Prevod
Pod zvezdnim plaščem prekrasne in ledene noči se razprostira Rim; tu in tam se kažejo temne lise njegovih skrivnostnih vrtov s cipresami in stoletnimi lovori, ki so videli že toliko reči, na širših otočkih pa svetla belina njegovih spomenikov kakor mrtvaški prt ovija truplo Zgodovine.
Po ulici se pretakajo veseli in hrupni ljudje. Kočij je malo. Bogataši hodijo peš, pomešani s contadini, kmeti iz okoliškega podeželja, ki so prišli v veličastno mesto s košarami blaga ali darov. Njihove slikovite cape živih barv jih ločujejo od meščanov; njihovi zveneči vzkliki odmevajo v jasnem zraku, hladnem kakor kristal. Množijo se kakor mravlje, se prerivajo, hitijo: četudi se bodo domov vrnili šele ob zori — in to je gotovo —, hočejo biti v baziliki Trinità dei Monti priča papeževi molitvi pred zibelko Gesù bambino.
Da, papež osebno — ne njegov kip kakor danes, temveč on sam, iz mesa in krvi, saj mu Rim še vedno pripada — bo vpričo množice, ki drhti od navdušenja, tam pokleknil pred zibelko, v kateri na mehki slami počiva in se smehlja Dete. Noč je, štiriindvajsetega decembra: globoki zvon Sant'Angela se že pripravlja, da bo dvanajstkrat udaril po zraku, in papeška kočija se brez spremstva, brez pompa ustavi ob vznožju stopnišča pred Trinità.
Papež ob pomoči svojih komornikov izstopi in mirno položi nogo na stopnico kočije. Obred so pripravili s tolikšno spretnostjo, da tedaj, ko Pij IX. stopi na prvo stopnico stopnišča, v vsakem zvoniku, na vsaki uri v Rimu počasi in slovesno zazveni prvi udarec polnoči. Dramatično oglašanje ure se mogočno kakor hozana dviga proti nebu in v svoje veličastne, trepetajoče zvočne valove ovija papeža, ki se počasi vzpenja po stopnišču in blagoslavlja množico, ta pa pada predenj na kolena in mrmra kratke molitve češčenja. V soju zvezd in še mnogo živahnejši svetlobi tisočerih sveč v baziliki, razsvetljeni od vrha do tal, žareči kakor žerjavica in okrašeni kakor za praznik, s široko odprtimi vrati, skozi katera se stiska ljudstvo, željno videti papeža, se nad rdečo, s hermelinom obrobljeno moceto, ki plapola čez snežno belo tuniko, razločno kaže njegova prelepa glava: čisti, kakor na medalji izrisani obrisi potez in umetelna oblika belih las, urejenih kakor na doprsnih kipih iz starodavnega marmorja, ki polnijo Museo degli Anticchi.
Naposled vstopi v baziliko; prečka ladje, se spusti po zlatem stopnišču, ki vodi v kripto, in medtem ko se za njegovim hrbtom straža trudi zadržati pritisk človeškega veletoka, ki se hoče preriniti do balustrade, papež ostane sam v odprtem prostoru, niže od množice. Umetnik po prirojenem čutu, z umerjenim korakom velikih slovesnosti in s smislom za držo, kakršnega ima v tolikšni meri samo on, se Pij IX. približa zibelki, sklene slonokoščene roke, za hip povzdigne oči proti nebu, kakor da bi prikliceval Božjo navzočnost; poklekne, se zatopi vase in tkanina njegovega snežno belega oblačila se razprostre kiparsko in klasično kakor alabastrne gube draperije na Canovovem kipu.
Dete, Bambino, spi golo, rožnato, zleknjeno na zlatorumeni žimnici iz svilnate slame. Po vsej baziliki ni slišati drugega kakor nežno prasketanje sveč in šepet molitve, ki jo papež začenja dvigati k nebu. — Ob prvih besedah Dete oživi s pravljičnim življenjem: kip postane meso. Oči se mu priprejo, drobne pesti se stegujejo proti papežu, kakor bi se v veselem pozdravu stegovale proti ljubečemu dedu. Privzdigne se, sede v slamo in kliče papeža, ki še naprej moli, a se mu zdi, da v kolenih čuti, kako ne počivajo več na blazinah iz škrlatnega žameta, v komolcih pa nekaj, kar jih dviga in odmika od izrezljanega molilnika. Lahkotno in kakor tekoče telo nima več teže; spokojno lebdi v ozračju zlata in svetlobe, stkanem iz žarečih in lesketajočih se delcev, ki se razlivajo iz sveč. — Zibelka je izginila; Dete stoji, visoko, že odraslo v mladeniča; namesto otroške miline mu je zdaj na obrazu brati zamišljenost, na njem se razodeva senca misli. Okoli petnajstletnega Jezusa se začenjajo zbirati desetine otrok, ki prihajajo iz sten kripte, kakor da bi jih te potile iz sebe; drugi Bambini, a grdi, zakrneli, umazani, zaviti v cunje ali goli, z razgaljenimi koščenimi telesi. Najprej desetine; potem stotine; nato tisoči, milijoni, tako nepreštevno gomazenje, tako neskončna vojska, da popokajo stene kripte, zidovi bazilike, zidovi Rima in vsega, kar bi skušalo zadržati širjenje te horde nesrečnežev. Razlije se po brezmejni ravnini in s svojim črvivim vrvenjem obdaja Gesùja, ki se je neopazno spreminjal v odraslega moža: že ima razcepljeno brado in kodraste kostanjeve lase, že je njegov obraz dobil moško resnobnost. In še prihajajo razcapanci razgaljenega mesa, pohabljeni, bolni, sestradani, žalostni, iz vseh smeri obzorja, iz vseh koncev sveta. Jokajo od lakote; trepetajo od mraza; ječijo v zapuščenosti; kažejo svoje rane; prijemajo se za Kristusovo brezšivno oblačilo; hočejo se zateči k njegovim nogam, nasloniti na njegove prsi, oprijeti se njegovih bledih, svetlečih se rok. Smrdijo in njihov ostri zadah bede ovija in duši papeža, ki še vedno moli.
Kristusova postava se za hip skrije; gosta tema se dviga iz zemlje in pada z nebes ter združuje svoje žalne pajčolane. Papeža obide strah: tema ga slepi, v njej pa drhtijo kletve in utripajo ihtljaji. Zabliska se; na griču se pokaže pokončen Križ, na njem pa se beli golo telo Mučenika, razbrazdano z oteklinami od bičev in prepredeno s črno krvjo. Pomodrele ustnice se premaknejo; papež prekine molitev, zmede se, ves se raztopi v češčenju, rad bi stopil iz samega sebe, da bi bolje slišal in pil Božjo besedo; in Križani — s pogledom, ki že motni, kaže proti oceanu bitij, ki spodaj vrvijo, shujšana, prezebla, ječeča, trpeča, trpinčena, ponižana in zapuščena — reče papežu z glasom, ki odmeva urbi et orbi:
— Zanje.
Izvirnik
Bajo el manto de estrellas de una noche espléndida y glacial, Roma se extiende mostrando á trechos la mancha de sombra de sus misteriosos jardines de cipreses y laureles seculares que tantas cosas han visto, y, en islotes más amplios, la clara blancura de sus monumentos, envolviendo, como un sudario, el cadáver de la Historia.
Gente alegre y bulliciosa discurre por la calle. Pocos coches. A pie van los ricos, mezclados con los contadinos, labriegos de la campiña que han acudido á la magna ciudad trayendo cestas de mercancía ó de regalos. Sus trapos pintorescos y de vivo color les distinguen de los burgueses; sus exclamaciones sonoras resuenan en el ambiente claro y frío como cristal. Hormiguean, se empujan, corren: aunque no regresen á sus casas hasta el amanecer--que es cosa segura,--quieren presenciar, en la Basílica de Trinitá dei Monti, la plegaria del Papa ante la cuna de Gesú bambino.
Sí; el Papa en persona--no como hoy su estatua, sino él mismo, en carne y hueso, porque todavía Roma le pertenece--es quien, en presencia de una multitud que palpita de entusiasmo, va á arrodillarse allí, delante de la cuna donde, sobre mullida paja, descansa y sonríe el Niño. Es la noche del 24 de Diciembre: ya la grave campana de Santángelo se prepara á herir doce veces el aire, y la carroza pontifical, sin escolta, sin aparato, se detiene al pie de la escalinata de Trinitá.
El Papa desciende, ayudado por sus Camareros, apoyando con calma el pie en el estribo. Con tal arte se ha preparado la ceremonia, que al sentar la planta Pío IX en el primer escalón, vibra, lenta y solemne, la primer campanada de la media noche, en cada campanario, en cada reloj de Roma. El clamoreo dramático de la hora sube al cielo imponente como un hosanna y envuelve en sus magníficas tembladoras ondas de sonido al Pontífice que poco á poco asciende por la escalinata, bendiciendo, entre la muchedumbre que se prosterna y murmura jaculatorias de adoración. A la luz de las estrellas y á la mucho más viva de los millares de cirios de la Basílica iluminada de alto abajo, hecha un ascua de fuego, adornada como para una fiesta y con las puertas abiertas de par en par, por donde se desliza apretándose el gentío ansioso de contemplar al Pontífice,--se ve, destacándose de la roja muceta orlada de armiño que flota sobre nívea túnica, la cabeza hermosísima del Papa, el puro diseño de medalla de sus facciones, la forma artística de su blanco pelo dispuesto como el de los bustos de rancio mármol que pueblan el Museo degli Anticchi.
Entra por fin en la Basílica; cruza las naves, desciende la escalera dorada que conduce á la cripta, y mientras á sus espaldas la guardia brega para reprimir el empuje del torrente humano que pugna por arrimarse á la balaustrada, en el recinto descubierto, más bajo que la multitud, el Papa queda solo. Artista por instinto; con el andar rítmico de las grandes solemnidades; con un sentimiento de la actitud que sólo él posee en grado tal,--Pío IX se acerca á la cuna, junta las manos de marfil, eleva al cielo un instante los ojos como si invocase la presencia de Dios; se arrodilla, se abisma, y los paños de su cándida vestidura se esparcen esculturales y clásicos cual los plegados de alabastro de un ropaje de Canova.
El Niño, el Bambino, duerme desnudito, color de rosa, reclinado en su rubio colchón de sedeña paja. En toda la Basílica no se escucha más ruido que el chisporroteo suave de los cirios y el murmullo de la oración que el Papa empieza á elevar.--A las primeras palabras, anímase el Niño con vida fantástica: la escultura se hace carne. Sus ojos se entreabren, sus puñitos se tienden hacia el Papa, como se tenderían hacia un abuelo cariñoso, haciendo fiestas. Incorporado y sentado en la paja, llama al Pontífice, que sigue orando, pero que cree percibir en sus rodillas la sensación de que ya no reposan en los cojines de terciopelo carmesí, en sus codos algo que los sube y aparta del esculpido reclinatorio. Ligero y como fluído, su cuerpo no le pesa; flota apaciblemente en una atmósfera de oro y luz, hecha de las partículas de los cirios que se derraman ardientes y centelleantes.--La cuna ha desaparecido; el Niño está de pie, alto, crecido ya, convertido en adolescente; y en vez de la gracia infantil, en su cara se lee la meditación, se descubre la sombra del pensamiento. Alrededor del Jesús de quince años van juntándose, saliendo de las paredes de la cripta, que parece trasudarlos, docenas de chiquillos, otros Bambinos, pero feos, encanijados, sucios, envueltos en andrajos ó desnudos, mostrando la enteca anatomía. Docenas primero; cientos después; luego millares, millones, un hervidero tan incontable, un ejército tan infinito, que estallan las paredes de la cripta, las de la Basílica, las de Roma, las de todo cuanto pretendiese contener la expansión de la horda de miserables. Extiéndese por una llanura sin límites, y su bullir de gusanera rodea al Gesú, que ha ido insensiblemente transformándose en hombre hecho y derecho: ya tiene barba ahorquillada y rizoso cabello castaño, ya su rostro ha adquirido la gravedad viril. Y siguen acudiendo desharrapados y con las carnes al aire, lisiados, enfermos, famélicos, tristes, venidos de todos los puntos del horizonte, de todos los confines de la tierra. Lloran de hambre; tiemblan de frío; gimen de abandono; enseñan sus lacras; se cogen á la vestidura inconsutil de Cristo; se quieren abrigar bajo sus pies, reclinarse en su seno, agarrarse á sus manos pálidas y luminosas. Huelen mal, y su punzante vaho de miseria envuelve y sofoca al Papa, siempre en oración.
La figura de Cristo se oculta un instante; densas tinieblas suben de la tierra y caen del firmamento, reuniendo sus crespones. El Pontífice siente miedo: la oscuridad le ciega, y entre aquella oscuridad vibran maldiciones y palpitan sollozos. Un relámpago brilla; erguida en una colina aparece la Cruz, sobre la cual blanquea el desnudo cuerpo del Mártir, estriado de verdugones por los azotes y veteado de negra sangre. Los labios cárdenos se agitan; el Papa interrumpe la plegaria, se confunde, se deshace en adoración, quiere salir de sí mismo para mejor escuchar y beber la palabra divina; y el Crucificado--señalando con mirada ya turbia hacia el océano de criaturas que bullen allá abajo, escuálidas, transidas, gimientes, dolorosas, maltratadas, ofendidas, en el abandono--dice al Papa, en voz que resuena urbi et orbi:
--Por ellos.