Prevod

Drugi prvaki vseh Ahajcev so ob ladjah vso noč spali, premagani od blagega sna; le Atrejevega sina Agamemnona, pastirja ljudstev, sladki spanec ni objel, saj so mu misli begale po srcu.

Kakor kadar mož lepovolase Here bliska, ko pripravlja silen, neizmeren naliv ali točo ali snežni metež, ko sneg pobeli polja, ali pa kje razpre široko žrelo grenke vojne, tako je Agamemnon v prsih neprenehoma vzdihoval iz dna srca in duša mu je v notranjosti trepetala.

Kadar se je zazrl čez trojansko ravnino, se je čudil množici ognjev, ki so goreli pred Ilionom, zvokom piščali in pastirskih svirali ter vrvenju ljudi. Ko pa je pogledal proti ladjam in ahajski vojski, si je iz glave s koreninami vred pulil pramene las, obračajoč se k Zevsu na višavah, in njegovo ponosno srce je glasno ječalo.

V duši se mu je ta sklep zazdel najboljši: najprej naj gre med vsemi možmi k Nelejevemu sinu Nestorju, da bi z njim zasnoval kak brezhiben načrt, ki bi vsem Danajcem odvrnil nesrečo.

Vstal je in si čez prsi oblekel hiton, na gladke noge si je privezal lepe sandale, nato se je ogrnil s temno rdečkasto kožo leva, velikega in ognjeno rjavega, ki mu je segala do stopal, ter vzel sulico.

Prav tak nemir je obhajal Menelaja; tudi njemu spanec ni sedal na veke, saj se je bal, da bi kaj doletelo Argejce, ki so zaradi njega prek širokega morja prišli v Trojo, odločeni za drzno vojno.

Najprej si je široki hrbet pokril s pisano leopardjo kožo, nato pa dvignil bronasto čelado in si jo poveznil na glavo ter s krepko roko prijel sulico.

Odpravil se je zbudit brata, ki je mogočno vladal vsem Argejcem in ga je ljudstvo častilo kakor boga. Našel ga je, ko si je ob krmi ladje na ramena nadeval lepo bojno opravo; brat se je njegovega prihoda razveselil.

Prvi ga je nagovoril Menelaj, silni v bojnem klicu: »Zakaj se tako oborožuješ, ljubi brat? Nameravaš katerega od tovarišev poslati vohunit k Trojancem? Hudo pa se bojim, da se ti nihče ne bo zavezal za takšno nalogo, da bi šel sam oprezat za sovražnimi možmi skozi božansko noč. Res bi moral imeti silno pogumno srce.«

Vladar Agamemnon mu je odgovoril: »Ti in jaz, od Zevsa gojeni Menelaj, potrebujeva preudaren načrt, ki bo obvaroval in rešil Argejce in ladje, saj se je Zevsova volja obrnila.

Očitno mu bolj ugajajo Hektorjeve daritve. Nikoli še nisem videl niti slišal pripovedovati, da bi en sam mož v enem dnevu storil toliko strahovitih dejanj, kolikor jih je Hektor, Zevsov ljubljenec, prizadejal sinovom Ahajcev, pa je le človek, ne ljubljeni sin boginje ali boga.

Storil je dejanja, za katera pravim, da bodo Argejcem težila srce še dolgo, prav dolgo; toliko gorja je pripravil Ahajcem. Pojdi zdaj, pokliči Ajanta in Idomeneja, hitro steci ob ladjah; jaz pa bom šel k plemenitemu Nestorju in ga spodbudil, naj vstane, če bo hotel priti k častni stražni četi in ji dati navodila.

Njega bodo najbolj ubogali, kajti njegov sin poveljuje stražarjem skupaj z Idomenejevim spremljevalcem Merionom; njima sva to skrb predvsem zaupala.« Menelaj, silni v bojnem klicu, mu je nato odgovoril: »Kako mi torej naročaš in ukazuješ?

Naj ostanem tam pri njiju in čakam, dokler ne prideš, ali naj stečem spet za teboj, ko jima natančno prenesem naročilo?« Kralj mož Agamemnon mu je odvrnil: »Ostani tam, da se ne bi zgrešila, ko bova hodila; skozi tabor namreč vodi mnogo poti.

Kamor boš šel, jih glasno kliči in jim velevej, naj bedijo; vsakega moža pokliči po imenu in očetovem rodu, vsem izkazuj čast in se v srcu ne prevzemaj. Tudi sama se morava truditi; tako nama je pač Zevs že ob rojstvu namenil breme hudega gorja.«

Tako je rekel in brata odposlal z natančnimi navodili; sam pa se je napotil k Nestorju, pastirju ljudstev. Našel ga je ob šotoru in črni ladji, na mehkem ležišču; poleg je ležala pisana bojna oprava, ščit, dve sulici in bleščeča čelada.

Zraven je ležal tudi pisan pas, s katerim se je starec opasoval, kadar se je oboroževal za pogubni boj in vodil vojsko, saj ni popuščal tegobni starosti.

Oprl se je na komolec in dvignil glavo, nagovoril Atrejevega sina ter ga vprašal: »Kdo si, ki sam hodiš po taboru med ladjami skozi temno noč, ko drugi smrtniki spijo? Iščeš koga izmed stražarjev ali tovarišev?

Oglasi se, ne prihajaj k meni molče! Kaj potrebuješ?« Kralj mož Agamemnon mu je nato odgovoril: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, prepoznal boš Atrejevega sina Agamemnona, ki ga je bolj kot vse druge Zevs pahnil v nenehne nadloge, dokler mi bo sapa ostajala v prsih in me bodo nosila kolena.

Tako tavam, ker mi sladki spanec ne seda na oči, temveč me skrbijo vojna in stiske Ahajcev. Strašno se bojim za Danajce in srce mi ni mirno; ves sem izgubljen, srce mi hoče skočiti iz prsi in moji čili udje trepetajo.

Če si pripravljen kaj storiti, saj tudi tebe spanec ne objema, pojdi, stopiva k stražarjem, da vidiva, ali jih nista trud in spanec premagala, da so zaspali in povsem pozabili na stražo.

Sovražni možje taborijo blizu in ne vemo, ali si ne bodo zaželeli boja tudi ponoči.« Gerenijski konjenik Nestor mu je nato odgovoril: »Preslavni Atrejev sin, kralj mož Agamemnon, modri Zevs Hektorju gotovo ne bo izpolnil vseh zamisli, na katere se zdaj nemara zanaša; mislim pa, da ga bodo mučile še hujše skrbi, če Ahil odvrne svoje srce od pogubne jeze.

Z veseljem pojdem s teboj; zbudiva pa še druge, Tidejevega sina, slavnega s sulico, in Odiseja, pa hitrega Ajanta in junaškega Filejevega sina.

Ko bi kdo šel poklicat še ona dva, bogovom podobnega Ajanta in kralja Idomeneja; njune ladje so namreč najbolj oddaljene, prav nič blizu.

Menelaja pa bom, čeprav mi je drag in ga spoštujem, pograjal, četudi se boš jezil name; ne bom zamolčal, da spi, tebi pa je prepustil ves trud.

Zdaj bi moral obiskovati vse prvake in jih prositi za pomoč, saj nas je doletela neznosna stiska.« Kralj mož Agamemnon mu je nato odvrnil: »Starec, kdaj drugič te tudi sam spodbujam, da ga grajaš, saj pogosto odneha in se noče truditi, ne zato, ker bi popuščal lenobi ali zaradi nespameti, temveč ker se ozira name in čaka moje pobude.

Zdaj pa se je zbudil veliko prej kot jaz in prišel k meni. Poslal sem ga poklicat tista, po katerih sprašuješ. A pojdiva; našla jih bova pred vrati med stražarji, saj sem jim naročil, naj se tam zberejo.«

Gerenijski konjenik Nestor mu je nato odgovoril: »Potemtakem mu nobeden od Argejcev ne bo zameril in mu ne bo odrekel poslušnosti, kadar bo koga spodbujal in mu ukazoval.«

Tako je rekel in si čez prsi oblekel hiton, na gladke noge si je privezal lepe sandale, okoli sebe pa si je s sponko pripel škrlaten plašč, dvojno zložen in širok, z gosto kodrasto volno.

Vzel je krepko sulico z ostro bronasto konico in se odpravil med ladje z bronom obdanih Ahajcev. Najprej je Odiseja, po modrosti enakega Zevsu, gerenijski konjenik Nestor prebudil iz sna z glasnim klicem; glas mu je takoj segel do zavesti, stopil je iz šotora in ju nagovoril: »Zakaj tako sama tavata po taboru med ladjami skozi božansko noč? Kakšna tako velika stiska vaju je doletela?«

Gerenijski konjenik Nestor mu je nato odgovoril: »Od Zevsa rojeni Laertov sin, iznajdljivi Odisej, ne jezi se; takšno gorje je pritisnilo na Ahajce.

Pojdi z nama, da zbudimo še koga, ki mu pritiče odločati na svetu, ali naj bežimo ali se bojujemo.« Tako je rekel; preudarni Odisej se je vrnil v šotor, si na ramena nadel pisan ščit in šel za njima.

Odšli so k Tidejevemu sinu Diomedu in ga našli zunaj šotora, z orožjem ob sebi; okrog njega so tovariši spali s ščiti pod glavami, njihove sulice pa so bile pokončno zasajene na spodnjih ostéh in bron se je svetil daleč naokrog kakor blisk očeta Zevsa. Junak sam je spal na razgrnjeni koži goveda s pašnikov, pod glavo pa je imel pogrnjeno bleščečo preprogo.

Gerenijski konjenik Nestor je stopil k njemu in ga zbudil, dregnil ga je z nogo, ga spodbodel in naravnost oštel: »Vstani, Tidejev sin! Zakaj vso noč uživaš sladki spanec?

Ne slišiš, da Trojanci na vzpetini ravnine taborijo blizu ladij in nas loči le še malo prostora?« Tako je rekel; Diomed je naglo planil iz sna in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Neutruden si, starec; nikoli ne odnehaš s trudom.

Mar ni še drugih, mlajših sinov Ahajcev, ki bi lahko zbudili vsakega izmed kraljev, če bi jih povsod obiskali? S teboj res ni mogoče priti do kraja, starec!«

Gerenijski konjenik Nestor mu je nato odvrnil: »Da, prijatelj, vse to si prav povedal. Imam res vrle sinove in tudi mnogo mož, od katerih bi lahko kdo hodil naokrog in jih klical; toda Ahajce je stisnila silno velika stiska.

Zdaj namreč vsem stoji na ostrini britve, ali Ahajce čaka bridka poguba ali življenje. Pojdi zdaj zbudit hitrega Ajanta in Filejevega sina, saj si mlajši, če se ti smilim.«

Tako je rekel; Diomed si je čez ramena ogrnil kožo leva, velikega in ognjeno rjavega, ki mu je segala do stopal, ter vzel sulico. Junak se je odpravil, ju tam zbudil in pripeljal s seboj.

Ko so prišli med zbrane stražarje, poveljnikov straže niso našli spečih, temveč so vsi budni sedeli z orožjem.

Kakor psi nemirno stražijo ovce v ogradi, ko zaslišijo neustrašno zver, ki skozi gozd hodi po gorah, in se okoli nje dvigne silen hrup ljudi in psov, tako da jim spanec povsem izgine, tako je tudi njim sladki spanec izginil z vek, ko so stražili v tej zli noči; nenehoma so se namreč obračali proti ravnini, da bi slišali, kdaj prihajajo Trojanci.

Starec se jih je razveselil, ko jih je videl, in jih opogumil; nagovoril jih je s krilatimi besedami: »Tako stražite še naprej, dragi otroci! Naj nikogar spanec ne premaga, da ne postanemo sovražnikom v veselje.«

Tako je rekel in pohitel čez jarek; za njim so šli argejski kralji, ki so bili poklicani na posvet. Z njimi sta šla še Merion in Nestorjev svetli sin, saj so ju sami povabili, naj sodelujeta pri posvetu.

Ko so prečkali izkopani jarek, so sedli na čistem kraju, kjer je ostal prostor brez trupel padlih; od tam se je silni Hektor obrnil nazaj, ko je pobijal Argejce in ga je nazadnje zagrnila noč.

Tam so sedeli in si izmenjavali besede; govor je začel gerenijski konjenik Nestor: »Prijatelji, ali bi se našel mož, ki bi zaupal svojemu drznemu srcu in odšel med ponosne Trojance, da bi morda ujel koga od sovražnikov na robu tabora ali med Trojanci slišal kako govorico, kaj snujejo med seboj: ali nameravajo ostati tukaj pri ladjah, daleč od mesta, ali pa se bodo vrnili v mesto, zdaj ko so premagali Ahajce?

Če bi vse to izvedel in se spet vrnil k nam nepoškodovan, bi bila njegova slava pod nebom velika med vsemi ljudmi, dobil pa bi tudi lepo darilo. Vsi prvaki, ki poveljujejo ladjam, prav vsak izmed njih mu bo dal črno ovco, samico z jagnjetom pri sesku; nobeno darilo se s tem ne more meriti, pa tudi na gostijah in slavjih bo vedno navzoč.«

Tako je rekel, vsi pa so molče obsedeli. Nato je med njimi spregovoril Diomed, silni v bojnem klicu: »Nestor, srce in ponosna duša me ženeta, da se prikradem v tabor sovražnih mož, Trojancev, ki so tu blizu. Če bi šel z menoj še kdo, pa bi mi bilo laže in imel bi več poguma.

Kadar gresta dva skupaj, eden pred drugim opazi, kako si lahko pomagata; če je človek sam, pa četudi kaj opazi, je njegova misel počasnejša in njegova presoja šibkejša.«

Tako je rekel in mnogi so hoteli z Diomedom. Hotela sta oba Ajanta, Aresova služabnika, hotel je Merion, še posebej si je želel Nestorjev sin, hotel je Atrejev sin Menelaj, slaven s sulico, pa tudi vztrajni Odisej se je hotel prikrasti v množico Trojancev, saj mu je srce vselej narekovalo drznost.

Med njimi je spregovoril tudi kralj mož Agamemnon: »Tidejev sin Diomed, ki si mi pri srcu, za tovariša si izberi, kogar želiš, najboljšega izmed teh, ki se ponujajo, saj jih je mnogo pripravljenih.

Nikar pa iz obzirnosti ne pusti boljšega doma in si ne vzemi slabšega spremljevalca, ker bi popustil spoštovanju do njegovega rodu, tudi če je bolj kraljevskega porekla.«

Tako je rekel, saj se je bal za svetlolasega Menelaja. Diomed, silni v bojnem klicu, jim je nato spet dejal: »Če mi res naročate, naj si sam izberem tovariša, kako bi mogel pozabiti na plemenitega Odiseja, čigar srce je nadvse voljno in duša pogumna v vseh naporih, ljubi pa ga tudi Palada Atena?

Če bi me spremljal on, bi se oba vrnila celo iz plamenečega ognja, saj se odlično znajde.« Potrpežljivi plemeniti Odisej mu je nato odgovoril: »Tidejev sin, nikar me preveč ne hvali in ne grajaj, saj govoriš med Argejci, ki vse to že vedo.

A pojdiva, kajti noč se že izteka in zarja je blizu; zvezde so se pomaknile dalje in preteklo je že več noči kakor dve tretjini, le še tretji del je ostal.«

Ko sta tako spregovorila, sta si nadela strašno bojno opravo. Tidejevemu sinu je bojeviti Trasimed dal dvorezen meč, saj je svojega pustil pri ladji, in ščit; na glavo pa mu je posadil čelado iz bikove kože, brez grebena in brez perjanice, ki ji pravijo katajtiks in varuje glave krepkih mladeničev.

Merion je Odiseju dal lok in tul ter meč, na glavo pa mu je posadil čelado, izdelano iz usnja; znotraj je bila z mnogimi jermeni čvrsto napeta, zunaj pa so bili beli čekani divjega merjasca gosto razvrščeni na obeh straneh, lepo in vešče, v sredini pa je bila vstavljena klobučevina.

Nekoč jo je Avtolik iz Eleona ukradel Amintorju, Ormenovemu sinu, ko je vlomil v njegovo trdno hišo, in jo v Skandeji dal Amfidamantu s Kitere. Amfidamant jo je dal Molu kot gostinsko darilo, ta pa svojemu sinu Merionu, da bi jo nosil. Zdaj je, poveznjena nanjo, varovala Odisejevo glavo.

Ko sta si torej nadela strašno bojno opravo, sta odšla in tam pustila vse prvake. Blizu poti jima je na desni strani poslala čapljo Palada Atena; z očmi je nista videla skozi temno noč, slišala pa sta njen krik.

Odisej se je ptice razveselil in molil k Ateni: »Usliši me, hči Zevsa, ki nosi egido, ti, ki mi vedno stojiš ob strani v vseh naporih in nikoli ne pozabiš name, kamorkoli se podam. Zdaj mi bodi še posebej naklonjena, Atena, in nama daj, da se z veliko slavo vrneva k ladjam, potem ko storiva veliko dejanje, ki bo Trojancem težilo srce.«

Za njim je molil Diomed, silni v bojnem klicu: »Usliši zdaj še mene, Zevsova hči, neutrudljiva! Spremljaj me, kakor si spremljala mojega plemenitega očeta Tideja v Tebe, ko je šel kot poslanec pred Ahajci.

Ob Asopu je pustil z bronom obdane Ahajce, sam pa je Kadmejcem nesel spravljivo sporočilo tja; a ko se je vračal, je izvršil strahovita dejanja s teboj, božanska boginja, ki si mu voljno stala ob strani.

Tako tudi zdaj voljno stoj ob meni in me varuj. Jaz pa ti bom žrtvoval mlado telico širokega čela, še neukročeno, ki je noben človek še ni vpregel v jarem; to ti bom žrtvoval, potem ko ji rogove prevlečem z zlatom.«

Tako sta molila in Palada Atena ju je slišala. Ko sta opravila molitev k hčeri velikega Zevsa, sta se kakor dva leva odpravila skozi črno noč, med pokolom in trupli, skozi orožje in temno kri.

Tudi Hektor ponosnim Trojancem ni pustil spati, temveč je sklical vse prvake, kolikor jih je bilo vodnikov in vladarjev Trojancev. Ko jih je zbral, je pripravil premišljen posvet: »Kdo bi mi obljubil, da bo opravil to nalogo za veliko darilo? Zanesljivo bo dobil plačilo.

Dal mu bom voz in dva konja visokih vratov, najboljša, kar jih je pri hitrih ahajskih ladjah, tistemu, ki bi si upal in si tako pridobil slavo, da se približa brzoplovnim ladjam in izve, ali so hitre ladje zastražene kakor prej, ali pa že, premagani od naših rok, med seboj snujejo beg in nočejo več stražiti ponoči, izčrpani od strašnega napora.«

Tako je rekel, vsi pa so molče obsedeli. Med Trojanci je bil neki Dolon, sin Evmeda, plemenitega glasnika, bogat z zlatom in bronom. Bil je sicer grdega videza, a hiter v nogah; med petimi sestrami je bil edini sin.

Ta je tedaj Trojancem in Hektorju dejal: »Hektor, srce in ponosna duša me ženeta, da se približam brzoplovnim ladjam in vse raziščem.

A dvigni mi žezlo in mi prisezi, da mi boš dal konje in z bronom okrašeni voz, ki vozijo brezgrajnega Pelejevega sina. Jaz pa ti ne bom nekoristen oglednik in te ne bom razočaral, saj bom šel skozi ves tabor, dokler ne pridem do Agamemnonove ladje, kjer se najbrž prvaki posvetujejo, ali naj bežijo ali se bojujejo.«

Tako je rekel; Hektor je vzel žezlo v roke in mu prisegel: »Naj mi bo zdaj priča sam Zevs, gromoviti Herin mož, da teh konj ne bo vozil noben drug Trojanec, temveč boš, pravim, ti vselej sijal v njihovi slavi.«

Tako je rekel in prisegel prazno prisego, Dolona pa razvnel. Ta si je nemudoma vrgel na ramena ukrivljeni lok, čez obleko ogrnil kožo sivega volka, na glavo posadil čepico iz kunje kože, vzel ostro kopje in se iz tabora odpravil proti ladjam; ni pa mu bilo namenjeno, da bi se od ladij vrnil in Hektorju prinesel poročilo.

Ko je zapustil množico konj in mož, je vneto krenil po poti; ko se je približeval, ga je opazil od Zevsa rojeni Odisej in rekel Diomedu: »Diomed, neki mož prihaja iz tabora; ne vem, ali gre vohunit k našim ladjam ali oplenit katerega izmed padlih mrličev.

Pustiva ga najprej, da gre mimo naju po ravnini še malo naprej; potem planiva nanj in ga zgrabiva na hitro. Če pa naju prehiti z nogami, ga ves čas odrivaj od tabora proti ladjam in se s sulico zaganjaj vanj, da ne uide proti mestu.«

Ko sta se tako dogovorila, sta se zunaj poti med trupli ulegla; on pa je nič hudega sluteč hitro stekel mimo. Ko je bil oddaljen toliko, kolikor znaša brazda, ki jo zorjejo mule — te namreč prekosijo vole, kadar vlečejo čvrsti plug skozi globoko ledino —, sta stekla za njim; on pa se je ustavil, ko je zaslišal topot.

V srcu je namreč upal, da so to tovariši, ki prihajajo od Trojancev, da bi ga po Hektorjevem naročilu poklicali nazaj. Ko pa sta bila le še za lučaj sulice daleč ali celo bliže, je spoznal sovražna moža in naglo pognal noge v beg; onadva pa sta se takoj zapodila za njim.

Kakor dva ostrozoba psa, vajena lova, brez predaha ženeta srno ali zajca skozi gozdnati kraj, žival pa cvileč beži pred njima, tako sta ga Tidejev sin in Odisej, rušilec mest, odrezala od vojske in ga neprenehoma zasledovala.

Ko se je na begu proti ladjam že skoraj približal stražarjem, je Atena vdihnila moč Tidejevemu sinu, da ga ne bi kateri od z bronom obdanih Ahajcev prehitel z udarcem in se s tem pohvalil, sam pa bi prišel drugi.

Silni Diomed se je s sulico zagnal naprej in zaklical: »Stoj, sicer te dosežem s sulico! Pravim ti, da ne boš dolgo ubežal strmi pogubi iz moje roke!«

Rekel je in vrgel sulico, a moža je nalašč zgrešil; konica gladko otesane sulice mu je šinila čez desno ramo in se zapičila v zemljo. Dolon se je ustavil, ves prestrašen in jecljajoč; zobje so mu v ustih šklepetali, od strahu je prebledel. Onadva sta ga sopihajoč dohitela in ga prijela za roke; on pa je v solzah dejal: »Pustita me živega, odkupil se bom! Doma imam bron, zlato in železo, obdelano z velikim trudom; oče vama bo od tega dal neizmerno odkupnino, če izve, da sem živ pri ahajskih ladjah.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Pogum, naj ti smrt ne teži misli! A povej mi to in mi vse natančno razloži: zakaj tako sam prihajaš iz tabora proti ladjam skozi temno noč, ko drugi smrtniki spijo?

Greš oplenit katerega izmed padlih mrličev? Ali te je Hektor poslal, da vse raziščeš pri naših votlih ladjah? Ali te je gnalo lastno srce?« Dolon mu je odgovoril, udje pa so mu trepetali: »Hektor me je z mnogimi slepili zavedel v nespamet, ko mi je obljubil, da mi bo dal enokopitne konje slavnega Pelejevega sina in njegov z bronom okrašeni voz. Velel mi je, naj grem skozi naglo, črno noč, se približam sovražnim možem in izvem, ali so hitre ladje zastražene kakor prej, ali pa že, premagani od naših rok, med seboj snujejo beg in nočejo več stražiti ponoči, izčrpani od strašnega napora.«

Preudarni Odisej se je nasmehnil in mu dejal: »Res si je tvoje srce zaželelo velikih darov, konj bojevitega Ajakovega vnuka! Te pa je smrtnim ljudem težko ukrotiti in voziti, razen Ahilu, ki ga je rodila nesmrtna mati.

A povej mi to in mi vse natančno razloži: kje si pustil Hektorja, pastirja ljudstev, ko si krenil sem? Kje leži njegova bojna oprava in kje so njegovi konji?

Kako pa so razporejene straže in ležišča drugih Trojancev? Kaj snujejo med seboj? Ali nameravajo ostati tukaj pri ladjah, daleč od mesta, ali pa se bodo vrnili v mesto, zdaj ko so premagali Ahajce?«

Dolon, Evmedov sin, mu je nato odgovoril: »Vse to ti bom povsem natančno povedal. Hektor se z vsemi, ki so njegovi svetovalci, posvetuje ob gomili plemenitega Ila, stran od vrveža. Kar pa zadeva straže, po katerih sprašuješ, junak, nobena posebej določena četa ne varuje in ne straži vojske.

Ob vseh trojanskih ognjiščih, kjer jim to narekuje nuja, bedijo in drug drugemu naročajo, naj stražijo; zavezniki, poklicani iz mnogih dežel, pa spijo, saj stražo prepuščajo Trojancem. Njihovi otroci in žene namreč niso tukaj blizu.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Kako torej spijo: pomešani med Trojance, krotilce konj, ali ločeno? Razloži mi, da bom vedel.«

Dolon, Evmedov sin, mu je nato odgovoril: »Tudi to ti bom povsem natančno povedal. Proti morju so Karijci in Pajonci z ukrivljenimi loki, pa Lelegi, Kavkoni in plemeniti Pelazgi; proti Timbri so se utaborili Likijci in ponosni Mizijci, pa Frigijci, ki se bojujejo s konji, in Majonci, oboroženi za boj na konjih.

Toda zakaj me o vsem tem tako podrobno sprašujeta? Če se res hočeta prikrasti v trojansko množico, so tukaj Tračani, ki so pravkar prišli, ločeno, najbolj na robu. Med njimi je kralj Res, Ejonov sin.

Njegovi konji so najlepši in največji, kar sem jih videl; bolj beli so od snega in tečejo kakor veter. Njegov voz je lepo okrašen z zlatom in srebrom, prišel pa je z velikansko zlato bojno opravo, čudovito na pogled; takšne sploh ne pritiče nositi smrtnim možem, temveč nesmrtnim bogovom.

Zdaj pa me odpeljita k brzoplovnim ladjam ali me zvežita in pustita tukaj v neizprosnih vezeh, dokler se ne vrneta in ne preverita, ali sem vama povedal po resnici ali ne.«

Silni Diomed ga je mračno pogledal in mu dejal: »Dolon, nikar ne goji upanja, da boš ušel, četudi si nama povedal koristne reči, zdaj ko si prišel v najine roke.

Če te namreč zdaj odveževa ali izpustiva, boš tudi pozneje prišel k hitrim ahajskim ladjam, bodisi vohunit bodisi se odkrito bojevat. Če pa te moje roke premagajo in izgubiš življenje, ne boš nikoli več nadloga Argejcem.«

Tako je rekel; Dolon ga je s krepko roko hotel prijeti za brado in ga prositi, on pa je planil z mečem in ga udaril sredi vratu ter mu presekal obe kiti. Še je govoril, ko se je njegova glava že pomešala s prahom.

Z glave sta mu snela čepico iz kunje kože ter vzela volčjo kožo, nazaj ukrivljeni lok in dolgo sulico. Plemeniti Odisej je vse to Ateni, delivki plena, z roko dvignil visoko in v molitvi dejal: »Veseli se teh darov, boginja! Tebe bomo namreč prvo na Olimpu med vsemi nesmrtnimi obdarili. A zdaj naju spet popelji h konjem in ležiščem tračanskih mož.«

Tako je rekel, plen dvignil visoko od sebe in ga položil na tamarisko; zraven je postavil razločno znamenje, tako da je zbral trstike in bujne tamariskove veje, da ga ne bi zgrešila, ko se bosta vračala skozi naglo, črno noč.

Onadva pa sta šla naprej med orožjem in črno krvjo in kmalu prispela do oddelka traških mož. Ti so spali, izčrpani od napora; njihovo lepo orožje je ležalo ob njih na tleh, skrbno razvrščeno v tri vrste, ob vsakem možu pa je stal par konj.

Rezos je spal na sredi, ob njem pa so bili hitri konji z jermeni privezani na zadnji rob voza. Odisej ga je prvi zagledal in pokazal Diomedu: »To je mož, Diomed, in to so konji, o katerih nama je pripovedoval Dolon, ki sva ga ubila.

Daj, pokaži zdaj svojo silno moč! Ni ti treba z orožjem v rokah stati brez dela, temveč odveži konje; ali pa ti pobij može, za konje pa bom poskrbel jaz.«

Tako je rekel in sivooka Atena je Diomedu vdihnila bojni zagon. Moril je na vse strani; grozno stokanje se je dvigalo med možmi, ki jih je sekal z mečem, zemlja pa je rdečela od krvi.

Kakor lev, ki pride nad čredo brez pastirja in z zlim namenom plane med koze ali ovce, tako se je Tidejev sin zaganjal med traške može, dokler jih ni pobil dvanajst. Preudarni Odisej pa je vsakega, h kateremu je stopil Tidejev sin in ga udaril z mečem, od zadaj prijel za nogo in ga odvlekel proč. V srcu je namreč mislil na to, da bi konji z lepimi grivami zlahka prišli mimo in se ne bi prestrašili, ko bi stopali po mrtvecih, saj jih še niso bili vajeni.

Ko pa je Tidejev sin prišel do kralja, je še njemu, trinajstemu, vzel sladko življenje, medtem ko je ta sopel; tisto noč mu je namreč nad glavo po Ateninem naklepu kakor zla mora stal potomec Ojneja.

Medtem je vztrajni Odisej odvezoval enokopitne konje, jih z jermeni spenjal skupaj in jih gnal iz množice, udarjajoč jih z lokom, saj se ni domislil, da bi z okrašenega voza vzel v roke bleščeči bič. Nato je zažvižgal, da bi dal znamenje plemenitemu Diomedu.

Ta pa je še stal in premišljal, kaj bi bilo najdrznejše dejanje: ali naj zgrabi voz, na katerem je ležalo krasno orožje, in ga odvleče za oje ali dvigne ter odnese, ali pa naj vzame življenje še več traškim možem.

Medtem ko je to preudarjal v srcu, je Atena stopila k njemu in nagovorila plemenitega Diomeda: »Misli zdaj na vrnitev, sin pogumnega Tideja, k votlim ladjam, da se ne boš vračal kot preganjan begunec; utegnil bi namreč kak drug bog prebuditi Trojance.«

Tako je rekla in on je razumel glas boginje, ki mu je govorila. Brž je skočil na konja, Odisej pa ju je udaril z lokom; poletela sta proti hitrim ladjam Ahajcev.

A Apolon s srebrnim lokom ni bedel zaman: ko je zagledal Ateno, kako spremlja Tidejevega sina, se je, jezen nanjo, spustil med številno množico Trojancev in prebudil Hipokoonta, svetovalca Tračanov, plemenitega Rezosovega bratranca. Ta je planil iz spanja in ko je zagledal prazen prostor, kjer so prej stali hitri konji, ter može, ki so se zvijali v strašnih smrtnih mukah, je glasno zastokal in po imenu zaklical dragega tovariša.

Med Trojanci sta se dvignila vpitje in nepopisen hrup, ko so vsi hkrati hiteli tja; z grozo so gledali strašna dejanja, ki sta jih izvršila moža, preden sta odšla k votlim ladjam.

Ko pa sta prišla tja, kjer sta ubila Hektorjevega vohuna, je Zevsu ljubi Odisej ustavil hitra konja, Tidejev sin pa je skočil na tla in krvavi plen položil Odiseju v roke, nato pa spet zajahal. Z bičem je pognal konja in ta sta rade volje poletela proti votlim ladjam, saj ju je tja vleklo srce.

Nestor je prvi zaslišal topot in spregovoril: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev, ali se bom zlagal ali povedal resnico? Srce me sili, da spregovorim. V ušesih mi odmeva topot hitronogih konj.

Ko bi le Odisej in mogočni Diomed tako kmalu prignala enokopitne konje od Trojancev! A v srcu me je silno strah, da se najboljšima med Argejci ni kaj zgodilo sredi trojanskega bojnega vrveža.«

Še ni do konca izgovoril besed, ko sta že prišla. Sestopila sta na tla, drugi pa so ju veseli pozdravljali s stiskom desnice in prijaznimi besedami. Prvi ju je vprašal gerenijski konjenik Nestor: »Povej mi, slavljeni Odisej, velika slava Ahajcev, kako sta dobila ta konja, ko sta prodrla med množico Trojancev? Ali vama ju je podaril kak bog, ki vaju je srečal?

Čudovito sta podobna sončnim žarkom. Nenehno se spopadam s Trojanci in nikakor ne pravim, da ostajam pri ladjah, četudi sem že star bojevnik; vendar takšnih konj še nisem videl niti opazil.

Zato mislim, da vama ju je podaril kak bog, ki vaju je srečal, saj vaju oba ljubita Zevs, zbiralec oblakov, in sivooka Atena, hči Zevsa, ki nosi egido.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, bog bi nama, če bi hotel, zlahka podaril še boljše konje, saj so bogovi mnogo mogočnejši od nas.

Ta konja, starec, po katerih sprašuješ, sta pravkar prišla iz Trakije; njunega gospodarja je hrabri Diomed ubil in ob njem še dvanajst tovarišev, samih odličnih mož.

Kot trinajstega sva blizu ladij ujela vohuna, ki so ga poslali izvidovat našo vojsko Hektor in drugi ponosni Trojanci.«

Tako je rekel in z veselim smehom pognal enokopitna konja čez jarek; drugi Ahajci so radostno šli z njima. Ko so prispeli do dobro postavljene koče Tidejevega sina, so konja s skrbno izrezanimi jermeni privezali ob konjske jasli, kjer so že stali Diomedovi hitronogi konji in jedli sladko pšenico. Odisej pa je na krmo ladje položil Dolonov krvavi plen, da bi ga pripravili kot sveti dar Ateni.

Sama sta stopila v morje in si spirala obilni znoj z goleni, vratu in stegen. Ko jima je morski val spral obilni znoj s kože in jima osvežil srce, sta stopila v gladko izdelani kadi in se okopala.

Ko sta se umila in si kožo namazala z oljem, sta sedla k večerji; iz polnega mešalnega vrča sta zajemala sladko vino in ga izlivala v dar Ateni.