Prevod

V deželi Noto je bilo menda šestdeset mož, ki so pridobivali surovo železo in ga izročali deželnemu upravitelju. Ko je tam služboval upravitelj po imenu Sanefusa, je načelnik teh šestdesetih železarjev nekomu pripovedoval, da je v deželi Sado kraj, kjer zlato kar cveti iz zemlje. Govorica je prišla upravitelju na uho, zato je moža poklical k sebi, ga obdaril in ga prijazno izpraševal. Mož mu je dejal: »V deželi Sado je resnično zlato. Sam sem videl kraj, kjer ga je najti.« Upravitelj ga je vprašal: »Bi torej šel ponj in mi ga prinesel?« »Če me pošljete, pojdem,« je odvrnil mož. »Prav, dal bom pripraviti ladjo,« je rekel upravitelj, mož pa je odgovoril: »Ljudi mi ni treba dajati. Dajte mi le majhen čoln in nekaj živeža, pa se odpravim tja in vam, če se mi posreči, prinesem zlata.« Upravitelj je storil natanko tako, kakor je prosil: ne da bi komu kaj povedal, mu je dal majhen čoln in nekaj hrane. Mož je vzel, kar mu je bilo dano, in odplul v deželo Sado. Minil je kak mesec in upravitelj je na vse skupaj že skoraj pozabil, ko se je mož nenadoma vrnil in ujel njegov pogled. Upravitelj je razumel namig; ni poslal ponj služabnika, temveč mu je sam stopil naproti. Mož mu je skrivaj, iz rokava v rokav, izročil nekaj, zavito v počrnelo krpo. Upravitelj je začutil, kako težko je, si zavitek potisnil v nedrje in se vrnil v hišo. Zatem pa je železar izginil neznano kam. Na vse strani so poizvedovali za njim, vendar o njem ni bilo več sledu in nazadnje so iskanje opustili. Nihče ni vedel, kaj ga je gnalo, da je izginil. Domnevali so, da se je morda zbal, da ga bodo začeli spraševati in poizvedovati, kje leži zlato. Pripoved se je ohranila, da je bilo tistega zlata za kakih tisoč rjōjev. Tako so ljudje iz dežele Noto pripovedovali, da je v deželi Sado zlato.