Prevod

Bil je tudi zelo ljubezniv do žensk in marsikateri je naklonil svojo pozornost ter se z njo šalil. Ker pa se mu je zdelo nekoliko nerodno, je prikrival svoje pravo ime in se predstavljal kot Toyokage, nižji uradnik zakladnice. Ženskam, ki niso bile posebno visokega rodu, je pošiljal pisma, jim dvoril in se z njimi tudi sestajal, a vsi so slutili, kdo je v resnici. Tako je začel obiskovati hčer uglednega moža visokega rodu. Na svojo stran je pridobil njeno dojiljo in mater, očetu pa sta vse prikrivali. Ko je ta vendarle kaj zaslišal o tem, se je silno razjezil, mater ostro zasliševal in ji z grobimi besedami očital, kako nezaslišano je njeno ravnanje. Zanikala je, da bi bilo kaj res, nato pa napisala pismo, v katerem je pojasnila, kako težaven je postal položaj, in ga rotila, naj neha prihajati. Poslal ji je pesem: »Skrivaj hitim k tebi, a leta minevajo — zakaj je tako težko prečkati mitnico na prelazu Ōsaka?« Ko je pismo pokazala očetu, si je ta mislil: »Torej so bile vse le prazne govorice.« Odgovor je sestavil sam: »Ker nisem popotnik, ki hodi sem in tja po vzhodni cesti, kdaj naj bi sploh prečkal mitnico na prelazu Ōsaka?« V cesarjevi pesniški zbirki piše: »Toyokage se je gotovo nasmehnil, ko je to prebral.« Kako zabavno.