Prevod

Nekoč je v Indiji živel mož, ki je svojemu sinu izročil petdeset kanov denarja in ga poslal v sosednjo deželo kupit dragocenosti. Ko je sin hodil ob veliki reki, je zagledal človeka v čolnu. Ozrl se je proti njemu in opazil želvo, ki je iz čolna stegovala vrat. Mladenič z denarjem se je ustavil in vprašal: »Čemu imaš to želvo?« Človek mu je odgovoril: »Ubil jo bom in jo porabil za jed.« Ko je mladenič rekel, da bi jo rad kupil, mu je čolnar odvrnil: »Dobil sem jo za nadvse pomembno opravilo, zato je silno draga,« in mu dal vedeti, da je ne namerava prodati. Toda mladenič je sklenil roke in ga tako vztrajno prosil, da je naposled za vseh petdeset kanov odkupil želvo ter jo izpustil. Nato je pomislil: »Denar, s katerim me je oče poslal v sosednjo deželo po dragocenosti, sem porabil za želvo in zdaj nimam ničesar več. Kako se bo šele razjezil!« Vendar mu ni preostalo drugega, kakor da se vrne k očetu. Na poti domov je srečal človeka, ki mu je povedal: »Tisti, ki je tukaj prodal želvo, se je pri spodnjem brodu prevrnil s čolnom in utonil.« Mladenič je to slišal in nadaljeval pot. Ko je prišel domov in je ravno hotel očetu povedati, da je denar porabil za želvo, ga je oče vprašal: »Zakaj pa si mi poslal denar nazaj?« Sin je odgovoril: »Ničesar ti nisem poslal. S tistim denarjem sem kupil želvo in jo izpustil. Prav zato sem prišel, da ti povem, kaj se je zgodilo.« Oče pa je dejal: »Prišlo je pet mož v črnih oblačilih, vsi so si bili podobni, in vsak je prinesel deset kanov. Tukaj je denar.« Pokazal mu ga je in denar je bil še ves moker. Želva, ki jo je mladenič odkupil in izpustil, je namreč videla, kako je denar padel v reko, ga pobrala in poslala očetu, še preden se je sin vrnil domov.