Prevod

Nekoč, pred davnimi časi, je živel pesnik po imenu Tōroku. Prišel je do hiše nekega preprostega človeka in ko je opazil, da ni nikogar doma, je vstopil. Iz lonca je zajemal, kar se je v njem kuhalo, in jedel. Medtem se je z ulice vrnila gospodinja, ki je šla po vodo. Ko ga je zagledala, je vzkliknila: »Kaj pa počnete, da takole zajemate in jeste? Kako si drznete priti v tujo hišo, ko ni nikogar doma, in se kar postreči? Kakšna sramota! Saj ste vendar Tōroku! No, pa mi zložite pesem!« In zložil je takole: »Že od nekdaj vem: po zaobljubi Bude Amide je treba zajeti vse, kar vre.«