Piram in Tizba

Besedilo

Piram in Tizba

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja »Piram in Tizba, on najlepši med mladeniči, ona najlepša med dekleti, kar jih je premogel Vzhod, sta živela v sosednjih hišah tam, kjer je, kot pravijo, Semiramida visoko mesto obdala z zidovi iz žgane opeke. Sosedstvo ju je seznanilo in zbližalo: sčasoma je rasla ljubezen. Tudi v zakonu bi se združila, a očetje so jima prepovedali. Česar niso mogli prepovedati, je bil ogenj, ki je enako gorel v obeh očaranih srcih.

Nihče ni vedel za njuno skrivnost: govorila sta si z namigi in znamenji, in bolj ko se je ogenj skrival, močneje je skrit plamtel. V zidu, ki je bil skupen obema hišama, je zevala tenka razpoka, nastala že ob njegovi gradnji. Te napake dolga stoletja ni opazil nihče, a vidva, zaljubljenca, sta jo prva uzrla — česa ljubezen ne zazna? — in jo napravila za pot svojemu glasu; skoznjo so varno prehajale nežne besede v komaj slišnem šepetu.

Pogosto, ko je na eni strani stala Tizba, na drugi Piram in sta izmenoma lovila sapo drug drugega, sta govorila: „Zavistni zid, zakaj stojiš zaljubljencema na poti? Mar bi bilo tako težko dovoliti, da se združiva z vsem telesom, ali se, če je to preveč, vsaj toliko odpreti, da bi si dala poljub? Pa vendar nisva nehvaležna: priznavava, da tebi dolgujeva, da besede lahko prehajajo do ljubljenih ušes.“ Ko sta tako zaman govorila vsak na svoji strani, sta ob mraku rekla „zbogom“ in vsak na svojo stran zidu pritisnila poljube, ki niso segli na drugo stran.

Naslednja zarja je pregnala nočne luči in sonce je z žarki osušilo od slane mokro travo: sestala sta se na običajnem kraju. Najprej sta si tiho iztožila mnoge tegobe, nato pa sklenila, da bosta v nočni tišini poskusila pretentati stražarje in se izmuzniti skozi vrata, in ko bosta zunaj doma, zapustila tudi mestne hiše; da pa med hojo po prostranem polju ne bi zgrešila poti, naj se snideta pri Ninovem grobu in skrijeta v senci drevesa. Tam je rasla visoka murva, bogato obložena s snežno belimi plodovi, tik ob hladnem studencu.

Dogovor jima je bil po volji. In dan, ki se je zdel tako počasen v slovesu, je strmoglavil v vode, iz istih voda pa je vstala noč. Tizba je v temi spretno odprla vrata, se izmuznila od doma, ne da bi jo domači opazili, in z zastrtim obrazom prišla do groba ter sedla pod dogovorjeno drevo. Ljubezen ji je dajala pogum. In glej, prišla je levinja, s penečim se gobcem, umazanim od svežega pokola goveda, da bi si pogasila žejo v vodi bližnjega studenca.

Ko jo je babilonska Tizba od daleč uzrla v mesečini, je s prestrašenim korakom zbežala v temno votlino, med begom pa ji je z ramen zdrsnilo ogrinjalo in obležalo za njo. Ko si je divja levinja z obilico vode pogasila žejo, je med vračanjem v gozd po naključju našla zapuščeno lahno ogrinjalo in ga s krvavim gobcem raztrgala. Piram, ki je odšel pozneje, je v globokem prahu zagledal nedvomne sledove zveri in ves obraz mu je prebledel.

Ko pa je našel še oblačilo, prepojeno s krvjo, je rekel: „Ena noč bo pogubila dva zaljubljenca. Od naju je bila ona mnogo bolj vredna dolgega življenja, krivda pa je moja: jaz sem te ubil, nesrečnica, ko sem ti naročil, naj ponoči prideš na kraj, poln nevarnosti, sam pa nisem prišel prej. Raztrgajte moje telo in z divjimi ugrizi požrite mojo zločinsko drobovino, levi, ki prebivate pod to skalo!

A le strahopetec si smrt zgolj želi.“ Pobral je Tizbino ogrinjalo in ga odnesel s seboj v senco dogovorjenega drevesa; ko je znano oblačilo oblil s solzami in ga poljubil, je rekel: „Zdaj se napij še moje krvi!“ Meč, ki ga je imel opasanega, si je zasadil v trebuh in ga umirajoč brez odlašanja izvlekel iz vroče rane. Ko je obležal na hrbtu na tleh, je kri brizgnila visoko, prav kakor kadar zaradi poškodovanega svinca poči cev in skozi tenko, šumečo odprtino v dolgih curkih izstreljuje vodo ter z njimi seka zrak.

Drevesni plodovi, poškropljeni s krvjo, so se obarvali črno, korenina, prepojena s krvjo, pa je viseče murvine jagode obarvala škrlatno. In glej, čeprav se še ni otresla strahu, se je, da ne bi razočarala ljubega, Tizba vrnila in mladeniča iskala z očmi in srcem, nestrpna, da mu pove, kolikšni nevarnosti je ušla. Prepoznala je kraj in podobo drevesa, ki ga je zagledala, a barva plodov jo je begala: omahovala je, ali je res pravo.

Medtem ko je dvomila, je trepetaje uzrla ude, ki so se krčevito zganjali na krvavih tleh, in stopila korak nazaj; z obrazom, bledejšim od pušpanovega lesa, je zadrhtela kakor morska gladina, ki vzvalovi, ko jo oplazi rahel vetrič. Ko pa je po kratkem obotavljanju prepoznala svojega ljubega, se je z glasnim jokom bíla po rokah, ki si tega niso zaslužile, si trgala lase in objela ljubljeno telo, njegove rane zalivala s solzami in mešala svoj jok z njegovo krvjo; med poljubljanjem hladnega obraza je vzkliknila: „Piram, kakšna nesreča mi te je vzela?

Piram, odgovori! Tvoja najdražja Tizba te kliče: usliši me in dvigni povešeni obraz!“ Ob Tizbinem imenu je Piram dvignil oči, že obtežene od smrti, in ko jo je uzrl, jih je spet zaprl. Ko je prepoznala svoje ogrinjalo in videla slonokoščeni nožnični tulec brez meča, je rekla: „Tvoja roka in ljubezen sta te pogubili, nesrečnik. Tudi moja roka je pogumna za to eno dejanje, tudi jaz ljubim: ljubezen mi bo dala moč za smrtno rano.

Sledila ti bom v smrt in rekli bodo, da sem bila nesrečni vzrok tvoje smrti in tvoja družica v njej; ti, ki te je od mene lahko odtrgala, gorje, le smrt, mi niti v smrti ne boš odtrgan. Vendar vaju v imenu obeh prosiva, o moji in njegovi prebridko nesrečni starši, da nama, ki naju je združila zvesta ljubezen in poslednja ura, ne odrečete počitka v istem grobu. Ti pa, drevo, ki z vejami zdaj pokrivaš nesrečno telo enega, kmalu pa boš pokrivalo telesi obeh, ohrani znamenje najine smrti in vselej rodi temne, žalovanju primerne plodove v spomin na kri obeh.“ Tako je rekla, nastavila konico meča pod prsi

in se vrgla nanj, ki je bil od krvi še topel. Njune prošnje pa so ganile bogove in ganile starše: kajti plodovi, ko povsem dozorijo, so črni, in kar je ostalo od grmad, počiva v eni žari.«