Odposlanstvo k Ahilu

Besedilo

Odposlanstvo k Ahilu

Tako so Trojanci držali straže; Ahajce pa je obšla neznanska panika, družica ledenega strahu, in vse njihove prvake je zadela neznosna žalost.

Kakor dva vetrova razburkata morje, polno rib, Boreas in Zefir, ki pihata iz Trakije, ko nenadoma privršita: črni valovi se hkrati vzpenjajo v grebene in mečejo kupe alg na obalo — tako se je trgalo srce v prsih Ahajcev.

Atrid, ki mu je silna žalost zadela srce, je hodil naokrog in glasnim glasnikom veleval, naj vsakega moža po imenu pokličejo na zbor, vendar brez kričanja; sam pa se je trudil med prvimi.

Potrti so posedli na zboru; Agamemnon pa je vstal in točil solze kakor izvir temne vode, ki po strmi skali izliva svoj mračni tok. Globoko vzdihujoč je takole nagovoril Argejce: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev! Zevs, Kronosov sin, me je zapletel v hudo slepoto, neusmiljeni bog, ki mi je nekoč obljubil in s prikimavanjem potrdil, da se vrnem domov, ko porušim dobro utrjeni Ilion; zdaj pa si je zamislil zlobno prevaro in mi veleva, naj se osramočen vrnem v Argos, potem ko sem pogubil toliko vojakov.

Tako je, kot kaže, po volji vsemogočnemu Zevsu, ki je že mnogim mestom podrl vrhove in jih bo še rušil; njegova moč je namreč največja. A zdaj poslušajmo vsi, kar vam bom rekel: z ladjami zbežimo v ljubo domačo deželo, saj Troje s širokimi ulicami ne bomo več zavzeli.«

Tako je dejal in vsi so obmolknili. Dolgo so molče sedeli potrti sinovi Ahajcev; naposled pa je spregovoril Diomed, silen v bojnem kriku: »Atrid, najprej bom nasprotoval tvoji nespametni besedi, kakor je na zboru dovoljeno, kralj; ti pa se nikar ne jezi.

Prvi si med Danajci sramotil moj pogum, češ da sem nebojevit in strahopeten; vse to vedo tako mladi kakor stari med Argejci. Tebi pa je sin zvijačnega Kronosa dal le polovico darov: s žezlom ti je podelil čast nad vsemi, poguma pa ti ni dal, čeprav je v njem največja moč.

Nesrečnež, ali res misliš, da so sinovi Ahajcev tako nebojeviti in strahopetni, kakor govoriš? Če te samega srce žene, da bi se vrnil, pojdi! Pot ti je prosta in ob morju ti stojijo ladje, tiste številne, ki so te spremljale iz Miken.

A drugi dolgolasi Ahajci bodo ostali, dokler ne porušimo Troje. Če pa hočejo tudi oni, naj z ladjami zbežijo v ljubo domačo deželo; midva, jaz in Stenel, pa se bova bojevala, dokler ne doseževa konca Iliona, saj sva prišla z božjo pomočjo.«

Tako je dejal in vsi sinovi Ahajcev so zavriskali, navdušeni nad besedami Diomeda, krotitelja konj. Nato je vstal konjenik Nestor in jim spregovoril: »Tidejev sin, v boju si nadvse silen in v svetu si najboljši med vsemi vrstniki.

Noben Ahajec ne bo grajal tvojih besed niti jim ugovarjal; vendar svoje misli še nisi pripeljal do konca. Res si še mlad in po letih bi lahko bil moj najmlajši sin; pa vendar modro govoriš kraljem Argejcev, saj si povedal, kar je prav.

Zdaj pa naj jaz, ki se lahko ponašam, da sem starejši od tebe, povem do konca in vse razložim; nihče ne bo zaničeval moje besede, niti mogočni Agamemnon.

Brez rodu, brez zakona in brez ognjišča je tisti, ki si želi grozljive vojne med rojaki. Zdaj pa se uklonimo črni noči in pripravimo večerjo; stražarji naj se vsi razporedijo ob izkopanem jarku zunaj obzidja.

To naročam mladim; nato pa, Atrid, ti prevzemi vodstvo, saj si najvišji kralj. Pripravi gostijo starešinam; to ti pristoji in ni nevredno tebe.

Tvoje koče so polne vina, ki ga ahajske ladje vsak dan vozijo iz Trakije čez široko morje. Vse imaš za gostoljuben sprejem in mnogim vladaš.

Ko se jih zbere veliko, poslušaj tistega, ki bo predlagal najboljši načrt. Vsem Ahajcem je silno potreben dober in premišljen nasvet, saj sovražniki blizu ladij kurijo številne ognje. Kdo bi se mogel tega veseliti?

Ta noč bo vojsko bodisi pogubila bodisi rešila.« Tako je dejal, oni pa so ga pozorno poslušali in ubogali. Stražarji so z orožjem odhiteli ven pod vodstvom Nestorjevega sina Trazimeda, pastirja ljudstev, ter Askalafa in Jalmena, Aresovih sinov, pa Meriona, Afareja in Dejpira ter plemenitega Likomeda, Kreontovega sina.

Sedem je bilo poveljnikov straž in z vsakim je šlo sto mladeničev z dolgimi sulicami v rokah. Prišli so in posedli med jarkom in obzidjem; tam so zakurili ogenj in si vsak pripravili večerjo.

Atrid pa je zbrane ahajske starešine povedel v svojo kočo in jim postavil obilno gostijo. Segli so po pripravljenih jedeh, ki so ležale pred njimi.

Ko pa so potešili željo po pijači in jedi, je prvi začel snovati načrt starec Nestor, čigar nasvet se je že prej izkazoval za najboljšega. Z dobrimi nameni jim je spregovoril in dejal: »Preslavni Atrid, Agamemnon, vladar mož, pri tebi bom končal in s teboj začel, ker si vladar mnogih ljudstev in ti je Zevs izročil žezlo in zakone, da bi skrbel zanje.

Zato moraš bolj kot drugi govoriti in poslušati, pa tudi uresničiti nasvet drugega, kadar ga srce nagne, da pove kaj dobrega; od tebe bo odvisno, kar se bo začelo.

Jaz pa bom povedal, kar se mi zdi najboljše. Nihče si ne bo zamislil boljšega načrta od tega, ki ga imam v mislih že dolgo in še zdaj, vse od takrat, ko si, božanski kralj, dekle Brizejdo odpeljal iz koče jeznega Ahila — nikakor ne po naši volji; sam sem te z mnogimi besedami odvračal. Ti pa si popustil svojemu ponosnemu srcu in osramotil najodličnejšega moža, ki ga častijo celo nesmrtni, saj si mu vzel častni dar in ga obdržal. A tudi zdaj še premislimo, kako bi ga pomirili in pridobili s prijetnimi darovi in blagimi besedami.«

Nato mu je odgovoril Agamemnon, vladar mož: »Starec, prav nič lažnega nisi povedal o mojih zablodah. Zablodil sem in tega tudi sam ne tajim. Mnogih vojakov je vreden mož, ki ga Zevs iz srca ljubi, kakor je zdaj počastil njega in porazil ahajsko vojsko.

A ker sem zablodil in poslušal svoje pogubne misli, bi se rad spet spravil z njim in dal neizmerno odškodnino. Pred vami vsemi bom naštel sijajne darove: sedem trinožnikov, ki jih še ni ožgal ogenj, deset talentov zlata, dvajset bleščečih kotlov in dvanajst konj, močnih zmagovalcev, ki so si s hitrimi nogami priborili nagrade.

Ne bi bil brez imetja mož, ki bi mu pripadlo toliko, niti bi mu manjkalo dragocenega zlata, kolikor so mi ga kot nagrade prinesli enokopitni konji. Dal mu bom tudi sedem žensk, veščih brezhibnega dela, z Lezbosa; izbral sem si jih, ko je sam zavzel dobro zgrajeni Lezbos, in z lepoto so prekašale vse druge ženske.

Te mu bom dal, z njimi pa bo tista, ki sem mu jo tedaj vzel, Brizejeva hči. In izrekel bom veliko prisego, da nikoli nisem stopil v njeno posteljo niti se združil z njo, kakor je običaj med ljudmi, med moškimi in ženskami.

Vse to bo takoj dobil. Če pa nam bogovi naklonijo, da opustošimo veliko Priamovo mesto, naj si naloži polno ladjo zlata in brona, ko pride tja in bomo Ahajci delili plen; sam naj si izbere še dvajset trojanskih žensk, najlepših za argejsko Heleno.

Če pa se vrnemo v ahajski Argos, rodovitno deželo, naj postane moj zet; častil ga bom kakor Oresta, svojega pozno rojenega sina, ki odrašča v velikem blagostanju.

Tri hčere imam v trdno zgrajenem dvorcu: Hrizotemido, Laodiko in Ifianaso. Katero hoče, naj si brez ženitvenih darov odpelje za ljubo ženo v Pelejev dom; jaz pa ji bom dal za doto silno veliko, več, kot je še kdo dal svoji hčeri. Dal mu bom tudi sedem dobro naseljenih mest: Kardamilo, Enopo in travnato Hiro, svete Fere in Antejo z bujnimi livadami, lepo Ajpejo in Pedas, bogat z vinogradi.

Vsa so blizu morja, na meji peščenega Pilosa. V njih živijo možje z mnogimi ovcami in govedom, ki ga bodo z darovi častili kakor boga in pod njegovim žezlom plačevali bogate dajatve.

Vse to bi mu izpolnil, če bi opustil jezo. Naj se ukloni! Le Had je neizprosen in neukrotljiv, zato je smrtnikom najbolj osovražen med vsemi bogovi. In naj se mi podredi, saj sem višji kralj in se lahko ponašam, da sem starejši po rodu.«

Nato mu je odgovoril gerenijski konjenik Nestor: »Preslavni Atrid, Agamemnon, vladar mož, darov, ki jih ponujaš vladarju Ahilu, ni več mogoče grajati. Zdaj pa spodbudimo izbrane može, da čim prej odidejo v kočo Pelejevega sina Ahila.

Naj jih jaz izberem, oni pa naj ubogajo. Najprej naj jih vodi Fojnik, ljub Zevsu, za njim pa veliki Ajant in plemeniti Odisej. Od glasnikov naj ju spremljata Odij in Evribat.

Prinesite vode za roke in ukažite sveto tišino, da bomo molili k Zevsu, Kronosovemu sinu, če se nas bo morda usmilil.« Tako je dejal in njegove besede so bile vsem po volji.

Glasniki so jim nemudoma polili vodo po rokah, mladeniči pa so do roba napolnili mešalne vrče s pijačo in jo razdelili vsem, potem ko so nalili prve kaplje za daritev. Ko so izlili pitno daritev in popili, kolikor jim je srce želelo, so odšli iz koče Agamemnona, Atrejevega sina.

Gerenijski konjenik Nestor jim je dajal mnoga navodila, se oziral k vsakemu posebej, zlasti k Odiseju, naj poskusijo prepričati brezgrajnega Pelejevega sina.

Oba sta stopala ob obali glasno šumečega morja in vztrajno molila k bogu, ki objema in stresa zemljo, naj zlahka omehčata ponosno srce Aj akovega vnuka. Prispela sta h kočam in ladjam Mirmidoncev in ga našla, kako si razveseljuje srce z jasno zvenečo formingo, lepo izdelano in okrašeno, s srebrno prečko. Vzel jo je iz plena, ko je razrušil Eetionovo mesto; z njo si je zdaj krajšal čas in pel o slavnih junaških dejanjih.

Nasproti mu je sedel le Patroklos, molče, in čakal, da bo Ajakov vnuk nehal peti. Oba sta stopila naprej, vodil ju je plemeniti Odisej, in obstala pred njim. Ahil je presenečen skočil pokonci, s formingo vred zapustil sedež, na katerem je sedel.

Tudi Patroklos je vstal, ko je zagledal moža. Hitronogi Ahil ju je pozdravil in dejal: »Pozdravljena! Draga moža sta prišla; gotovo vaju tare velika stiska. Čeprav sem jezen, sta mi med Ahajci najljubša.«

S temi besedami ju je plemeniti Ahil povedel naprej in posedel na stole s škrlatnimi pregrinjali. Takoj je nagovoril Patrokla, ki je stal blizu: »Menojtijev sin, postavi večji mešalni vrč, zmešaj močnejše vino in pripravi čašo za vsakega, saj so pod mojo streho možje, ki so mi najdražji.«

Tako je dejal in Patroklos je ubogal ljubega tovariša. Ahil pa je v soju ognja postavil velik mesarski čok in nanj položil hrbet ovce in rejene koze, pa še hrbet pitanega prašiča, bogat z mastjo.

Avtomedont mu je držal meso, plemeniti Ahil pa ga je rezal. Skrbno ga je razkosal in nataknil na ražnje, Menojtijev sin, bogovom podobni mož, pa je zanetil velik ogenj.

Ko je ogenj dogorel in je plamen ugasnil, je razgrnil žerjavico in nadnjo položil ražnje, jih dvignil z opor ter meso posul s sveto soljo.

Ko ga je spekel in položil na pladnje, je Patroklos razdelil kruh po mizi v lepih košarah, Ahil pa je razdelil meso.

Sam je sedel nasproti božanskemu Odiseju ob drugi steni in svojemu tovarišu Patroklu velel, naj daruje bogovom; ta je vrgel daritvene dele v ogenj.

Segli so po pripravljenih jedeh, ki so ležale pred njimi. Ko so potešili željo po pijači in jedi, je Ajant pomignil Fojniku; plemeniti Odisej je to opazil, napolnil čašo z vinom in nazdravil Ahilu: »Na zdravje, Ahil! Obilne gostije nam ne manjka ne v koči Agamemnona, Atrejevega sina, ne zdaj tukaj pri tebi; veliko okusnih jedi imamo pred seboj. Vendar nas ne skrbi prijetna gostija, temveč se bojimo, Zevsov ljubljenec, ko vidimo silno nesrečo pred seboj. Negotovo je, ali bomo rešili ali izgubili ladje s čvrstimi klopmi, če se ti ne oprimeš svoje bojne moči.

Prav blizu ladij in obzidja so si uredili tabor ponosni Trojanci in njihovi daleč sloveči zavezniki. Po taboru so zakurili mnogo ognjev in pravijo, da se ne bodo več zadrževali, temveč bodo planili na črne ladje.

Zevs, Kronosov sin, jim s strelami kaže ugodna znamenja z desne; Hektor pa, silno ponosen na svojo moč, strašno divja v zaupanju v Zevsa in ne spoštuje ne ljudi ne bogov; prevzel ga je neukrotljiv bes.

Moli, da bi se čim prej prikazala božanska Zarja, in grozi, da bo ladjam odsekal okrasne vrhove na krmah, same ladje sežgal z uničujočim ognjem, Ahajce pa pobijal ob njih, ko jih bo dim pregnal na plano.

V srcu me je groza, da bi bogovi uresničili njegove grožnje in bi nam bilo usojeno umreti v Troji, daleč od Argosa, kjer se pasejo konji.

A vstani, če si, četudi pozno, še voljan rešiti sinove Ahajcev, ki jih stiska trojanski bojni hrum. Pozneje boš sam žaloval in ne bo več mogoče najti zdravila za zlo, ko bo že storjeno. Zato še pravočasno premisli, kako boš Danajcem odvrnil dan nesreče.

Dragi prijatelj, tvoj oče Pelej ti je naročil tistega dne, ko te je iz Ftije pošiljal k Agamemnonu: ‘Moj otrok, moč ti bosta Atena in Hera dali, če bosta hoteli; ti pa svoj ponosni duh brz daj v prsih, saj je prijaznost boljša. Opusti pogubni prepir, da te bodo še bolj častili tako mladi kakor stari med Argejci.’

Tako ti je naročal starec, ti pa pozabljaš. A tudi zdaj še odnehaj in opusti jezo, ki ti razjeda srce. Agamemnon ti ponuja vredne darove, če opustiš jezo.

Le poslušaj me in naštel ti bom vse darove, ki ti jih je Agamemnon obljubil v svoji koči: sedem trinožnikov, ki jih še ni ožgal ogenj, deset talentov zlata, dvajset bleščečih kotlov in dvanajst konj, močnih zmagovalcev, ki so si s hitrimi nogami priborili nagrade.

Ne bi bil brez imetja mož, ki bi mu pripadlo toliko, niti bi mu manjkalo dragocenega zlata, kolikor so ga Agamemnonovi konji s hitrimi nogami osvojili za nagrado. Dal ti bo tudi sedem žensk, veščih brezhibnega dela, z Lezbosa; izbral si jih je, ko si sam zavzel dobro zgrajeni Lezbos, in tedaj so z lepoto prekašale vse druge ženske.

Te ti bo dal, z njimi pa bo tista, ki ti jo je tedaj vzel, Brizejeva hči. In izrekel bo veliko prisego, da nikoli ni stopil v njeno posteljo niti se združil z njo, kakor je običaj, kralj, med moškimi in ženskami.

Vse to boš takoj dobil. Če pa nam bogovi naklonijo, da opustošimo veliko Priamovo mesto, si boš lahko naložil polno ladjo zlata in brona, ko prideš tja in bomo Ahajci delili plen; sam si boš izbral še dvajset trojanskih žensk, najlepših za argejsko Heleno.

Če pa se vrnemo v ahajski Argos, rodovitno deželo, boš lahko postal njegov zet; častil te bo kakor Oresta, svojega pozno rojenega sina, ki odrašča v velikem blagostanju.

Tri hčere ima v trdno zgrajenem dvorcu: Hrizotemido, Laodiko in Ifianaso. Katero hočeš, si boš lahko brez ženitvenih darov odpeljal za ljubo ženo v Pelejev dom; on pa ji bo dal za doto silno veliko, več, kot je še kdo dal svoji hčeri. Dal ti bo tudi sedem dobro naseljenih mest: Kardamilo, Enopo in travnato Hiro, svete Fere in Antejo z bujnimi livadami, lepo Ajpejo in Pedas, bogat z vinogradi.

Vsa so blizu morja, na meji peščenega Pilosa. V njih živijo možje z mnogimi ovcami in govedom, ki te bodo z darovi častili kakor boga in pod tvojim žezlom plačevali bogate dajatve.

Vse to bi ti izpolnil, če bi opustil jezo. Če pa iz srca še bolj sovražiš Atrida, njega samega in njegove darove, se usmili vsaj drugih Ahajcev, ki trpijo po taboru; častili te bodo kakor boga, saj bi si med njimi pridobil neizmerno slavo. Zdaj bi lahko premagal Hektorja, ker bi ti prišel čisto blizu v svojem pogubnem besu; pravi namreč, da mu ni enakega med Danajci, ki so jih ladje pripeljale sem.«

Nato mu je odgovoril hitronogi Ahil: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, odkrito moram povedati svojo besedo, kakor mislim in kakor bo tudi storjeno, da ne boste drug za drugim sedeli ob meni in me nadlegovali.

Enako kakor Hadova vrata sovražim tistega, ki eno skriva v srcu, drugo pa govori. Sam bom povedal, kar se mi zdi najboljše: ne verjamem, da me bo prepričal Atrid Agamemnon ali drugi Danajci, saj ni bilo nobene hvaležnosti za to, da sem se brez prestanka bojeval s sovražnimi možmi.

Ista usoda čaka tistega, ki ostaja zadaj, in tistega, ki se srdito bojuje; enako čast uživata strahopetec in junak. Enako umreta mož, ki ničesar ne stori, in tisti, ki opravi mnogo.

Nobene koristi nimam od tega, da sem v srcu trpel gorje in se bojeval, vedno izpostavljajoč svoje življenje. Kakor ptica svojim še neoperjenim mladičem prinaša vsak grižljaj, ki ga najde, sama pa trpi pomanjkanje, tako sem tudi jaz prebedel mnogo neprespanih noči in preživljal krvave dneve v boju, spopadajoč se z možmi zaradi njihovih žena.

Dvanajst mest sem opustošil z ladjami, enajst pa, povem vam, peš po rodovitni trojanski deželi. Iz vseh teh sem odnesel mnogo dragocenih zakladov in jih vse prinašal ter izročal Agamemnonu, Atrejevemu sinu; on pa je ostajal zadaj pri hitrih ladjah, jih sprejemal, malo razdelil in veliko obdržal.

Druge častne darove je dajal prvakom in kraljem; njim ostajajo nedotaknjeni, le meni med vsemi Ahajci je vzel mojega in ima zdaj ženo, drago mojemu srcu. Ob njej naj leži in uživa! A zakaj se morajo Argejci bojevati s Trojanci? Zakaj je Atrid zbral vojsko in jo pripeljal sem? Mar ne zaradi lep olase Helene?

Ali med vsemi smrtniki le Atrejeva sinova ljubita svoje žene? Vsak dober in razumen mož ljubi svojo ženo in skrbi zanjo, kakor sem tudi jaz njo iz srca ljubil, čeprav sem jo pridobil s sulico.

Zdaj pa, ko mi je iz rok iztrgal častni dar in me prevaral, naj me ne skuša več; dobro ga poznam in ne bo me prepričal. S teboj, Odisej, in z drugimi kralji naj premisli, kako bo ladjam odvrnil sovražni ogenj.

Saj je že brez mene toliko postoril: zgradil je obzidje in pred njim izkopal jarek, širok in globok, ter vanj zabil kole. A niti tako ne more zadržati moči Hektorja, morilca mož. Dokler sem se jaz bojeval med Ahajci, Hektor ni hotel začenjati bitke daleč od obzidja, temveč je prihajal le do Skajskih vrat in hrasta. Tam me je nekoč sam pričakal in komaj ušel mojemu naletu.

Zdaj pa, ko se nočem več bojevati s plemenitim Hektorjem, bom jutri daroval Zevsu in vsem bogovom, dobro naložil ladje in jih potegnil v morje. Če boš hotel in če te bo zanimalo, boš videl, kako bodo že zgodaj plule po Helespontu, polnem rib, moje ladje in v njih možje zavzeto veslali. Če mi slavni bog, ki stresa zemljo, nakloni ugodno plovbo, bom tretji dan prispel v rodovitno Ftijo.

Tam imam mnogo bogastva, ki sem ga pustil, ko sem nesrečni odšel sem; od tod pa bom odpeljal še zlato in rdeči bron, ženske z lepimi pasovi in sivo železo, vse, kar mi je pripadlo. Častni dar pa mi je tisti, ki mi ga je dal, mogočni Agamemnon, Atrejev sin, v svoji objestnosti spet vzel. Vse mu povejte, kakor naročam, odkrito, da se bodo razjezili tudi drugi Ahajci, če še upa, da bo katerega od Danajcev prevaral, vedno odet v brezsramnost. Meni si ne bi upal, čeprav je predrzen kakor pes, pogledati v obraz. Ne bom se z njim posvetoval in ne sodeloval pri nobenem delu, saj me je prevaral in mi storil krivico. Nikoli več me ne bo preslepil z besedami; dovolj mu je! Naj mirno gre v pogubo, saj mu je modri Zevs vzel razum.

Njegove darove sovražim in njega ne cenim niti za las. Tudi če bi mi dal desetkrat ali dvajsetkrat toliko, kolikor ima zdaj, in še drugo bogastvo od koder koli; tudi če bi dal vse, kar prihaja v Orhomen, ali vse, kar imajo egiptovske Tebe, kjer po hišah leži največ zakladov, mesto s stoterimi vrati, skozi vsaka pa odhaja dvesto mož s konji in vozovi; tudi če bi mi dal toliko darov, kolikor je peska in prahu — niti tedaj Agamemnon ne bo prepričal mojega srca, dokler mi v celoti ne poplača žalitve, ki me boli.

In hčere Agamemnona, Atrejevega sina, ne bom vzel za ženo, tudi če bi se po lepoti kosala z zlato Afrodito in po spretnosti bila enaka svetlooki Ateni. Niti tedaj je ne bom vzel; izbere naj si drugega Ahajca, ki mu je podoben in je bolj kraljevskega rodu.

Če me bogovi rešijo in se vrnem domov, mi bo Pelej sam poiskal ženo. Mnogo Ahajk je po Heladi in Ftiji, hčera prvakov, ki varujejo mesta; katero bom hotel, si bom vzel za ljubo soprogo.

Tja me silno vleče moje ponosno srce: da bi si vzel pravo, zakonito ženo in užival imetje, ki si ga je pridobil stari Pelej. Saj zame življenja ni vredno vse bogastvo, ki ga je, pravijo, premogel dobro naseljeni Ilion nekoč v miru, preden so prišli sinovi Ahajcev, niti vse, kar kamniti prag zapira v svetišče daljnostrelnega Fojba Apolona v skalnati Pito.

Govedo in rejene ovce si je mogoče napleniti, trinožnike in svetlogrive konje je mogoče pridobiti; človekovega življenja pa ni mogoče ne upleniti ne ujeti, da bi se vrnilo, ko je enkrat prešlo ograjo zob.

Mati, boginja Tetida s srebrnimi stopali, mi pravi, da me dve različni usodi vodita k smrti. Če ostanem tu in se bojujem okrog trojanskega mesta, je moja vrnitev izgubljena, a moja slava bo neminljiva. Če pa se vrnem domov v ljubo domačo deželo, bo moja velika slava izgubljena, a dolgo bom živel in smrtni konec me ne bo hitro dosegel.

Tudi drugim bi svetoval, naj odplujejo domov, saj ne boste več dočakali konca strmega Iliona: daljnovidni Zevs je močno iztegnil svojo roko nad njim in njegovo ljudstvo se je opogumilo.

Vi pa pojdite in ahajskim prvakom sporočite moj odgovor, saj je to naloga starešin, da si v srcu zamislijo drug, boljši načrt, ki jim bo rešil ladje in ahajsko vojsko pri votlih ladjah. Ta, ki so si ga zdaj zamislili, jim ne bo pomagal, dokler se jaz tako srdim. Fojnik pa naj ostane tu pri nas in prespi, da bo jutri na mojih ladjah odšel z menoj v ljubo domovino, če bo hotel; na silo ga ne bom peljal.«

Tako je dejal in vsi so obmolknili, osup li nad njegovimi besedami, saj jih je nadvse odločno zavrnil. Naposled je spregovoril stari konjenik Fojnik in planil v jok, ker se je silno bal za ahajske ladje: »Če si, slavni Ahil, v srcu res sklenil, da se vrneš, in nikakor nočeš hitrim ladjam odvrniti uničujočega ognja, ker ti je jeza preplavila dušo, kako bi tedaj, dragi otrok, ostal tukaj sam, ločen od tebe? S teboj me je poslal stari konjenik Pelej tistega dne, ko te je iz Ftije pošiljal k Agamemnonu, še mladega in neveščega neusmiljene vojne in zborov, kjer se možje odlikujejo.

Zato me je poslal, da bi te vsega tega naučil: da bi znal govoriti besede in opravljati dejanja. Zato se ne bi hotel ločiti od tebe, dragi otrok, niti če bi mi sam bog obljubil, da mi bo slekel starost in me naredil spet mladega, v cvetu let, kakršen sem bil, ko sem prvič zapustil Helado z lepimi ženskami, bežeč pred jezo očeta Amintorja, Ormenovega sina. Razsrdil se je name zaradi lepolase priležnice, ki jo je ljubil, svojo ženo pa je zaničeval, mojo mater. Ta me je nenehno objemala za kolena in prosila, naj se združim s priležnico, da bi ji starec postal zoprn.

Ubogal sem jo in to storil; oče pa je takoj izvedel, me silno preklel in klical strašne Erinije, naj nikoli na kolena ne posadi ljubega sina, rojenega meni. Bogovi so izpolnili njegove kletve, podzemni Zevs in strašna Perzefona.

Tedaj moje srce nikakor ni več preneslo, da bi se zadrževal v dvorcu jeznega očeta. Sorodniki in bratranci so se zbirali okrog mene, me z mnogimi prošnjami zadrževali v hiši in klali mnogo rejenih ovc ter goveda z ukrivljenimi rogovi in počasnim korakom. Mnogi prašiči, obilni z mastjo, so se raztegnjeni smodili nad Hefajstovim plamenom in iz starčevih vrčev se je pilo veliko vina.

Devet noči so spali okrog mene, izmenjaje držali stražo in nikoli ni ugasnil ogenj: eden pod stebriščem dobro ograjenega dvorišča, drugi v preddverju pred vrati spalnice.

Ko pa je prišla deseta temna noč, sem trdno zapahnjena vrata spalnice razbil, stopil ven in zlahka preskočil dvoriščno ograjo, ne da bi me opazili stražarji ali služabnice.«

Nato sem zbežal daleč proč skozi prostrano Helado in prispel v rodovitno Ftijo, mater ovčjih čred, h kralju Peleju; ta me je dobrohotno sprejel in me ljubil, kakor oče ljubi svojega sina, edinca, rojenega v pozni starosti, dediča velikega imetja. Obogatil me je in mi dal v oblast številno ljudstvo; prebival sem na skrajnem robu Ftije in vladal Dolopom.

In tebe sem vzgojil v takšnega moža, bogovom podobni Ahil, saj sem te iz srca ljubil. Z nikomer drugim nisi hotel ne hoditi na gostije ne jesti v dvorani, dokler te nisem sam posadil na svoja kolena, ti narezal mesa, te nasitil in ti ponudil vina.

Večkrat si mi na prsih zmočil hiton, ko si v svoji nebogljeni otroški dobi bruhnil vino. Tako sem zate mnogo pretrpel in se mnogo trudil, misleč na to, da mi bogovi niso naklonili lastnega potomca; zato sem tebe, bogovom podobni Ahil, vzel za sina, da bi me nekoč obvaroval bridke pogube.

Toda, Ahil, ukroti svoj mogočni srd; ni prav, da imaš neusmiljeno srce. Še sami bogovi se dajo omehčati, čeprav so njihova odličnost, čast in moč večje od tvoje.

Z daritvami in ponižnimi molitvami, z vinskimi izlivi in dišečim dimom žrtev jih ljudje omehčajo, ko jih prosijo, če so prestopili postavo in se pregrešili. Saj so tudi Prošnje hčere velikega Zevsa, šepave, zgubane in škilavih oči; za Zablodo hodijo in skušajo popraviti škodo.

Zabloda pa je močna in hitrih nog, zato vse daleč prehiteva in prej obide vso zemljo, ljudem v pogubo; Prošnje za njo prinašajo ozdravljenje.

Kdor spoštljivo sprejme Zevsove hčere, ko se mu približajo, mu te silno koristijo in uslišijo njegovo molitev; kdor pa jih zavrne in jim trdo odreče, zaradi tega odidejo k Zevsu, Kronosovemu sinu, in ga prosijo, naj za njim pošlje Zablodo, da bo trpel in plačal za svojo krivdo.

Tudi ti, Ahil, nakloni Zevsovim hčeram čast, ki omehča srce še drugim plemenitim možem. Če Atrejev sin ne bi prinašal darov in ne obljubljal novih, temveč bi še zmeraj divjal v svoji srditosti, ti ne bi velel, naj opustiš jezo in pomagaš Argejcem, čeprav so v hudi stiski. Zdaj pa ti mnogo daje takoj in še več obljublja za pozneje; poslal je najboljše može, da te prosijo, izbral jih je izmed ahajske vojske, prav tiste, ki so ti med Argejci najljubši. Ne prezri njihovih besed in poti, ki so jo prehodili; prej ti ni bilo mogoče zameriti jeze.

Tako smo slišali tudi o slavnih dejanjih nekdanjih mož, junakov, kadar jih je zajel silovit srd: dali so se pridobiti z darovi in omehčati z besedami.

Spominjam se davnega dogodka, ne česa nedavnega, in povedal vam bom, prijatelji, kako se je zgodilo. Kureti in bojeviti Ajtolci so se bojevali okoli mesta Kalidon in pobijali drug drugega; Ajtolci so branili ljubki Kalidon, Kureti pa so ga hoteli v boju razdejati.

To nesrečo jim je poslala Artemida z zlatim prestolom, jezna, ker ji Ojnej na rodovitnem polju ni daroval prvih sadov žetve. Drugi bogovi so uživali hekatombe, le hčeri velikega Zevsa ni ničesar žrtvoval.

Bodisi je pozabil bodisi ni pomislil nanjo; hudo je zaslepil svojega duha. Zato je boginja, strelka božanskega rodu, v jezi nadenj poslala divjega merjasca z belimi čekani, ki je pustošil Ojnejeve nasade in povzročal mnogo gorja; mnoga visoka drevesa je izruval in zvrnil na tla, s koreninami vred in s cvetjem, ki je obetalo sadove.

Ubil ga je Ojnejev sin Meleager, potem ko je iz mnogih mest zbral lovce in pse; malo mož ga ne bi moglo obvladati, tako velik je bil, in mnoge je poslal na bridko grmado.

A boginja je zaradi njega zanetila silen bojni hrup in vpitje, zaradi merjaščeve glave in kosmate kože, med Kureti in velikodušnimi Ajtolci. Dokler se je bojeval Meleager, ljubljenec Aresa, je Kuretom trda predla in niso mogli vzdržati zunaj obzidja, čeprav jih je bilo mnogo. Ko pa je Meleagra prevzel srd, ki tudi drugim v prsih razvnema duha, pa naj so še tako razsodni, je v srčni jezi na ljubo mater Altajo ležal ob svoji zakoniti ženi, lepi Kleopatri, hčeri Marpese lepih gležnjev, Evenove hčere, in Idasa, ki je bil najmočnejši med zemeljskimi možmi tistega časa; celo lok je dvignil zoper vladarja Fojba Apolona zaradi svoje neveste lepih gležnjev. Kleopatro sta oče in častita mati doma imenovala tudi Alkiona, ker je njena mati kakor žalostna ptica alkiona jokala, ko jo je ugrabil daljnosežni Fojbos Apolon. Ob njej je torej ležal Meleager in kuhal srcejedno jezo, razsrjen zaradi materinih kletev; ta je namreč v žalosti zaradi bratovega umora goreče prosila bogove in z rokami tolkla po zemlji, ki hrani mnoge, klicala Hada in strašno Persefono, kleče sklonjena naprej, medtem ko so ji solze močile naročje, naj njenemu sinu pošljeta smrt. In Erinija, ki hodi skozi temo, jo je iz Ereba uslišala z neizprosnim srcem.

Kmalu sta okoli mestnih vrat narasla hrup in trušč, ko so napadali stolpe; Meleagra so prosili starešine Ajtolcev in k njemu poslali najuglednejše svečenike bogov, naj pride ven in jih brani, ter mu obljubili veliko darilo. Tam, kjer je ravnina ljubkega Kalidona najrodovitnejša, so mu ponudili, naj si izbere prelepo posest, petdeset oralov veliko, polovico zasajeno z vinsko trto, polovico pa naj si odmeri iz odprte ravnice za oranje.

Goreče ga je prosil tudi stari voznik konj Ojnej, ki je stopil na prag njegove visoko krite spalnice, stresal trdno zbite duri in rotil sina. Mnogo so ga prosile sestre in častita mati, on pa jih je še odločneje zavračal; prosili so ga tudi tovariši, ki so mu bili od vseh najzvestejši in najljubši. A niti tako niso omehčali srca v njegovih prsih, dokler niso začeli silovito napadati že same spalnice in so Kureti stopali na stolpe ter požigali veliko mesto.

Tedaj je Meleagra njegova žena z lepim pasom v solzah prosila in mu naštela vse gorje, ki zadene ljudi, kadar je njihovo mesto osvojeno: može pobijejo, mesto požre ogenj, otroke in žene z globoko spuščenimi pasovi pa tujci odvedejo.

Ko je poslušal o teh grozotah, se mu je zganilo srce; vstal je in si nadel bleščeči oklep. Tako je Ajtolcem odvrnil pogubni dan, ko je sledil svojemu srcu; vendar mu niso več izročili številnih dragocenih darov in je nesrečo odvrnil brez plačila.

Ti pa nikar ne misli tako in naj te ljubi bog ne spelje na takšno pot. Huje bi bilo, če bi šel branit ladje šele, ko bi gorele; pojdi, dokler te vabijo z darovi, saj te bodo Ahajci častili kakor boga.

Če pa brez darov stopiš v boj, ki pogublja može, ne boš več deležen enake časti, čeprav odvrneš napad. Odgovoril mu je hitronogi Ahil: Fojniks, ljubi stari oče, ki te je vzredil Zevs, takšne časti ne potrebujem; dovolj mi je čast, ki mi jo je namenil Zevs in ki me bo obdržala ob ladjah z ukrivljenimi premci, dokler mi dih ostaja v prsih in se mi še gibljejo kolena.

Še nekaj ti povem in ti si to vtisni v srce: ne vznemirjaj me z jokom in žalostjo, da bi ugodil junaku Atrejevemu sinu. Ni prav, da ga ljubiš, sicer se boš zameril meni, ki te ljubim.

Prav je, da z menoj prizadeneš tistega, ki prizadene mene. Vladaj enako kakor jaz in deležen bodi polovice moje časti. Ti bodo odnesli odgovor, ti pa ostani tu in lezi na mehko posteljo; ko napoči zora, bova premislila, ali se vrneva domov ali ostaneva.

Tako je rekel in molče z obrvmi namignil Patroklu, naj Fojniksu pripravi udobno ležišče, da bi oni čim prej pomislili na vrnitev iz šotora. Tedaj je med njimi Ajant, bogovom podobni Telamonov sin, spregovoril: Zevsov potomec, Laertov sin, prebrisani Odisej, pojdiva! Ne zdi se mi, da bo naše govorjenje po tej poti doseglo svoj namen. Čim prej moramo odgovor sporočiti Danajcem, čeprav ni dober, saj zdaj gotovo sedijo in čakajo. Ahil pa si je v prsih utrdil divje in ošabno srce, brezčutnež, in se ne meni za prijateljstvo tovarišev, s katerim smo ga ob ladjah častili bolj kot vse druge. Neusmiljen je! Saj človek sprejme odškodnino celo od morilca svojega brata ali za svojega mrtvega sina; morilec po bogatem plačilu ostane v domači deželi, prizadetemu pa se umirita srce in ponosni duh, ko sprejme odškodnino. Tebi pa so bogovi neusahljiv in zloben srd vsadili v prsi zaradi ene same deklice. Zdaj ti ponujamo sedem najlepših, poleg njih pa še mnogo drugega. Omehčaj svoje srce in spoštuj goste pod svojo streho! Prišli smo k tebi iz množice Danajcev in si bolj kot vsi drugi Ahajci želimo biti tvoji najzvestejši in najljubši prijatelji.

Odgovoril mu je hitronogi Ahil: Zevsov potomec Ajant, Telamonov sin, voditelj ljudstev, vse, kar si povedal, se mi zdi po srcu. Toda srce mi nabrekne od jeze, kadar se spomnim, kako me je med Argejci ponižal Atrejev sin, kakor da sem kak zaničevan prišlek.

Vi pa pojdite in sporočite moj odgovor: ne bom se menil za krvavi boj, dokler božanski Hektor, sin razumnega Priama, ne pride do šotorov in ladij Mirmidoncev, pobijajoč Argejce, in z ognjem požge ladij.

Toda pri mojem šotoru in moji črni ladji se bo Hektor, četudi še tako željan boja, po mojem ustavil. Tako je rekel; vsak je vzel dvoročajno čašo, opravil vinski izliv in odšli so nazaj ob ladjah; vodil jih je Odisej.

Patroklos pa je tovarišem in služabnicam naročil, naj Fojniksu čim prej pripravijo udobno ležišče. Ubogale so in mu postlale, kakor je velel, s kožami, pregrinjalom in tanko platneno rjuho.

Tja je legel starec in čakal na božansko zoro. Ahil pa je spal v notranjosti trdno zgrajenega šotora; ob njem je ležala žena, ki jo je pripeljal z Lezbosa, Forbantova hči Diomeda lepih lic.

Patroklos je legel na drugo stran, ob njem pa Ifida z lepim pasom, ki mu jo je podaril božanski Ahil, ko je zavzel strmi Skiros, Eniejevo mesto.

Ko so poslanci prispeli v šotor Atrejevega sina, so jih ahajski sinovi pozdravili z zlatimi čašami, drug za drugim vstajali in jih spraševali. Prvi jih je vprašal kralj mož Agamemnon: Povej mi, mnogohvaljeni Odisej, velika slava Ahajcev, ali hoče obvarovati ladje pred sovražnim ognjem ali je odklonil in srd še drži njegovo ponosno srce?

Odgovoril mu je božanski Odisej, ki je mnogo pretrpel: Preslavni Atrejev sin, kralj mož Agamemnon, noče pogasiti jeze, temveč ga še bolj preplavlja bes; zavrača tebe in tvoje darove.

Velel ti je, naj sam z Argejci premisliš, kako boš rešil ladje in ahajsko vojsko. Sam pa je zagrozil, da bo ob svitu svoje ladje z lepimi veslaškimi klopmi in ukrivljenimi boki potegnil v morje.

Rekel je tudi, da bi drugim svetoval, naj odplujejo domov, saj ne boste več dočakali padca strmega Iliona; daljnovidni Zevs je namreč nad njim razprostrl roko in njegovo ljudstvo se je opogumilo.

Tako je govoril; to lahko povedo tudi tisti, ki so šli z menoj, Ajant in oba glasnika, oba preudarna moža. Stari Fojniks pa je ostal tam in legel, kakor mu je naročil, da bi ga jutri na ladjah spremljal v ljubo domovino, če bo hotel; na silo ga ne bo odpeljal.

Tako je rekel in vsi so obmolknili osupli nad njegovimi besedami, saj je bil odgovor silno odločen. Dolgo so ahajski sinovi molče sedeli, potrti; naposled pa je spregovoril Diomed, mogočni v bojnem kriku: Preslavni Atrejev sin, kralj mož Agamemnon, ne bi smel prositi brezgrajnega Pelejevega sina in mu ponujati neštetih darov; že tako je ošaben, zdaj pa si ga pahnil v še mnogo večjo prevzetnost.

Toda pustimo ga, naj odide ali ostane; spet se bo bojeval, kadar mu bo srce v prsih velelo in ga bo spodbudil bog.

Dajte, vsi poslušajmo, kar bom povedal: zdaj pojdite spat, ko ste si srce okrepili z jedjo in vinom, saj iz tega prihajata moč in pogum. Ko pa se prikaže lepa rožnatoprsta Zora, brž razpostavi vojsko in konje pred ladjami, spodbujaj jih in se tudi sam bojuj med prvimi.

Tako je rekel in vsi kralji so pritrdili, občudujoč besede Diomeda, krotitelja konj. Nato so opravili vinski izliv in odšli vsak v svoj šotor, kjer so legli in prejeli dar spanja.