Prevod

Ko je bil Liu Bozu iz Bolinga upravitelj pokrajine Hedong, je nad stropno ponjavo v njegovem bivališču prebival duh, ki je znal govoriti. Pogosto je klical Bozuja in se z njim pogovarjal, novice o cesarskih odlokih in razglasih iz prestolnice pa mu je vselej naznanil, še preden so prispeli. Bozu ga je vprašal, kaj jé. Duh si je zaželel ovčjih jeter. Bozu jih je kupil in dal pred seboj razrezati na koščke; ti so izginjali, kakor hitro jih je nož odrezal. Tako je duh pojedel jetra dveh ovac. Nenadoma se je pred mizo prikazala stara divja mačka, ki je mežikala z očmi. Človek z nožem je hotel zamahniti po njej, a ga je Bozu z ostrim klicem ustavil, mačka pa se je sama povzpela nazaj nad stropno ponjavo. Kmalu zatem se je duh glasno zasmejal in rekel: »Prejle sem se od ovčjih jeter opijanil, nehote razkril svojo podobo in se tako pokazal pred vami, gospod upravitelj. Kako me je sram!« Pozneje, ko naj bi bil Bozu imenovan za nadzornika prestolničnega območja, mu je duh spet vnaprej povedal: »Tega in tega meseca, na ta in ta dan, bo prispel cesarski odlok.« Ob napovedanem času se je zgodilo natanko tako. Ko je Bozu nastopil novo službo, mu je duh sledil v uradno poslopje, se spet naselil nad stropno ponjavo in mu nenehno pripovedoval o dogajanju na dvoru. Bozuja je obšel hud strah. Duhu je rekel: »Moja dolžnost je zdaj preiskovati prestopke in ovaditi krivce. Če bi veljaki iz cesarjevega spremstva izvedeli, da je tu duh, bi to lahko uporabili proti meni.« Duh je odgovoril: »Vaša skrb je povsem upravičena, gospod. Zapustiti vas moram.« Odtlej ni bilo od njega več glasu.