Prevod

Nekoč je živel kraljevi sin; nihče ni imel toliko knjig in tako lepih kakor on. O vsem, kar se je zgodilo na tem svetu, je lahko bral in si to ogledoval na veličastnih podobah. O vsakem ljudstvu in vsaki deželi je lahko izvedel vse, toda o tem, kje je rajski vrt, ni bilo zapisane niti besede; in prav nanj, samo nanj je največ mislil.

Ko je bil še čisto majhen, a je že moral začeti hoditi v šolo, mu je babica pripovedovala, da je v rajskem vrtu vsak cvet najslajša pogača, prašniki pa najžlahtnejše vino. Na enem cvetu je bila zapisana zgodovina, na drugem zemljepis ali poštevanka; treba je bilo le pojesti pogačo, pa si že znal svojo lekcijo. Več ko si pojedel, več zgodovine, zemljepisa in poštevanke si spravil vase.

Takrat je to verjel; ko pa je odraščal, se vedno več učil in postajal mnogo pametnejši, je doumel, da mora biti lepota rajskega vrta čisto drugačna.

»Oh, zakaj je Eva vendar utrgala sadež z drevesa spoznanja! Zakaj je Adam jedel prepovedani sad! Ko bi bil jaz na njegovem mestu, se to ne bi zgodilo! Greh nikoli ne bi prišel na svet!«

Tako je govoril takrat in tako je govoril še pri sedemnajstih letih! Rajski vrt mu je napolnjeval vse misli. Nekega dne je odšel v gozd; šel je sam, saj mu je bilo to največje veselje.

Spuščal se je večer, oblaki so se zgrinjali in ulil se je dež, kakor da so vsa nebesa ena sama zapornica, iz katere dere voda. Bilo je tako temno, kakor je sicer ponoči na dnu najglobljega vodnjaka. Zdaj mu je spodrsnilo na mokri travi, zdaj se je spotaknil ob gole kamne, ki so štrleli iz skalnatih tal. Z vsega je tekla voda in na ubogem princu ni ostala niti ena suha nit. Plezati je moral čez velike skalne gmote, na katerih je iz debelega mahu mezela voda. Že se je skoraj zgrudil, ko je zaslišal nenavadno šumenje in pred seboj zagledal veliko, razsvetljeno votlino. Na sredi je gorel tolikšen ogenj, da bi lahko ob njem spekli jelena, in prav to se je tudi peklo: čudovit jelen z visokim rogovjem je bil nataknjen na raženj in se je počasi obračal med dvema posekanima smrekama. Ob ognju je sedela postarna ženska, visoka in krepka, kakor bi bila preoblečen moški, in metala na ogenj poleno za polenom.

»Kar bliže pridi!« je rekla. »Sedi k ognju, da se ti obleka posuši!« »Tukaj pa hudo vleče!« je rekel princ in sedel na tla.

»Še huje bo, ko pridejo moji sinovi domov!« je odvrnila ženska. »V votlini vetrov si. Moji sinovi so štirje vetrovi sveta, razumeš?«

»Kje pa so tvoji sinovi?« je vprašal princ. »No, na neumno vprašanje je težko odgovoriti,« je rekla ženska. »Moji sinovi so šli po svoje; tam zgoraj v veliki dvorani se igrajo z oblaki kakor z žogo!« In pokazala je proti nebu.

»A tako!« je rekel princ. »Sicer pa govorite precej osorno in niste tako blagi kakor ženske, ki jih navadno videvam okoli sebe!« »Saj najbrž nimajo drugega dela! Jaz moram biti osorna, če hočem svoje fante krotiti! Pa jih znam, čeprav so trmoglavi! Vidiš tiste štiri vreče, ki visijo na steni? Njih se bojijo prav tako, kakor si se ti bal šibe za ogledalom. Povem ti, da znam fante prepogniti, potem pa z njimi v vrečo; pri tem ne delamo nobenih ceremonij! Tam čepijo in ne hodijo pohajat, dokler se meni ne zdi prav. A glej, eden je že tu!«

Bil je Severni veter, ki je vstopil z ledenim mrazom; debela toča je poskakovala po tleh in snežinke so vrtinčile naokrog. Oblečen je bil v hlače in suknjič iz medvedje kože, kapuca iz tjulnjeve kože mu je segala čez ušesa. Z brade so mu visele dolge ledene sveče in izza ovratnika suknjiča mu je padalo zrno toče za zrnom.

»Nikar ne stopite takoj k ognju!« je rekel princ. »Tako lahko dobite ozebline na obrazu in rokah!« »Ozebline!« je rekel Severni veter in se na ves glas zasmejal. »Ozebline! Prav te so moje največje veselje! Kaj pa si ti za ena trlica! Kako si prišel v votlino vetrov!«

»Moj gost je!« je rekla starka. »In če ti to pojasnilo ni po volji, greš lahko v vrečo! Zdaj veš, kako jaz razsojam!« To je zaleglo in Severni veter je povedal, od kod prihaja in kje se je zadrževal skoraj ves mesec.

»S Severnega ledenega morja prihajam,« je rekel. »Na Beeren-Eilandu sem bil z ruskimi lovci na mrože. Sedel sem na krmilu in spal, ko so odpluli s Severnega rta! Kadar sem se vmes malo prebudil, mi je okoli nog letal viharnik! Čudna ptica je to: krepko zamahne s perutmi, potem pa jih nepremično razprostre in že ima dovolj hitrosti.«

»Ne bodi tako dolgovezen!« je rekla mati vetrov. »Torej si prišel na Beeren-Eiland!« »Tam je čudovito! Pravi plesni podij, raven kakor krožnik! Na pol staljen sneg z malo mahu, ostri kamni in okostja mrožev in severnih medvedov so ležali tam; bila so kakor roke in noge velikanov, plesnivo zelena. Človek bi mislil, da jih sonce ni nikoli obsijalo. Malo sem pihnil v meglo, da se je pokazala koliba. Zgrajena je bila iz ladijskih razbitin in prekrita z mroževo kožo; mesnata stran je bila obrnjena navzven, vsa rdeča in zelena. Na strehi je sedel živ severni medved in renčal. Šel sem na obalo, gledal ptičja gnezda in gole mladiče, ki so kričali in odpirali kljune; tedaj sem pihnil v tisoče grl in naučili so se zapreti usta. Spodaj so se premetavali mroži kakor živo drobovje ali velikanske ličinke s prašičjimi glavami in laket dolgimi zobmi!« »Dobro pripoveduješ, moj fant!« je rekla mati. »Kar sline se mi cedijo, ko te poslušam!«

»Potem so šli na lov! Harpuna se je zasadila mrožu v prsi in curek soparne krvi je brizgnil nad led kakor vodomet. Tedaj sem tudi jaz pomislil na svojo igro! Razpihal sem se in svojim jadrnicam, ledenim goram, visokim kakor pečine, ukazal, naj čolne stisnejo medse. Huj, kako so žvižgali in kričali, jaz pa sem žvižgal še glasneje! Mrtva kitova trupla, skrinje in vrvi so morali znositi na led! Okoli njih sem stresal snežinke in jih v ukleščenih plovilih z ulovom vred odnesel proti jugu, da bi tam okusili slano vodo. Na Beeren-Eiland se ne bodo nikoli več vrnili!«

»Potem si jim torej prizadejal zlo!« je rekla mati vetrov. »Kaj dobrega sem storil, pa naj povedo drugi!« je odvrnil. »Ampak glej, tu je moj brat z zahoda; njega imam od vseh najraje. Po morju diši in s seboj prinaša blagoslovljen hlad!«

»Je to mali Zefir?« je vprašal princ. »Seveda je Zefir!« je rekla starka. »Ampak tako majhen pa spet ni. Nekdaj je bil lep fant, a tisti časi so minili!«

Videti je bil kakor divjak, vendar je imel na glavi zaščitno čepico, da se ne bi poškodoval. V roki je držal mahagonijev kij, izsekan v ameriških mahagonijevih gozdovih. Z manjšim se ne bi zadovoljil!

»Od kod prihajaš?« je vprašala mati. »Iz gozdnih divjin!« je odgovoril. »Tam trnaste ovijalke spletajo ograjo med vsakim drevesom, vodna kača leži v mokri travi in ljudje se zdijo odveč!«

»Kaj pa si počel tam?« »Gledal sem globoko reko, gledal, kako se je pognala čez skalo, se razpršila v prah in poletela proti oblakom, da bi nosila mavrico. Videl sem divjega bivola, ki je plaval v reki, a tok ga je odnesel. Plul je skupaj z jato divjih rac, ki so vzletele, kjer je voda padala v globino; bivol pa je moral navzdol. To mi je bilo všeč, zato sem razpihal vihar, da so prastara drevesa odplavala in se razletela v trske.«

»In nič drugega nisi počel?« je vprašala starka. »Prevračal sem kozolce po savanah, trepljal divje konje in otresal kokosove orehe! O ja, zgodb mi ne manjka! Ampak človek ne sme povedati vsega, kar ve. Saj to veš, stara moja!« In poljubil je mater, da bi se skoraj zvrnila vznak; res je bil divji fant.

Zdaj je prišel Južni veter s turbanom na glavi in v plapolajočem beduinskem plašču. »Pošteno hladno je tukaj!« je rekel in vrgel na ogenj nekaj polen. »Pozna se, da je Severni veter prišel prvi!«

»Tukaj je tako vroče, da bi lahko spekli severnega medveda!« je rekel Severni veter. »Sam si severni medved!« je odvrnil Južni veter. »Bi rada v vrečo!« je vprašala starka. »Sedi na tisti kamen in povej, kje si bil.«

»V Afriki, mati moja!« je odgovoril. »S hotentoti sem lovil leve v deželi kafrov! Kakšna trava raste na ravnini, zelena kakor oliva! Tam je plesal gnu in noj je tekmoval z menoj v teku, a moje noge so vendar hitrejše. Prišel sem v puščavo, na rumeni pesek; tam je kakor na morskem dnu. Naletel sem na karavano! Zaklali so svojo zadnjo kamelo, da bi dobili vodo za pitje, a dobili so je le malo. Zgoraj je žgalo sonce, spodaj je pripekal pesek. Prostrana puščava ni imela konca. Tedaj sem se razigral v drobnem, sipkem pesku in ga zvrtinčil v velike stebre; to je bil ples! Morala bi videti, kako klavrno je stal dromedar in kako si je trgovec potegnil kaftan čez glavo. Vrgel se je predme na tla kakor pred Alaha, svojega boga. Zdaj so pokopani; nad vsemi stoji piramida iz peska. Ko jo bom nekoč odpihnil, bo sonce obelilo njihove kosti in popotniki bodo lahko videli, da so bili tam nekoč ljudje. Sicer bi v puščavi to komaj verjeli!«

»Torej si počel samo zlo!« je rekla mati. »Marš v vrečo!« In preden se je dobro zavedel, ga je že zgrabila okoli pasu in ga vtaknila vanjo. Vreča se je premetavala po tleh, toda mati je sedla nanjo in tedaj je morala obležati pri miru.

»Živahne fante imate!« je rekel princ. »Pa res,« je odgovorila, »in ukrotiti jih tudi znam! Glej, še četrti je tu!« Bil je Vzhodni veter, oblečen kakor Kitajec.

»Aha, s tiste strani prihajaš!« je rekla mati. »Mislila sem, da si bil v rajskem vrtu.« »Tja odletim šele jutri!« je rekel Vzhodni veter. »Jutri bo minilo sto let, odkar sem bil tam! Zdaj prihajam s Kitajske, kjer sem plesal okoli porcelanastega stolpa, da so zazvonili vsi zvončki. Spodaj na ulici so pretepali uradnike; bambusove palice so se obrabljale na njihovih ramenih. Bili so možje od prve do devete stopnje in kričali so: Najlepša hvala, moj očetovski dobrotnik! A tega niso mislili resno, jaz pa sem zvonil z zvončki in pel cing, cang, cu!«

»Razposajen si!« je rekla starka. »Še dobro, da greš jutri v rajski vrt, to vedno blagodejno vpliva na tvojo omiko! Le pošteno se napij iz studenca modrosti in še meni prinesi polno stekleničko!«

»Bom!« je rekel Vzhodni veter. »Ampak zakaj si mojega brata z juga vtaknila v vrečo? Spusti ga ven! Povedati mi mora o ptiču Feniksu; o njem hoče princesa v rajskem vrtu vselej slišati, kadar jo vsakih sto let obiščem. Odpri vrečo! Potem boš moja najljubša mamica in podaril ti bom dva polna žepa čaja, tako zelenega in svežega, kakršnega sem nabral tam!«

»No, zaradi čaja in ker si moj ljubljenček bom odprla vrečo!« To je tudi storila in Južni veter je zlezel ven, vendar je bil videti prav pobit, ker ga je tuj princ videl v vreči.

»Tu imaš palmov list za princeso!« je rekel Južni veter. »Dal mi ga je stari ptič Feniks, edini, ki je bil na svetu. S kljunom je vanj vrezal ves svoj življenjepis, vseh sto let, kolikor je živel; zdaj ga bo lahko sama prebrala. Videl sem, kako je ptič Feniks sam zažgal svoje gnezdo ter obsedel v njem in zgorel kakor hindujčeva žena. Kako so pokale suhe veje, koliko je bilo dima in dišav! Nazadnje je vse planilo v plamen. Stari ptič Feniks se je spremenil v pepel, a njegovo jajce je žarelo rdeče v ognju; z glasnim pokom je počilo in mladič je poletel iz njega. Zdaj kraljuje vsem pticam in je edini ptič Feniks na svetu. V palmov list, ki sem ti ga dal, je s kljunom napravil luknjico; to je njegov pozdrav princesi!«

»Zdaj pa pojejmo kaj!« je rekla mati vetrov. Vsi so sedli k pečenemu jelenu, in ker je princ sedel poleg Vzhodnega vetra, sta kmalu postala dobra prijatelja.

»Poslušaj, nekaj mi povej,« je rekel princ. »Kdo je ta princesa, o kateri toliko govorite, in kje leži rajski vrt?« »Ho, ho!« je rekel Vzhodni veter. »Bi rad tja? Potem jutri poleti z menoj! Toda povem ti, da tam ni bilo nobenega človeka od časov Adama in Eve. Njiju gotovo poznaš iz svetopisemskih zgodb!«

»Seveda!« je rekel princ. »Ko so ju izgnali, se je rajski vrt pogreznil v zemljo, vendar je ohranil toplo sončno svetlobo, blagi zrak in vso svojo čudovitost. Tam prebiva kraljica vil; tam leži Otok blaženosti, kamor smrt nikoli ne pride in kjer je prelepo bivati! Jutri mi sedi na hrbet, pa te vzamem s seboj. Mislim, da bo že šlo! Zdaj pa ne govori več, ker bi rad spal!«

In vsi so zaspali. Zgodaj zjutraj se je princ prebudil in se nemalo zmedel, ko je ugotovil, da je že visoko nad oblaki. Sedel je na hrbtu Vzhodnega vetra, ki ga je skrbno držal. Bila sta tako visoko v zraku, da so bili gozdovi in polja, reke in jezera videti kakor na velikem pisanem zemljevidu.

»Dobro jutro!« je rekel Vzhodni veter. »Prav lahko bi še malo spal, saj na ravnini pod nama ni kaj dosti videti. Razen če bi rad štel cerkve! Kakor pikice krede stojijo tam spodaj na zeleni tabli.« Z zeleno tablo je mislil polja in travnike.

»Nevljudno je bilo, da se nisem poslovil od tvoje matere in bratov!« je rekel princ. »Kdor spi, mu je oproščeno!« je rekel Vzhodni veter in nato sta poletela še hitreje. To se je slišalo v krošnjah gozdov: ko sta švignila nad njimi, so zašumele vse veje in listje. Slišalo se je na morju in jezerih, kajti kjer sta letela, so valovi narasli in velike ladje so se globoko priklanjale v vodo kakor plavajoči labodi.

Proti večeru, ko se je stemnilo, so bila velika mesta videti prav zanimiva. Spodaj so gorele luči, zdaj tu, zdaj tam, natanko tako kakor drobne iskrice, ki jih opazuješ na kosu zgorelega papirja in praviš, da so otroci, ki prihajajo iz šole! Princ je ploskal z rokami, Vzhodni veter pa ga je prosil, naj tega ne počne, temveč naj se raje dobro drži, sicer bi lahko padel in obvisel na konici cerkvenega zvonika.

Orel v temnih gozdovih je letel lahkotno, a Vzhodni veter še lahkotneje. Kozak na svojem majhnem konju je drvel čez ravnine, princ pa je drvel še vse drugače.

»Zdaj lahko vidiš Himalajo!« je rekel Vzhodni veter. »To je najvišje gorovje v Aziji; kmalu bova prišla v rajski vrt!« Nato sta zavila bolj proti jugu in kmalu je zadišalo po začimbah in cvetlicah. Fige in granatna jabolka so rasla divje, divja vinska trta pa je imela modre in rdeče grozde. Tu sta se oba spustila na tla in se pretegnila v mehki travi, kjer so cvetlice kimale vetru, kakor bi hotele reči: »Dobrodošel nazaj.«

»Sva zdaj v rajskem vrtu?« je vprašal princ. »Seveda ne!« je odgovoril Vzhodni veter. »Ampak kmalu bova tam. Vidiš tisto skalno steno in veliko votlino, pred katero visijo trte kakor velike zelene zavese? Skozi njo morava! Zavij se v plašč; tu sonce žge, a en sam korak naprej in že je ledeno mrzlo. Ptica, ki švigne mimo votline, ima eno perut zunaj v toplem poletju, drugo pa znotraj v mrzli zimi!«

»Torej je to pot v rajski vrt?« je vprašal princ. Zdaj sta stopila v votlino! Uh, kako ledeno mrzlo je bilo, vendar ni trajalo dolgo. Vzhodni veter je razprostrl peruti in zasvetili sta kakor najjasnejši ogenj. In kakšne votline so bile to! Velikanske skalne gmote, s katerih je kapljala voda, so visele nad njima v najbolj nenavadnih oblikah. Zdaj je bilo tako tesno, da sta se morala plaziti po vseh štirih, zdaj tako visoko in prostrano kakor pod milim nebom. Videti je bilo kakor grobne kapele z nemimi orgelskimi piščalmi in okamenelimi prapori.

»Zdi se, da greva po poti smrti v rajski vrt!« je rekel princ, toda Vzhodni veter ni odgovoril niti besede, le pokazal je naprej in naproti jima je zasijala prečudovita modra svetloba. Skalovje nad njima se je vse bolj spreminjalo v meglico, ki je nazadnje postala svetla kakor bel oblak v mesečini. Zdaj sta bila v prelepem, blagem zraku, svežem kakor v gorah in dišečem kakor ob vrtnicah v dolini.

Tam je tekla reka, bistra kakor zrak sam, in ribe so bile kakor iz srebra in zlata. Škrlatne jegulje, ki so ob vsakem zavoju kresale modre iskre, so se igrale v vodi, široki lokvanjevi listi pa so imeli vse barve mavrice. Cvet je bil rdeče zlat goreč plamen, ki ga je hranila voda, kakor olje nenehno napaja plamen svetilke! Trden marmornat most, a tako umetelno in nežno izklesan, kakor bi bil narejen iz čipk in steklenih biserov, je vodil čez vodo na Otok blaženosti, kjer je cvetel rajski vrt.

Vzhodni veter je vzel princa v naročje in ga prenesel čez most. Tam so cvetlice in listi peli najlepše pesmi iz njegovega otroštva, vendar tako prekipevajoče lepo, kakor ne more peti noben človeški glas na zemlji.

So tu rasle palme ali velikanske vodne rastline? Tako sočnih in velikih dreves princ še nikoli ni videl. V dolgih vencih so visele najčudovitejše ovijalke, kakršne najdemo le naslikane z barvami in zlatom na robovih starih knjig o svetnikih ali prepletene med njihovimi začetnimi črkami. Bile so najnenavadnejše preplete ptic, cvetlic in zavitih vitic. V travi v bližini je stala jata pavov z razprostrtimi bleščečimi repi! Da, prav zares! A ne, ko se jih je princ dotaknil, je opazil, da to niso živali, temveč rastline: velike kislice, ki so tu žarele kakor prelepi pavji repi. Lev in tiger sta kakor gibčni mački skakala med zelenimi živimi mejami, ki so dišale kakor jablanovi cvetovi, in oba sta bila krotka. Divji gozdni golob, bleščeč kakor najlepši biser, je s perutmi udarjal leva po grivi, antilopa, ki je sicer tako plašna, pa je stala in kimala z glavo, kakor bi se hotela tudi sama igrati z njimi.

Zdaj je prišla rajska vila; njena oblačila so sijala kakor sonce in obraz ji je bil blag kakor obraz vesele matere, ki jo otrok navdaja z neizmerno srečo. Bila je tako mlada in lepa, za njo pa so prihajala najlepša dekleta, vsako s sijočo zvezdo v laseh.

Vzhodni veter ji je izročil popisani list ptiča Feniksa in oči so ji zasijale od veselja. Princa je prijela za roko in ga odvedla v svoj grad, kjer so imele stene barve najčudovitejšega tulipanovega cvetnega lista, podržanega proti soncu. Sam strop je bil en sam velik, sijoč cvet, in dlje ko si zrl vanj, globlja se je zdela njegova čaša. Princ je stopil k oknu in pogledal skozi eno od šip; zagledal je drevo spoznanja s kačo in tik ob njem Adama in Evo. »Mar nista bila izgnana?« je vprašal. Vila se je nasmehnila in mu pojasnila, da je Čas v vsako šipo tako vžgal svojo podobo, vendar ne takšne, kakršne smo vajeni gledati; ne, v njej je bilo življenje, drevesni listi so se premikali, ljudje so prihajali in odhajali kakor v zrcalni sliki. Pogledal je skozi drugo šipo in tam so bile Jakobove sanje: lestev je segala naravnost v nebesa in angeli z velikimi perutmi so lebdeli gor in dol. Da, vse, kar se je zgodilo na tem svetu, je živelo in se gibalo v okenskih šipah; tako umetelne slike je lahko vanje vžgal le Čas.

Vila se je nasmehnila in ga odvedla v veliko, visoko dvorano. Njene stene so bile videti kakor prosojne slike, na katerih je bil en obraz lepši od drugega. To so bili milijoni srečnih bitij, ki so se smehljala in pela, da se je vse zlivало v eno samo melodijo; tista čisto zgoraj so bila tako majhna, da so se zdela manjša od najmanjšega rožnega popka, narisanega kot pikica na papirju. Sredi dvorane je stalo veliko drevo z bujnimi, povešenimi vejami; zlata jabolka, velika in majhna, so kakor pomaranče visela med zelenimi listi. To je bilo drevo spoznanja, katerega sad sta jedla Adam in Eva. Z vsakega lista je kapljala bleščeča rdeča kaplja rose; zdelo se je, kakor da drevo joče krvave solze.

»Zdaj pa stopiva v čoln!« je rekla vila. »Na valoviti vodi si bova privoščila okrepčilo! Čoln se ziblje, a se ne premakne, pred najinimi očmi pa drsijo vse dežele sveta.« In čudno je bilo gledati, kako se premika vsa obala. Prikazale so se visoke, zasnežene Alpe z oblaki in temnimi smrekami; rog je zvenel globoko otožno in pastir je lepo jodlal v dolini. Zdaj so bananovci sklonili svoje dolge, povešene veje nad čoln, po vodi so plavali ogleno črni labodi in na obrežju so se prikazovale najbolj nenavadne živali in cvetlice. To je bila Nova Holandija, peta celina, ki je drsela mimo s pogledom na Modro gorovje. Slišalo se je petje svečenikov in videl se je ples divjakov ob zvokih bobnov in koščenih trobent. Mimo so plule egipčanske piramide, ki so segale v oblake, podrti stebri in sfinge, napol zakopane v pesek. Nad severnimi ledeniki je žarel severni sij; to je bil ognjemet, ki ga nihče ne bi mogel posnemati. Princ je bil neizmerno srečen; saj je videl stokrat več, kakor pripovedujemo tukaj.

»In lahko ostanem tu za vedno?« je vprašal. »To je odvisno od tebe samega!« je odgovorila vila. »Če se ne boš kakor Adam pustil zapeljati, da bi storil kaj prepovedanega, lahko ostaneš tu za vedno!«

»Ne bom se dotaknil jabolk na drevesu spoznanja!« je rekel princ. »Saj je tu na tisoče prav tako lepih sadežev!« »Preizkusi se, in če nisi dovolj močan, pojdi z Vzhodnim vetrom, ki te je prinesel. Zdaj odleti nazaj in ga sto let ne bo sem. Ta čas bo zate na tem kraju minil, kakor bi bilo le sto ur, vendar je to dolga doba za skušnjavo in greh. Vsak večer, ko bom odhajala od tebe, ti bom morala zaklicati: Pojdi z menoj! Morala ti bom pomigniti z roko, toda ti ostani. Ne hodi za menoj, kajti z vsakim korakom bo tvoje hrepenenje večje. Prišel boš v dvorano, kjer raste drevo spoznanja; jaz bom spala pod njegovimi dišečimi, povešenimi vejami. Sklonil se boš nadme in morala se bom nasmehniti, toda če mi pritisneš poljub na usta, se bo raj pogreznil globoko v zemljo in bo zate izgubljen. Ostri puščavski veter bo šumel okoli tebe in mrzel dež ti bo kapljal z las. Žalost in stiska bosta tvoja dediščina.«

»Ostanem tukaj!« je rekel princ in Vzhodni veter ga je poljubil na čelo ter rekel: »Bodi močan, pa se čez sto let spet srečava tukaj! Zbogom! Zbogom!« Nato je Vzhodni veter razprostrl velike peruti; zasijale so kakor bliski nad zorečim žitom ali severni sij v mrzli zimi. »Zbogom! Zbogom!« je zadonelo iz cvetlic in dreves. Štorklje in pelikani so poleteli v vrsti kakor plapolajoči trakovi in ga pospremili do roba vrta.

»Zdaj se začnejo naši plesi!« je rekla vila. »Ob koncu, ko bom plesala s teboj, boš ob sončnem zahodu videl, kako ti pomignem, in slišal, kako ti zakličem: Pojdi z menoj! Toda ne stori tega! Sto let bom morala to ponavljati vsak večer; z vsakim prestanim večerom boš močnejši in nazadnje ne boš več niti pomislil na to. Nocoj bo prvič; zdaj sem te posvarila!«

Vila ga je odvedla v veliko dvorano iz belih, prosojnih lilij. Rumeni prašniki v vsaki so bili drobna zlata harfa, ki je zvenela z glasom strun in toni piščali. Najlepša dekleta, lahkotna in vitka, oblečena v valovito kopreno, skozi katero so se videle njihove lepe postave, so lebdela v plesu in pela, kako čudovito je živeti, da nikoli ne bodo umrla in da bo rajski vrt večno cvetel.

Sonce je zašlo in vse nebo se je pozlatilo ter dalo lilijam sijaj najlepše vrtnice. Princ je pil peneče se vino, ki so mu ga podajala dekleta, in čutil blaženost, kakršne ni poznal še nikoli. Videl je, kako se je odprl zadnji del dvorane in kako je drevo spoznanja stalo v sijaju, ki mu je slepil oči. Petje od tam je bilo nežno in lepo kakor glas njegove matere in zdelo se mu je, kakor da ona poje: »Moj otrok! Moj ljubljeni otrok!«

Tedaj mu je vila pomignila in tako ljubeče zaklicala: »Pridi za menoj! Pridi za menoj!« In planil je proti njej, pozabil svojo obljubo, pozabil vse že prvi večer, ona pa mu je migala in se smehljala. Dišava, opojna dišava okoli njega, je postajala vse močnejša, harfe so zvenele mnogo lepše in zdelo se mu je, kakor da milijoni smehljajočih se obrazov v dvorani, kjer je raslo drevo, kimajo in pojejo: »Vse je treba spoznati! Človek je gospodar zemlje!« Z listov drevesa spoznanja niso več padale krvave solze, temveč, tako se mu je zdelo, rdeče, bleščeče zvezde. »Pridi za menoj, pridi za menoj!« so vabili drhteči glasovi in z vsakim korakom so prinčeva lica bolj žarela, kri mu je vse silneje utripala! »Moram!« je rekel. »Saj to ni greh, ne more biti! Zakaj ne bi sledil lepoti in veselju! Hočem jo videti spečo! Nič ni izgubljeno, če je le ne poljubim, in tega ne bom storil; močan sem, imam trdno voljo!«

In vila je odvrgla svojo bleščečo obleko, razmaknila veje in hip zatem izginila med njimi. »Saj še nisem grešil!« je rekel kraljevič, »in tudi ne bom!« Nato je odmaknil veje; tam je že spala, lepa, kakor je lahko le vila v rajskem vrtu; v sanjah se je smehljala, on pa se je sklonil nadnjo in zagledal solze, ki so trepetale med njenimi trepalnicami!

»Jočeš zaradi mene?« je zašepetal. »Ne joči, prelepa žena! Šele zdaj razumem rajsko srečo; pretaka se po moji krvi, po mojih mislih, v svojem zemeljskem telesu čutim kerubovo moč in večno življenje. Naj zame nastopi večna noč, ena sama takšna minuta je dovolj veliko bogastvo!« In poljubil je solzo z njenega očesa, njegove ustnice so se dotaknile njenih – – – Tedaj je zagrmelo tako globoko in strašno, kakor še nihče ni slišal, in vse se je zrušilo: prelepa vila in cvetoči raj sta se pogreznila, tako globoko, tako globoko; kraljevič je gledal, kako izginjata v črni noči; daleč proč je raj žarel kakor drobna svetla zvezda! Smrtni mraz mu je prešinil ude, zaprl je oči in dolgo ležal kakor mrtev.

Mrzel dež mu je padal na obraz, oster veter mu je pihal okoli glave in tedaj so se mu misli spet zbistrile. »Kaj sem storil!« je zavzdihnil. »Grešil sem kakor Adam! Grešil, da se je raj pogreznil tako globoko tja dol!« Odprl je oči in še vedno videl zvezdo v daljavi, zvezdo, ki je bleščala kakor pogreznjeni raj – bila je zvezda danica na nebu.

Vstal je in ugotovil, da je v velikem gozdu blizu votline vetrov; mati vetrov je sedela ob njem, videti je bila jezna in dvignila je roko.

»Že prvi večer!« je rekla. »Sem si kar mislila! Da, ko bi bil moj sin, bi te zdaj vtaknila v vrečo!« »Tja bo že prišel!« je spregovorila Smrt; pred njim je stal krepak starec s koso v roki in velikimi črnimi krili. »V krsto ga bo treba položiti, vendar še ne zdaj; zdaj ga le zaznamujem. Naj še nekaj časa hodi po svetu, se pokori za svoj greh ter postaja dober in boljši! Nekoč pridem. Ko bo to najmanj pričakoval, ga vtaknem v črno krsto, si jo položim na glavo in poletim proti zvezdi; tudi tam cveti rajski vrt, in če bo dober in pobožen, bo smel vstopiti vanj. Če pa bodo njegove misli hudobne in srce še vedno polno greha, se bo s krsto vred pogreznil globlje, kakor se je pogreznil raj, in le vsakih tisoč let ga spet pridem iskat, da se bo bodisi pogreznil še globlje bodisi ostal na zvezdi, na tisti bleščeči zvezdi tam zgoraj!«