Nevidni duh v Jan Sijevi hiši

Besedilo

Nevidni duh v Jan Sijevi hiši

V času kraljestva Wu je Ni Yansi iz Jiaxinga živel v zaselku Yanli zahodno od okrajnega središča. Nekega dne se je v njegovo hišo nenadoma naselila prikazen. Govorila je z ljudmi ter jedla in pila kakor človek, le videti je ni bilo mogoče. Kadar je kateri od Yansijevih hlapcev ali dekel na skrivaj zmerjal gospodarja, je rekla: »To mu bom takoj povedala.« Yansi je krivce kaznoval in nihče si ga ni več drznil zmerjati. Yansi je imel priležnico in prikazen je zahtevala, naj ji jo prepusti. Zato je povabil daoističnega svečenika, da bi jo izgnal. Ko so pripravili vino in jedi, je prikazen iz stranišča prinesla slamo in iztrebke ter jih raztrosila po vsem pripravljenem. Svečenik je začel silovito udarjati po bobnu in klicati božanstva na pomoč. Prikazen pa je z oltarja vzela »ležečega tigra« in nanj zatrobila kakor na rog. Čez nekaj časa je svečenik nenadoma začutil hlad na hrbtu. Prestrašen je planil pokonci in si razpel oblačilo: za njim je bil »ležeči tiger«. Tedaj je opustil obred in odšel. Ponoči se je Yansi pod odejo skrivaj pogovarjal z ženo in skupaj sta tožila nad prikaznijo. Ta pa mu je s stropnega trama nemudoma zaklicala: »Z ženo me opravljata! Zdaj ti bom prežagala tram!« In res se je zaslišalo hrumenje. Yansi se je zbal, da se bo tram prelomil, zato je prižgal luč, da bi pogledal, prikazen pa jo je pri priči ugasnila. Žaganje je postajalo vse silovitejše. V strahu, da se bo hiša podrla, je poslal ven vse domače, mlade in stare, nato pa znova prižgal luč in pogledal: tram je bil nedotaknjen. Prikazen se je glasno zasmejala in ga vprašala: »Me boš še opravljal?« Ko je za to slišal upravitelj poljedelstva v poveljstvu, je dejal: »Ta duh gotovo ni nič drugega kot lisičja ali mačja prikazen.« Prikazen je nemudoma odšla k njemu in mu rekla: »Iz državnih zalog si vzel več sto mer žita in ga skril na tistem in tistem kraju. Kot uradnik si nepošten, pa si me še drzneš obrekovati! Zdaj te bom naznanila oblastem in pripeljala ljudi, da zasežejo žito, ki si ga ukradel.« Upravitelj se je silno prestrašil in jo prosil odpuščanja. Odtlej si nihče ni več drznil govoriti o njej. Čez tri leta je odšla in nihče ni vedel, kam.