Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman rekla Šarkanu: ‘Koliko nasvetov je še o tem! Vseh ti ne bi mogla povedati v enem samem večeru, toda če jih razdeliva na več dni, o kralj našega časa, bo bolje.’ Sodniki pa so rekli: ‘O kralj, to dekle je čudo našega časa, edinstveno v tej dobi. Nikoli še nismo videli niti slišali za njej podobno.’ Nato so kralju zaželeli božjega blagoslova in odšli. Šarkan se je obrnil k služabnikom in jim velel: ‘Lotite se priprav na poroko in pripravite jedi vseh vrst!’ Nemudoma so izpolnili njegov ukaz in pripravili najrazličnejše jedi. Ženam emirjev, vezirjev in državnih dostojanstvenikov je naročil, naj ne odidejo, dokler ne bodo prisostvovale nevestini predstavitvi in svatbi. Še preden je napočil čas popoldanske molitve, so pogrnili gostijo z vsem, česar si poželi duša in kar razveseli oči. Vsi so jedli, dokler se niso nasitili. Kralj je ukazal pripeljati vse pevke iz Damaska in vse so prišle, prav tako kraljeve sužnje, ki so znale peti; skupaj so se povzpele v palačo. Ko se je zvečerilo in je padla tema, so na obeh straneh poti od grajskih vrat do palače prižgali sveče. Emirji, vezirji in velikaši so stopali pred kraljem Šarkanom, ženske, ki so urejale neveste, pa so odpeljale dekle, da bi jo okrasile in oblekle, vendar so videle, da ne potrebuje nobenega lišpa. Kralj Šarkan je medtem odšel v kopel. Ko se je vrnil, je sedel na poročni prestol in pred njim so razkazali nevesto. Nato so ji slekli vrhnja oblačila in ji dali nasvete, kakršne dajejo dekletom na poročno noč. Šarkan je stopil k njej in ji vzel devištvo. Tisto noč je spočela z njim; ko mu je to povedala, se je silno razveselil in zdravnikom ukazal zapisati datum spočetja.

Naslednje jutro je sedel na prestol. Državni dostojanstveniki so prišli k njemu in mu čestitali. Poklical je svojega tajnika in mu naročil, naj očetu Omarju an Numanu napiše pismo: kupil je sužnjo, učeno in omikano, ki obvlada vse veje modrosti, in vsekakor jo namerava poslati v Bagdad, da obišče njegovega brata Dav al Makana in sestro Nuzhat az Zaman; osvobodil jo je, se z njo poročil in z njo legel, ona pa je zanosila. Pismo je zapečatil in ga po slu odposlal očetu. Sel je bil odsoten ves mesec, nato se je vrnil z odgovorom in mu ga izročil. Šarkan ga je vzel in prebral. Za uvodnim klicanjem božjega imena je pisalo: ‘Od zbeganega in od žalosti strtega kralja Omarja an Numana, ki je izgubil oba otroka in mu je dom postal tuj, njegovemu sinu Šarkanu. Vedi, da me je po tvojem odhodu začelo vse dušiti, tako da ne zmorem več potrpežljivo prenašati gorja niti skrivati svoje bolečine. Vzrok je tale: odpravil sem se na lov. Dav al Makan me je poprej prosil, da bi smel oditi v Hidžaz, a sem se bal, da bi ga zadele nesreče, zato sem mu potovanje prepovedal do prihodnjega ali še naslednjega leta. Ko sem se odpravil na lov, sem ostal odsoten mesec dni.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila oseminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Omar an Numan v svojem pismu zapisal: ‘Ko sem se odpravil na lov, sem ostal odsoten mesec dni. Ob vrnitvi sem izvedel, da sta tvoj brat in sestra vzela nekaj denarja ter skrivaj odpotovala z romarji. Ko sem zvedel za to, mi je ves svet postal pretesen. Čakal sem na vrnitev romarjev v upanju, da se vrneta z njimi. Ko so romarji prišli, sem jih spraševal po njiju, a mi nihče ni znal ničesar povedati. Zaradi njiju sem se odel v žalna oblačila; moje srce je ujetnik žalosti, spanec me je zapustil in utapljam se v solzah.’ Nato je navedel ta verza:

Njuna podoba je ob meni, nikoli ne izgine; v srcu sem ji odmeril najžlahtnejši prostor. Brez upanja na njuno vrnitev ne bi živel niti ure, brez njunih podob v sanjah ne bi niti zadremal. Nato je v pismu še zapisal: ‘Pozdrav tebi in vsem, ki so pri tebi. Naročam ti, da ne zanemariš poizvedovanja o njiju, kajti to nam je v sramoto.’ Ko je Šarkan prebral pismo, ga je prevzela žalost za očetom, izginotja brata in sestre pa se je razveselil. Vzel je pismo in z njim odšel k svoji ženi Nuzhat az Zaman, ne da bi vedel, da je njegova sestra; tudi ona ni vedela, da je njen brat. Obiskoval jo je noč in dan, dokler se ni iztekla njena nosečnost in je sedla na porodni stol. Bog ji je olajšal porod in rodila je deklico. Poslala je po Šarkana in mu, ko ga je zagledala, rekla: ‘To je tvoja hči. Daj ji ime, kakršno želiš, kajti ljudje imajo navado otrokom dati ime sedmi dan po rojstvu.’ Šarkan se je sklonil nad hčerko in jo poljubil. Na njenem vratu je opazil obešeno koraldo, eno izmed treh, ki jih je kraljica Ibriza prinesla iz dežele Rum. Ko je zagledal koraldo na hčerkinem vratu, mu je odpovedal razum in zajel ga je silen bes. Strmel je vanjo, dokler je ni zanesljivo prepoznal, nato pa pogledal Nuzhat az Zaman in jo vprašal: ‘Od kod ti ta koralda, sužnja?’ Ko je slišala njegove besede, mu je odvrnila: ‘Jaz sem tvoja gospodarica in gospodarica vseh v tvoji palači! Te ni sram, da me kličeš sužnja, ko pa sem kraljična, kraljeva hči? Zdaj ni več skrivnosti, vse naj pride na dan: jaz sem Nuzhat az Zaman, hči kralja Omarja an Numana.’ Ko je slišal te besede, se je začel tresti in je povesil glavo proti tlom. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila devetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkanu ob teh besedah vztrepetalo srce, obraz mu je pobledel, telo se mu je treslo in glavo je povesil proti tlom. Spoznal je, da je njegova sestra po očetu, in izgubil zavest. Ko se je ovedel, se je čudil temu, kar se je zgodilo, vendar ji še ni razkril, kdo je, temveč jo je vprašal: ‘Gospa moja, ali si res hči kralja Omarja an Numana?’ ‘Da,’ je odgovorila. Rekel ji je: ‘Zakaj si zapustila očeta in kako to, da so te prodali?’ Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo, od začetka do konca: da je brata pustila bolnega v Jeruzalemu, da jo je ugrabil beduin in jo prodal trgovcu. Ko je Šarkan slišal njeno pripoved, je bil povsem prepričan, da je njegova sestra po očetu. Pri sebi je pomislil: ‘Kako sem se mogel poročiti s svojo sestro? Poročil jo bom z enim svojih komornikov. Če se stvar razve, bom trdil, da sem jo odslovil, preden sem legel z njo, in jo poročil z glavnim komornikom.’ Nato je dvignil glavo in skrušeno dejal: ‘Nuzhat az Zaman, resnično si moja sestra. Boga prosim odpuščanja za greh, v katerega sva zabredla, kajti jaz sem Šarkan, sin kralja Omarja an Numana.’ Pogledala ga je, se zazrla vanj in ga prepoznala. Ko ga je prepoznala, je izgubila oblast nad seboj, zajokala, se udarjala po obrazu in govorila: ‘Zagrešila sva strašen greh! Kaj naj storiva? Kaj naj rečem očetu in materi, če me vprašata, od kod mi ta hči?’ Šarkan je rekel: ‘Najbolje bo, da te poročim s komornikom in te pustim, da v njegovi hiši vzgajaš mojo hčer, ne da bi kdo vedel, da si moja sestra. Bog nama je to namenil z nekim svojim namenom. Nič naju ne more obvarovati sramote, razen da se poročiš s tem komornikom, preden kdo izve.’ Tolažil jo je in ji poljubljal glavo. Vprašala ga je: ‘Kako boš imenoval deklico?’ Odgovoril je: ‘Imenoval jo bom Kada fa Kan — Odločil je in zgodilo se je.’ Nato jo je poročil z glavnim komornikom in jo s hčerko vred preselil v njegovo hišo. Deklico so nosile in negovale sužnje ter jo skrbno hranile z napitki in najrazličnejšimi hranilnimi praški.

Ves ta čas je bil njen brat Dav al Makan s kurjačem v Damasku. Nekega dne je h kralju Šarkanu prišel sel kralja Omarja an Numana in mu prinesel pismo. Šarkan ga je vzel in prebral. Za uvodnim klicanjem božjega imena je pisalo: ‘Vedi, dragi kralj, da sem silno žalosten zaradi ločitve od otrok. Spanec me je zapustil in bedim brez prestanka. Pošiljam ti to pismo; takoj ko ga prejmeš, nam pošlji davščine in z njimi tudi sužnjo, ki si jo kupil in se z njo poročil. Rad bi jo videl in slišal njene besede. Iz dežele Rum je namreč prišla k nam pobožna starka, ki jo spremlja pet mladih suženj, devic z razcvetelimi prsmi. Pridobile so si toliko znanja, omike in modrosti, kolikor bi jih moral poznati vsak človek. Jezik ne zmore opisati te starke in njenih spremljevalk, kajti obvladajo najrazličnejše vede, vrline in modrosti. Ko sem jih zagledal, so mi prirasle k srcu in zaželel sem si, da bi živele v moji palači ter bile moja last, saj jim pri nobenem drugem kralju ni enakih. Starko sem vprašal po ceni, pa je rekla: »Prodam jih le za toliko, kolikor znašajo davščine Damaska.« Pri Bogu, menim, da so damaščanske davščine majhna cena zanje, saj je vsaka posebej vredna več od tega zneska. Privolil sem, jih odpeljal v palačo in zdaj so pri meni. Pohiti torej z davščinami, da se bo žena lahko vrnila v svojo deželo, in pošlji nam sužnjo, da se bo pomerila z njimi.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila sedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Omar an Numan v svojem pismu zapisal: ‘Pošlji nam sužnjo, da se pred učenjaki pomeri z njimi. Če jih premaga, ti jo vrnem, z njo pa pošljem še bagdadske davščine.’ Ko je Šarkan to prebral, je stopil k svojemu svaku in mu rekel: ‘Pripelji dekle, s katero sem te poročil.’ Ko je prišla, ji je pokazal pismo in jo vprašal: ‘Sestra moja, kaj meniš, kakšen odgovor naj pošljeva?’ Rekla mu je: ‘Odločitev je tvoja.’ Potem pa je, ker jo je prevzelo hrepenenje po domačih in domovini, dodala: ‘Pošlji me z mojim možem komornikom, da očetu povem svojo zgodbo: kaj se mi je zgodilo z beduinom, ki me je prodal trgovcu, kako me je trgovec prodal tebi in kako si me osvobodil ter poročil s komornikom.’ Šarkan ji je rekel: ‘Tako bo.’ Nato je vzel svojo hčer Kada fa Kan in jo izročil dojiljam in služabnikom, sam pa se je lotil pripravljanja davščin. Komorniku je ukazal, naj vzame davščine in dekle ter se odpravi v Bagdad. Komornik je odgovoril, da sliši in uboga. Šarkan je dal pripraviti nosilnico zanj in za dekle, nato napisal pismo in ga izročil komorniku ter se poslovil od Nuzhat az Zaman. Pred tem ji je vzel koraldo in jo na verižici iz čistega zlata obesil svoji hčerki okoli vratu.

Komornik je odpotoval še tisto noč. Po naključju sta se Dav al Makan in kurjač prav tedaj odpravila na sprehod. Zagledala sta natovorjene kamele in mule ter goreče bakle in svetilke. Dav al Makan je vprašal, kaj je v tovoru in čigav je. Odgovorili so mu: ‘To so davščine Damaska, ki jih peljejo kralju Omarju an Numanu, vladarju Bagdada.’ Vprašal je: ‘Kdo pa vodi to karavano?’ Povedali so mu: ‘Glavni komornik, ki se je poročil s sužnjo, veščo znanosti in modrosti.’ Tedaj se je bridko razjokal. Spomnil se je matere, očeta, sestre in domovine ter rekel kurjaču: ‘Ne morem več ostati tukaj. Odpotoval bom s to karavano in počasi potoval naprej, dokler ne pridem v svojo deželo.’ Kurjač mu je odvrnil: ‘Skrbel sem zate od Jeruzalema do Damaska; kako naj te zdaj samega pustim v Bagdad? S teboj bom šel, dokler ne prideš do cilja.’ Dav al Makan je rekel: ‘Z veseljem in hvaležnostjo.’ Kurjač se je začel pripravljati, osedlal je osla, mu nadel bisago in vanjo spravil nekaj živeža. Opasal se je in pripravljen čakal, dokler niso mimo prišle tovorne živali. Komornik je jezdil na hitri kameli, okoli njega pa so hodili pešci. Dav al Makan je zajahal kurjačevega osla in mu rekel: ‘Zajahaj z menoj.’ Kurjač je odvrnil: ‘Ne bom jezdil, temveč ti bom služil.’ Dav al Makan je rekel: ‘Vendar moraš vsaj nekaj časa jezditi.’ ‘Ko se utrudim, bom za nekaj časa zajahal,’ mu je odgovoril kurjač. Nato mu je Dav al Makan rekel: ‘Brat moj, videl boš, kaj bom storil zate, ko pridem k svojim domačim.’ Potovali so do sončnega vzhoda. Ko je pritisnila vročina, jim je komornik ukazal ustaviti se. Ustavili so se, se spočili in napojili kamele, nato jim je ukazal nadaljevati pot. Po petih dneh so prispeli v mesto Hama, se utaborili in ostali tam tri dni. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila enainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so v mestu Hama ostali tri dni, nato pa odpotovali naprej. Potovali so, dokler niso prišli v drugo mesto, kjer so prav tako ostali tri dni. Nato so nadaljevali pot do Dijar Bakra. Tam jih je dosegel vetrič iz smeri Bagdada. Dav al Makan se je spomnil sestre Nuzhat az Zaman, očeta, matere in domovine ter se vprašal, kako naj se vrne k očetu brez sestre. Jokal je, stokal in tožil, obžalovanje ga je čedalje huje mučilo, zato je zapel te verze:

Prijatelja moja, kako dolgo naj še čakam in trpim, ko pa od vaju ni sla, ki bi mi prinesel novico? O, dnevi bližine so tako kratki — ko bi bili kratki tudi dnevi ločitve! Primita me za roko, odgrnita mi obleko in poglejta moje shujšano telo; vendar še vztrajam. Če terjata od mene, naj pozabim, vama porečem: pri Bogu, ne pozabim do dne, ko bom obujen! Kurjač mu je rekel: ‘Nehaj jokati in stokati, saj sva blizu komornikovega šotora.’ Dav al Makan je odgovoril: ‘Moram zapeti nekaj verzov, morda bodo pogasili ogenj v mojem srcu.’ Kurjač mu je rekel: ‘Pri Bogu te prosim, odloži žalost, dokler ne prideš v svojo deželo, potem pa stori, kar želiš. Jaz bom ob tebi, kjer koli boš.’ Dav al Makan je odvrnil: ‘Pri Bogu, ne morem odnehati.’ Nato se je obrnil proti Bagdadu. Luna je svetlo sijala, Nuzhat az Zaman pa tisto noč ni spala, ker se je spominjala brata Dav al Makana. Bila je nemirna in je jokala. Med jokom je nenadoma zaslišala svojega brata Dav al Makana, ki je jokal in pel te verze:

Zabliskalo se je nad Jemnom in prebudilo mojo bolečino za ljubljenim, ki mi je nekoč nalival čašo sreče. O blisk, se bodo vrnili dnevi bližine? Ti, ki me grajaš, ne očitaj mi: moj Gospod me je preskusil z ljubljenim, ki je izginil, in s časom, ki me je strl. Radost mojega srca se je oddaljila, ko so minili moji srečni dnevi; čas mi je namenil le žalost in mi jo dal piti iz čaše. Prijatelja moja, zdi se mi, da bom umrl, preden se snidemo. O čas mladostnih radosti, vrni se kmalu s srečo, z veseljem in spokojem! Kdo me obvaruje puščice, ki me je zadela? Kdo pomaga ubogemu tujcu, ki prenočuje s prestrašenim srcem? Po radostih minulih dni je ostal sam v žalosti; proti naši volji nad nami vlada roka sinov vlačug. Ko je končal pesem, je zavpil in se nezavesten zgrudil. Tako je bilo z njim. Nuzhat az Zaman pa je tisto noč bedela, ker se je na tem kraju spomnila svojega brata. Ko je v noči zaslišala ta glas, ji je srce vztrepetalo od upanja. Vstala je, se odkašljala in poklicala služabnika. ‘Kaj želiš?’ jo je vprašal. Rekla mu je: ‘Pojdi in mi pripelji tistega, ki poje te verze.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila dvainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman, ko je zaslišala bratove verze, poklicala glavnega služabnika in mu rekla: ‘Pojdi in mi pripelji tistega, ki poje te verze.’ Odvrnil ji je: ‘Nisem ga slišal in ne vem, kdo je. Vsi ljudje spijo.’ Rekla mu je: ‘Kdor koli bo buden, je tisti, ki poje.’ Šel je iskat, vendar ni našel nikogar budnega razen kurjača; Dav al Makan je namreč še vedno ležal nezavesten. Ko je kurjač zagledal služabnika nad seboj, se ga je prestrašil. Služabnik ga je vprašal: ‘Si ti pel verze, ki jih je slišala naša gospodarica?’ Kurjač je pomislil, da se je gospa zaradi petja razjezila, zato je v strahu odvrnil: ‘Pri Bogu, nisem bil jaz.’ Služabnik ga je vprašal: ‘Kdo pa je pel? Pokaži mi ga, saj gotovo veš, ker si buden.’ Kurjač se je zbal za Dav al Makana in pomislil: ‘Morda mu bo služabnik kaj storil.’ Zato je rekel: ‘Ne vem, kdo je.’ Služabnik je odvrnil: ‘Pri Bogu, lažeš! Nihče drug ne sedi tukaj, samo ti, zato ga gotovo poznaš.’ Kurjač je rekel: ‘Resnico ti govorim. Verze je pel neki popotnik. On me je vznemiril in prebudil; naj mu Bog povrne.’ Služabnik mu je rekel: ‘Če ga poznaš, mi ga pokaži, da ga primem in odpeljem do vhoda v nosilnico naše gospodarice, ali pa ga sam pripelji za roko.’ Kurjač je odvrnil: ‘Ti kar pojdi, jaz pa ti ga pripeljem.’ Služabnik ga je pustil in odšel h gospodarici ter ji povedal: ‘Nihče ga ne pozna, ker je le mimoidoči popotnik.’ Umolknila je. Ko se je Dav al Makan ovedel, je videl, da je luna dosegla sredo neba. Zapihal je vetrič pred zoro in mu v srcu prebudil nemir in žalost. Pripravil je glas in hotel zapeti. Kurjač ga je vprašal: ‘Kaj nameravaš?’ Odgovoril je: ‘Rad bi zapel nekaj verzov, da pogasim ogenj v svojem srcu.’ Kurjač mu je rekel: ‘Saj ne veš, kaj se mi je zgodilo! Le s tem, da sem pomiril služabnika, sem se rešil smrti.’ Dav al Makan ga je vprašal: ‘Kaj se je zgodilo? Povej mi.’ Kurjač je rekel: ‘Gospod moj, ko si ležal nezavesten, je prišel k meni služabnik z dolgo palico iz mandljevega lesa. Ogledoval si je obraze spečih ljudi in spraševal, kdo je pel verze. Ker ni našel nikogar drugega budnega, je vprašal mene. Rekel sem mu, da je bil neki popotnik, zato je odšel. Bog me je rešil pred njim, sicer bi me ubil. Naročil mi je: »Če ga še enkrat slišiš, ga pripelji k nam.«’

Ko je Dav al Makan to slišal, je zajokal in rekel: ‘Kdo mi lahko prepove peti? Pel bom, pa naj se mi zgodi, kar se hoče! Blizu svoje dežele sem in nikogar se ne bojim.’ Kurjač mu je rekel: ‘Očitno hočeš le pogubiti samega sebe!’ Dav al Makan je odvrnil: ‘Moram peti.’ Kurjač mu je rekel: ‘Potem se tukaj najini poti ločita. Nameraval sem ostati s teboj, dokler ne prideš v svoje mesto in se snideš z očetom in materjo. Leto in pol si bil pri meni in nikoli ti nisem storil nič žalega. Zakaj moraš peti verze, ko pa sva do kraja utrujena od hoje in bedenja, ljudje pa so legli, da se spočijejo, in potrebujejo spanec?’ Dav al Makan je odvrnil: ‘Ne bom odnehal.’ Nato ga je premagala žalost, razkril je, kar je skrival v srcu, in zapel te verze:

Postoj ob domu in pozdravi opustela bivališča; pokliči jih, morda, morda ti odgovorijo. Če te v njihovi samoti zagrne noč, zaneti v temi plamen iz svojega hrepenenja. Če zasika kača njegovih zalizcev, ni čudno, da žanje pike, jaz pa sladkost temnih ustnic. O raj, ki ga je duša zapustila proti svoji volji! Če me ne bi tolažil večni dom, bi umrl od žalosti. Nato je zapel še ta verza:

Nekoč smo živeli in dnevi so nam služili; vsi smo bili zbrani v najlepši domovini. Kdo mi vrne dom mojih dragih, kjer je bil Dav al Makan in v njem Nuzhat az Zaman? Ko je končal pesem, je trikrat zakričal in se nezavesten zgrudil. Kurjač je vstal in ga pokril. Nuzhat az Zaman je slišala verze, v katerih je omenjal njeno in bratovo ime ter njun nekdanji dom. Zajokala je in poklicala služabnika: ‘Gorje ti! Tisti, ki je prej pel, je spet zapel. Slišala sem ga čisto blizu. Pri Bogu, če mi ga ne pripelješ, bom povedala komorniku, da te pretepe in odžene. Toda vzemi teh tisoč dinarjev, daj mu jih in ga prijazno pripelji k meni. Ne stori mu nič žalega. Če noče, mu izroči še to mošnjo s tisoč dinarji. Če še vedno odkloni, ga pusti, vendar izvedi, kje prebiva, kaj dela in iz katere dežele je. Hitro se vrni in ne mudi se.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila triinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman poslala služabnika iskat pevca in mu rekla: ‘Ko ga najdeš, bodi prijazen do njega in ga obzirno pripelji k meni. Ne mudi se.’ Služabnik je šel ven, si ogledoval ljudi in stopal med njimi, ko so spali, vendar ni našel nikogar budnega. Prišel je do kurjača, ki je sedel z odkrito glavo, stopil k njemu, ga prijel za roko in mu rekel: ‘Ti si pel verze.’ Kurjač se je zbal zase in odvrnil: ‘Ne, pri Bogu, vodja mož, nisem bil jaz.’ Služabnik je rekel: ‘Ne pustim te, dokler mi ne pokažeš tistega, ki je pel, kajti brez njega se ne morem vrniti h gospodarici.’ Ko je kurjač slišal te besede, se je prestrašil za Dav al Makana in se bridko razjokal. Služabniku je rekel: ‘Pri Bogu, nisem bil jaz. Le slišal sem nekega popotnika peti. Ne vzemi si mojega trpljenja na vest, saj sem tujec in sem prišel z vami iz dežele Jeruzalema in Hebrona.’ Služabnik mu je rekel: ‘Potem pojdi ti h gospodarici in ji to sam povej, kajti nikogar drugega nisem videl budnega.’ Kurjač mu je odvrnil: ‘Mar nisi že prej prišel in me videl sedeti na tem istem kraju? Saj veš, kje sem. Nihče se ne more premakniti s svojega mesta, ne da bi ga prijeli stražarji. Vrni se torej na svoje mesto. Če boš zdaj še koga slišal peti, bodisi blizu bodisi daleč, ti bom jaz povedal, kdo je.’ Nato je služabniku poljubil glavo in ga pomiril. Služabnik ga je pustil in napravil krog po taboru, a se je bal vrniti h gospodarici praznih rok, zato se je skril blizu kurjača. Kurjač je stopil k Dav al Makanu, ga zdramil in mu rekel: ‘Vstani in sedi, da ti povem, kaj se je zgodilo.’ Povedal mu je vse, Dav al Makan pa mu je odvrnil: ‘Pusti me. Nikogar se ne bojim, saj je moja dežela blizu.’ Kurjač mu je rekel: ‘Zakaj ubogaš le sebe in svoje želje ter se nikogar ne bojiš, jaz pa trepetam za tvoje in svoje življenje? Pri Bogu te prosim, ne izgovori več nobenega verza, dokler ne prideš v svojo deželo. Nisem si mislil, da si takšen. Mar ne veš, da te hoče komornikova žena ošteti, ker si jo vznemiril? Morda je slabotna ali utrujena od poti. Kolikokrat je že poslala služabnika, naj te poišče!’ Dav al Makan pa se ni zmenil za kurjačeve besede. Še tretjič je zaklical in zapel te verze:

Zapustil sem vse, ki so me grajali in mi s svojo grajo kratili mir; očitajo mi, ne da bi vedeli, da me s tem še podžigajo. Opravljivci pravijo: »Pozabil je.« Jaz pravim: »Zaradi ljubezni do domovine.« Pravijo: »Kako je lepa!« Jaz pravim: »Kako jo ljubim!« Pravijo: »Kako je vzvišena!« Jaz pravim: »Kako sem ponižen!« Nikoli je ne zapustim; če bi jo zapustil, bi me to ubilo. Nikdar nisem ubogal grajavca, ki mi je očital mojo ljubezen. Služabnik ga je poslušal iz skrivališča in še preden je končal pesem, je že stal pred njim. Ko ga je kurjač zagledal, je vstal, se umaknil in od daleč opazoval, kaj se bo zgodilo med njima. Služabnik je rekel: ‘Mir s teboj, gospod moj.’ Dav al Makan je odgovoril: ‘Tudi s teboj naj bodo mir, božje usmiljenje in blagoslov.’ Služabnik je rekel: ‘Gospod moj …’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila štiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnik rekel Dav al Makanu: ‘Gospod moj, nocoj sem trikrat prišel k tebi, ker te moja gospodarica želi pri sebi.’ Odvrnil je: ‘Kdo pa je ta psica, da me kliče k sebi? Naj Bog osovraži njo in njenega moža!’ Nato je začel zmerjati služabnika. Ta mu ni mogel ugovarjati, saj mu je gospodarica naročila, naj ga pripelje le, če bo sam hotel, sicer pa naj mu da sto dinarjev. Zato mu je govoril prijazno: ‘Sin moj, nič žalega ti nisem storil in nič krivice ti nismo prizadejali. Želimo le, da s svojimi plemenitimi koraki stopiš do naše gospodarice, potem pa se vrneš zdrav in varen. Pri nas te čaka tudi darilo.’ Ko je Dav al Makan to slišal, je vstal in stopil med ljudi. Kurjač je hodil za njim, ga gledal in si govoril: ‘Škoda njegove mladosti! Jutri ga bodo obesili.’ Sledil mu je, dokler se ni približal njihovemu bivališču, in si rekel: ‘Kako nizkotno bi bilo, če bi me obtožil: »On mi je rekel, naj pojem verze.«’

Tako je bilo s kurjačem. Dav al Makan pa je šel s služabnikom, dokler nista prispela na cilj. Služabnik je stopil k Nuzhat az Zaman in ji rekel: ‘Pripeljal sem tistega, ki si ga želela. Lep mladenič je in na njem se še pozna nekdanje blagostanje.’ Ko je to slišala, ji je srce hitreje utripnilo. Rekla mu je: ‘Naroči mu, naj zapoje nekaj verzov, da ga slišim od blizu. Potem ga vprašaj po imenu in deželi, iz katere prihaja.’ Služabnik je stopil ven in mu rekel: ‘Zapoj nekaj verzov, da jih sliši moja gospodarica, ki je tukaj blizu. Povej mi tudi svoje ime, od kod si in kaj se ti je zgodilo.’ Odvrnil je: ‘Z veseljem. A ker me sprašuješ po imenu: moje ime je izbrisano, moja sled je izginila in telo mi je propadlo. Moja zgodba je takšna, da bi jo bilo vredno z iglami zapisati v očesne kotičke. Zdaj sem kakor pijanec, ki je preveč popil in so ga zgrabile bolečine, pa se je izgubil sam v sebi, ne ve, kaj bi, in se utaplja v morju misli.’ Ko je Nuzhat az Zaman slišala te besede, je zajokala; jok in stokanje sta postajala vse močnejša. Služabniku je rekla: ‘Vprašaj ga, ali se je ločil od koga, ki ga ljubi, denimo od matere in očeta.’ Služabnik ga je vprašal, kakor mu je naročila, in Dav al Makan je odgovoril: ‘Da, ločil sem se od vseh. Najdražja med njimi pa mi je sestra, od katere me je ločila usoda.’ Ko je Nuzhat az Zaman slišala te besede, je rekla: ‘Naj ga Bog spet združi s tistimi, ki jih ljubi.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila petinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman, ko je slišala njegove besede, rekla: ‘Naj ga Bog spet združi s tistimi, ki jih ljubi.’ Nato je naročila služabniku: ‘Reci mu, naj nam zapoje nekaj verzov, ki tožijo o ločitvi.’ Služabnik mu je prenesel gospodaricino naročilo. Dav al Makan je globoko zavzdihnil in zapel te verze:

Ko bi le vedel, ali vedo, kakšno srce so osvojili! Ko bi moje srce vedelo, po kateri soteski so odšli! So nemara zdravi in varni ali so morda umrli? Tisti, ki ljubijo, so v ljubezni zbegani in izgubljeni. Nato je zapel še te verze:

Namesto bližine je prišla oddaljenost, namesto sladkosti snidenj odtujenost. Vi ste odšli in mi smo ostali ločeni; prsi nam gore od hrepenenja po vas in oči se nam ne osušijo. Sovražnike je razjezilo, da smo drug drugemu nalivali ljubezen; zaželeli so, da bi se nam zaletelo, in usoda je rekla: amen. Čas, ki nas je nekoč spravljal v smeh z radostjo vaše bližine, nas zdaj spravlja v jok. O večni raj, tvoje bistre vode in sladki Kavsar smo zamenjali za zakum in gnojni napitek! Nato je potočil solze in zapel te verze:

Bogu obljubljam: če se vrnem v svoj kraj, kjer je moja sestra Nuzhat az Zaman, bom preživel svoje dni v radosti, med lepimi, nežnimi, sramežljivimi dekleti, ob glasu uda in njegovih očarljivih napevih, ob srkanju čaše vina, hčere krčme, in poljubljanju temnih ustnic pod zaspanimi vekami, na bregu reke, ki teče skozi vrt. Ko je končal pesem in ga je Nuzhat az Zaman slišala, je odgrnila spodnji rob zavese na nosilnici in ga pogledala. Brž ko je zagledala njegov obraz, ga je z vso gotovostjo prepoznala in zaklicala: ‘Brat moj, Dav al Makan!’ Dvignil je pogled k njej, jo prepoznal in zaklical: ‘Sestra moja, Nuzhat az Zaman!’ Vrgla se mu je v objem, on jo je prestregel in oba sta izgubila zavest. Ko ju je služabnik videl takšna, se je začudil. Pokril ju je in potrpežljivo počakal, da sta se ovedela. Ko sta prišla k sebi, je Nuzhat az Zaman preplavilo neizmerno veselje. Skrb in žalost sta jo zapustili, radost se je zgrinjala nadnjo in zapela je te verze:

Usoda je prisegla, da mi bo vedno kalila srečo; prelomila si prisego, o usoda, zdaj se odkupi! Sreča je prišla in ljubljeni mi stoji ob strani; vstani, odzovi se klicu veselja in se pripravi! Nisem verjela, da so lica lahko raj, dokler nisem na temnih ustnicah našla Kavsarja. Ko je Dav al Makan to slišal, je stisnil sestro k prsim. Od prevelikega veselja so mu iz oči privrele solze in zapel je te verze:

Tako bridko sem obžaloval našo ločitev, da mi je obžalovanje iz oči izvabilo solze. Zaobljubil sem se: če nas čas spet združi, moj jezik nikdar več ne bo omenil ločitve. Veselje me je tako silno preplavilo, da me je od prevelike sreče spravilo v jok. O oko, solze so ti prišle v navado: jočeš od veselja in od žalosti. Nekaj časa sta sedela pri vhodu v nosilnico, nato je rekla: ‘Vstani, stopi v nosilnico in mi povej, kaj se ti je zgodilo, jaz pa bom tebi povedala svojo zgodbo.’ Dav al Makan je rekel: ‘Najprej mi povej ti.’ Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo, odkar ga je zapustila v prenočišču: kaj je doživela z beduinom in trgovcem, kako jo je trgovec kupil, jo odpeljal k njunemu bratu Šarkanu in mu jo prodal; kako jo je Šarkan takoj po nakupu osvobodil, se z njo poročil in legel z njo; kako je njun oče kralj slišal zanjo in poslal Šarkanu naročilo, naj mu jo pošlje. Nato mu je rekla: ‘Hvala Bogu, ki mi te je vrnil! Kakor sva skupaj odšla od očeta, se bova zdaj skupaj vrnila k njemu.’ Dodala je: ‘Moj brat Šarkan me je poročil s tem komornikom, da bi me odpeljal k očetu. To je vse, kar se mi je zgodilo, od začetka do konca. Zdaj pa mi ti povej, kaj se ti je zgodilo, ko sem odšla.’ Povedal ji je vse od začetka do konca: kako mu je Bog poslal kurjača, kako je ta potoval z njim, zanj porabljal svoj denar in mu stregel noč in dan. Zahvalila se je za njegovo dobroto. Dav al Makan ji je nato rekel: ‘Sestra moja, ta kurjač je z menoj ravnal tako dobro, kakor nihče ne ravna niti s svojim najdražjim, niti oče s svojim otrokom. Sam je stradal, da je mene hranil, hodil je peš, da sem jaz lahko jezdil. Njemu dolgujem življenje.’ Nuzhat az Zaman je rekla: ‘Če bo Bog dal, mu bova povrnila po svojih močeh.’ Nato je poklicala služabnika. Prišel je in poljubil Dav al Makanu roko. Rekla mu je: ‘Vzemi svojo nagrado, prinašalec sreče! Po tvoji zaslugi sem se spet združila z bratom. Mošnja, ki jo imaš, in vse v njej je tvoje. Zdaj pa pojdi in mi nemudoma pripelji svojega gospodarja.’ Služabnik se je razveselil, odšel h komorniku in ga povabil h gospodarici. Pripeljal ga je k njegovi ženi Nuzhat az Zaman. Komornik je pri njej našel njenega brata in vprašal, kdo je. Povedala mu je vse, kar se jima je zgodilo, od začetka do konca, nato pa rekla: ‘Vedi, komornik, da nisi vzel sužnje, temveč hčer kralja Omarja an Numana. Jaz sem Nuzhat az Zaman, to pa je moj brat Dav al Makan.’

Ko je komornik slišal njeno pripoved, je spoznal, da govori resnico. Vse mu je postalo jasno in prepričal se je, da je postal zet kralja Omarja an Numana. Pri sebi je pomislil: ‘Zdaj bom gotovo dobil v upravo katero od dežel.’ Nato se je obrnil k Dav al Makanu in mu čestital, da je ostal živ in se spet snidel s sestro. Služabnikom je nemudoma ukazal, naj zanj pripravijo šotor in enega najboljših konj. Žena pa mu je rekla: ‘Blizu svoje dežele sva že. Rada bi bila sama z bratom, da se skupaj spočijeva in se naužijeva drug drugega, preden prideva domov, saj sva bila dolgo ločena.’ Komornik je odgovoril: ‘Kakor želita.’ Poslal jima je sveče in najrazličnejše slaščice ter ju zapustil. Dav al Makanu je poslal tudi tri obleke iz najdragocenejšega blaga. Nato se je sprehodil do nosilnice, zavedajoč se svojega položaja. Nuzhat az Zaman mu je rekla: ‘Pošlji po služabnika in mu naroči, naj pripelje kurjača, mu pripravi konja za ježo in poskrbi, da bo dobival jed zjutraj in zvečer. Naroči mu tudi, naj naju ne zapušča.’ Komornik je poklical služabnika in mu ukazal, naj to stori. ‘Slišim in ubogam,’ je odgovoril služabnik. Vzel je s seboj svoje pomočnike in odšel iskat kurjača. Našel ga je na koncu karavane, ko je pripravljal osla, da bi zbežal. Po licih so mu tekle solze, ker se je bal zase in žaloval zaradi ločitve od Dav al Makana. Govoril je: ‘Iz ljubezni do Boga sem mu svetoval, pa me ni poslušal. Le kako mu je zdaj?’ Še preden je dokončal stavek, je služabnik že stal pred njim, pomočniki pa so ga obkrožili. Kurjač se je obrnil, zagledal služabnika nad seboj in pomočnike okoli sebe ter od strahu pobledel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila šestinsedemdeseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kurjač, ko je hotel osedlati osla in pobegniti, sam pri sebi govoril: ‘Le kako mu je zdaj?’ Komaj je izrekel te besede, že je ob njem stal služabnik, okoli njega pa so se zbrali fantje. Kurjač se je ozrl, zagledal služabnika tik ob sebi in se ves tresoč prestrašil. Glasno je rekel: ‘Nič ne ceni dobrote, ki sem mu jo izkazal! Gotovo je služabniku in tem fantom namignil name ter me vpletel v svojo krivdo.’ Tedaj je služabnik zavpil nanj: ‘Kdo je recitiral pesmi, lažnivec? Kako mi moreš govoriti, da jih nisi recitiral in da ne veš, kdo jih je, ko pa je bil to tvoj tovariš? Od tod do Bagdada te ne izpustim izpred oči, in kar doleti tvojega tovariša, bo doletelo tudi tebe.’ Ko je kurjač to slišal, si je rekel: ‘Prav tisto me je doletelo, česar sem se bal!’ Nato je izrekel tale verz:

»Zgodilo se je, česar sem se bal; resnično, k Bogu se vračamo.« Nato je služabnik zavpil fantom: »Spravite ga z osla!« Sneli so kurjača z osla in mu pripeljali konja. Zajahal ga je in se pridružil sprevodu, fantje pa so ga obstopili z vseh strani. Služabnik jim je naročil: »Če mu zmanjka en sam las, bo eden izmed vas odgovarjal zanj. Vendar ravnajte z njim spoštljivo in ga ne ponižujte.« Ko je kurjač videl fante okoli sebe, je obupal nad življenjem. Obrnil se je k služabniku in mu rekel: »Gospod poveljnik, nimam ne bratov ne sorodnikov. Ta mladenič ni v sorodu z menoj in jaz ne z njim. Le kurjač v kopališču sem; našel sem ga bolnega na smetišču.« Kurjač je jokal in si v mislih predstavljal tisoč nesreč. Služabnik je jezdil ob njem in mu ni ničesar pojasnil, le govoril mu je: »Ti in ta mladenič sta z recitiranjem pesmi vznemirila našo gospo. A ne boj se zase.« Na skrivaj se mu je smejal. Kadar so se ustavili, so jima prinesli jedi in služabnik je s kurjačem jedel iz iste sklede. Po jedi je fantom naročil, naj prinesejo vrč sladke pijače; pil je iz njega in ga podal kurjaču, da je pil še on. Toda kurjačeve solze se niso posušile: bal se je zase, žaloval zaradi ločitve od Dav al Makana in zaradi vsega, kar ju je doletelo v tujih krajih. Tako so potovali dalje, dvorni upravitelj pa je bil zdaj pri vratih nosilnice, kjer je stregel Dav al Makanu, sinu kralja Omarja an Numana, in Nuzhat az Zaman, zdaj spet je pazil na kurjača. Nuzhat az Zaman in njen brat Dav al Makan sta se pogovarjala in si pripovedovala o svojih bridkostih. Tako so potovali, dokler se niso približali domovini in so jih do cilja ločili le še trije dnevi. Zvečer so se utaborili in počivali do svita. Ko so vstali in hoteli naložiti prtljago, so v daljavi zagledali velikanski oblak prahu. Tako je zatemnil nebo, da je bilo kakor v najgloblji noči. Dvorni upravitelj je zavpil: »Počakajte! Ne nalagajte še!« S svojimi mameluki je zajahal in odjezdil proti oblaku. Ko so se mu približali, se je izpod njega pokazala mogočna vojska, podobna razburkanemu morju, s prapori in zastavami, bobni, konjeniki in junaki. Upravitelj se je čudil temu prizoru. Ko jih je vojska opazila, se je od nje odcepilo kakih petsto jezdecev. Prijezdili so do upravitelja in njegovih spremljevalcev ter jih obkolili; vsakega upraviteljevega mameluka je obstopilo pet vojakov. Upravitelj jih je vprašal: »Kaj se dogaja? Od kod prihaja ta vojska in zakaj tako ravnate z nami?« Odgovorili so mu: »Kdo si? Od kod prihajaš in kam si namenjen?« Rekel jim je: »Dvorni upravitelj damaskega vladarja, kralja Šarkana, sem, sina kralja Omarja an Numana, gospodarja Bagdada in horasanske dežele. Od njega prinašam davek in darila ter sem namenjen k njegovemu očetu v Bagdad.« Ko so slišali te besede, so si z robci zagrnili obraze in zajokali. Rekli so mu: »Omar an Numan je umrl. Zastrupili so ga. Pojdi dalje brez strahu, dokler ne prideš do njegovega velikega vezirja Dandana.«

Ko je upravitelj to slišal, je bridko zajokal in rekel: »Kako nesrečna je ta naša pot!« On in njegovi spremljevalci so jokali, dokler niso prišli med vojsko. Zanj so prosili za sprejem pri vezirju Dandanu, in ta mu ga je dovolil. Vezir je ukazal postaviti svoje šotore, sedel na prestol sredi šotora in upravitelju velel, naj sede. Ko je sedel, ga je vprašal, kaj ga prinaša. Povedal mu je, da je dvorni upravitelj damaskega vladarja in da je prinesel darila ter davek iz Damaska. Ob omembi kralja Omarja an Numana je vezir Dandan zajokal, nato pa mu je rekel: »Kralj Omar an Numan je umrl zaradi strupa. Po njegovi smrti so se ljudje sprli, koga naj postavijo za njegovega naslednika, in se začeli celo pobijati. Toda velikaši, plemiči in štirje sodniki so jih ustavili. Vsi so se strinjali, da nihče ne bo nasprotoval odločitvi štirih sodnikov. Sklenili smo torej, da odpotujemo v Damask k njegovemu sinu, kralju Šarkanu, ga pripeljemo s seboj in postavimo za sultana očetovega kraljestva. Nekateri pa želijo njegovega drugega sina. Pravijo, da mu je ime Dav al Makan in da ima sestro po imenu Nuzhat az Zaman. Pred petimi leti sta odšla v Hidžaz in odtlej nihče ni izvedel ničesar o njiju.« Ko je upravitelj to slišal, je spoznal, da je zgodba njegove žene resnična. Sultanova smrt ga je navdala z veliko žalostjo, vendar se je obenem silno razveselil, zlasti zato, ker se je vrnil Dav al Makan in bo zdaj v Bagdadu postal sultan namesto svojega očeta. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila sedeminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkanov dvorni upravitelj, ko je slišal, kaj mu je vezir Dandan povedal o kralju Omarju an Numanu, žaloval za njim, a se obenem veselil za svojo ženo in njenega brata Dav al Makana, ki bo v Bagdadu postal sultan namesto svojega očeta. Nato se je obrnil k vezirju Dandanu in mu rekel: ‘Vaša zgodba je čudo vseh čudes! Vedi, veliki vezir, da vas je Bog s tem, ko ste me zdaj srečali, odrešil napora. Vaša želja se bo izpolnila po najlažji poti, kajti Bog vam je vrnil Dav al Makana in njegovo sestro Nuzhat az Zaman. Vse se je srečno uredilo in težave so minile.’ Ko je vezir slišal te besede, se je silno razveselil in mu rekel: ‘Dvorni upravitelj, povej mi njuno zgodbo, kaj se jima je zgodilo in zakaj sta izginila.’ Upravitelj mu je povedal zgodbo Nuzhat az Zaman in kako je postala njegova žena, nato pa mu je od začetka do konca pripovedoval še o Dav al Makanu. Ko je končal, je vezir Dandan dal poklicati emirje, vezirje in najvišje državne dostojanstvenike ter jim razodel zgodbo. Vsi so se je močno razveselili in se čudili temu srečnemu naključju. Zbrali so se, prišli k upravitelju, mu izkazali spoštovanje in poljubili tla pred njim. Od tistega trenutka mu je bil vezir posebej naklonjen in je stal pred njim, pripravljen, da mu služi. Upravitelj je tistega dne sklical veliko zborovanje. Z vezirjem Dandanom sta sedela na prestolu, pred njima pa so se po svojem položaju razvrstili vsi emirji, velikaši in nosilci služb. Nato so raztopili sladkor v rožni vodi in pili. Emirji so sedli k posvetu, preostali vojski pa so dovolili, da skupaj odjezdi nekoliko naprej, dokler ne končajo posveta in je ne dohitijo. Vojaki so poljubili tla pred upraviteljem, zajahali in odšli z bojnimi prapori na čelu. Ko so velikaši končali posvet, so tudi sami zajahali in dohiteli vojsko.«

Nato se je upravitelj obrnil k vezirju Dandanu in mu rekel: »Menim, da bi moral odjezditi pred vami, da sultanu pripravim primerno bivališče in ga obvestim o vašem prihodu ter o tem, da ste za svojega sultana izbrali njega, ne njegovega brata Šarkana.« Vezir je odgovoril: »Odličen predlog!« Ko je upravitelj vstal, je iz spoštovanja do njega vstal tudi vezir Dandan. Ponudil mu je darila in ga rotil, naj jih sprejme. Tudi veliki emirji in nosilci služb so mu prinesli darila, ga blagoslavljali in govorili: »Morda bi lahko sultanu Dav al Makanu spregovoril v naš prid, da nas obdrži na naših položajih.« Obljubil jim je, da bo ustregel njihovi prošnji, nato pa svojim fantom ukazal, naj se odpravijo. Vezir Dandan je z upraviteljem poslal šotore in služabnikom naročil, naj jih postavijo dan hoda pred mestom. Izpolnili so njegov ukaz, upravitelj pa je odjezdil ves srečen in si govoril: »Kako blagoslovljena je ta pot!« Njegova žena je v njegovih očeh zrasla, prav tako Dav al Makan.

Hitro je potoval, dokler ni prišel do kraja, oddaljenega dan hoda od mesta. Tam je ukazal postanek, da bi se odpočili in pripravili prostor, kjer bo sedel sultan Dav al Makan, sin kralja Omarja an Numana. Sam se je s svojimi mameluki utaboril nekoliko stran, služabnikom pa naročil, naj gospo Nuzhat az Zaman prosijo, da ga sprejme. Prosili so jo za dovoljenje in privolila je. Vstopil je k njej, se srečal z njo in njenim bratom ter jima povedal, da je njun oče umrl in da so velikaši Dav al Makana izbrali za svojega kralja namesto njegovega očeta Omarja an Numana. Čestital jima je za kraljevsko oblast. Oba sta zajokala zaradi izgube očeta in vprašala, zakaj so ga umorili. Rekel jima je: »To vam bo povedal vezir Dandan. Jutri bo z vso vojsko prispel sem. Tebi, o kralj, preostane le, da sprejmeš, kar so sklenili, kajti vsi so te izbrali za sultana. Če tega ne storiš, bodo postavili drugega, pred njim pa ne boš varen. Morda te ubije ali pa med vama izbruhne razdor in oblast vama uide iz rok.« Dav al Makan je za nekaj časa sklonil glavo, nato pa rekel: »Sprejmem to nalogo, saj se ji ne morem odreči.« Spoznal je, da upravitelj govori modro, in ga vprašal: »Stric, kako pa naj ravnam z bratom Šarkanom?« Ta mu je odgovoril: »Sin moj, tvoj brat bo sultan Damaska, ti pa sultan Bagdada. Zberi pogum in se pripravi na svojo nalogo.« Dav al Makan je sprejel njegov nasvet. Upravitelj mu je izročil kraljevsko opravo, ki jo je prinesel vezir Dandan, mu podal sabljo in odšel. Služabnikom je ukazal, naj izberejo vzvišen prostor in tam postavijo velik, prostoren šotor, v katerem bo sultan sedel, ko pridejo k njemu emirji. Kuharjem je naročil, naj pripravijo in postrežejo imenitne jedi, vodarjem pa, naj postavijo korita z vodo. Čez eno uro se je dvignil prah in zakril vse obzorje. Nato se je razkadil in izpod njega se je prikazala silna vojska, podobna razburkanemu morju. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila oseminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so služabniki, potem ko jim je dvorni upravitelj ukazal postaviti prostoren šotor, v katerem se bodo ljudje zbirali pri kralju, postavili mogočen šotor, kakršen se spodobi za kralje. Ko so opravili svoje delo, se je nenadoma dvignil prah. Veter ga je razgnal in izpod njega se je prikazala silna vojska. Izkazalo se je, da je to vojska Bagdada in Horasana, ki jo je vodil vezir Dandan. Vsi so se veselili, da je Dav al Makan postal sultan. Dav al Makan je bil oblečen v kraljevsko opravo in opasan s slovesnim mečem. Upravitelj mu je pripeljal konja; zajahal ga je in odjezdil s svojimi mameluki. Vsi, ki so bili v šotorih, so ga spremljali in mu stregli, dokler ni vstopil v veliki šotor. Sedel je in si položil sabljo čez stegna. Upravitelj je stal pred njim, pripravljen, da mu služi, njegovi mameluki pa so z golimi meči v rokah stražili v preddverju šotora. Nato so prispele čete in vojske ter zaprosile za sprejem. Upravitelj je vstopil in prosil sultana Dav al Makana za dovoljenje. Sultan je ukazal, naj prihajajo po deset naenkrat. Upravitelj jim je to sporočil in odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Vsi so obstali pred vhodom v preddverje. Deseterica je vstopila, upravitelj pa jo je popeljal skozi preddverje pred sultana Dav al Makana. Ko so ga zagledali, jih je prevzelo strahospoštovanje. Sprejel jih je nadvse prijazno in jim obljubil vse dobro. Čestitali so mu za srečno vrnitev, molili zanj in mu iskreno prisegli, da ne bodo prekršili nobenega njegovega ukaza. Nato so poljubili tla pred njim in odšli. Vstopila je nova deseterica in z njo je ravnal enako kakor s prejšnjo. Tako so prihajali po deset, dokler ni ostal le še vezir Dandan. Vstopil je in poljubil tla pred njim. Dav al Makan mu je vstal naproti, stopil k njemu in rekel: ‘Dobrodošel, vezir in častiti oče! Ravnal si kakor dragocen svetovalec, razplet vseh stvari pa je v rokah Blagega, Vsevednega.’«

Upravitelj je tedaj odšel ven in ukazal pripraviti gostijo ter poklicati vso vojsko. Vsi so prišli, jedli in pili. Nato je kralj Dav al Makan rekel vezirju Dandanu: »Ukaži vojski, naj ostane tukaj deset dni, da bom lahko na samem s teboj in mi boš povedal, zakaj so ubili mojega očeta.« Vezir je ubogal sultanovo željo in odgovoril: »Vsekakor.« Odšel je med šotore in vojski ukazal, naj ostane deset dni. Ubogali so ga. Nato jim je dovolil, da se razvedrijo, in zapovedal, naj se tri dni nihče izmed tistih, ki služijo kralju, ne zglasi pri njem. Vsi so goreče molili, da bi Dav al Makanova slava trajala večno. Vezir se je nato vrnil h kralju in mu povedal, kaj je uredil. Kralj je počakal do večera, potem pa odšel k sestri Nuzhat az Zaman in jo vprašal: »Ali si izvedela, zakaj so ubili očeta in kako se je to zgodilo?« Odgovorila mu je: »Nisem izvedela, zakaj so ga umorili.« Nato je dala predse obesiti svileno zaveso, Dav al Makan pa je sedel na drugi strani in ukazal poklicati vezirja Dandana. Ko je ta prišel predenj, mu je rekel: »Želim, da mi podrobno poveš, zakaj so ubili mojega očeta, kralja Omarja an Numana.«