džudar, stori z menoj isto kakor z njima.« Izvlekel je svileno vrvico, Džudar pa mu je rekel: »Daj roke za hrbet, da te zvežem. Mudi se mi, že preveč časa sem izgubil.« Mož mu je ponudil roke, Džudar mu jih je zvezal in ga potisnil v jezero. Stal je in čakal, ko je Maročan nenadoma pomolil roke iz vode in zaklical: »Vrzi mrežo, nesrečnik!« Džudar je vrgel mrežo in ga izvlekel. Mož je držal dve ribi, rdeči kakor korale, v vsaki roki po eno. »Odpri skrinjici,« je rekel. Džudar ju je odprl, Maročan je v vsako položil eno ribo in zaprl pokrova. Nato je Džudarja objel, ga poljubil na desno in levo lice ter rekel: »Naj te Bog reši vsake stiske! Pri Bogu, če ne bi vrgel name mreže in me izvlekel, bi ostal pod vodo s tema ribama v rokah, dokler ne bi umrl. Sam ne bi mogel iz vode.« Džudar mu je rekel: »Gospod hadži, pri Bogu te prosim, povej mi kaj o tistih dveh, ki sta se prej utopila, o teh dveh ribah in o Judu.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 610. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džudar vprašal Maročana: »Povej mi o tistih dveh, ki sta se prej utopila.« Ta mu je odvrnil: »Džudar, vedi, da sta bila tista dva moja brata. Prvi se je imenoval Abd al Salam, drugi Abd al Ahad, meni pa je ime Abd al Samad. Tudi Jud je naš brat in se imenuje Abd al Rahim. V resnici ni Jud, temveč musliman malikitske pravne šole. Oče nas je naučil razvozlavati skrivnostna znamenja, odpirati zaklade in čarati. Tako dolgo smo se urili, da so nam začeli služiti mogočni džini in ifriti. Štirje bratje smo, naš oče pa se je imenoval Abd al Vadud. Ko je umrl, nam je zapustil veliko imetja. Razdelili smo si dragocenosti, denar in začarane predmete, nato pa še knjige. Tedaj je med nami nastal spor zaradi knjige z naslovom Pripovedi davnih rodov. Ni ji enake in nihče ne more določiti njene cene; niti z dragulji je ni mogoče odtehtati, saj so v njej opisani vsi zakladi in načini za razvozlavanje skrivnostnih znamenj. Oče je ravnal po njej, mi pa smo si iz nje zapomnili le malo. Vsak od nas jo je hotel imeti, da bi spoznal njeno vsebino. Ko smo se sprli, je prišel k nam očetov učitelj, ki ga je vzgojil ter naučil čaranja in vedeževanja. Imenoval se je Al Kahin al Abtan. Rekel nam je: ‘Prinesite knjigo.’ Izročili smo mu jo in dejal je: ‘Vi ste otroci mojega sina in nikomur med vami ne smem storiti krivice. Kdor hoče dobiti to knjigo, naj se odpravi odpret Šamardalov zaklad in mi prinese nebesni krog, posodico za očesno črnilo, prstan in meč. Prstanu služi mogočen džin po imenu Grmeči grom. Kdor ima ta prstan, mu ne more nič ne kralj ne sultan. Če bi hotel z njim zavladati vsej zemlji po dolgem in počez, bi to zmogel. Če pa kdo izvleče meč proti vojski in zamahne z njim, jo požene v beg. Če mu ob zamahu ukaže: »Pobij to vojsko,« iz meča švigne ognjena strela in vso vojsko pomori. Kdor ima nebesni krog, lahko, če želi, sede opazuje vse dežele od vzhoda do zahoda. Obrne ga v smer, ki jo želi videti, in ko pogleda vanj, vidi tisti kraj in njegove prebivalce, kakor da bi bili pred njim. Če se razjezi na kako mesto, obrne krog proti sončni obli in si zaželi, da bi mesto zgorelo, ga požre ogenj. Kdor pa si namaže oči s črnilom iz posodice, vidi zaklade zemlje. Vendar vam postavljam pogoj: kdor zaklada ne bo mogel odpreti, izgubi pravico do knjige. Kdor ga odpre in mi prinese te štiri dragocenosti, pa si zasluži knjigo.’«

»Privolili smo v pogoj, on pa nam je rekel: ‘Sinovi moji, vedite, da je Šamardalov zaklad v oblasti sinov Rdečega kralja. Vaš oče mi je povedal, da ga je skušal odpreti, a ni mogel. Sinovi Rdečega kralja so pred njim zbežali v jezero v egiptovski deželi, ki se imenuje Karunovo jezero, in se tam utrdili. Sledil jim je v Egipt, vendar jih ni mogel obvladati, ker so se izmuznili v to jezero, ki ga varuje čarovnija.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 611. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Al Kahin al Abtan, ko je sinovom povedal to zgodbo, nadaljeval: »‘Vaš oče se je vrnil poražen, saj zaradi sinov Rdečega kralja ni mogel odpreti Šamardalovega zaklada. Ko jim ni bil kos, je prišel k meni in mi potožil. Sestavil sem mu zvezdno karto in videl, da je mogoče ta zaklad odpreti le s pomočjo mladeniča iz Egipta po imenu Džudar, Omarjev sin. On bo omogočil ujetje sinov Rdečega kralja. Ta mladenič bo ribič in srečali ga boste ob Karunovem jezeru. Čarovnijo je mogoče razdreti le tako, da Džudar tistemu, ki mu je to usojeno, zveže roke za hrbtom in ga vrže v jezero. Tam se bo bojeval s sinovi Rdečega kralja. Kdor ima srečno usodo, jih bo ujel, kdor je nima, pa bo pogubljen in iz vode se bodo pokazale njegove noge. Tistemu, ki preživi, se bodo pokazale roke. Tedaj mora Džudar vreči nanj mrežo in ga potegniti iz jezera.’ Moja brata sta rekla: ‘Greva, četudi pogineva.’ Tudi jaz sem rekel, da pojdem, naš brat, ki je preoblečen v Juda, pa je dejal: ‘Mene to ne mika.’ Dogovorili smo se, da pojde v Egipt preoblečen v judovskega trgovca. Če kdo od nas umre v jezeru, naj od človeka, ki mu pripelje njegovo mulo in bisago, prevzame oboje ter mu da sto dinarjev. Ko je prišel k tebi prvi, so ga sinovi Rdečega kralja ubili, nato pa so ubili še mojega drugega brata. Mene niso mogli premagati in sem jih ujel.« Džudar je vprašal: »Kje so tisti, ki si jih ujel?« »Ali nisi videl, da sem jih zaprl v skrinjici?« »Saj sta ribi!« je rekel Džudar. Maročan mu je odvrnil: »Nista ribi, temveč ifrita v ribji podobi. Toda vedi, Džudar, da zaklada brez tvoje pomoči ni mogoče odpreti. Me boš ubogal in šel z menoj v Fes in Meknes, da odpreva zaklad? Dal ti bom, kar boš zahteval. Pred Bogom si postal moj brat in k svojim domačim se boš vrnil z veselim srcem.« Džudar mu je rekel: »Gospod hadži, skrbeti moram za mater in dva brata.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 612. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džudar rekel Maročanu: »Skrbeti moram za mater in dva brata. Jaz jih preživljam. Če grem s teboj, kdo jim bo dajal kruh?« Maročan mu je odgovoril: »To je prazen izgovor. Če te skrbijo stroški, ti damo tisoč dinarjev. Izroči jih materi, da jih bo porabljala, dokler se ne vrneš v svojo deželo. Odsoten boš manj kot štiri mesece.« Ko je Džudar slišal za tisoč dinarjev, je rekel: »Daj mi jih, hadži. Pustil jih bom materi in šel s teboj.« Maročan mu je izročil tisoč dinarjev. Džudar jih je odnesel materi in ji povedal, kaj se je zgodilo med njim in Maročanom. Rekel ji je: »Vzemi teh tisoč dinarjev in jih porabljaj zase in za moja brata. Z Maročanom potujem na zahod in štiri mesece me ne bo. Veliko dobrega bom pridobil, zato moli zame, mati.« Rekla mu je: »Sin moj, pogrešala te bom in strah me je zate.« »Mati,« je odvrnil, »komur je Bog varuh, se nima česa bati. Maročan je dober človek.« Še naprej ga je hvalil, dokler ni rekla: »Naj Bog njegovo srce nagne k tebi. Pojdi z njim, sin moj, morda ti kaj podari.« Poslovil se je od matere in odšel. Ko je prišel k Maročanu Abd al Samadu, ga je ta vprašal: »Si se posvetoval z materjo?« »Da, in molila je zame.« »Sedi za menoj,« mu je rekel. Džudar je zajahal mulo in potovala sta od poldneva do popoldneva. Tedaj je postal lačen, pri Maročanu pa ni videl ničesar za pod zob, zato je rekel: »Gospod hadži, si morda pozabil vzeti kaj hrane za na pot?« »Si lačen?« ga je vprašal. »Sem.« Oba sta sestopila z mule, nato pa je Maročan rekel: »Snemi bisago.« Džudar jo je snel. »Kaj bi rad jedel, brat moj?« ga je vprašal. »Karkoli že.« »Pri Bogu, povej mi, kaj si želiš.« »Kruh in sir.« »Nesrečnik, kruh in sir nista primerna zate. Zaželi si kaj dobrega.« Džudar je rekel: »Ta trenutek je zame vse dobro.« Maročan ga je vprašal: »Imaš rad pečene piščance?« »Da.« »Imaš rad riž z medom?« »Da.« »Imaš rad to jed in ono …« Tako mu je naštel štiriindvajset jedi. Džudar je pomislil: »Je nor? Od kod bo vzel vso hrano, ki jo našteva, ko pa nima ne kuhinje ne kuharja? Naj mu rečem, da je dovolj.« Zato je rekel: »Dovolj! Mi boš samo vzbujal skomine, videl pa ne bom ničesar?« Maročan je odvrnil: »Z veseljem, Džudar.« Segel je v bisago in izvlekel zlat pladenj z dvema vročima pečenima piščancema. Spet je segel vanjo in izvlekel zlat pladenj s kebabom. Še naprej je jemal iz bisage, dokler ni bilo pred njima vseh štiriindvajset jedi, ki jih je naštel. Džudar je osupnil. »Jej, nesrečnik,« mu je rekel Maročan. Džudar ga je vprašal: »Gospod, si v to bisago spravil kuhinjo in ljudi, ki kuhajo?« Maročan se je zasmejal in odgovoril: »Bisaga je začarana in ima svojega služabnika. Tudi če bi vsako uro zahtevala tisoč jedi, bi jih služabnik prinesel in takoj postregel.« »Čudovita bisaga!« je rekel Džudar.

Jedla sta, dokler se nista nasitila. Maročan je ostanke zavrgel in prazne pladnje pospravil v bisago. Nato je segel vanjo in izvlekel vrč. Pila sta, opravila obredno umivanje in zmolila popoldansko molitev, potem pa je vrč spravil nazaj. V bisago je položil še skrinjici, jo naložil na mulo in zajahal. »Sedi še ti, da greva naprej,« je rekel. Nato ga je vprašal: »Džudar, veš, koliko poti sva opravila od Egipta do sem?« »Pri Bogu, ne vem.« »Prepotovala sva za cel mesec poti.« »Kako je to mogoče?« je vprašal Džudar. »Vedi, Džudar, da je mula, na kateri sediva, mogočna džinja. V enem dnevu prepotuje razdaljo, za katero bi sicer potreboval leto. Toda zaradi tebe je šla počasi.« Spet sta zajahala in nadaljevala pot proti zahodu. Zvečer je Maročan vzel iz bisage večerjo, zjutraj pa zajtrk. Tako sta potovala štiri dni: do polnoči sta bila na poti, nato sta sestopila in zaspala, zjutraj pa krenila naprej. Karkoli si je Džudar zaželel in prosil Maročana, mu je ta vzel iz bisage. Peti dan sta prispela v Fes in Meknes ter vstopila v mesto. Vsakdo, ki je srečal Maročana, ga je pozdravil in mu poljubil roko. Tako sta prišla do vrat, na katera je potrkal. Odprla so se in prikazalo se je dekle, lepo kakor luna. Rekel ji je: »Rahma, hči moja, odpri nama palačo.« »Z veseljem, oče,« je odgovorila in odšla z lahkotnim pozibavanjem. Džudar je bil ves iz sebe in si je rekel: »To je gotovo kraljeva hči.« Dekle je odprlo palačo, Maročan pa je snel bisago z mule in ji rekel: »Pojdi, naj te Bog blagoslovi.« Tedaj se je zemlja razprla, mula je izginila vanjo, zemlja pa se je spet zaprla. Džudar je vzkliknil: »O Zaščitnik! Hvala Bogu, ki naju je varoval na njenem hrbtu!« Maročan mu je rekel: »Ne čudi se, Džudar. Saj sem ti povedal, da je mula ifrit. Zdaj pa pojdiva v palačo.« Ko sta vstopila, je Džudar osupnil nad razkošnimi preprogami in blazinami, dragocenimi predmeti ter visečim okrasjem iz draguljev in plemenitih kovin. Sedla sta in Maročan je naročil dekletu: »Rahma, prinesi tisti sveženj.« Vstala je, prinesla sveženj in ga položila pred očeta. Odprl ga je, izvlekel obleko, vredno tisoč dinarjev, in rekel: »Obleci jo, Džudar, in bodi dobrodošel.« Džudar si jo je nadel in bil videti kakor eden izmed kraljev zahodnih dežel. Maročan je postavil bisago predse, segel vanjo in začel jemati pladnje z različnimi jedmi, dokler ni bila pred njima gostija s štiridesetimi jedmi. »Gospod moj, izvoli in jej ter nama ne zameri,« je rekel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 613. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Maročan, ko je Džudarja odpeljal v palačo, pogrnil pred njim gostijo s štiridesetimi jedmi in rekel: »Izvoli, jej in nama ne zameri. Ne veva, kakšno hrano imaš rad. Povej, česa si želiš, in brez odlašanja ti bova postregla.« Džudar je odgovoril: »Pri Bogu, gospod hadži, rad imam vse jedi in nobene ne maram. Zato me ni treba spraševati. Prinesi vse, kar ti pride na misel.« Po jedi sta šla spat. Džudar je ostal pri njem dvajset dni. Vsak dan mu je Maročan dal novo obleko, hrano pa je jemal iz bisage. Ni kupoval ne mesa ne kruha in ni kuhal, temveč je vse, kar je potreboval, celo raznovrstno sadje, vzel iz bisage. Enaindvajseti dan je rekel: »Džudar, vstani in pojdi z menoj. Danes je napočil obljubljeni dan za odprtje Šamardalovega zaklada.« Džudar je vstal in šel z njim skozi mesto, nato pa sta odšla iz njega. Vsak je zajahal svojo mulo in potovala sta do poldneva. Prispela sta do tekoče reke. Abd al Samad je sestopil in rekel: »Sestopi, Džudar.« Džudar je sestopil, Abd al Samad pa je zaklical: »Dajmo!« in z roko pomignil služabnikoma. Vsak je prijel eno mulo in odšel v svojo smer. Za kratek čas sta izginila, nato se je eden vrnil s šotorom in ga postavil, drugi pa je prinesel preproge in jih razgrnil v šotoru ter ob robovih razporedil blazine in naslonjala. Potem je eden prinesel skrinjici z ribama, drugi pa bisago. Maročan je vstal in rekel: »Pridi, Džudar.« Ta je prišel in sedel poleg njega. Maročan je vzel iz bisage pladnje s hrano in skupaj sta kosila. Nato je vzel skrinjici in začel nad njima izgovarjati zaklinjanja. Iz njune notranjosti se je zaslišalo: »Tukaj sva, vedeževalec sveta! Usmili se naju!« Prosila sta za pomoč, on pa je še naprej izgovarjal zaklinjanja, dokler se skrinjici nista razleteli in so njuni koščki poleteli na vse strani. Prikazala sta se dva moža z zvezanimi rokami in rekla: »Prizanesi nama, vedeževalec sveta! Kaj nameravaš storiti z nama?« »Sežgal vaju bom,« je odgovoril, »razen če mi prisežeta, da bosta odprla Šamardalov zaklad.« Rekla sta: »Priseževa in odprla ti bova zaklad, vendar pod pogojem, da pripelješ ribiča Džudarja. Zaklad je mogoče odpreti le z njegovo pomočjo in nihče razen Džudarja, Omarjevega sina, ne more vstopiti vanj.« Odvrnil jima je: »Tistega, o katerem govorita, sem pripeljal. Tukaj je, sliši vaju in vidi.« Prisegla sta mu, da bosta odprla zaklad, in osvobodil ju je.

Nato je vzel palico in ploščice iz rdečega ahata ter jih namestil na palico. Vzel je kadilnico, dal vanjo oglje in enkrat pihnil, da se je vnelo. Pripravil je kadilo in rekel: »Džudar, izgovarjal bom zaklinjanje in dodajal kadilo. Ko začnem, ne smem govoriti, sicer bo zaklinjanje izgubilo moč. Zato te želim naučiti, kaj moraš storiti, da dosežeš svoj cilj.« »Nauči me,« je rekel Džudar. Maročan je nadaljeval: »Vedi, da bo, ko začnem zaklinjati in dodajati kadilo, voda v reki usahnila. Pred teboj se bodo prikazala zlata vrata, velika kakor mestna vrata, z dvema kovinskima obročema. Spusti se do njih, enkrat narahlo potrkaj in malo počakaj. Drugič potrkaj močneje kakor prvič in spet počakaj. Nato trikrat zapored potrkaj. Zaslišal boš glas: ‘Kdo trka na vrata zakladov, ne da bi znal razvozlati skrivnostna znamenja?’ Reci: ‘Jaz sem ribič Džudar, Omarjev sin.’ Vrata se bodo odprla in prikazal se bo mož z mečem v roki. Rekel ti bo: ‘Če si res ta človek, iztegni vrat, da ti odsekam glavo.’ Iztegni mu vrat in se ne boj. Ko bo dvignil roko z mečem in te udaril, se bo zgrudil pred teboj. Kmalu boš videl, da je le brezdušno telo. Udarec te ne bo bolel in nič se ti ne bo zgodilo. Če pa ga ne ubogaš, te bo ubil. Ko s poslušnostjo razdreš njegov urok, vstopi in pojdi do drugih vrat. Potrkaj nanje in prikazal se bo jezdec na konju s sulico na ramenu. Vprašal te bo: ‘Kaj te je pripeljalo na ta kraj, kamor ne vstopa nihče ne izmed ljudi ne izmed džinov?’ Zavihtel bo sulico proti tebi. Nastavi mu prsi, da te zadene, in takoj se bo zgrudil. Videl boš, da je le brezdušno telo. Če pa se upreš, te bo ubil. Nato vstopi skozi tretja vrata. Prikazal se bo človek z lokom in puščicami ter ustrelil proti tebi. Nastavi mu prsi, da te zadene, in pred teboj bo padel kot brezdušno telo. Če se upreš, te bo ubil. Nato vstopi skozi četrta vrata …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 614. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Maročan rekel Džudarju: »Pridi do četrtih vrat in potrkaj. Odprla se bodo in pred teboj se bo prikazal ogromen lev. Planil bo nate in odprl gobec, kakor da te hoče požreti. Ne boj se in ne beži pred njim. Ko se ti približa, mu ponudi roko. Brž ko bo zagrizel vanjo, se bo zgrudil, tebi pa se ne bo zgodilo nič. Nato vstopi skozi peta vrata. Prikazal se bo temnopolt suženj in te vprašal: ‘Kdo si?’ Reci mu: ‘Jaz sem Džudar.’ Odgovoril ti bo: ‘Če si res ta človek, odpri šesta vrata.’ Stopi k vratom in reci: ‘Isa, povej Musi, naj odpre vrata.’ Vrata se bodo odprla. Vstopi in našel boš dve veliki kači, eno na levi in drugo na desni. Obe bosta odprli gobec in takoj planili nate. Iztegni jima roki, da bo vsaka ugriznila v eno. Če se upreš, te bosta ubili. Nato pojdi do sedmih vrat in potrkaj. Prikazala se bo tvoja mati in rekla: ‘Dobrodošel, sin moj. Pridi bliže, da te pozdravim.’ Reci ji: ‘Ostani proč od mene in sleci obleko.’ Rekla ti bo: ‘Sin moj, jaz sem tvoja mati. Dojila sem te in vzgojila, zato si mi dolžan spoštovanje. Kako me moreš razgaliti?’ Reci ji: ‘Če se ne slečeš, te bom ubil.’ Poglej na desno in našel boš meč, ki visi na steni. Vzemi ga, ga izvleci proti njej in ji ukaži: ‘Sleci se.’ Skušala te bo preslepiti in te ponižno prosila, vendar ne imej usmiljenja z njo. Vsakič, ko sleče kak kos obleke, ji reci: ‘Sleci še ostalo.’ Grozi ji s smrtjo, dokler ne sleče vsega, kar ima na sebi, in se zgrudi. Tedaj boš razvozlal skrivnostna znamenja in razdrl vse uroke ter boš varen. Vstopi in v zakladnici boš našel kupe zlata, vendar se ne meni zanje. V njenem zadnjem delu boš zagledal prekat, zastrt z zaveso. Odgrni jo in videl boš vedeževalca Šamardala, ki leži na zlati postelji. Ob njegovi glavi je okrogel predmet, ki sije kakor luna: to je nebesni krog. Opasan je z mečem, na prstu ima prstan, okoli vratu pa verižico s posodico za očesno črnilo. Prinesi te štiri dragocenosti. Pazi, da ne pozabiš ničesar, kar sem ti povedal, in ne ravnaj drugače, sicer ti bo žal in bo tvoje življenje v nevarnosti.«

Nato mu je navodila ponovil še drugič, tretjič in četrtič, dokler ni dejal: »Zapomnil sem si jih. Toda kdo se more spopasti z vsemi čarobnimi stražarji, ki si jih omenil, in prenesti te silne grozote?« Odgovoril mu je: »Džudar, ne boj se! To so le prikazni brez duše.« Še naprej ga je pomirjal, dokler ni Džudar rekel: »Zaupam v Boga.« Tedaj je Magrebčan Abd as Samad vrgel kadilo na ogenj in nekaj časa izgovarjal zaklinjanja. Naenkrat je voda izginila, pokazalo se je rečno dno in na njem vrata zakladnice. Džudar se je spustil k vratom in potrkal. Zaslišal je glas: »Kdo trka na vrata zakladnic, ne da bi znal razvozlati skrivna znamenja?« Odgovoril je: »Jaz, Džudar, Omarjev sin.« Vrata so se odprla in predenj je stopil mož, izvlekel meč ter mu ukazal: »Iztegni vrat!« Džudar je iztegnil vrat, mož ga je udaril, nato pa sam padel na tla. Enako se je zgodilo pri drugih vratih, dokler ni premagal čarobnih stražarjev vseh sedmih vrat. Tedaj je predenj stopila njegova mati in rekla: »Pozdravljen, sin moj!« Vprašal jo je: »Kaj si ti?« Odgovorila je: »Tvoja mati sem. Dolžan si mi hvaležnost, saj sem te dojila in vzgojila ter te devet mesecev nosila pod srcem, sin moj.« Rekel ji je: »Sleci se!« Odvrnila je: »Moj sin si! Kako me moreš razgaliti?« Rekel je: »Sleci se, sicer ti s tem mečem odsekam glavo!« Segel je po meču, ga potegnil in ji zagrozil: »Če se ne slečeš, te ubijem!« Dolgo sta se pregovarjala, in ko ji je dovolj dolgo grozil, je slekla eno oblačilo. »Sleci še preostala!« ji je ukazal. Spet jo je dolgo silil, dokler ni slekla še drugega. Tako se je nadaljevalo, ona pa mu je govorila: »Sin moj, zaman sem te vzgajala!« Nazadnje je ostala le še v spodnjem oblačilu in rekla: »Sin moj, mar imaš srce iz kamna, da me hočeš osramotiti in mi razgaliti sram? Sin moj, ali ni to greh?« Odgovoril je: »Prav imaš. Ne sleci spodnjega oblačila.« Komaj je izrekel te besede, je zavpila: »Zmotil se je! Udarite ga!« Po njem so se vsuli udarci kakor dežne kaplje. Služabniki zakladnice so ga obkolili in ga tako pretepli, da tega vse življenje ni pozabil, nato pa ga porinili in vrgli iz zakladnice. Njena vrata so se zaprla kakor prej. Ko je priletel ven, ga je Magrebčan nemudoma pograbil, voda pa je spet stekla kakor poprej. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo petnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so služabniki zakladnice Džudarja pretepli in ga vrgli pred vrata, ki so se za njim zaprla, reka pa je spet stekla kakor prej. Magrebčan Abd as Samad je vstal in nad Džudarjem izgovarjal molitve, dokler ni prišel k sebi in se zavedel. Tedaj ga je vprašal: »Kaj si storil, nesrečnik?« Odgovoril mu je: »Premagal sem vse ovire in prišel do matere. Dolgo sva se pregovarjala in nazadnje je, brat moj, slekla vsa oblačila razen spodnjega. Rekla mi je: ‘Ne osramoti me, kajti razgaliti sram je greh.’ Iz usmiljenja sem ji dovolil, da ga obdrži, tedaj pa je zavpila: ‘Zmotil se je! Udarite ga!’ Pojavili so se ljudje, ne vem, kje so se prej skrivali, in me pretepli skoraj do smrti. Nato so me porinili ven in ne vem, kaj se je zgodilo zatem.« Magrebčan mu je rekel: »Ali ti nisem naročil, da ne smeš prekršiti navodil? Škodoval si meni in sebi. Če bi slekla še spodnje oblačilo, bi dosegla svoj namen. Zdaj pa boš moral ostati pri meni do istega dne prihodnje leto.« Takoj je poklical sužnja, ki sta podrla šotor in ga odnesla, nato pa za kratek čas izginila in se vrnila z mulama. Vsak je zajahal svojo in vrnila sta se v mesto Fes. Džudar je ostal pri njem, užival dobro hrano in pijačo, vsak dan pa mu je Magrebčan dal razkošno obleko. Tako je minilo leto in spet je prišel tisti dan. Magrebčan mu je rekel: »To je obljubljeni dan. Pojdiva!« Odgovoril je: »Prav.« Odpeljal ga je iz mesta, kjer sta zagledala sužnja z mulama. Zajahala sta in jezdila, dokler nista prišla do reke. Sužnja sta postavila šotor in ga opremila. Magrebčan je razgrnil pogrinjek in kosila sta. Potem je kakor prvič vzel trstiko in ploščice, zakuril ogenj, pripravil kadilo in rekel: »Džudar, rad bi ti dal navodila.« Džudar je odvrnil: »Gospod hadži, če sem pozabil tisti pretep, sem pozabil tudi navodila.« Vprašal ga je: »Torej si jih zapomnil?« »Da,« je odgovoril. Magrebčan je rekel: »Varuj svoje življenje in nikar ne misli, da je tista ženska tvoja mati. Le čarobna stražarka v njeni podobi je in hoče te zapeljati v zmoto. Prvič si sicer prišel ven živ, toda če se tokrat zmotiš, te bodo vrgli ven mrtvega.« Džudar je odgovoril: »Če se zmotim, si zaslužim, da me sežgejo.«

Magrebčan je položil kadilo na ogenj in izgovoril zaklinjanje. Reka se je posušila in Džudar je stopil k vratom ter potrkal. Odprla so se in premagal je vseh sedem čarobnih stražarjev, dokler ni prišel do matere. »Dobrodošel, sin moj!« mu je rekla. Odvrnil ji je: »Kako naj bi bil tvoj sin, prekletnica? Sleci se!« Poskušala ga je preslepiti in slačila oblačilo za oblačilom, dokler ni ostala le še v spodnjem. »Sleci se, prekletnica!« ji je ukazal. Slekla je še spodnje oblačilo in postala prikazen brez duše. Džudar je vstopil in zagledal kupe zlata, vendar jim ni namenil nobene pozornosti. Stopil je do notranje sobane in tam zagledal svečenika Šamardala, ki je ležal z mečem ob boku, prstanom na prstu in posodico za očesno črtalo na prsih. Nad njegovo glavo je videl nebesni krog. Približal se je, odpel meč, vzel prstan, nebesni krog in posodico za črtalo ter odšel. Tedaj je njemu v čast zaigrala godba in služabniki so vzklikali: »Naj ti bo v veselje, kar si prejel, Džudar!« Godba je igrala, dokler ni zapustil zakladnice in prišel do Magrebčana. Ta je prekinil zaklinjanje in ugasnil kadilo, nato vstal, ga objel in pozdravil. Džudar mu je izročil vse štiri dragocenosti. Magrebčan jih je vzel in poklical sužnja, ki sta pospravila šotor in ga odnesla, nato pa se vrnila z mulama. Zajahala sta in se vrnila v Fes. Tam je Magrebčan prinesel bisago ter začel iz nje jemati krožnike z najrazličnejšimi jedmi, dokler ni bila pred njim pripravljena cela pojedina. Rekel je: »Brat moj Džudar, jej!« Džudar se je najedel, nato pa preložil ostanke jedi na druge krožnike in prazne vrnil v bisago.

Potem je Magrebčan Abd as Samad rekel: »Džudar, zaradi naju si zapustil svojo deželo in domovino ter nama izpolnil željo. Zdaj si upravičen do darila, zato povej, kaj si želiš. Vsemogočni Bog ti ga bo naklonil, midva pa bova njegovo orodje. Prosi, kar hočeš, in nikar se ne sramuj, saj si zaslužiš.« Džudar je odgovoril: »Gospod moj, Boga in nato tebe prosim, da mi daš to bisago.« Magrebčan je rekel: »Prinesi jo.« Ko jo je Džudar prinesel, mu je rekel: »Vzemi jo, tvoja je. Tudi če bi si zaželel kaj drugega, bi ti dala. Toda, ubogi moj, od nje boš imel le hrano. Za naju si se trudil in obljubila sva ti, da te zadovoljnega pošljeva domov. Iz te bisage boš jedel, poleg tega pa ti bova dala še eno, polno zlata in draguljev, ter te poslala v tvojo deželo. Tam boš postal trgovec, oblekel sebe in družino in ti ne bo treba skrbeti za denar. Ti in tvoja družina se hranite iz te bisage. Uporabljaš jo tako, da sežeš vanjo in rečeš: ‘Pri velikih imenih, ki te vežejo, služabnik te bisage, prinesi mi to in to jed!’ Prinesel ti bo, kar zahtevaš, četudi bi vsak dan naročil tisoč različnih jedi.« Nato je poklical sužnja z mulo in napolnil bisago, en žep z zlatom, drugega pa z dragulji in plemenitimi kovinami. Rekel mu je: »Zajahaj to mulo. Suženj bo hodil pred teboj in ti kazal pot, dokler te ne pripelje do vrat tvoje hiše. Ko prispeš, vzemi obe bisagi in mu izroči mulo, da jo pripelje nazaj. Nikomur ne razkrij svoje skrivnosti. Izročava te v Božje varstvo.« Džudar mu je odgovoril: »Naj te Bog bogato nagradi!« Položil je obe bisagi muli na hrbet in jo zajahal. Suženj je hodil pred njim, mula pa mu je sledila ves dan in vso noč. Naslednje jutro je Džudar vstopil skozi Vrata zmage in zagledal mater, ki je sedela in prosila: »Darujte kaj v Božjem imenu!« Skoraj je izgubil pamet. Skočil je z mule in se ji vrgel v objem. Ko ga je zagledala, je zajokala. Nato jo je posadil na mulo in hodil ob njej, dokler nista prišla domov. Pomagal ji je sestopiti, vzel obe bisagi in pustil mulo sužnju. Ta jo je odpeljal nazaj k svojemu gospodarju, kajti tako suženj kakor mula sta bila demona.

Džudarju pa je bilo hudo, ker je morala mati beračiti. Ko sta vstopila v hišo, jo je vprašal: »Mati, ali sta moja brata zdrava?« Odgovorila je: »Zdrava sta.« »Zakaj potem beračiš na ulici?« jo je vprašal. Rekla je: »Zaradi lakote, sin moj.« Dejal je: »Pred odhodom sem ti prvi dan dal sto dinarjev, drugi dan še sto, na dan odhoda pa tisoč!« Odgovorila mu je: »Sin moj, prevarala sta me in mi jih vzela. Rekla sta: ‘S tem denarjem hočeva kupiti blago za trgovanje.’ Vzela sta ga in me nagnala, zato sem od hude lakote začela beračiti na ulici.« Džudar je rekel: »Mati, zdaj ko sem se vrnil, se ti ni treba ničesar bati. Nikoli več ne skrbi. Ta bisaga je polna zlata in draguljev; obilja je dovolj.« Rekla mu je: »Sin moj, sreča te spremlja. Naj bo Bog zadovoljen s teboj in naj ti pomnoži svojo milost! Vstani, otrok moj, in nama prinesi kruha, kajti sinoči sem šla spat brez večerje in strahotno lačna.« Zasmejal se je in rekel: »Z veseljem, mati! Samo povej, kaj bi rada jedla, in še ta hip ti prinesem. Ni mi treba ne kupovati na trgu ne iskati koga, ki bi kuhal.« Rekla je: »Sin moj, saj ne vidim, da bi kaj prinesel s seboj.« Odgovoril je: »V bisagi imam vse mogoče jedi.« Rekla je: »Sin moj, karkoli je pri roki, bo dovolj.« Dejal je: »Res je. Ko človek nima ničesar, se zadovolji z malim. Kadar pa ima na voljo obilje, si zaželi dobre hrane. Jaz imam vsega dovolj, zato povej, kaj ti diši.« Rekla mu je: »Sin moj, topel kruh in kos sira.« Odvrnil je: »Mati, to ni primerno tvojemu položaju.« Rekla je: »Ti veš, kakšen je moj položaj, zato me nahrani z jedmi, ki mi pritičejo.« Dejal je: »Mati, tebi pritičejo pečeno meso, pečeni piščanci, rahel riž, nadevana čreva, nadevane buče, nadevano jagnje in nadevana rebra, pa kunafa z oreški, čebelji med, sladkor, katajef in baklava.«

Mati je pomislila, da jo ima za norca in se ji posmehuje, zato mu je rekla: »Joj, joj, kaj se je zgodilo s teboj? Ali sanjaš ali si znorel?« Vprašal jo je: »Po čem sklepaš, da sem znorel?« Odgovorila je: »Ker mi naštevaš same imenitne jedi. Kdo si jih more privoščiti? In kdo jih zna pripraviti?« Rekel je: »Pri svojem življenju, še ta hip ti bom dal jesti prav vse, kar sem naštel!« Odvrnila je: »Saj ničesar ne vidim.« Rekel ji je: »Prinesi bisago.« Prinesla jo je, jo otipala in ugotovila, da je prazna, nato pa mu jo podala. Začel je segati vanjo in jemati iz nje polne krožnike, dokler ni postavil prednjo vseh jedi, ki jih je naštel. Mati mu je rekla: »Sin moj, ta bisaga je majhna in bila je prazna, ničesar ni bilo v njej, ti pa si iz nje vzel vse to! Kje so bili ti krožniki?« Odgovoril ji je: »Mati, vedi, da mi je to bisago dal Magrebčan. Začarana je in ima služabnika. Če si človek kaj zaželi, izgovori nad njo imena in reče: ‘Služabnik te bisage, prinesi mi to in to jed!’ In on jo prinese.« Mati ga je vprašala: »Ali lahko tudi jaz sežem vanjo in ga prosim?« Rekel je: »Sezi vanjo.« Segla je v bisago in rekla: »Pri imenih, ki te vežejo, služabnik te bisage, prinesi mi nadevana rebra!« Videla je, da se je v bisagi pojavil krožnik. Segla je vanjo in ga vzela ven; na njem so bila izvrstna nadevana rebra. Nato je zahtevala kruha in vse druge jedi, ki si jih je zaželela. Džudar ji je rekel: »Mati, ko nehaš jesti, preloži ostanke na druge krožnike, te prazne pa vrni v bisago. Takšna je njena čarobna moč. Dobro jo čuvaj.« Mati je odnesla bisago in jo spravila, on pa ji je rekel: »Mati, ohrani skrivnost in jo obdrži pri sebi. Kadar boš kaj potrebovala, vzemi iz nje. Dajaj miloščino in hrani moja brata, naj bom doma ali zdoma.«

Skupaj sta jedla, ko sta vstopila njegova brata. Novico jima je povedal neki mož iz njune soseske: »Vajin brat je prišel. Jezdil je mulo, pred njim pa je hodil suženj. Oblečen je bil v oblačilo, ki mu ni para.« Brata sta si rekla: »Ko le ne bi grdo ravnala z materjo! Gotovo mu bo povedala, kaj sva ji storila. Kako se bova osramotila pred njim!« Eden je dejal: »Najina mati je usmiljena, pa tudi če mu pove, je najin brat še bolj usmiljen do naju kakor ona. Če ga prosiva odpuščanja, bo najino opravičilo sprejel.« Ko sta vstopila, jima je Džudar vstal naproti, ju prisrčno pozdravil in rekel: »Sedita in jejta!« Sedla sta in jedla, saj sta bila od lakote oslabela. Jedla sta, dokler se nista nasitila. Nato jima je Džudar rekel: »Brata moja, vzemita preostalo hrano in jo razdelita med reveže in siromake.« Rekla sta mu: »Brat naš, pustimo jo za večerjo.« Odgovoril je: »Ob večerji je bosta dobila še več.« Odnesla sta ostanke jedi in vsakemu revežu, ki je šel mimo, rekla: »Vzemi in jej!« Tako sta razdelila vse, nato pa vrnila krožnike in rekla materi: »Spravi jih v bisago.« Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo šestnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džudar, ko sta njegova brata pojedla kosilo, rekel materi: »Spravi krožnike v bisago.« Zvečer je stopil v dvorano, iz bisage vzel pojedino s štiridesetimi različnimi jedmi in odšel. Ko je sedel med brata, je rekel materi: »Prinesi večerjo.« Vstopila je v dvorano in zagledala polne krožnike. Pripravila je pogrinjek in drugega za drugim prinesla vseh štirideset krožnikov. Povečerjali so, nato pa je rekel: »Vzemita hrano in nahranita reveže in siromake.« Brata sta vzela ostanke jedi in jih razdelila. Po večerji je prinesel še slaščice in jedli so jih, za tisto, kar je ostalo, pa je rekel: »Dajta sosedom.« Naslednji dan je bilo enako pri zajtrku in tako so živeli deset dni. Tedaj je Salim rekel Selimu: »Kako je to mogoče? Najin brat nama zjutraj pripravi pojedino, opoldne drugo in ob sončnem zahodu tretjo, pozno ponoči pa prinese še slaščice. Vse, kar ostane, razdeli revežem. Tako ravnajo sultani! Od kod mu takšna sreča? Se ne sprašuješ, od kod vse te različne jedi in slaščice? Vse ostanke razdaja revežem in siromakom, pa ga nikoli ne vidiva ničesar kupiti. Ne zakuri ognja, nima ne kuhinje ne kuharja!« Brat mu je odgovoril: »Pri Bogu, ne vem. Toda ali veš, kdo bi nama lahko razkril resnico?« Rekel je: »Samo mati.« Skovala sta zvijačo in stopila k materi, ko brata ni bilo doma. Rekla sta: »Mati, lačna sva.« Odgovorila je: »Takoj bosta dobila.« Odšla je v dvorano, prosila služabnika bisage in jima prinesla tople jedi. Rekla sta: »Mati, ta hrana je vroča, ti pa nisi ne kuhala ne pihala na ogenj!« Odgovorila je: »Iz bisage je.« Vprašala sta: »Kakšna bisaga je to?« Rekla je: »Začarana je in zanjo skrbi čarobni služabnik.« Povedala jima je vse in dodala: »Ohranita skrivnost.« Rekla sta: »Skrivnost bova ohranila, mati, le pokaži nama, kako se to dela.« Naučila ju je in začela sta segati v bisago ter jemati iz nje vse, kar sta si zaželela, njun brat pa o tem ni vedel ničesar. Ko sta spoznala lastnosti bisage, je Salim rekel Selimu: »Brat moj, doklej bova živela pri Džudarju kakor služabnika in jedla njegovo miloščino? Zakaj ga ne bi z zvijačo ukanila, vzela te bisage in si jo prilastila?« Selim je vprašal: »S kakšno zvijačo?« Salim je rekel: »Prodajva najinega brata kapitanu iz Sueza.« Vprašal ga je: »Kako pa naj ga prodava?« Odgovoril je: »Skupaj bova šla h kapitanu in ga povabila k sebi z dvema njegovima možema. Kar bom povedal Džudarju, potrdi, pozno ponoči pa ti pokažem, kaj bom storil.«

Tako sta se dogovorila, da prodata brata, in odšla v hišo kapitana iz Sueza. Salim in Selim sta stopila predenj in mu rekla: »Kapitan, prišla sva zaradi nečesa, kar te bo razveselilo.« Vprašal je: »Kaj dobrega prinašata?« Odgovorila sta: »Brata sva in imava še tretjega brata, izprijenega ničvredneža. Ko je najin oče umrl, nam je zapustil nekaj premoženja. Razdelili smo si ga in najin brat je vzel svoj delež dediščine, nato pa ga zapravil za razvrat in pokvarjenost. Ko je obubožal, se je spravil nad naju in naju začel tožiti pri krivičnih oblastnikih. Govoril je: ‘Vzela sta moj denar in očetovo premoženje!’ Morala sva se pravdati pred sodniki in izgubljala denar. Nekaj časa nama je dal mir, potem pa naju je znova tožil, dokler nisva obubožala. Še vedno naju ne pusti pri miru in siti sva ga. Zato bi rada, da ga kupiš od naju.« Kapitan je vprašal: »Ali ga lahko prelisičita in pripeljeta sem? Takoj ga bom poslal na morje.« Odgovorila sta: »Ne moreva ga pripeljati. Ti pa pridi k nama kot gost in s seboj pripelji dva moža, ne več. Ko zaspi, ga bomo vseh pet skupaj zgrabili, mu zamašili usta, ti pa ga boš v zavetju noči odpeljal. Odnesli ga bomo iz hiše, nato pa stori z njim, kar hočeš.« Rekel je: »Velja, kakor želita. Ali ga prodata za štirideset dinarjev?« Odgovorila sta: »Da. Po večerni molitvi pridi v to in to ulico; eden od naju vas bo čakal.« Rekel jima je: »Pojdita.«

Vrnila sta se k Džudarju in nekaj časa počakala. Nato je Salim stopil k njemu in mu poljubil roko. Džudar ga je vprašal: »Kaj je, brat moj?« Odgovoril je: »Veš, imam prijatelja, ki me je v tvoji odsotnosti večkrat povabil k sebi. Izkazal mi je tisoč dobrot in me vselej lepo pogostil; tudi najin brat to ve. Danes sem ga srečal in spet me je povabil. Rekel sem mu: ‘Ne morem zapustiti brata.’ On pa: ‘Pripelji ga s seboj.’ Odgovoril sem: ‘Ne bo pristal, lahko pa prideš ti s svojima bratoma k nam v goste.’ Njegova brata sta sedela pri njem in povabil sem vse tri. Mislil sem, da bodo povabilo zavrnili, toda ko sem povabil njega in brata, je privolil ter rekel: ‘Počakaj me pri vratih zavije, pa pridem z bratoma.’ Zdaj me je strah, da res pride, in sram me je pred teboj. Ali mi boš ustregel in jih nocoj pogostil? Vsega imaš v obilju, brat moj. Če pa ti ni prav, mi dovoli, da jih sprejmem v sosedovi hiši.« Džudar je rekel: »Zakaj bi jih vodil k sosedom? Je mar naša hiša pretesna ali nimamo ničesar, kar bi jim ponudili za večerjo? Sram naj te bo, da me sploh sprašuješ! Dobre hrane in slaščic bo toliko, da jih ne bodo mogli pojesti. In če pripelješ goste, ko mene ni doma, prosi mater, naj ti da jedi v izobilju. Pojdi ponje, naj prinesejo blagoslov v našo hišo!« Salim mu je poljubil roko in odšel. Sedel je pred vrati zavije in čakal do časa po večerni molitvi. Tedaj so prišli in odpeljal jih je v hišo. Ko jih je Džudar zagledal, je rekel: »Dobrodošli!« Posadil jih je in se prijazno pogovarjal z njimi, ne da bi vedel, kaj skrivajo. Nato je prosil mater za večerjo. Začela je jemati jedi iz bisage, on pa je govoril: »Prinesi to jed, prinesi ono.« Tako se je pred njimi nabralo štirideset različnih jedi. Najedli so se in pogrinjek so odnesli. Mornarji so mislili, da jih tako razkošno gosti Salim. Ko je minila tretjina noči, jim je Džudar prinesel slaščice. Salim jih je stregel, Džudar in Selim pa sta sedela, dokler niso gostje prosili za ležišča. Džudar je vstal in legel, legli pa so tudi drugi. Ko je trdno zaspal, so vstali in se skupaj spravili nanj. Zbudil se je šele, ko je imel usta že zamašena. Zvezali so mu roke, ga dvignili in ga v zavetju noči odnesli iz hiše. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo sedemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Džudarja pograbili in ga v zavetju noči odnesli iz hiše, nato pa poslali v Suez. Na noge so mu nadeli okove in moral je služiti, on pa je molčal. Celo leto je opravljal dela jetnikov in sužnjev.

Tako je bilo z Džudarjem. Njegova brata pa sta zjutraj stopila k materi in rekla: »Mati, najin brat Džudar se še ni zbudil.« Rekla jima je: »Zbudita ga.« Vprašala sta: »Kje pa spi?« Odgovorila je: »Pri gostih.« Rekla sta: »Morda je odšel z gosti, medtem ko sva spala. Mati, kaže, da je najinemu bratu življenje na tujem postalo všeč in da si želi znova iskati zaklade. Slišala sva ga govoriti z Magrebčani, ki so mu rekli: ‘Vzeli te bomo s seboj in ti odprli zakladnico.’« Vprašala je: »Ali se je srečal z Magrebčani?« Odgovorila sta: »Mar niso bili pri nas v gosteh?« Rekla je: »Morda je res odšel z njimi. Naj Bog vodi njegove korake! Sreča ga spremlja in gotovo bo prinesel veliko dobrega.« Zajokala je, ker jo je ločitev od njega bolela. Brata pa sta ji rekla: »Prekletnica, ali imaš Džudarja res tako zelo rada? Naj bova midva doma ali zdoma, nikoli se naju ne razveseliš in nikoli ne žaluješ za nama. Mar nisva tudi midva tvoja sinova kakor Džudar?« Odgovorila je: »Moja sinova sta, toda zlobna sta in nikoli mi nista storila nič dobrega. Odkar je umrl vajin oče, od vaju nisem doživela nič lepega. Džudar pa mi je izkazal mnogo dobrote, me osrečil in spoštoval. Zato imam pravico jokati za njim, saj njegova dobrota koristi meni in vama.«

Ko sta to slišala, sta jo zmerjala in pretepla. Nato sta odšla iskat bisago, dokler je nista našla. Iz prvega žepa sta vzela dragulje, iz drugega zlato, vzela pa sta tudi začarano bisago. Rekla sta ji: »To je premoženje najinega očeta.« Odgovorila je: »Ne, pri Bogu, to je premoženje vajinega brata Džudarja. Prinesel ga je iz dežele Magrebčanov.« Rekla sta: »Lažeš! To je premoženje najinega očeta in z njim bova razpolagala.« Razdelila sta si ga, zaradi začarane bisage pa sta se sprla. Salim je rekel: »Jaz jo vzamem.« Selim pa: »Jaz jo vzamem.« Trmasto sta vztrajala vsak pri svojem. Mati jima je rekla: »Sinova moja, bisago z dragulji in zlatom sta si razdelila, te pa ni mogoče razdeliti in noben denar je ne more nadomestiti. Če jo prerežeta na dvoje, bo izgubila čarobno moč. Pustita jo pri meni in ob vsakem času vama bom prinesla, kar bosta želela jesti. Sama bom zadovoljna z grižljajem ob vajini strani, in če mi iz svoje velikodušnosti podarita še kakšno oblačilo, bom hvaležna. Vsak od vaju naj se loti trgovanja z ljudmi. Vidva sta moja sinova in jaz vajina mati; pustimo vse tako, kot je. Morda se vajin brat vrne, pa bi nas doletela sramota.« Toda nista je poslušala in vso noč sta se prepirala. Slišal ju je neki kraljev stražar, ki je bil povabljen v hišo poleg Džudarjeve. Okno je bilo odprto, zato je pogledal skozenj in slišal ves prepir, vse besede in vse o delitvi premoženja. Zjutraj je stopil pred kralja, ki mu je bilo ime Šams ad Davla in je v tistem času vladal Egiptu. Povedal mu je vse, kar je slišal. Kralj je poslal po Džudarjeva brata, ju dal pripeljati in mučiti. Priznala sta, on pa jima je vzel obe bisagi in ju vrgel v ječo. Džudarjevi materi je nato odmeril dnevno podporo, ki je zadoščala za njeno preživljanje.

Tako je bilo z njimi. Džudar pa je celo leto služil v Suezu. Po letu dni so bili na ladji, ko je nadnje prihrumel vihar in ladjo vrgel ob skalnato goro. Razbila se je in vse na njej je potonilo. Samo Džudar je dosegel kopno, vsi drugi so umrli. Ko je prišel na obalo, je potoval, dokler ni prispel v arabski tabor. Vprašali so ga, kaj se mu je zgodilo. Povedal jim je, da je bil mornar na ladji, in jim razložil svojo zgodbo. V taboru je bil trgovec iz Džede, ki se ga je usmilil in mu rekel: »Ali bi služil pri meni, Egipčan? Oblekel te bom in te vzel s seboj v Džedo.« Džudar je stopil v njegovo službo in potoval z njim, dokler nista prispela v Džedo. Trgovec je z njim zelo lepo ravnal. Nato se je njegov gospodar odločil opraviti romanje in ga vzel s seboj v Meko. Ko sta prišla tja, je Džudar odšel v svetišče, da bi opravil obredno kroženje. Medtem ko je krožil, je zagledal svojega prijatelja, Magrebčana Abd as Samada, ki je prav tako opravljal obred. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo osemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džudar med obrednim kroženjem zagledal svojega prijatelja, Magrebčana Abd as Samada. Ta ga je pozdravil in vprašal, kako se mu godi. Džudar je zajokal in mu povedal vse, kar se mu je zgodilo. Magrebčan ga je odpeljal v svoje bivališče, ga lepo sprejel, mu dal oblačilo, ki mu ni bilo para, in rekel: »Tvojih nesreč je konec, Džudar.« Nato je zarisal znamenja v pesek in iz njih razbral, kaj se je zgodilo njegovima bratoma. Rekel mu je: »Vedi, Džudar, tvoja brata je doletelo to in to in zdaj sta zaprta v ječi egiptovskega kralja. Ti pa si dobrodošel pri meni, dokler ne opraviš romarskih obredov. Vse bo dobro.« Džudar je rekel: »Gospod moj, dovoli mi, da se grem poslovit od trgovca, pri katerem služim, potem pa se vrnem k tebi.« Vprašal ga je: »Ali mu kaj dolguješ?« Odgovoril je: »Ne.« Magrebčan je rekel: »Pojdi se poslovit in se takoj vrni. Pošten človek ne pozabi kruha, ki ga je jedel pri drugem.« Džudar je odšel k trgovcu, se poslovil in mu rekel: »Srečal sem svojega brata.« Trgovec je odvrnil: »Pojdi ponj, da ga pogostimo.« Džudar je rekel: »Ni treba. Premožen je in ima veliko služabnikov.« Trgovec mu je dal dvajset dinarjev in rekel: »Oprosti mi, če sem ti ostal kaj dolžan.« Džudar se je poslovil in odšel. Zunaj je zagledal reveža in mu dal vseh dvajset dinarjev. Nato se je vrnil k Magrebčanu Abd as Samadu in ostal pri njem, dokler nista opravila romarskih obredov. Magrebčan mu je dal prstan, ki ga je vzel iz Šamardalove zakladnice, in rekel: »Vzemi ta prstan. Z njim boš dosegel vse, kar si želiš, kajti njegov služabnik se imenuje Grmeči grom. Karkoli boš potreboval na tem svetu, podrgní prstan in služabnik se bo prikazal. Izpolnil bo vse, kar mu ukažeš.« Pred njim je podrgnil prstan in služabnik se je prikazal ter zaklical: »Na tvoj ukaz, gospodar! Zahtevaj karkoli in dobil boš. Ali želiš pozidati porušeno mesto, porušiti cvetoče mesto, ubiti kralja ali razbiti vojsko?« Magrebčan je rekel: »Grom, ta mož je zdaj tvoj gospodar. Dobro skrbi zanj.« Nato ga je odpustil in rekel Džudarju: »Podrgni prstan in njegov služabnik se bo pojavil pred teboj. Ukaži mu, kar želiš, in ne bo ti odrekel poslušnosti. Vrni se v svojo deželo in prstan skrbno čuvaj, saj boš z njim premagal sovražnike. Nikar ne podcenjuj njegove vrednosti.« Džudar je rekel: »Gospod moj, z tvojim dovoljenjem se bom odpravil domov.« Odgovoril mu je: »Podrgni prstan in služabnik se bo prikazal. Zajahal boš njegov hrbet, in če mu rečeš, naj te še danes odpelje v tvojo deželo, bo ubogal.«

Džudar se je poslovil od Abd as Samada in podrgnil prstan. Pred njim se je pojavil Grmeči grom in rekel: »Na tvoj ukaz! Zahtevaj in dobil boš.« Džudar mu je ukazal: »Še danes me odpelji v Egipt.« Odgovoril je: »Zgodilo se bo.« Dvignil ga je in letel z njim od poldneva do polnoči, nato pa ga odložil na dvorišču materine hiše in izginil. Džudar je stopil k materi. Ko ga je zagledala, je vstala, zajokala in ga pozdravila. Povedala mu je, kaj je kralj storil njegovima bratoma: kako ju je pretepel ter jima vzel začarano bisago in bisago z zlatom in dragulji. Ko je Džudar to slišal, sta se mu brata zasmilila. Rekel je materi: »Ne žaluj za tem, kar si izgubila. Še ta hip ti pokažem, kaj zmorem, in pripeljem svoja brata.« Podrgnil je prstan in služabnik se je prikazal ter rekel: »Na tvoj ukaz! Zahtevaj in dobil boš.« Džudar je rekel: »Ukazujem ti, da mi pripelješ brata iz kraljeve ječe.« Služabnik se je pogreznil v zemljo in se prikazal šele sredi ječe. Salim in Selim sta bila zaradi jetništva v hudi stiski in veliki žalosti ter sta si želela smrti. Eden je govoril drugemu: »Pri Bogu, brat moj, najino trpljenje že predolgo traja. Doklej bova še v tej ječi? Smrt bi nama prinesla olajšanje.« Medtem ko sta tako govorila, se je zemlja razprla in pred njima se je pojavil Grmeči grom. Pograbil je oba in se z njima pogreznil v zemljo. Od strahu sta omedlela. Ko sta prišla k sebi, sta se znašla v svoji hiši in zagledala brata Džudarja, ki je sedel ob materi. Rekel jima je: »Pozdravljena, brata moja! Vesel sem, da sta spet pri meni.« Povesila sta obraza in zajokala. Rekel jima je: »Ne jokajta. Satan in pohlep sta vaju zapeljala v to dejanje. Kako sta me mogla prodati? Toda tolažim se z Jusufovim zgledom, saj so njegovi bratje z njim ravnali še huje kakor vidva z menoj, ko so ga vrgli v vodnjak.« Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo devetnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džudar rekel bratoma: »Kako sta mi mogla storiti kaj takega? Toda pokesajta se pred Bogom in ga prosita odpuščanja, pa vama bo odpustil, saj je odpuščajoč in usmiljen. Jaz sem vama že odpustil. Dobrodošla sta in nič se vama ni treba bati.« Tolažil ju je, dokler nista bila pomirjena, nato pa jima je pripovedoval o vsem, kar je prestal v Suezu, vse do srečanja s šejkom Abd as Samadom. Povedal jima je tudi za prstan. Rekla sta: »Brat naš, tokrat naju ne kaznuj. Če se vrneva k svojim starim dejanjem, stori z nama, kar hočeš.« Odgovoril je: »Nič se vama ni treba bati. Povejta pa mi, kaj vama je storil kralj.« Rekla sta: »Pretepel naju je, nama grozil in nama vzel obe bisagi.« Džudar je rekel: »Mar se ničesar ne boji?« Podrgnil je prstan in služabnik se je prikazal. Ko sta ga brata zagledala, sta se prestrašila in pomislila, da mu bo ukazal, naj ju ubije. Zatekla sta se k materi in začela prositi: »Mati, izročava se v tvoje varstvo! Posreduj za naju!« Rekla jima je: »Sinova moja, ne bojta se.« Džudar pa je služabniku ukazal: »Prinesi mi vse dragulje in vse drugo, kar je v kraljevi zakladnici. Ničesar ne pusti v njej. Prinesi tudi začarano bisago in bisago z dragulji, ki ju je kralj vzel mojima bratoma.« Služabnik je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Takoj je odšel, pobral vse iz zakladnice in prinesel obe bisagi z nedotaknjeno vsebino. Vse, kar je bilo v zakladnici, je položil pred Džudarja in rekel: »Gospodar moj, v njej nisem pustil ničesar.« Džudar je naročil materi, naj shrani bisago z dragulji, začarano bisago pa je postavil predse. Nato je služabniku rekel: »Ukazujem ti, da mi še nocoj zgradiš visoko palačo, jo okrasiš s tekočim zlatom in jo razkošno opremiš. Pred zoro mora biti vse končano.« Odgovoril je: »Zgodilo se bo.« Pogreznil se je v zemljo, Džudar pa je vzel iz bisage jedi. Jedli so, se veselili in legli spat.

Služabnik pa je zbral svoje pomočnike in jim ukazal zgraditi palačo. Eni so klesali kamen, drugi zidali, tretji belili, nekateri so krasili, drugi opremljali. Še preden se je zdanilo, je bila palača povsem dokončana. Tedaj se je služabnik pojavil pred Džudarjem in rekel: »Gospodar moj, palača je končana in vse je pripravljeno. Če si jo želiš ogledati, pojdi.« Džudar je odšel z materjo in bratoma in zagledali so palačo, ki ji ni bilo para. Njena lepota in skladnost sta jemali razum. Džudar se je je razveselil. Stala je ob glavni cesti, njega pa ni stala niti beliča. Vprašal je mater: »Ali bi živela v tej palači?« Odgovorila je: »Bi, sin moj,« in ga blagoslovila. Podrgnil je prstan in služabnik se je oglasil: »Na tvoj ukaz!« Džudar mu je rekel: »Prinesi mi štirideset lepih belih suženj, štirideset črnih suženj, štirideset mamelukov in štirideset sužnjev.« Odgovoril je: »Zgodilo se bo.« S štiridesetimi pomočniki je odšel v Indijo, Sind in Perzijo. Kjerkoli so zagledali lepo dekle ali mladeniča, so ga ugrabili. Štirideset drugih je poslal po prikupne črne sužnje, še štirideset pa po sužnje. Vsi so jih pripeljali v Džudarjevo hišo in jo napolnili. Služabnik jih je nato pokazal Džudarju in ta je bil zadovoljen. Rekel je: »Vsakemu prinesi obleko iz najrazkošnejšega blaga.« Odgovoril je: »Takoj.« Džudar je dodal: »Prinesi tudi obleko za mojo mater in eno zame.« Služabnik je prinesel vse. Džudar je oblekel sužnje in jim rekel: »To je vaša gospodarica. Poljubite ji roko in je ne ubogajte le napol. Vse, bele in črne, ji služite.« Oblekli so se tudi mameluki in poljubili Džudarju roko, nova oblačila pa sta dobila tudi njegova brata. Džudar je bil zdaj kakor kralj, njegova brata pa kakor vezirja. Ker je bila njegova hiša prostorna, je Salima z njegovimi sužnjami nastanil v enem delu, Selima z njegovimi pa v drugem. Sam se je z materjo naselil v novi palači in vsak je v svojem bivališču živel kakor sultan.

Tako je bilo z njimi. Kraljevi zakladnik pa je hotel vzeti nekaj potrebščin iz zakladnice. Ko je vstopil, ni v njej našel ničesar. Bila je natanko takšna, kakor pravi pesnik:

Panji so bili, dokler so v njih rojile čebele; ko so čebele odšle, so ostali le prazni panji. Zakladnik je silovito zakričal in omedlel. Ko je prišel k sebi, je odšel iz zakladnice, pustil vrata odprta ter stopil pred kralja Šamsa ad Davlo. Rekel je: »O poveljnik vernikov, sporočam ti, da se je nocoj zakladnica izpraznila.« Kralj ga je vprašal: »Kaj si storil z mojim premoženjem, ki je bilo v zakladnici?« Odgovoril je: »Pri Bogu, ničesar nisem storil z njim in ne vem, zakaj je zakladnica prazna. Včeraj sem vstopil vanjo in bila je polna, danes pa sem jo našel prazno, brez ene same stvari. Vrata so zaklenjena, nikjer ni preboja, ključavnica ni razbita in vanjo ni vstopil tat.« Kralj ga je vprašal: »Ali sta izginili tudi obe bisagi?« Odgovoril je: »Da.« Kralj je od osuplosti skoraj izgubil pamet. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo dvajseta noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljev zakladničar stopil predenj in mu povedal, da je vse iz zakladnice izginilo, prav tako pa tudi obe bisagi. Kralj je bil ves iz sebe, skočil je na noge in zakladničarju ukazal: »Pojdi pred menoj!« Ta je šel in kralj mu je sledil do zakladnice. Ko v njej ni našel ničesar, ga je prevzela silna jeza in vzkliknil je: »Kdo je oplenil mojo zakladnico, ne da bi se bal moje moči?« Nato je stopil ven in sklical dvorni zbor. Prišli so najvišji vojaški poveljniki in vsak med njimi je mislil, da se kralj jezi nanj. Kralj pa jim je rekel: »Vedite, vojaki, da so mi to noč izropali zakladnico. Ne vem, kdo je zagrešil to dejanje in si drznil poseči po mojem imetju, ne da bi se me bal.« Vprašali so: »Kako se je to zgodilo?« Odgovoril je: »Vprašajte zakladničarja.« Ko so ga vprašali, je dejal: »Včeraj je bila še polna, danes pa sem vstopil in jo našel prazno. Nihče ni prebil zidu in vrata niso bila razbita.« Vsi vojaki so se tem besedam čudili, in še preden so utegnili odgovoriti, je pred kralja stopil stražar, ki je nekoč ovadil Selima in Salima, ter rekel: »O kralj tega časa, vso noč sem opazoval zidarje pri delu. Ko se je zdanilo, sem zagledal palačo, ki ji ni enake. Povprašal sem in povedali so mi, da se je vrnil Džudar in zgradil to palačo, da ima mameluke in sužnje, da je prinesel silno bogastvo ter rešil brata iz ječe. Zdaj prebiva v svoji hiši kakor sultan.« Kralj je ukazal: »Preglejte ječo!« Pregledali so jo, a v njej niso našli ne Salima ne Selima. Vrnili so se in mu to sporočili. Kralj je dejal: »Zdaj vem, kdo je moj sovražnik! Kdor je rešil Salima in Selima iz ječe, mi je tudi vzel premoženje.« Vezir je vprašal: »Kdo je to, moj gospod?« Odgovoril je: »Njun brat Džudar. On je odnesel tudi obe bisagi. Pošlji k njim emirja s petdesetimi možmi, naj primejo njega in oba brata, zapečatijo vse njegovo imetje in mi jih pripeljejo, da jih dam obesiti!« Razsrdil se je še bolj in dejal: »Brž pošlji emirja, naj mi jih pripelje, da jih usmrtim!« Vezir pa mu je rekel: »Potrpi! Tudi Bog je prizanesljiv in ne hiti kaznovati svojega služabnika, kadar se mu ta upre. Če je ta človek res zgradil palačo v eni sami noči, kakor pravijo, mu ni enakega na svetu. Bojim se, da bi emir pri Džudarju slabo opravil. Potrpi, da ti pripravim načrt in spoznamo, kako stvari v resnici stojijo. Kar si želiš, boš že še dosegel, o kralj tega časa.« Kralj je dejal: »Pripravi mi načrt, vezir.« Ta mu je odgovoril: »Pošlji emirja, naj ga povabi k tebi. Jaz ga bom vzel v skrb, mu izkazoval prijateljstvo in ga povprašal o njegovih razmerah. Potem bomo videli: če je mogočen, se ga lotimo z zvijačo, če pa je šibak, ga primi in stori z njim, kar želiš.« Kralj je rekel: »Pošlji ponj in ga povabi.« Emirju po imenu Osman je ukazal, naj gre k Džudarju, ga povabi in mu reče: »Kralj te vabi na gostijo.« Kralj mu je še zabičal: »Brez njega se ne vračaj!«

Ta emir je bil neumen in ošaben. Ko se je odpravil na pot, je pred vhodom v palačo zagledal evnuha, ki je sedel na stolu. Ko se mu je emir Osman približal, evnuh ni vstal, temveč se je vedel, kakor da nihče ne prihaja, čeprav je emirja spremljalo petdeset mož. Osman je stopil do njega in vprašal: »Suženj, kje je tvoj gospodar?« Odgovoril je: »V palači.« Govoril je z njim, ne da bi se zravnal na sedežu, zato se je emir Osman razjezil in mu rekel: »Nesrečni suženj, te ni sram, da ti govorim, ti pa poležavaš kakor vlačugar?« Evnuh mu je odvrnil: »Poberi se in ne blebetaj toliko!« Ob teh besedah je emirja prevzela jeza. Potegnil je kij in hotel udariti evnuha, ne da bi vedel, da je ta v resnici demon. Ko je evnuh videl, da je izvlekel kij, je vstal, planil nanj, mu ga iztrgal iz rok in ga štirikrat udaril. Petdeset mož ni moglo prenesti, da pretepajo njihovega gospodarja; potegnili so meče in hoteli sužnja ubiti. Ta pa jim je zaklical: »Meče vlečete, psi?« Planil je mednje in vsakogar, ki ga je zadel s kijem, polomil in oblil s krvjo. Bežali so pred njim, on pa jih je tepel in podil, dokler niso bili daleč od palačnih vrat. Nato se je vrnil, sedel na svoj stol in se ni zmenil za nikogar. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati zgodbo, ki ji jo je bilo dovoljeno govoriti.

Ko je nastopila 621. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je evnuh, potem ko je razgnal kraljevega emirja Osmana in njegove može ter jih pregnal daleč od vrat Džudarjeve hiše, vrnil k vhodu v palačo, sedel na stol in se ni zmenil za nikogar. Emir Osman in njegovi možje pa so se poraženi in pretepeni vrnili pred kralja Šamsa ad Davlo ter mu povedali, kaj se jim je zgodilo. Emir Osman je dejal: »O kralj tega časa, ko sem prišel do palačnih vrat, sem zagledal ošabnega evnuha, ki je pri vhodu sedel na zlatem stolu. Ko me je videl prihajati, se je iz sedečega položaja zleknil, me zaničeval in ni vstal pred menoj. Govoril sem mu, on pa mi je odgovarjal kar leže. Prevzela me je jeza, potegnil sem kij in ga hotel udariti, toda iztrgal mi ga je iz rok ter z njim pretepel mene in moje može, da so popadali po tleh. Zbežali smo pred njim, ker mu nismo bili kos.« Kralj se je razsrdil in ukazal: »Naj gre nadenj sto mož!« Šli so in se mu približali, on pa jim je stopil nasproti s kijem in jih tepel, dokler niso zbežali. Nato se je vrnil in sedel na stol. Sto mož se je vrnilo h kralju in mu povedalo: »O kralj tega časa, od strahu smo zbežali pred njim.« Kralj je ukazal: »Naj jih gre dvesto!« Šli so, a tudi te je premagal in so se vrnili. Tedaj je kralj rekel vezirju: »Zapovedujem ti, vezir, da greš s petsto možmi in mi nemudoma pripelješ tega evnuha, njegovega gospodarja Džudarja in oba njegova brata!« Vezir mu je odgovoril: »O kralj tega časa, ne potrebujem vojakov. Sam bom šel k njemu, brez orožja.« Kralj je rekel: »Pojdi in stori, kar se ti zdi primerno.« Vezir je odložil orožje, oblekel belo oblačilo, vzel v roko molilne jagode in se sam, brez spremstva, odpravil do Džudarjeve palače. Tam je zagledal sedečega sužnja, neoborožen stopil k njemu, spoštljivo sedel poleg njega in rekel: »Mir z vami.« Ta mu je odgovoril: »In s teboj mir, človek. Kaj hočeš?« Ko je vezir slišal, da mu je rekel »človek«, je spoznal, da je iz rodu džinov, in zadrhtel od strahu. Rekel mu je: »Moj gospod, ali je tvoj gospodar Džudar tukaj?« Odgovoril je: »Da, v palači je.« Vezir je dejal: »Moj gospod, pojdi k njemu in mu povej, da ga kralj Šams ad Davla vabi k sebi, da mu je pripravil gostijo in mu pošilja pozdrave. Prosi ga, naj počasti njegovo hišo in sede za njegovo mizo.« Evnuh mu je rekel: »Počakaj tukaj, da ga vprašam.«

Vezir je spoštljivo čakal, demon pa je stopil v palačo in rekel Džudarju: »Vedi, moj gospodar, da je kralj poslal k tebi emirja. Pretepel sem ga in razgnal petdeset mož, ki so bili z njim. Nato je poslal sto mož in sem jih pretepel, zatem dvesto in tudi te sem premagal. Zdaj je poslal neoboroženega vezirja, ki te vabi k njemu na gostijo. Kaj praviš?« Džudar mu je rekel: »Pojdi in pripelji vezirja sem.« Demon je odšel iz palače in mu dejal: »Vezir, pridi govorit z mojim gospodarjem.« Odgovoril je: »Z največjim veseljem.« Povzpel se je v palačo in stopil pred Džudarja. Videl je, da je veličastnejši od kralja in da sedi na ležišču, kakršnega si niti kralj ne bi mogel privoščiti. Lepota palače, njeno okrasje in oprema so ga osupnili; v primerjavi z Džudarjem se je zdel vezir kakor revež. Poljubil je tla pred njim in ga blagoslovil. Džudar ga je vprašal: »Kaj te je privedlo sem, vezir?« Odgovoril je: »Moj gospod, tvoj prijatelj, kralj Šams ad Davla, ti pošilja pozdrave in hrepeni po tem, da bi videl tvoj obraz. Pripravil ti je gostijo. Bi mu izpolnil željo?« Džudar je rekel: »Če je moj prijatelj, ga pozdravi in mu povej, naj on pride k meni.« Vezir je odgovoril: »Z največjim veseljem.« Nato je Džudar vzel prstan in ga podrgnil. Prikazal se je služabnik in Džudar mu je ukazal: »Prinesi mi eno najlepših oblačil.« Prinesel mu je oblačilo, Džudar pa je rekel: »Obleci si ga, vezir.« Ta se je oblekel in Džudar mu je dejal: »Pojdi in sporoči kralju, kar sem ti povedal.« Vezir se je odpravil v oblačilu, kakršnega še nikoli ni nosil, stopil pred kralja, mu opisal Džudarjev položaj, hvalil palačo in vse, kar je bilo v njej, ter dejal: »Džudar te je povabil k sebi.« Kralj je ukazal: »Vstanite, vojaki!« Vsi so vstali, on pa je nadaljeval: »Zajahajte konje in pripeljite mojega, da gremo k Džudarju!« Kralj je zajahal, vzel s seboj vojake in se odpravil k Džudarjevi hiši. Džudar pa je medtem rekel demonu: »Pripelji nam nekaj svojih pomočnikov, ifritov v človeški podobi. Naj bodo videti kakor vojaki in naj stojijo na dvorišču, da jih bo kralj zagledal, se jih prestrašil in se mu bo srce stisnilo od groze. Tako bo spoznal, da je moja moč večja od njegove.« Demon je pripeljal dvesto silnih, mrkih mož v vojaški opravi, opasanih z razkošnim orožjem. Ko je kralj prišel in jih zagledal, ga je obšel strah. Nato se je povzpel v palačo in stopil pred Džudarja. Videl ga je sedeti v takšnem sijaju, v kakršnem ni sedel še noben kralj ali sultan. Pozdravil ga je in mu izrekel dobre želje, Džudar pa ni vstal, mu ni izkazal nobene časti in ga ni povabil, naj sede, temveč ga je pustil stati. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati zgodbo, ki ji jo je bilo dovoljeno govoriti.

Ko je nastopila 622. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da Džudar, ko je kralj stopil predenj, ni vstal, se ni zmenil zanj in ga ni povabil, naj sede, temveč ga je pustil stati, dokler ga ni prevzel strah. Kralj si ni upal ne sesti ne oditi in je v sebi govoril: »Če bi se me bal, me ne bi tako prezrl. Morda mi bo celo kaj storil zaradi tega, kar sem naredil njegovima bratoma.« Nato je Džudar rekel: »O kralj tega časa, človeku tvojega položaja se ne spodobi zatirati ljudi in jim jemati premoženja.« Kralj mu je odgovoril: »Moj gospod, ne zameri mi. Pohlep me je zapeljal v to in usoda se je izpolnila. Če ne bi bilo greha, tudi odpuščanja ne bi bilo.« Opravičeval se mu je za svoja pretekla dejanja ter ga prosil milosti in odpuščanja. Med opravičevanjem mu je recitiral tudi te verze:

O ti plemenitega rodu in blagega srca, ne grajaj me za to, kar sem storil. Če si ti krivičen, smo ti odpustili; če pa sem krivičen jaz, mi ti odpusti. Še naprej se je ponižno uklanjal pred njim, dokler mu Džudar ni rekel: »Naj ti Bog odpusti.« Povabil ga je, naj sede, ga odel v častno oblačilo v znamenje sprave in bratoma naročil, naj pogrneta mizo. Ko so pojedli, je tudi kraljevim spremljevalcem podaril oblačila in jim izkazal čast. Nato je kralj ukazal odhod in zapustil Džudarjevo hišo. Odtlej je vsak dan prihajal k njemu in dvorni zbor je skliceval samo še v njegovi hiši. Njuno prijateljstvo in naklonjenost sta se vse bolj krepila. Tako so živeli nekaj časa, nato pa je kralj na samem rekel vezirju: »Vezir, bojim se, da me bo Džudar ubil in mi vzel kraljestvo.« Vezir mu je odgovoril: »O kralj tega časa, da bi ti vzel kraljestvo, se nikar ne boj. Džudarjev sedanji položaj je veličastnejši od kraljevega in če bi prevzel oblast, bi se s tem le ponižal. Če pa se bojiš, da te bo ubil, imaš vendar hčer: omoži jo z njim, pa bosta povezana kakor eno.« Kralj mu je rekel: »Vezir, ti bodi posrednik med nama.« Odgovoril je: »Povabi ga k sebi. Potem bomo večer preživeli v dvorani. Hčeri ukaži, naj se najlepše okrasi in stopi mimo vrat dvorane. Ko jo bo videl, se bo zaljubil vanjo. Ko bomo to opazili, bom stopil k njemu, mu povedal, da je tvoja hči, in pogovor obračal sem ter tja, kakor da ti o tem ničesar ne veš, dokler te ne bo sam prosil za njeno roko. Ko mu jo daš za ženo, bosta eno in pred njim boš varen. Če pa umre, boš po njem veliko podedoval.« Kralj je dejal: »Prav imaš, moj vezir.« Pripravil je gostijo in povabil Džudarja. Ta je prišel v sultanovo palačo, sedli so v dvorani in se prijetno družili do konca dneva. Kralj je svoji ženi naročil, naj hčer kar najlepše okrasi in jo pelje mimo vrat dvorane. Storila je, kakor ji je rekel, in s hčerjo šla mimo. Džudar jo je zagledal; bila je čudovita in po lepoti ji ni bilo enake. Ko si jo je bolje ogledal, je vzdihnil: »Ah!« Udi so mu omahnili, prevzela ga je silna ljubezen in strast, ujel se je v hrepenenje in zamaknjenost ter prebledel. Vezir ga je vprašal: »Kaj ti je, moj gospod? Zakaj vidim, da si se spremenil in te nekaj muči?« Odgovoril je: »Vezir, čigava je ta deklica? Prevzela me je in mi odnesla razum.« Vezir je dejal: »To je hči tvojega prijatelja kralja. Če ti je všeč, bom govoril z njim, da ti jo da za ženo.« Džudar je rekel: »Vezir, govori z njim! Pri svojem življenju prisegam, da ti bom dal, kar koli boš zahteval, in kralju bom za njeno poročno darilo dal vse, kar bo želel. Tako bomo prijatelji in sorodniki.« Vezir mu je odgovoril: »Tvoja želja se bo gotovo izpolnila.« Nato je na skrivaj govoril s kraljem in mu dejal: »O kralj tega časa, tvoj prijatelj Džudar se želi sorodstveno povezati s teboj. Prosil me je, naj posredujem pri tebi, da bi mu dal za ženo svojo hčer, gospo Asijo. Ne zavrni me, temveč usliši mojo prošnjo. Kar koli boš zahteval za poročno darilo, bo plačal.« Kralj je odgovoril: »Poročno darilo sem že prejel in moja hči mu bo služila kakor dekla. Dal mu jo bom za ženo in v čast mi bo, če jo sprejme.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati zgodbo, ki ji jo je bilo dovoljeno govoriti.

Ko je nastopila 623. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šams ad Davla, ko mu je vezir povedal: »Džudar se želi sorodstveno povezati s teboj in vzeti tvojo hčer za ženo,« odgovoril: »Poročno darilo sem že prejel in moja hči mu bo služila kakor dekla. V čast mi bo, če jo sprejme.« Tisto noč so preživeli tam, zjutraj pa je kralj sklical dvorni zbor ter nanj povabil veljake in preproste ljudi. Prišel je šejh islama, Džudar je zaprosil za dekletovo roko, kralj pa je dejal: »Poročno darilo sem že prejel.« Sestavili so poročno pogodbo, nato je Džudar poslal po bisago z dragulji in jih izročil kralju kot poročno darilo za njegovo hčer. Zadonele so bobne, zapele piščali in slavja so se nizala kakor biseri na ogrlici. Džudar je stopil k nevesti, s kraljem sta postala kakor eno in nekaj časa sta živela skupaj. Potem je kralj umrl in vojaki so prosili Džudarja, naj prevzame sultansko oblast. Vztrajno so mu prigovarjali, on pa jih je zavračal, dokler nazadnje ni privolil in so ga postavili za sultana. Ukazal je zgraditi mošejo nad grobom kralja Šamsa ad Davle ter ji namenil trajne dobrodelne ustanove za vzdrževanje. Stoji v četrti Bundukanijcev. Džudarjeva hiša je bila v Jemenski četrti. Ko je postal sultan, je tam sezidal stavbe in mošejo; četrt so poimenovali po njem in odtlej se je imenovala Džudarija. Nekaj časa je kraljeval in svoja brata imenoval za vezirja: Salima za vezirja na svoji desni, Selima pa za vezirja na levi. Tako so živeli natanko eno leto, nato je Salim rekel Selimu: »Brat, kako dolgo bo še tako? Mar bova vse življenje le Džudarjeva služabnika? Dokler bo živ, ne bova uživala ne oblasti ne sreče.« Rekel je: »Kaj naj torej storiva, da ga ubijeva ter mu vzameva prstan in bisago?« Selim je dejal Salimu: »Ti veš več od mene. Izmisli si zvijačo, s katero bi ga lahko ubila.« Salim je vprašal: »Če si izmislim, kako ga ubiti, ali se strinjaš, da jaz postanem sultan, ti pa vezir na moji desni, da prstan pripade meni, bisaga pa tebi?« Odgovoril je: »Strinjam se.« Tako sta se iz ljubezni do posvetnih dobrin in oblasti dogovorila, da bosta ubila Džudarja.

Nato sta Selim in Salim pripravila zvijačo in rekla Džudarju: »Brat najin, rada bi se ponašala s teboj. Pridi v najini hiši, jej pri nama in nama napravi to veselje.« Prilizovala sta se mu in ga varala z besedami: »Razveseli naju in se udeleži najine gostije.« Rekel je: »Prav. Pri katerem od vaju bo gostija?« Salim je odgovoril: »Pri meni. Ko boš jedel pri meni, boš šel še na gostijo k bratu.« Džudar je dejal: »Prav.« Odšel je s Selimom v njegovo hišo, ta pa mu je postregel z jedjo, v katero je dal strup. Ko jo je Džudar pojedel, sta mu razpadla meso in kost. Salim je stopil k njemu, da bi mu snel prstan s prsta, a ga ni mogel, zato mu je z nožem odrezal prst. Nato je podrgnil prstan, prikazal se je demon in dejal: »Na tvoj ukaz! Zahtevaj, kar želiš.« Salim mu je ukazal: »Zgrabi mojega brata in ga ubij. Nato vzemi oba, zastrupljenega in ubitega, ter ju vrzi pred vojake.« Demon je prijel Selima in ga ubil, nato pa odnesel obe trupli ter ju vrgel pred najvišje vojaške poveljnike, ki so sedeli za mizo v sprejemnici in jedli. Ko so zagledali mrtva Džudarja in Selima, so odmaknili roke od jedi in jih je prevzel strah. Demona so vprašali: »Kdo je to storil kralju in vezirju?« Odgovoril jim je: »Njun brat Salim.« Tedaj je pristopil Salim in rekel: »Vojaki, jejte in se veselite! Dobil sem prstan svojega brata Džudarja. Ta demon, ki stoji pred vami, je služabnik prstana. Ukazal sem mu, naj ubije mojega brata Selima, da se ne bi z menoj bojeval za oblast, kajti izdajalec je in bal sem se, da bi me izdal. Džudar je mrtev in zdaj sem jaz vaš sultan. Me sprejmete? Če me ne, podrgnem prstan in njegov služabnik vas pobije vse, velike in male!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati zgodbo, ki ji jo je bilo dovoljeno govoriti.

Ko je nastopila 624. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so vojaki, ko jih je Salim vprašal: »Me sprejmete za svojega sultana? Če me ne, podrgnem prstan in vas njegov služabnik pobije vse, velike in male,« odgovorili: »Sprejemamo te za kralja in sultana.« Nato je ukazal pokopati svoja brata in sklical dvorni zbor. Nekateri so šli v pogrebnem sprevodu, drugi pa so korakali pred njim v slovesnem spremstvu. Ko so prispeli v dvorano, je sedel na prestol in prisegli so mu zvestobo kot kralju. Zatem je dejal: »Hočem skleniti poroko z ženo svojega brata.« Odgovorili so mu: »Počakati moraš, da se izteče predpisana doba vdovstva.« Rekel jim je: »Ne poznam ne dobe vdovstva ne česa drugega. Pri svoji glavi prisegam, da bom še nocoj stopil k njej!« Sestavili so mu poročno pogodbo in poslali sla obvestit Džudarjevo ženo, hčer kralja Šamsa ad Davle. Rekla je: »Naj pride.« Ko je stopil k njej, mu je pokazala veselje in ga ljubeznivo sprejela, nato pa mu v vodo nasula strup in ga pokončala. Vzela je prstan in ga razbila, da ga ne bi mogel dobiti nihče drug, ter raztrgala bisago. Potem je poslala po šejha islama in jim sporočila: »Izberite si kralja, ki vam bo vladal kot sultan.« In to je vse, kar je v celoti prišlo do nas o Džudarjevi zgodbi.