Prevod

Nekoč, davno tega, je severno od prestolnice stal tempelj Kamitsu Izumo. Od njegove ustanovitve je minilo že mnogo let; svetišče se je nagibalo, nikogar pa ni bilo, ki bi ga pošteno popravil. V tistem času ga je upravljal menih po imenu Jōkaku, sin prejšnjega upravitelja. Drug za drugim so torej tam službovali menihi z ženami in otroki, kar je zbujalo zgražanje, tempelj pa se je čedalje bolj podiral in propadal. In vendar je bil to imeniten kraj. Ko je veliki učitelj Dengyō izbiral, kje naj ustanovi šolo Tendai, je na Kitajsko poslal podobo tega kraja in vprašal, kateri od treh krajev bi bil najprimernejši: Takao, gora Hiei ali tempelj Kamitsu. Odgovorili so mu: »Lega tega templja daleč prekaša drugi dve, toda menihi bodo tam gotovo povzročali nemir.« Zato se zanj ni odločil. Čeprav je bil kraj tako izjemen, je iz kdo ve kakšnega razloga nazadnje tako žalostno propadel. Tedaj je Jōkaku neko noč sanjal, da je predenj prišel njegov oče, prejšnji upravitelj, silno postaran in oprt na palico. Rekel mu je: »Pojutrišnjem ob uri Ovce bo zapihal silen veter in podrl ta tempelj. Jaz pa sem pod njegovimi strešniki ujet v podobi kakšne tri čevlje dolgega soma. Nikamor ne morem; v tesnem, temnem prostoru, kjer je komaj kaj vode, strahovito trpim. Ko se bo tempelj podrl, bom padel ven in se plazil po dvorišču, dečki pa me bodo hoteli pobiti. Takrat bom prišel predte. Ne pusti, da me pobijejo, temveč me izpusti v reko Kamo. Tako bom vendarle dočakal nekaj širnega sveta, zaplaval v veliki vodi in srečno živel.« Ko se je Jōkaku zbudil, je pripovedoval, kaj je sanjal. »Le kaj bi to pomenilo?« so se spraševali, in dan je minil. Ko je napočil napovedani dan, se je proti koncu ure Konja nebo nenadoma stemnilo in zapihal je veter, ki je lomil drevesa in trgal hiše. Ljudje so v preplahu hiteli utrjevat svoja bivališča, toda veter se je le še krepil, podiral hiše po vaseh ter ruval in lomil bambus in drevje po poljih in gorah. In res se je nekako ob uri Ovce podrl tudi tempelj. Stebri so se prelomili, sleme se je zrušilo in vse je ležalo v popolnem razdejanju. Nad stropnimi deskami se je dolga leta nabirala deževnica in v njej je živelo veliko velikih rib. Ljudje iz okolice so pritekli s čebri in jih v vsem tistem vrvežu pobirali, tedaj pa je kakšne tri čevlje dolg som, ves trepetajoč, prilezel na dvorišče. Prav kakor v sanjah je prišel pred Jōkakuja. Ta pa se še spomnil ni sanj: tako ga je prevzela misel, kako zajetna in slastna je riba, da je pograbil veliko železno palico in ji jo zasadil v glavo. Poklical je svojega dečka Tarōja in mu velel: »Daj jo!« Ker pa je bila riba velika in je ni bilo mogoče ukrotiti, je deček vzel srp za košnjo trave in ji prerezal goltanec. Nato jo je dal zaviti in odnesti v hišo. Druge ribe so pobrali v čebre, jih naložili ženskam na glave in se vrnili v njegovo bivališče. Tam mu je žena rekla: »Saj je to vendar som, ki se ti je prikazal v sanjah! Zakaj si ga ubil? Kako si mogel!« On pa je odvrnil: »Če ga ne bi jaz, bi ga ubili drugi dečki. Povsem isto bi ga doletelo. Zakaj ga torej ne bi jaz? Pokojni oče bo gotovo vesel, če ga bomo pojedli mi, Tarō in Jirō, ne pa kdo tuj.« Soma je razsekal na kose, ga skuhal in jedel. »Čudno, le zakaj je toliko okusnejši od drugih somov? Najbrž zato, ker je to meso pokojnega očeta. Poskusite še juho!« Tako so si ga delili in jedli, ko se mu je velika kost zasadila v grlo. Začel je hropsti in se daviti, a kost nikakor ni hotela ven; silno je trpel in nazadnje umrl. Ženi pa se je vse to zdelo tako grozljivo, da soma ni okusila, kakor pripovedujejo.