Prevod

Nekoč je Hakujeva mati priredila obred v čast Budi in nanj povabila visokega svečenika Yōena (morda Eiena). Med najrazličnejšimi darovi, ki mu jih je poklonila, je bilo tudi nekaj, zavito v tanek vijoličast papir. Ko je zavitek odprl, je našel pesem: »Strohneli steber mostu Nagara — tudi za Budov nauk sem z njim postavila most.« V zavitku je bil kos mostu Nagara. Naslednje jutro je prišel pesnik Kokuen, budistični učitelj iz Wakase. »Glej, tudi on je že slišal za to,« je pomislil svečenik. Kokuen je iz nedrja potegnil listek s svojim imenom, mu ga izročil in prosil: »Ali bi mi blagovolili podariti ta kos mostu?« Svečenik pa je odvrnil: »Kako naj bi se ločil od tako redke in dragocene stvari?« »Le zakaj bi mi jo tudi dali! Kakšna škoda,« je dejal Kokuen in odšel. Kako tenkočutna in ganljiva je bila ta vnema!