Prevod

Rekla je: »Pripovedujejo, da je nekoč živel pastir, ki je imel čredo ovac in je skrbno pazil nanjo. Neke noči je prišel tat, da bi mu ukradel katero od njih, a je videl, da jih pastir budno čuva, da ponoči ne spi in podnevi ni niti za hip nepazljiv. Vso noč je prežal na priložnost, vendar mu ni uspelo ničesar ukrasti. Ko mu je zmanjkalo zvijač, je odšel v divjino, ujel leva, mu odrl kožo in jo napolnil s slamo. Nato jo je prinesel nazaj in postavil na vzpetino v divjini, od koder jo je pastir lahko jasno videl in prepoznal. Tat je stopil k pastirju in mu rekel: ‘Ta lev me je poslal k tebi, da mu priskrbim večerjo iz tvoje črede.’ Pastir ga je vprašal: ‘Kje pa je lev?’ Tat mu je odgovoril: ‘Dvigni pogled, tamle stoji.’ Pastir je dvignil glavo in zagledal levjo postavo. Mislil je, da je pravi lev, in se silno prestrašil.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto dvaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pastir, ko je zagledal levjo postavo, mislil, da je pravi lev, in se silno prestrašil. Prevzela ga je groza in tatu je rekel: ‘Brat moj, vzemi, kar hočeš, ne bom ti nasprotoval.’ Tat je vzel toliko ovac, kolikor jih je potreboval, in pastirjev veliki strah mu je še povečal pohlep. Odtlej je vsak čas prihajal k njemu, ga strašil in mu govoril: ‘Lev potrebuje to in to in namerava storiti to in to.’ Nato je vzel iz črede, kolikor je hotel. Tako je ravnal s pastirjem, dokler mu ni pobral skoraj vseh ovac. To zgodbo sem ti povedala, o kralj, zato, da teh velikašev tvoje države ne bi zavedli tvoja prizanesljivost in blagost in da ne bi postali pohlepni po tvoji oblasti. Najmodreje je, da jih smrt doleti, še preden ti storijo, kar nameravajo.« Kralj je sprejel njene besede in rekel: »Sprejemam tvoj nasvet. Ne bom se ravnal po njihovih priporočilih in ne bom šel prednje.«

Ko se je zdanilo, so se zbrali vezirji, državni velikaši in ugledni možje. Vsak je vzel s seboj orožje in odpravili so se h kraljevi palači, da bi planili vanjo, ga ubili in postavili drugega kralja. Ko so prispeli do palače, so zahtevali od vratarja, naj jim odpre vrata, vendar jih ni odprl. Zato so poslali po ogenj, da bi požgali vrata in vdrli noter. Vratar je slišal njihove besede, pohitel h kralju in mu povedal, da se je pred vrati zbrala množica. Rekel mu je: »Zahtevali so, naj jim odprem, a sem odklonil. Zdaj so poslali po ogenj, da bodo zažgali vrata, nato pa vdrli k tebi in te ubili. Kaj mi ukazuješ?« Kralj si je rekel: »Znašel sem se v strašni pogubi.« Nato je poslal po ženo. Ko je prišla, ji je rekel: »Vse, kar mi je Šamas napovedal, se je izkazalo za resnično. Prišli so velikaši in navadno ljudstvo, da bi ubili mene in vas. Ker jim vratar ni odprl, so poslali po ogenj, da bodo zažgali vrata, in palača bo zgorela z nami vred. Kaj nam svetuješ?« Žena mu je odgovorila: »Nič se ne boj in naj te njihovo ravnanje ne prestraši. V teh časih se nespametneži vzdigujejo zoper svoje kralje.« Kralj jo je vprašal: »Kaj mi torej svetuješ, naj storim? Kako naj se rešim iz tega?« Odgovorila mu je: »Svetujem ti, da si oviješ glavo s povojem in se pretvarjaš, da si bolan. Nato pošlji po vezirja Šamasa, da pride k tebi in vidi, v kakšnem stanju si. Ko pride, mu reci: ‘Danes sem hotel stopiti pred ljudstvo, a mi je bolezen to preprečila. Pojdi med ljudi in jim povej, kako je z menoj. Sporoči jim, da bom jutri prišel prednje, ustregel njihovim prošnjam in se pozanimal o njihovih razmerah, da se bodo pomirili in bo njihova jeza popustila.’ Ko se zdani, pokliči deset sužnjev svojega očeta, močnih in pogumnih mož, pred katerimi si varen, ki poslušajo tvojo besedo, ubogajo tvoje ukaze, varujejo tvoje skrivnosti in so ti zvesti. Postavi jih k sebi in jim ukaži, naj nikogar ne pustijo k tebi drugače kakor enega za drugim. Ko kdo vstopi, jim reci: ‘Primite ga in ubijte.’ Ko se z njimi tako dogovoriš, zjutraj postavi prestol v sprejemni dvorani in odpri vrata. Ko bodo videli odprta vrata, se jim bo srce umirilo; prišli bodo brez slabih namenov in prosili, da smejo stopiti predte. Dovoli jim vstopiti drugemu za drugim, kakor sem ti rekla, in stori z njimi, kar hočeš. Toda najprej moraš ubiti velikega Šamasa, saj je vrhovni vezir in ima vse v rokah. Najprej ubij njega, nato pa še vse druge, enega za drugim. Ne pusti živega nikogar, za kogar veš, da bi lahko prelomil zvestobo tebi, niti nikogar, čigar moči se bojiš. Če boš tako ravnal z njimi, ne bodo imeli več nobene moči nad teboj in za vselej se jih boš znebil. Oblast bo povsem tvoja in delal boš, kar boš hotel. Vedi, da ni zvijače, ki bi ti bolj koristila od te.« Kralj ji je odgovoril: »Tvoj nasvet je moder in tvoj predlog preudaren. Vsekakor bom storil, kar si povedala.«

Nato je ukazal prinesti povoj, si z njim ovil glavo, se naredil slabotnega in poslal po Šamasa. Ko je ta stopil predenj, mu je rekel: »Šamas, veš, da te imam rad in da poslušam tvoje nasvete. Bolj kakor kdorkoli drug si mi brat in oče. Veš tudi, da sprejmem vse, kar mi priporočiš. Svetoval si mi, naj stopim pred podložnike in jim sodim, in spoznal sem, da si mi to svetoval v moje dobro. Včeraj sem hotel iti prednje, a me je napadla ta bolezen in ne morem sedeti. Slišal sem, da so prebivalci kraljestva nezadovoljni, ker ne pridem mednje, in da mi v svoji zlobi nameravajo storiti nekaj nedostojnega, saj ne vedo, kako bolan sem. Pojdi torej mednje, povej jim, kako je z menoj, in me opraviči pri njih. Ravnal se bom po njihovih besedah in storil, kar želijo. Uredi to zadevo in jim v mojem imenu daj zagotovilo. Zvest svetovalec si meni in si bil pred menoj mojemu očetu; vedno si znal spravljati ljudi. Če bo Bog, Najvišji, hotel, bom jutri prišel prednje. Morda bo bolezen nocoj izginila z blagoslovom mojih dobrih namenov in dobrega, ki jim ga želim v srcu.« Šamas se je priklonil do tal pred Bogom, molil za kralja, mu poljubil roki in se razveselil teh besed. Šel je med ljudi, jim povedal, kaj je slišal od kralja, in jih odvrnil od njihovega naklepa. Razložil jim je, kaj kralja opravičuje in zakaj ni prišel prednje, ter jim povedal, da mu je obljubil, da bo prišel naslednjega dne in storil, kar želijo. Tedaj so se razšli na svoje domove.« Šeherezado je dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto triindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šamas odšel med državne može in jim rekel: ‘Kralj bo jutri prišel pred vas in storil, kar želite.’ Tedaj so se vrnili na svoje domove. Tako je bilo z njimi. Kralj pa je poslal po deset mogočnih sužnjev, ki jih je izbral med očetovimi najmočnejšimi možmi. Bili so neomajne volje in silne hrabrosti. Rekel jim je: ‘Veste, kakšno naklonjenost ste uživali pri mojem očetu, kako visoko vas je cenil in kako dober je bil do vas, kako prijazno je ravnal z vami in vas spoštoval. Po njem vam bom pri sebi podelil še višji položaj, kakor ste ga imeli tedaj. Povedal vam bom, zakaj, in pri Bogu vam zagotavljam, da se vam od mene ni treba ničesar bati. Toda najprej vas nekaj vprašam: ali boste v tej zadevi z menoj, ubogali moje ukaze in pred vsemi ljudmi varovali mojo skrivnost? Če boste izpolnili moj ukaz, vas bom nagradil bolj, kakor si želite.’ Vseh deset mu je v en glas odgovorilo: ‘Gospodar naš, storili bomo vse, kar nam ukažeš. Nikoli ne bomo odstopili od tega, kar nam naročiš, saj si naš gospodar.’ Rekel jim je: ‘Naj vam Bog poplača z dobrim. Zdaj vam bom povedal, zakaj sem prav vas izbral za posebne časti. Veste, kako je moj oče počastil ljudi svojega kraljestva in kakšno zavezo je sklenil z njimi glede mene. Obljubili so mu, da ne bodo prelomili zvestobe meni in da ne bodo nasprotovali mojim ukazom. Videli pa ste, kaj so storili včeraj, ko so se vsi zbrali okoli mene, da bi me ubili. Zdaj bi rad nekaj ukrenil proti njim. Ko sem premislil o njihovem včerajšnjem ravnanju, sem spoznal, da jih nič razen kazni ne bo odvrnilo od tega, da bi ga ponovili. Zato vam bom zaupal nalogo, da na skrivaj ubijete vsakega, na katerega vam pokažem. Z usmrtitvijo njihovih velikašev in voditeljev bom od svoje dežele odvrnil zlo in nesrečo. Storili bomo takole: jutri bom sedel na tem sedežu v tej sobani in jim dovolil, da vstopajo k meni drug za drugim, skozi ena vrata prihajajo in skozi druga odhajajo. Vas deset bo stalo pred menoj in pazilo na moja znamenja. Vsakokrat, ko kdo vstopi, ga primite, odpeljite v to sobo, ubijte in skrijte njegovo truplo.’ Odgovorili so: ‘Slišimo tvojo besedo in ubogamo tvoj ukaz.’ Nato jih je obdaril, jih odpustil in legel k počitku.

Ko se je zdanilo, jih je poklical in ukazal postaviti prestol. Oblekel je kraljevska oblačila, vzel v roko knjigo sodb in ukazal odpreti vrata. Ko so jih odprli, je postavil deset sužnjev predse, glasnik pa je razglasil: ‘Kdor ima pravdo, naj pride pred kraljevi prestol!’ Prišli so vezirji, poveljniki in dvorni komorniki ter se postavili vsak na svoje mesto. Nato je kralj ukazal, naj vstopajo drug za drugim. Prvi je vstopil vezir Šamas, kakor je bilo v navadi za vrhovnega vezirja. Komaj je stopil pred kralja, že ga je obkrožilo deset sužnjev, ga zgrabilo, odpeljalo v sobo in ubilo. Nato so se lotili drugih vezirjev, zatem učenjakov in naposled pobožnih mož. Pobijali so jih drugega za drugim, dokler niso opravili z vsemi. Potem je kralj poklical rablje in jim ukazal, naj z mečem pokončajo vse preostale, ki so bili pogumni in silni v boju. Niso pustili živega nikogar, za kogar so vedeli, da je srčen mož, temveč so vse pobili. Prizanesli so le najnižjim ljudem in drhali, jih pregnali in vsak se je zatekel k svojim domačim. Kralj se je nato zaprl s svojimi užitki, se vdajal poželenju ter se prepustil nasilju, krivičnosti in zatiranju, dokler ni prekosil vseh hudobnih vladarjev pred seboj. V njegovi deželi so bili rudniki zlata, srebra, rubinov in dragih kamnov. Vsi okoliški kralji so mu zavidali kraljestvo in čakali, da ga doleti nesreča. Eden od sosednjih kraljev si je rekel: ‘Zdaj se mi ponuja, kar sem si želel: temu nevednemu dečku lahko vzamem kraljestvo, saj je pobil državne velikaše in vse pogumne, junaške može v svoji deželi. Zdaj je pravi trenutek, da mu iztrgam, kar ima v rokah. Mlad je, nič ne ve o vojni in ni preudaren, poleg tega mu ni ostal nihče, ki bi ga vodil in podpiral. Danes bom torej začel sovražnost proti njemu: napisal mu bom pismo, se v njem ponorčeval iz njega in ga pograjal zaradi njegovih dejanj, nato pa bom videl, kaj mi bo odgovoril.’

Napisal mu je pismo s to vsebino: ‘V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega! Izvedel sem, kaj si storil s svojimi vezirji, učenjaki in junaki ter v kakšno nesrečo si se pahnil, tako da nimaš več niti moči niti zmožnosti, da bi odbil napadalca, odkar si postal samovoljen in si vse uničil. Bog mi je naklonil zmago nad teboj in mi te izročil v roke. Poslušaj torej moje besede, izpolni moj ukaz in mi sredi morja zgradi neosvojljivo palačo. Če tega ne zmoreš, zapusti svojo deželo in si reši življenje. Sicer bom iz daljne Indije poslal proti tebi dvanajst vojaških oddelkov, v vsakem pa dvanajst tisoč bojevnikov. Vdrli bodo v tvojo deželo, izropali tvoje bogastvo, pobili tvoje može in odpeljali tvoje žene v sužnost. Za poveljnika jim bom postavil svojega vezirja Badija in mu ukazal, naj vztraja pri obleganju, dokler ne zavzame tvoje dežele. Mladeniču, ki ti prinaša to pismo, sem ukazal, naj se pri tebi ne zadrži več kakor tri dni. Če izpolniš moj ukaz, boš rešen, sicer bom poslal nadte vse, kar sem ti napovedal.’ Nato je pismo zapečatil in ga izročil slu. Ta je potoval, dokler ni prispel v tisto mesto, stopil pred kralja in mu izročil pismo. Ko ga je kralj prebral, mu je moč pošla, srce se mu je stisnilo in ni vedel, kaj naj stori. Prepričan je bil, da je pogubljen, pa ni našel nikogar, s komer bi se posvetoval, nikogar, na kogar bi se oprl, in nikogar, ki bi mu pomagal. Vstal je in bled stopil k svoji ženi. Vprašala ga je: ‘Kaj ti je, o kralj?’ Odgovoril ji je: ‘Danes nisem več kralj, temveč kraljev suženj.’ Nato je razgrnil pismo in ji ga prebral. Ko ga je slišala, je začela jokati in tarnati ter si trgati oblačila. Kralj jo je vprašal: ‘Imaš kak nasvet ali zvijačo za to težavno zadevo?’ Odgovorila mu je: ‘Kakšne zvijače pa naj bi ženske poznale za vojskovanje? Ženske nimajo ne moči ne modrosti za to; pri takih rečeh imajo moč in iznajdljivost le moški.’ Ko je kralj slišal te besede, so ga prevzeli neizmerno kesanje, obžalovanje in žalost zaradi vsega, kar je storil svojim možem in voditeljem države.« Šeherezado je dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta kralja, ko je slišal ženine besede, prevzela neizmerno kesanje in obžalovanje, ker je pobil svoje vezirje in najuglednejše podložnike. Želel si je, da bi bil umrl, še preden ga je dosegla tako grozljiva novica. Nato je rekel svojim ženam: ‘Zaradi vas se mi je zgodilo to, kar se je frankolinu zgodilo z želvami.’ Vprašale so ga: ‘Kako pa je bilo to?’ Kralj je odgovoril: ‘Pripovedujejo, da so na nekem otoku živele želve. Otok je bil poln dreves, sadja in rek. Nekoč je mimo priletel frankolin, ki sta ga mučili vročina in utrujenost. Ko tega ni več mogel prenašati, je pristal na otoku, kjer so živele želve. Ko jih je zagledal, je poiskal zavetje pri njih in se naselil v njihovem bivališču. Želve so se pasle po različnih koncih otoka, nato pa se vračale domov. Ko so se vrnile s paše, so tam zagledale frankolina. Takoj jim je bil všeč, saj ga je Bog v njihovih očeh napravil lepega. Slavile so svojega Stvarnika, frankolina močno vzljubile in se veselile njegove navzočnosti. Govorile so druga drugi: »Nedvomno je to najlepši izmed ptičev.« Vse so se ljubeznivo vedle do njega in se mu skušale približati. Ko je opazil njihovo iskreno ljubezen, se jim je tudi sam priklonil in se v njihovi družbi počutil domače. Letal je, kamor je hotel, zvečer pa se je vračal prenočevat k njim. Ko se je zjutraj zdanilo, je spet odletel, kamor ga je mikalo. To mu je postalo navada in tako je živel precej časa. Ko so želve spoznale, da jim je v njegovi odsotnosti pusto, da ga vidijo le ponoči in da zjutraj odleti tako hitro, da še opazijo ne, njihova ljubezen do njega pa je bila čedalje večja, so začele govoriti druga drugi: »Tega frankolina smo vzljubile in postal je naš prijatelj. Ne prenesemo več ločitve od njega. Kakšno zvijačo bi si izmislile, da bi za vselej ostal pri nas? Ko odleti, ga ves dan ni in vidimo ga šele ponoči.« Ena od njih jim je svetovala: »Bodite brez skrbi, sestre moje. Poskrbela bom, da nas ne bo zapustil niti za trenutek.« Vse so ji odgovorile: »Če ti to uspe, bomo vse tvoje sužnje.«

Ko se je frankolin vrnil s potepanja in sedel mednje, se mu je zvita želva približala, mu zaželela blagoslova in mu čestitala ob srečni vrnitvi. Rekla mu je: »Gospod moj, vedi, da nam je Bog naklonil ljubezen do tebe, prav tako pa je v tvoje srce položil ljubezen do nas. Postal si nam tovariš v tej samoti. Za tiste, ki se ljubijo, so najlepši trenutki, ko so skupaj, oddaljenost in ločitev pa sta velika nesreča. Toda ti nas zapustiš ob svitu in se vrneš šele ob sončnem zahodu, zato se počutimo neznansko osamljene. To nam je zelo težko in zaradi tega silno trpimo.« Frankolin ji je odgovoril: »Res je, rad vas imam in močno hrepenim po vas, še bolj kakor ve po meni. Tudi zame ločitev od vas ni lahka. Toda pri tem si ne morem pomagati, saj sem ptica s perutmi in ne morem ves čas ostajati pri vas. To ni v moji naravi. Ptica s perutmi miruje le ponoči, ko spi, ko pa se zdani, odleti in se potepa, kjer ji je všeč.« Želva mu je rekla: »Res govoriš, toda kdor ima peruti, večino časa nima miru, saj mu dobro, ki ga je deležen, ne odtehta niti četrtine truda, ki ga prestaja. Človekov končni cilj pa sta blagostanje in počitek. Bog je med nas in tebe položil ljubezen in prijateljstvo, zato se bojimo, da bi te kateri od tvojih sovražnikov ujel in bi poginil, me pa bi bile prikrajšane za pogled na tvoj obraz.« Frankolin ji je odgovoril: »Res govoriš, toda kakšen nasvet ali rešitev imaš zame?« Rekla mu je: »Svetujem ti, da si izpuliš letalna peresa, ki ti omogočajo hiter let, in ostaneš pri nas v miru. Jedel boš našo hrano in pil našo pijačo v tem gaju, polnem dreves z zrelim sadjem. Skupaj bomo živele s teboj na tem rodovitnem kraju in uživale v tvoji družbi, ti pa v naši.« Frankolin je prisluhnil njenim besedam in si zaželel počitka. Ker se mu je želvin nasvet zdel dober, si je začel puliti peresa drugo za drugim. Ostal je pri njih, živel z njimi ter se zadovoljil s skromnim užitkom in minljivim veseljem.

Ko so tako živeli, je mimo prišla podlasica. Zagledala ga je, ga pozorno premerila in opazila, da ima oskubljene peruti in ne more vzleteti. Ko ga je videla v takem stanju, se je silno razveselila in si rekla: »Ta frankolin ima veliko tolstega mesa in malo perja.« Nato se mu je približala in planila nanj. Frankolin je zavpil in klical želve na pomoč, a mu niso pomagale. Ko so videle, da ga je podlasica zgrabila, so se odmaknile in se stisnile skupaj. Ko so jo gledale, kako ga trpinči, jih je dušil jok. Frankolin jim je rekel: »Ali ne znate drugega kakor jokati?« Odgovorile so mu: »Brat naš, nimamo ne moči ne zmožnosti ne zvijače, s katero bi se postavile po robu podlasici.« Tedaj se je frankolin razžalostil in izgubil vsako upanje, da bo ostal živ. Rekel jim je: »Ve niste nič krive. Kriv sem jaz, ker sem vas poslušal in si oskubil peruti, s katerimi sem letel. Ker sem vas ubogal, si zaslužim pogubo. Ničesar vam ne očitam.« Tudi jaz vam zdaj ničesar ne očitam, o žene, temveč krivim in grajam sebe, ker se nisem spomnil, da ste bile ve vzrok napake našega očeta Adama, zaradi katere je moral zapustiti raj. Pozabil sem, da ste izvor vsega zla, in sem vas v svoji nevednosti, zmotni presoji in slabem ravnanju ubogal. Pobil sem svoje vezirje in upravitelje kraljestva, ki so mi v vseh zadevah zvesto svetovali. Bili so moja moč in opora pri vsaki skrbi, ki me je težila. Zdaj ne najdem nadomestila zanje in ne vidim nikogar, ki bi stopil na njihovo mesto. Znašel sem se v strašni pogubi.’« Šeherezado je dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto petindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj grajal samega sebe in govoril: ‘Jaz sem vas v svoji nevednosti ubogal, pobil svoje vezirje in ne našel nikogar, ki bi jih nadomestil. Če mi Bog ne pošlje človeka modre presoje, ki me bo vodil k rešitvi, me čaka strašna poguba.’ Nato je vstal in odšel v svojo spalnico, potem ko je objokoval vezirje in modrece ter govoril: ‘Ko bi bili ti levi zdaj pri meni, pa čeprav le za eno uro, da bi se jim lahko opravičil, jih pogledal in jim potožil o svojem položaju in o vsem, kar me je doletelo po njihovi smrti!’ Ves dan je bil potopljen v morje skrbi in ni ne jedel ne pil. Ko se je znočilo, je vstal, zamenjal obleko, si nadel ponošena oblačila in se preoblečen odpravil potepat po mestu. Upal je, da bo od koga slišal besedo, ki ga bo potolažila. Med pohajkovanjem po ulicah je naletel na dva dečka, ki sta sama sedela ob zidu. Bila sta enake starosti, vsak je imel dvanajst let. Slišal je, da se pogovarjata, in se jima približal toliko, da je lahko razločil in razumel njune besede. Slišal je, kako je eden rekel drugemu: ‘Poslušaj, brat moj, kaj mi je oče pripovedoval sinoči o svojem posevku, ki se mu je posušil pred časom, ker ni dežja in ker je to mesto zadelo toliko nesreč.’ Drugi ga je vprašal: ‘Ali veš, kaj je vzrok te nesreče?’ Odgovoril mu je: ‘Ne. Če ti veš, mi povej.’ Drugi je rekel: ‘Da, vem in ti bom povedal. Vedi, da mi je eden od očetovih prijateljev povedal, da je naš kralj pobil svoje vezirje in državne velikaše, čeprav niso bili ničesar krivi. To je storil le zaradi svoje ljubezni do žensk in naklonjenosti do njih. Vezirji so ga svarili pred tem, a jih ni poslušal in jih je na ukaz svojih žena dal ubiti. Ubil je celo mojega očeta Šamasa, svojega vezirja, ki je bil pred njim vezir njegovega očeta in njegov svetovalec. Toda kmalu boš videl, kaj mu bo Bog storil zaradi njegovih grehov, saj se bo maščeval zanje.’ Deček ga je vprašal: ‘Kaj pa mu Bog sploh še lahko stori, zdaj ko so oni mrtvi?’ Odgovoril mu je: ‘Vedi, da je kralj daljne Indije pokazal prezir do našega kralja in mu poslal pismo, v katerem ga graja in mu pravi: »Zgradi mi palačo sredi morja. Če tega ne storiš, bom poslal nadte dvanajst vojaških oddelkov, v vsakem pa sto tisoč bojevnikov. Za poveljnika te vojske bom postavil svojega vezirja Badija. Vzel ti bo kraljestvo, pobil tvoje može ter tebe in tvoje žene odpeljal v sužnost.« Ko je sel kralja daljne Indije prišel s tem pismom, mu je naš kralj določil tri dni odloga. Vedi, brat moj, da je tisti kralj silen in nepopustljiv vladar, mogočen in strašen v boju, v njegovem kraljestvu pa živi veliko ljudi. Če naš kralj ne najde zvijače, s katero bi ga ustavil, ga čaka poguba. Ko bo naš kralj pogubljen, nam bo tisti kralj vzel premoženje, pobil naše može in odpeljal naše žene v sužnost.’

Ko je kralj slišal njune besede, je postal še bolj nemiren. Približal se jima je in si rekel: ‘Ta deček je res moder, saj govori o nečem, česar ni izvedel od mene. Pismo kralja daljne Indije imam pri sebi in skrivnost poznam samo jaz. Nihče drug ne ve za to novico. Kako je torej ta deček izvedel zanjo? Toda zatekel se bom k njemu, ga ogovoril in prosil Boga, naj bo naša rešitev v njegovih rokah.’ Kralj je stopil bliže k dečku in ga prijazno vprašal: ‘Ljubi deček, kaj si to govoril o našem kralju? Res je storil strašno zlo, ko je pobil svoje vezirje in državne velikaše, a v resnici je škodoval samemu sebi in svojim podložnikom. Resnične so tvoje besede. Toda povej mi, deček, od kod veš, da je kralj daljne Indije pisal našemu kralju, ga v pismu grajal in mu izrekel te hude besede, ki si jih navedel?’ Deček mu je odgovoril: ‘To sem spoznal iz besed starodavnih modrecev: Bogu ni nič skrito, Adamovi potomci pa imajo v sebi duhovno moč, ki jim razkriva skrite skrivnosti.’ Kralj mu je rekel: ‘Res govoriš, sin moj. Toda ali ima naš kralj kakšno zvijačo ali način, s katerim bi od sebe in svojega kraljestva odvrnil to strašno nesrečo?’ Deček je odgovoril: ‘Da. Če kralj pošlje pome in me vpraša, kaj naj stori, da odbije sovražnika in se reši njegove spletke, mu bom z močjo Boga, Najvišjega, povedal, v čem je njegova rešitev.’ Kralj ga je vprašal: ‘Kdo pa bo to povedal kralju, da bo poslal pote in te poklical?’ Deček mu je odgovoril: ‘Slišal sem, da išče izkušene in preudarne ljudi. Če pošlje pome, bom odšel z njegovimi sli k njemu in mu povedal, kaj mu bo koristilo in odvrnilo nesrečo od njega. Če pa zanemarja to težavno zadevo in se zabava s svojimi ženami, jaz pa bi mu hotel povedati, kako se lahko reši, in bi sam od sebe prišel k njemu, bi ukazal, naj me ubijejo kakor tiste vezirje. Moje znanje bi mi bilo v pogubo, ljudje pa bi me zaničevali in me imeli za nespametnega. Zame bi veljale besede: »Kdor ima več znanja kakor razuma, bo kot učenjak pogubljen zaradi svoje nevednosti.«’

Ko je kralj slišal dečkove besede, je spoznal njegovo modrost in odličnost ter bil prepričan, da bosta on in njegovo ljudstvo rešena po njegovi zaslugi. Zato ga je spet ogovoril in vprašal: ‘Od kod si? Kje je tvoja hiša?’ Deček mu je odgovoril: ‘Ta zid vodi do naše hiše.’ Kralj si je kraj dobro zapomnil, se poslovil od dečka in se vesel vrnil v palačo. Ko je bil spet doma, si je nadel svoja oblačila, ukazal prinesti hrano in pijačo ter prepovedal ženskam vstop k sebi. Jedel je in pil, se zahvaljeval Bogu, Najvišjemu, ter ga prosil za rešitev, pomoč, odpuščanje in pomilostitev za vse, kar je storil učenjakom in voditeljem svoje države. Iskreno se je pokesal pred Bogom in se zaobljubil, da se bo postil in veliko molil. Nato je poklical enega svojih zaupnih služabnikov, mu opisal, kje živi deček, ter mu ukazal, naj gre ponj in ga prijazno pripelje predenj. Suženj je odšel k dečku in mu rekel: ‘Kralj te kliče, da ti izkaže dobroto. Nekaj te bo vprašal, potem pa se boš srečno vrnil domov.’ Deček je vprašal: ‘Zakaj me kralj potrebuje in čemu me kliče?’ Služabnik mu je odgovoril: ‘Moj gospodar te kliče zaradi vprašanja in odgovora.’ Deček je rekel: ‘Tisočkrat slišim in tisočkrat ubogam kraljev ukaz.’ Nato je odšel z njim in prispel h kralju. Ko je stopil predenj, ga je pozdravil, se priklonil do tal pred Bogom in molil za kralja. Kralj mu je vrnil pozdrav in mu velel sesti. Deček je sedel.« Šeherezado je dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto šestindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj dečku, ko je prišel k njemu in ga pozdravil, velel sesti. Deček je sedel, kralj pa ga je vprašal: ‘Ali veš, kdo se je včeraj pogovarjal s teboj?’ Deček je odgovoril: ‘Da.’ Kralj ga je vprašal: ‘Kje pa je?’ Odgovoril mu je: ‘To je tisti, ki zdaj govori z menoj.’ Kralj mu je rekel: ‘Res govoriš, dragi moj.’ Nato je ukazal postaviti stol poleg svojega, posadil dečka nanj ter velel prinesti jedi in pijačo. Zatopila sta se v pogovor, dokler kralj ni rekel dečku: ‘Vezir moj, včeraj si mi med pripovedovanjem omenil, da poznaš zvijačo, s katero bi od nas odvrnil spletko indijskega kralja. Kakšna je ta zvijača? Kako naj odvrnemo njegovo zlo od sebe? Povej mi, pa te bom postavil za prvega svetovalca pri vladanju in te izbral za svojega vezirja. V vsem bom sledil tvojim nasvetom in te bogato nagradil.’ Deček mu je odgovoril: ‘Svojo nagrado obdrži zase, o kralj. Nasvete in načrte pa imajo tvoje žene, ki so ti svetovale, naj ubiješ mojega očeta Šamasa in druge vezirje.’ Ko je kralj to slišal, ga je postalo sram. Vzdihnil je in vprašal: ‘Ljubi deček, ali je Šamas res tvoj oče, kakor praviš?’ Deček mu je odgovoril: ‘Šamas je res moj oče in jaz sem resnično njegov sin.’ Tedaj se je kralj ponižal, oči so se mu napolnile s solzami in prosil je Boga odpuščanja. Rekel je: ‘Deček, to sem storil zaradi svoje nevednosti in slabih nasvetov žensk, katerih zvijačnost je velika. Toda prosim te, da mi odpustiš. Postavil te bom na očetovo mesto in še višje, kakor je bil on. Ko bo minila ta nesreča, ki nas je zadela, ti bom okoli vratu nadel zlato ogrlico, te posadil na najžlahtnejšo jezdno žival in ukazal glasniku, naj hodi pred teboj in razglaša: »Ta plemeniti deček zaseda drugi prestol za kraljem.« Kar pa si omenil glede žensk, sem se v srcu že odločil, da se jim bom maščeval, in to bom storil ob času, ki ga bo določil Bog, Najvišji. Zdaj mi povej svoj načrt, da se mi srce pomiri.’ Deček mu je odgovoril: ‘Obljubi mi, da ne boš ravnal v nasprotju z mojim nasvetom in da bom varen pred tem, česar se bojim.’ Kralj mu je rekel: ‘Naj bo to zaveza pred Bogom med menoj in teboj: ne bom odstopil od tvoje besede. Ti boš moj svetovalec in vse, kar mi naročiš, bom storil. Bog, Najvišji, naj bo priča med menoj in teboj za to, kar govorim.’

Tedaj se je dečku srce sprostilo in je lahko svobodno spregovoril: ‘O kralj, moj načrt in zvijača sta taka: počakaj, da sel po izteku roka, ki si mu ga določil, pride k tebi po odgovor. Ko stopi predte in ga zahteva, ga odpravi in mu reci, naj počaka do naslednjega dne. Tedaj ti bo pojasnil, da mu je njegov kralj določil natančen rok, in ti ugovarjal. Zavrni ga in mu znova odloži odgovor na drug dan, vendar mu ne povej, na katerega. Jezen bo odšel od tebe, se odpravil v središče mesta in med ljudmi na glas govoril: »Meščani, jaz sem sel kralja daljne Indije, ki je silen v boju in čigar volja mehča železo. Poslal me je s pismom h kralju tega mesta in mi določil rok ter rekel: ‘Če se ne vrneš takoj po izteku dni, ki sem ti jih določil, te bo doletela moja kazen.’ Prišel sem h kralju tega mesta in mu izročil pismo. Ko ga je prebral, mi je rekel, naj počakam tri dni, potem pa mi bo dal odgovor. Iz prijaznosti do njega in iz spoštovanja do njegovih želja sem privolil. Toda trije dnevi so minili in prišel sem po odgovor, on pa mi je velel počakati še en dan. Nimam več potrpljenja. Zdaj bom odšel k svojemu gospodarju, kralju daljne Indije, in mu povedal, kaj se mi je zgodilo. Vi pa, ljudje, bodite priče med menoj in njim.« Ko te dosežejo njegove besede, pošlji ponj, ga daj pripeljati predse in mu prijazno reci: »O sel, ki si sam prizadevaš za svojo pogubo, kaj te je napeljalo, da nas grajaš med našimi podložniki? Zaslužil bi si, da te pri priči pogubimo, toda starodavni modreci so rekli: ‘Odpuščanje je lastnost plemenitih.’ Vedi, da ti odgovora ne odlagamo zato, ker bi bili nemočni, temveč zato, ker imamo veliko opravil in malo časa za pisanje odgovora vašemu kralju.« Nato zahtevaj pismo in ga znova preberi. Ko ga prebereš do konca, se glasno zasmej in ga vprašaj: »Ali imaš še kakšno pismo poleg tega, da bi odgovorili tudi nanj?« Rekel ti bo: »Nimam drugega pisma kakor to.« Še enkrat ga vprašaj isto in odgovoril bo: »Prav nobenega drugega nimam.« Tedaj mu reci: »Vaš kralj je brez pameti, saj je v tem pismu zapisal besede, s katerimi bi nas rad spodbudil, da bi se z vojsko odpravili proti njemu, napadli njegovo deželo in mu vzeli kraljestvo. Toda tokrat ga zaradi nesramnosti tega pisma ne bomo kaznovali, ker je kratke pameti in mu manjka odločnosti. Naši moči pritiče, da ga najprej posvarimo in mu zabičamo, naj ne ponovi takih blodenj. Če bo tvegal svojo glavo in jih ponovil, si bo zaslužil takojšnjo pogubo. Mislim, da je kralj, ki te je poslal, neveden bedak, ki ne razmišlja o posledicah, in da nima razumnega vezirja modre presoje, s katerim bi se posvetoval. Če bi imel kaj razuma, bi vprašal vezirja za nasvet, preden bi nam poslal take posmehljive besede. Toda zanj imam odgovor, enak njegovemu pismu in še ostrejši. Njegovo pismo bom izročil enemu od šolarjev, da mu odgovori.« Nato pošlji pome in me pokliči. Ko stopim predte, mi dovoli prebrati pismo in napisati odgovor nanj.’

Tedaj se je kralju srce sprostilo. Dečkov nasvet se mu je zdel dober in njegova zvijača ga je navdušila. Obdaril ga je, mu podelil očetov položaj in ga veselega odpustil. Ko so minili trije dnevi, ki jih je določil slu za čakanje, je ta prišel pred kralja in zahteval odgovor. Kralj mu je velel počakati do drugega dne. Sel se je umaknil na rob kraljeve preproge in izgovoril nedostojne besede, prav kakor je napovedal deček. Nato je odšel na trg in rekel: ‘Prebivalci tega mesta, jaz sem sel kralja daljne Indije pri vašem kralju. Prinesel sem mu sporočilo, on pa odlaša z odgovorom. Rok, ki mi ga je določil naš kralj, je že potekel in vaš kralj nima več opravičila. Vi bodite priče temu.’ Ko je kralj izvedel za te besede, je poslal po sla, ga dal pripeljati predse in mu rekel: ‘O sel, ki si sam prizadevaš za svojo pogubo, ali ne prenašaš pisma od enega kralja k drugemu, med katerima so skrivnosti? Kako si torej drzneš hoditi med ljudi in kraljevske skrivnosti razkrivati navadnemu ljudstvu? Zaslužil si si našo kazen, vendar bomo to prenesli, da se boš lahko vrnil z odgovorom svojemu nespametnemu kralju. Najprimerneje je, da mu v našem imenu odgovori najneznatnejši med šolarji.’ Poklical je dečka in ta je prišel. Ko je stopil h kralju, pri katerem je bil navzoč tudi sel, se je priklonil do tal pred Bogom in prosil za trajno kraljevo slavo in dolgo življenje. Tedaj mu je kralj vrgel pismo in mu rekel: ‘Preberi to pismo in hitro napiši odgovor nanj.’ Deček ga je vzel, prebral, se nasmehnil in vprašal kralja: ‘Ali si poslal pome zato, da odgovorim na to pismo?’ Kralj mu je odgovoril: ‘Da.’ Deček je rekel: ‘Z največjo pripravljenostjo poslušam in ubogam.’ Vzel je črnilnik in papir ter napisal …« Šeherezado je dohitelo jutro in je utihnila, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto sedemindvajseta noč,

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je mladenič, ko je vzel pismo in ga prebral, nemudoma prinesel črnilnik in papir ter napisal: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega. Mir tistemu, ki mu je dana varnost, in usmiljenje Milostnega! Vedeti ti dajem, ti, ki se imenuješ veliki kralj, pa si to le po imenu in ne po dejanjih, da smo prejeli tvoje pismo, ga prebrali in razumeli vse prazne marnje in nenavadne blodnje v njem. Tako smo se prepričali o tvoji nevednosti in krivični sovražnosti do nas. Roke steguješ po nečem, česar ne moreš doseči. Če nas ne bi navdajalo usmiljenje do božjih stvaritev in podložnikov, ne bi odlašali s pohodom proti tebi. Tvoj sel je odšel na trg in razglašal vsebino tvojega pisma imenitnim in preprostim ljudem, zato si je zaslužil našo kazen. Toda iz usmiljenja smo mu prizanesli, saj je imel zaradi tebe opravičilo; kazni mu nismo odpustili iz spoštovanja do tebe. Kar si v pismu omenil o tem, da sem dal pobiti svoje vezirje, učenjake in velikaše svojega kraljestva, je res, vendar sem imel za to svoj razlog. Niti enega učenjaka nisem dal ubiti, ne da bi imel še tisoč njemu podobnih, ki so bolj učeni, razumni in bistroumni od njega. Pri meni ni niti otroka, ki ne bi bil poln znanja, in za vsakega od usmrčenih imam toliko odličnih mož njegovega stanu, da jih ne morem prešteti. Vsak moj vojak se lahko postavi po robu celi četi tvojih. Kar zadeva bogastvo, imam delavnice zlata in srebra, kovine pa so pri meni kakor kamenje. Lepote, prikupnosti in premožnosti prebivalcev svojega kraljestva ti sploh ne morem opisati. Kako si nam torej drznil reči: Zgradi mi palačo sredi morja? To je prav čudna zahteva, ki najbrž izvira iz tvoje omejenosti. Če bi imel kaj pameti, bi prej proučil nalete valov in gibanje vetrov, medtem ko bi ti jaz gradil palačo. Kar pa zadeva tvojo trditev, da me boš premagal, naj Bog obvaruje pred tem! Kako bi se nekdo, kakršen si ti, lahko dvignil proti nam in osvojil naše kraljestvo? Nasprotno, Bog Najvišji mi je že naklonil zmago nad teboj, saj si nasilnež in brez pravice napadaš mene. Vedi, da si si zaslužil kazen tako od Boga kakor od mene. Vendar se zaradi tebe in tvojih podložnikov bojim Boga, zato ne bom krenil nadte, dokler te ne posvarim. Če se bojiš Boga, mi nemudoma pošlji davek za to leto. Sicer ne bom odnehal od pohoda proti tebi, s seboj pa bom imel milijon sto tisoč bojevnikov, samih silakov na slonih. Razvrstil jih bom okoli našega vezirja in mu ukazal, naj te oblega tri leta v zameno za tri dni, ki si jih odmeril svojemu slu. Zavzel bom tvoje kraljestvo, ne da bi v njem ubil kogar koli razen tebe in ne da bi zasužnjil kogar koli razen žensk iz tvojega harema.« Nato je mladenič v pismu narisal svojo podobo in poleg nje napisal: »Ta odgovor je napisal najmlajši učenec pisarske šole.« Pismo je zapečatil in izročil kralju, kralj pa ga je dal slu. Sel ga je vzel, poljubil kraljeve roke in odšel, hvaležen Bogu Najvišjemu in kralju za prizanesljivost. Na poti se ni mogel načuditi mladeničevi spretnosti, ki ji je bil priča.

Ko je prispel k svojemu kralju, je bil že tretji dan po izteku treh dni, ki so mu bili odmerjeni. Kralj je prav tedaj zaradi selove zamude sklical dvorni zbor. Sel je stopil predenj, se vrgel na tla in mu izročil pismo. Kralj ga je vzel in sela vprašal, zakaj se je tako dolgo mudil ter kako je s kraljem Vardhanom. Sel mu je povedal vso zgodbo in mu opisal vse, kar je videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa. Kralj je osupnil in mu rekel: »Gorje ti! Kakšne novice mi prinašaš o takem kralju?« Sel je odgovoril: »O mogočni kralj, tukaj sem pred teboj. Odpri pismo in ga preberi, pa se bo pokazalo, kaj je res in kaj laž.« Kralj je odprl pismo, ga prebral in v njem zagledal podobo mladeniča, ki ga je napisal. Tedaj je bil prepričan, da bo izgubil kraljestvo, in ni vedel, kaj bo z njim. Obrnil se je k svojim vezirjem in državnim velikašem, jim povedal, kaj se je zgodilo, ter jim prebral pismo. Osupnili so in prevzel jih je silovit strah. Kralja so začeli tolažiti z besedami, ki so prihajale le z jezika, medtem ko so jim srca divje razbijala. Nato je veliki vezir Badi rekel: »Vedi, o kralj, da besede mojih bratov vezirjev ničemur ne koristijo. Po mojem bi moral temu kralju napisati pismo, se mu v njem opravičiti in mu reči: ‘Naklonjen sem tebi in že pred teboj sem bil naklonjen tvojemu očetu. Sela s tistim pismom smo ti poslali le zato, da bi te preizkusili ter spoznali tvojo odločnost, pogum, tvoje znanje in poznavanje skritih skrivnosti, pa tudi vse odlike, ki jih skrivaš v sebi. Boga Najvišjega prosimo, naj blagoslovi tvoje kraljestvo, utrdi obzidje tvojega mesta in poveča tvojo moč, dokler boš skrbel zase, da se bodo tudi zadeve tvojih podložnikov srečno uredile.’ Pošlji mu ga po drugem slu.« Kralj je rekel: »Pri vsemogočnem Bogu, to je res nezaslišano! Kako je lahko tako velik kralj, pripravljen na vojno, potem ko je dal pobiti učenjake svojega kraljestva, svetovalce in vojaške poveljnike? Kako lahko njegovo kraljestvo še vedno cveti in premore tolikšno moč? Še bolj čudno pa je, da lahko šolarčki v njem v imenu svojega kralja napišejo tak odgovor! Toda jaz sem s svojim pogubnim pohlepom zanetil ta ogenj proti sebi in prebivalcem svojega kraljestva. Ne vem, kaj bi ga moglo pogasiti, razen nasveta tega mojega vezirja.«

Nato je pripravil dragoceno darilo in številno spremstvo služabnikov ter napisal pismo s tole vsebino: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega. O mogočni kralj Vardhan, sin mojega dragega brata Džiljada, naj se ga Bog usmili in tebe ohrani pri življenju! Prejeli smo odgovor na svoje pismo, ga prebrali in razumeli. V njem smo našli to, kar nas veseli, in prav to je največ, kar smo pri Bogu prosili zate. Prosimo ga, naj povzdigne tvoje ime, utrdi temelje tvojega kraljestva in ti nakloni zmago nad sovražniki, ki ti želijo zlo. Vedi, o kralj, da mi je bil tvoj oče kakor brat. Vse njegovo življenje so naju vezale zaveze in dogovori. Od nas je doživel samo dobro in tudi mi smo od njega doživeli samo dobro. Ko je umrl in si ti sedel na prestol njegovega kraljestva, smo bili nadvse veseli in radostni. Ko pa smo izvedeli, kaj si storil svojim vezirjem in državnim velikašem, smo se zbali, da bi novice o tem prišle do kakega drugega kralja in bi ga zamikalo tvoje kraljestvo. Mislili smo, da ne skrbiš za svoj blagor in varnost svojih utrdb ter zanemarjaš zadeve svojega kraljestva, zato smo ti pisali, da bi te opozorili. Ko pa smo videli, kakšen odgovor si nam poslal, se je naše srce pomirilo glede tebe. Naj ti Bog nakloni veselje v tvojem kraljestvu in ti pomaga pri tvojem vladanju. Mir s teboj!« Nato je pripravil darilo in mu ga poslal s stotimi konjeniki. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto osemindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj daljne Indije, potem ko je pripravil darilo za kralja Vardhana, tega poslal s stotimi konjeniki. Potovali so, dokler niso prispeli h kralju Vardhanu, ga pozdravili in mu izročili pismo. Prebral ga je in razumel njegovo vsebino, nato pa poveljniku stotih konjenikov namenil primerno bivališče in mu izkazal čast. Sprejel je darilo in novica o njem se je razširila med ljudmi. Kralj se je tega silno razveselil. Poslal je po mladeniča, Šamasovega sina, ga poklical predse in mu izkazal čast. Poklical je tudi poveljnika stotih konjenikov, nato zahteval pismo, ki ga je ta prinesel od svojega kralja, in ga dal mladeniču. Ta ga je odprl in prebral, kar je kralja močno razveselilo. Začel je oštevati poveljnika stotih konjenikov, ta pa mu je poljubljal roke, se opravičeval in mu želel dolgo življenje ter neminljivo blaginjo. Kralj se mu je za to zahvalil, mu izkazal še več časti in tako njega kakor vse njegove spremljevalce obdaril, kakor se je spodobilo njihovemu položaju. Zanje je pripravil tudi darila za na pot in mladeniču ukazal, naj napiše odgovor. Mladenič je napisal vljudno pismo, v katerem je z malo besedami potrdil mir ter pohvalil lepo vedenje odposlanca in konjenikov, ki so ga spremljali. Ko je pismo dokončal, ga je pokazal kralju. Ta mu je rekel: »Preberi ga, dragi mladenič, da izvemo, kaj je v njem napisano.« Mladenič ga je prebral pred stotimi konjeniki in kralj ter vsi navzoči so občudovali njegovo skladnost in vsebino. Nato je kralj pismo zapečatil, ga izročil poveljniku stotih konjenikov in ga odpustil. Z njim je poslal oddelek svojih vojakov, da jih je pospremil do meja njihove dežele.

Tako je bilo s kraljem in mladeničem. Poveljnik stotih konjenikov pa je bil ves iz sebe od začudenja nad mladeničem in njegovim znanjem. Zahvalil se je Bogu Najvišjemu, ker je tako hitro opravil svojo nalogo in ker je bil mir sprejet. Potoval je naprej, dokler ni prišel h kralju daljne Indije. Izročil mu je darila in dragocenosti, mu predal prejete darove ter mu dal pismo in povedal, kaj je videl. Kralj se je tega silno razveselil, se zahvalil Bogu Najvišjemu, počastil poveljnika stotih konjenikov in pohvalil njegovo prizadevnost. Povzdignil ga je v višji položaj in odtlej živel varno, mirno in spokojno, z vse vedrejšim srcem.

Tako je bilo s kraljem daljne Indije. Kralj Vardhan pa se je obrnil k Bogu, zapustil svoja slaba pota in se iskreno pokesal za vse, kar je počel. Povsem se je odrekel ženskam in se z vsem srcem posvetil blaginji svojega kraljestva ter skrbi za podložnike v strahu pred Bogom. Šamasovega sina je imenoval za vezirja namesto njegovega očeta, za svojega prvega svetovalca v kraljestvu in zaupnika svojih skrivnosti. Ukazal je, naj za sedem dni okrasijo njegovo mesto in prav tako vsa druga mesta. Podložniki so se razveselili, strah in groza sta jih zapustila, navdajalo jih je upanje na pravico in pravičnost. Goreče so molili za kralja in vezirja, ki je njega in njih rešil te stiske. Nato je kralj vezirju rekel: »Kaj mi svetuješ, da bi utrdil kraljestvo, izboljšal življenje podložnikov in deželo vrnil v nekdanje stanje, ko je imela svoje poglavarje in upravitelje?« Vezir mu je odgovoril: »O kralj vzvišenega ugleda, po mojem bi moral najprej iz svojega srca izkoreniniti grešna nagnjenja ter opustiti razuzdanost, samovoljo in ukvarjanje z ženskami. Če se vrneš h korenini greha, bo tvoja druga zabloda hujša od prve.« Kralj je vprašal: »Kaj pa je korenina greha, ki jo moram izkoreniniti?« Mladostni vezir velikega razuma mu je odgovoril: »O veliki kralj, vedi, da je korenina greha v tem, da slediš ženskim željam, se jim vdaš ter sprejemaš njihove nasvete in spletke. Ljubezen do njih namreč kali bistre ume in kvari zdrave značaje. Moje besede potrjujejo jasni dokazi. Če bi o njih premislil in pozorno proučil dogodke, bi v samem sebi našel svetovalca in mojih besed sploh ne bi potreboval. Zato ne zaposluj svojega srca z mislijo nanje in izbriši njihovo podobo iz svojega duha. Bog Najvišji je po svojem preroku Mojzesu zapovedal, naj si človek ne jemlje preveč žensk. Eden od modrih kraljev je svojemu sinu celo rekel: ‘Sin moj, ko boš za menoj trdno zavladal, si ne jemlji preveč žensk, da se tvoje srce ne izgubi in se tvoja presoja povsem ne pokvari.’ Preveliko število žensk namreč vodi v ljubezen do njih, ljubezen do njih pa v pokvarjeno presojo. Dokaz za to je, kar se je zgodilo našemu gospodu Salomonu, Davidovemu sinu, mir z obema. Bog ga je obdaril z znanjem, modrostjo in velikim kraljestvom, kakršnega ni dal nobenemu kralju pred njim, ženske pa so bile vzrok za spodrsljaj njegovega očeta. Takih primerov je mnogo, o kralj. Salomona sem ti omenil le zato, da bi vedel, da nihče ne more vladati tolikšnemu kraljestvu, kot mu je vladal on, ki so ga ubogali vsi kralji zemlje. Vedi, o kralj, da je ljubezen do žensk korenina vsega zla in da nobena izmed njih nima prave presoje. Človek naj se zato zadovolji le s tolikimi, kolikor jih nujno potrebuje, in naj se jim ne vda povsem, kajti to ga vodi v pokvarjenost in pogubo. Če boš poslušal moje besede, o kralj, se bodo vse tvoje zadeve uredile; če jih boš zavrgel, pa boš obžaloval takrat, ko ti obžalovanje ne bo več pomagalo.« Kralj mu je odgovoril: »Že sem se odrekel svoji pretirani navezanosti nanje.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto devetindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Vardhan svojemu vezirju rekel: »Že sem se odrekel svoji navezanosti nanje in se povsem nehal ukvarjati z ženskami. Toda kaj naj storim z njimi v povračilo za njihova dejanja? Tvojega očeta Šamasa so namreč ubili zaradi njihovih spletk, ne po moji želji. Še sam ne vem, kaj se je zgodilo z mojim razumom, da sem privolil v njegovo usmrtitev.« Nato je zavzdihnil in vzkliknil: »Kako žalujem za svojim vezirjem, njegovo trezno presojo in modrim vodenjem! In kako žalujem za njemu podobnimi vezirji in poglavarji kraljestva ter njihovimi preudarnimi nasveti!« Vezir mu je odgovoril: »Vedi, o kralj, da krivda ni samo pri ženskah. Podobne so privlačnemu blagu, ki zbuja poželenje tistih, ki ga gledajo. Kdor si ga zaželi in ga hoče kupiti, mu ga prodajo, kdor pa ga noče, ga nihče ne sili v nakup. Kriv je torej kupec, zlasti če je poznal škodljivost tega blaga. Posvaril sem te in že pred menoj te je svaril moj oče, pa nisi sprejel njegovega nasveta.« Kralj mu je odgovoril: »Krivdo sem si nakopal sam, kakor si rekel, o vezir. Nimam drugega opravičila kakor božjo usodo.« Vezir je rekel: »Vedi, o kralj, da nas je Bog Najvišji ustvaril in nam dal sposobnost ravnanja, voljo in izbiro. Če hočemo, nekaj storimo, in če nočemo, tega ne storimo. Bog nam ni zapovedal škodljivih dejanj, zaradi katerih bi si nakopali krivdo, zato smo odgovorni za pravilnost svojega ravnanja. On nam v vseh okoliščinah zapoveduje samo dobro in nas odvrača od zla. Mi pa po lastni volji počnemo, kar počnemo, bodisi prav bodisi narobe.« Kralj mu je rekel: »Resnico govoriš. Za mojo napako je bilo krivo moje vdajanje strastem. Večkrat sem se sam svaril pred tem in tudi tvoj oče Šamas me je večkrat posvaril, toda moje poželenje je premagalo razum. Ali veš za kaj, kar bi mi preprečilo, da bi še storil tako napako, in bi mojemu razumu pomagalo obvladati strasti?« Vezir je odgovoril: »Da, vem za nekaj, kar ti bo preprečilo ponoviti to napako. Sleci oblačilo nevednosti in obleci oblačilo pravičnosti. Uprí se svojemu poželenju in ubogaj svojega Gospoda. Vrni se k načinu vladanja svojega očeta, pravičnega kralja, ter izpolnjuj dolžnosti do Boga Najvišjega in do svojih podložnikov. Varuj svojo vero in svoje podložnike, obvladuj samega sebe in ne ubijaj svojih ljudi. Premisli o posledicah dejanj, odpovej se zatiranju, krivici, nasilju in pokvarjenosti ter ravnaj pravično, pošteno in ponižno. Izpolnjuj zapovedi Boga Najvišjega in bodi vedno usmiljen do njegovih stvaritev, nad katerimi te je postavil za namestnika. Vztrajaj pri dejanjih, zaradi katerih bodo molili zate. Če boš pri tem vztrajal, bodo tvoji dnevi jasni in Bog ti bo v svojem usmiljenju odpustil. Vsakdo, ki te bo videl, te bo spoštoval; tvoji sovražniki bodo izginili in Bog Najvišji bo porazil njihove vojske. Pri Bogu boš našel milost, med njegovimi stvaritvami pa spoštovanje in ljubezen.«

Kralj mu je rekel: »S svojimi blagimi besedami si oživil mojo dušo in razsvetlil moje srce. Mojemu notranjemu očesu si vrnil vid, potem ko je bilo slepo. Odločen sem, da bom s pomočjo Boga Najvišjega storil vse, kar si mi svetoval, opustil svoje nasilje in strasti ter se rešil iz stiske v prostost, iz strahu v varnost. To te mora navdajati z veseljem in radostjo, saj sem kljub svoji starosti postal tvoj sin, ti pa si kljub svoji mladosti postal moj ljubljeni oče. Zato se moram na vso moč truditi, da izpolnim, kar mi naročaš. Hvaležen sem Bogu Najvišjemu in tebi za vajino dobroto. Bog mi je po tebi naklonil blagoslove, pravo vodstvo in trezno presojo, ki bodo pregnali moje skrbi in žalost. Moji podložniki so bili po tvoji zaslugi rešeni, po zaslugi tvojega plemenitega znanja in modrega vodenja. Odslej boš ti upravljal moje kraljestvo. Nad teboj bom imel le čast, da sedim na prestolu. Vse, kar boš storil, bom odobril in nihče ne bo smel ugovarjati tvoji besedi, čeprav si še mlad. Kajti tvoj razum je velik in tvoje znanje obsežno. Zahvaljujem se Bogu, ki mi te je poslal, da si me po pogubnih zablodah pripeljal na pravo pot.«

Vezir je rekel: »O srečni kralj, vedi, da nimam posebnih zaslug, ker ti dajem nasvete. Moje besede so le del dolžnosti, ki jih imam do tebe, saj sem zrasel ob tvoji dobroti. In ne le jaz: že mojega očeta pred menoj si obsipal z obilnimi milostmi. Vsi priznavamo tvojo dobroto in plemenitost. Kako ju tudi ne bi, ko pa si ti, o kralj, naš pastir in vladar, se bojuješ proti našim sovražnikom, skrbiš za našo varnost, nas varuješ in si na vso moč prizadevaš, da bi bili na varnem? Tudi če bi v tvoji službi žrtvovali življenje, ti ne bi povrnili dolga hvaležnosti. Zato se ponižno obračamo k Bogu Najvišjemu, ki te je postavil nad nas in ti dal oblast nad nami, ter ga prosimo, naj ti nakloni dolgo življenje in uspeh pri vseh tvojih dejanjih. Naj te v tvojem času ne preizkuša z nesrečo, naj izpolni tvoje želje in ti ohrani ugled do smrti. Naj ti s svojo radodarnostjo okrepi roke, da boš vodil vsakega učenjaka in premagal vsakega upornika. Naj po tvoji zaslugi v tvojem kraljestvu uspevajo vsi učeni in pogumni možje, iz njega pa naj izginejo vsi nevedneži in strahopetci. Naj tvoje podložnike reši draginje in nesreč ter mednje zaseje slogo in ljubezen. Naj ti na tem svetu nakloni uspeh, na onem pa zveličanje, po svoji dobroti, velikodušnosti in skrivnostni milosti. Amen! On je vsemogočen, nič mu ni težko in k njemu se vračamo, on je naš končni cilj.« Ko je kralj slišal to molitev, ga je prevzelo neizmerno veselje in z vsem srcem se je navezal na vezirja. Rekel mu je: »Vedi, o vezir, da si mi postal kakor brat in sin. Le smrt naju bo ločila. Z vsem, kar je v moji lasti, lahko razpolagaš. Če ne bom imel potomca, boš namesto mene sedel na moj prestol, saj si tega bolj vreden kakor kdor koli drug v mojem kraljestvu. Pred velikaši svojega kraljestva ti bom zaupal oblast in te imenoval za svojega naslednika, če bo taka volja Boga Najvišjega.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto trideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Vardhan vezirju, Šamasovemu sinu, rekel: »Postavil te bom za svojega naslednika in te imenoval za prestolonaslednika. Ob pomoči Boga Najvišjega bom za priče temu vzel velikaše svojega kraljestva.« Nato je poklical svojega pisarja. Ko je ta stopil predenj, mu je ukazal, naj vsem državnim velikašem pošlje pisma, da morajo priti k njemu. Po mestu je dal razglasiti vabilo vsem, imenitnim in preprostim, ter ukazal, naj se pred njim zberejo knezi, poveljniki, komorniki in vsi dvorni služabniki, pa tudi učenjaki in modreci. Kralj je priredil velik dvorni zbor in gostijo, kakršne še nikoli ni bilo. Povabil je vse ljudi, imenitne in preproste, in ves mesec so se skupaj veselili, jedli in pili. Nato je vsem svojim dvorjanom in revežem svojega kraljestva podaril oblačila, učenjakom pa bogate darove. Ob pomoči Šamasovega sina je izbral skupino učenjakov in modrecev ter jih dal pripeljati predse. Mladeniču je ukazal, naj izmed njih izbere sedem mož, ki bodo vezirji pod njegovim vodstvom, on pa bo njihov predstojnik. Šamasov sin je izbiral tiste, ki so bili najstarejši, najrazumnejši, najbolj razgledani in so si najhitreje zapomnili stvari. Našel je šest mož s temi lastnostmi, jih predstavil kralju in jih oblekel v vezirska oblačila. Kralj jim je rekel: »Moji vezirji boste in ubogali boste Šamasovega sina. Nikoli ne ravnajte v nasprotju s tem, kar vam bo moj vezir, Šamasov sin, rekel ali ukazal. Čeprav je najmlajši med vami, je njegov razum največji.« Nato jih je kralj posadil na bogato okrašene stole, kakor je bila navada pri vezirjih, in jim odmeril prejemke ter denar za stroške. Ukazal jim je, naj med državnimi velikaši, ki so se zbrali na gostiji, izberejo može, sposobne za vojaško službo kraljestvu, da bi izmed njih postavil poveljnike tisočnij, stotnij in desetin. Določil jim je plače in prejemke, kakršni so po običaju pripadali velikašem. Vezirji so to opravili v najkrajšem času. Ukazal jim je tudi, naj vse druge navzoče bogato obdarijo in vsakega s častjo in spoštovanjem pošljejo nazaj v njegovo deželo. Svojim upraviteljem je naročil, naj pravično ravnajo s podložniki, ter jim priporočil usmiljenje do revnih in bogatih. Ukazal je, naj jih iz zakladnice podprejo skladno z njihovim položajem. Vezirji so zanj molili, da bi mu bila naklonjena trajna slava in dolgo življenje. Nato je ukazal, naj mesto za tri dni okrasijo v zahvalo Bogu Najvišjemu za pomoč, ki mu jo je naklonil.

Tako sta kralj in njegov vezir, Šamasov sin, uredila kraljestvo ter postavila njegove kneze in upravitelje. Kar pa zadeva kraljeve ljubljenke, priležnice in druge ženske, ki so s svojimi zvijačami in prevarami povzročile smrt vezirjev in propadanje kraljestva, se je zgodilo tole. Ko so se vsi udeleženci dvornega zbora iz mesta in vasi vrnili domov in so bile njihove zadeve urejene, je kralj mlademu vezirju velikega razuma, Šamasovemu sinu, ukazal, naj pokliče še druge vezirje. Ko so vsi prišli predenj, se je z njimi umaknil na samo in jim rekel: »Vedite, o vezirji, da sem zašel s prave poti, se pogreznil v nevednost, zavračal nasvete, kršil zaveze in dogovore ter nasprotoval tistim, ki so mi želeli dobro. Vzrok za vse to so bile igrice teh žensk, njihove prevare, lepo olepšane besede in laži, ki so mi jih govorile, jaz pa sem jih sprejemal. Mislil sem namreč, da so njihove besede zaradi svoje sladkosti in blagosti dober nasvet, a so bile smrtonosen strup. Zdaj sem prepričan, da so mi želele le pogubo in uničenje. Zato so si po pravici zaslužile mojo kazen in povračilo, da bodo v svarilo vsem, ki se znajo iz tega kaj naučiti. Kaj bi bilo torej najpametneje storiti, da jih pogubimo?« Vezir, Šamasov sin, mu je odgovoril: »O kralj vzvišenega ugleda, že prej sem ti rekel, da krivda ni samo pri ženskah, temveč jo delijo z moškimi, ki jih ubogajo. Vendar si ženske vsekakor zaslužijo kazen iz dveh razlogov. Prvi je, da mora biti tvoja beseda izvršena, saj si najvišji kralj. Drugi pa je njihova predrznost do tebe, njihovo zavajanje in vmešavanje v stvari, ki se jih ne tičejo in o katerih niso sposobne govoriti. Zato si zaslužijo pogubo, vendar jim zadostuje nesreča, ki jih je že doletela. Odslej jih obravnavaj kakor služabnice. Toda odločitev o tem in o vsem drugem je tvoja.«

Eden od vezirjev je kralju svetoval enako kakor Šamasov sin. Drugi pa je stopil pred kralja, se mu priklonil do tal in rekel: »Naj Bog podaljša kraljeve dni! Če jim že moraš naložiti kazen, ki jih bo pogubila, stori, kar ti bom svetoval.« Kralj ga je vprašal: »Kaj mi svetuješ?« Odgovoril mu je: »Ukaži eni svojih ljubljenk, naj vzame ženske, ki so te prevarale, jih odvede v hišo, v kateri so bili pobiti vezirji in modreci, ter jih tam zapre. Ukazati moraš, naj jim dajejo le toliko hrane in pijače, da bodo ostale pri življenju, in naj jim nikakor ne dovolijo zapustiti tega kraja. Vsaka, ki umre naravne smrti, naj ostane med njimi taka, kakršna je, dokler ne pomrejo vse do zadnje. To je najmanjša kazen, ki si jo zaslužijo, saj so bile vzrok za to veliko nesrečo, še več, korenina vseh nadlog in razdorov, ki so se zgodili v tem času. Zanje veljajo besede tistega, ki je rekel: Kdor svojemu bratu koplje vodnjak, sam pade vanj, pa čeprav se mu dolgo nič ne zgodi.« Kralj je sprejel njegov nasvet in storil, kakor mu je rekel. Poklical je štiri krepke ljubljenke, jim izročil ženske ter ukazal, naj jih odvedejo na kraj usmrtitev in jih tam zaprejo. Odmeril jim je malo slabe hrane in zanič pijačo. Ženske je prevzela silna žalost, kesale so se za svoja dejanja in globoko obžalovale, kar so storile. Bog jih je na tem svetu kaznoval s sramoto, na onem pa jim je pripravil muke. Ostale so v tem temnem, smrdljivem prostoru. Vsak dan jih je nekaj umrlo, dokler niso pomrle vse do zadnje. Novica o tem dogodku se je razširila po vseh deželah in pokrajinah. Tako se je končala zgodba o kralju, njegovih vezirjih in podložnikih. Hvala Bogu, ki daje narodom izginiti in obuja strohnele ostanke, ki mu na veke pripadajo slava, veličastvo in svetost.