Prevod

Nekoč, pred davnimi časi, se je na Kitajskem Konfucij sprehajal po gozdu in se ustavil na kraju, ki se je dvigal kakor grič. Sam je igral na citre, njegovi učenci pa so brali knjige. Tedaj je priplul starec s pokrivalom na glavi, privezal čoln k trstičju in stopil na breg. Opirajoč se na palico je poslušal, dokler ni pesem na citrah izzvenela. Vsi so se spraševali, kdo neki je ta nenavadni mož. Starec je pomignil Konfucijevim učencem in eden izmed njih je pristopil. »Kdo je ta, ki igra na citre?« je vprašal starec. »Je morda vladar te dežele?« »Ni,« je odvrnil učenec. »Je potem minister?« »Tudi to ni.« »Je nemara deželni uradnik?« »Tudi to ni.« »Kaj pa je potem?« je vprašal starec. Učenec mu je odgovoril: »Moder mož je, ki pomaga urejati državne zadeve in popravlja, kar je narobe.« Starec se je porogljivo zasmejal, rekel: »Kakšen bedak!« in odšel. Učenec se je začudil ter Konfuciju povedal vse, kakor je slišal. Ko je Konfucij to slišal, je dejal: »To mora biti moder mož. Brž ga pokličite nazaj!« Učenec je stekel za njim in ga poklical ravno tedaj, ko je odrival čoln. Starec se je odzval klicu in se vrnil na breg. Konfucij ga je vprašal: »S čim se ukvarjate?« Starec je odvrnil: »Nič posebnega nisem. Le s čolnom se vozim naokrog, da si razvedrim srce. Kdo pa ste vi?« »Človek sem, ki hodi po svetu, da bi spravil v red njegove zadeve.« Starec je dejal: »Kako nespametni ste! Živel je človek, ki je sovražil svojo senco. Stopil je na sonce in tekel, da bi ji ušel, a se ga senca ni hotela ločiti. Če bi sedel v senco in mirno počival, bi izginila sama od sebe. A tega ni storil, temveč je stopil na sonce in skušal pobegniti pred njo. Tako je le izčrpal svoje moči, senci pa ni ušel. Podobno je s človekom, ki plane za pasjim truplom, ko ga voda nosi po reki, da bi ga ujel, pa pri tem utone. Prav tako se tudi vi trudite z nekoristnimi rečmi. Raje si izberite primerno bivališče in v njem preživite svoje dni. To je vse, kar si velja želeti v tem življenju. Namesto tega se v srcu vežete na svet in se vznemirjate zaradi njega — kako prazno je to!« To je izrekel in, ne da bi počakal na odgovor, odšel, stopil v čoln ter odrinil. Konfucij je gledal za njim, se mu dvakrat priklonil in ostal globoko sklonjen, vse dokler ni zamrl zvok njegovega odrivnega droga. Šele ko ni bilo ničesar več slišati, je sedel na voz in se vrnil domov, tako so pripovedovali ljudje.