Prevod

Vprašal je: »Kako se je to zgodilo? Povej mi, kaj je bil vzrok.«

Na njegovo vprašanje mu je oni povedal vse, kar se je zgodilo s kolesom.

Ko je to slišal, ga je pograjal: »Poslušaj! Tolikokrat sem te svaril, pa nisi poslušal mojih besed. Kaj naj zdaj storimo? Čeprav si učen in plemenitega rodu, ti v resnici manjka razsodnosti. Prav res je dobro rečeno:

Boljša je razsodnost kakor učenost; razsodnost presega znanje.

Kdor je nima, propade, kakor tisti, ki so ustvarili leva.

Cakradhara je vprašal: »Kako je bilo to?« Suvarṇasiddhi je odgovoril: Zgodba 3: Zgodba o nespametnih brahmanih, ki so ustvarili leva. V nekem mestu so živeli štirje brahmanski sinovi, ki jih je vezalo tesno prijateljstvo. Trije so bili temeljito podkovani v svetih spisih, a brez razsodnosti. Četrti je bil razsoden, vendar se za svete spise ni menil. Nekega dne so se prijatelji posvetovali: »Kaj nam koristi učenost, če ne odpotujemo v tuje dežele, si pridobimo naklonjenosti vladarjev in z njo zaslužimo premoženja? Pojdimo torej na vzhod!« Odpravili so se in prehodili del poti, ko je najstarejši dejal: »Poslušajte! Naš četrti tovariš je neuk; ima samo zdravo pamet. Kraljevih darov pa ni mogoče dobiti z razsodnostjo, če nimaš učenosti. Zato mu ne bomo dali ničesar od svojega zaslužka. Naj se vrne domov!«

Drugi je nato rekel: »Subuddhi, pojdi domov, saj nimaš učenosti.«

Tretji pa je ugovarjal: »Ne, tako ne smemo ravnati! Že od otroštva se skupaj igramo. Naj gre ta dobri mož z nami in dobi enak delež premoženja, ki ga bomo zaslužili. Saj je rečeno:

Kaj koristi bogastvo, ki ga uživa en sam človek kakor svojo ženo,

če ni kakor vlačuga dostopno vsem in ga ne morejo uživati tudi popotniki?

In še:

Ta je naš, oni je tuj — tako presojajo ozkosrčni.

Za plemenite ljudi pa je ves svet ena družina.

Zato naj gre tudi on z nami!«

Tako so storili. Ko so potovali skozi gozd, so zagledali kosti mrtvega leva. Eden je dejal: »Danes bomo lahko preizkusili svojo učenost! Tu ležijo ostanki mrtve živali. Z močjo svojega znanja jo obudimo v življenje. Jaz bom sestavil kosti.« In vneto jih je zložil skupaj. Drugi jim je dodal kožo, meso in kri. Ko pa je tretji nameraval vanje vdihniti življenje, ga je Subuddhi ustavil: »Počakaj! To, kar ustvarjate, je lev. Če ga oživiš, nas bo vse pobil!«

Na te besede je odgovoril: »Sram te bodi, bedak! Ne bom pustil, da bi moja učenost ostala brez sadov!«

Subuddhi je dejal: »Potem pa počakaj trenutek, da splezam na drevo.«

Ko je to storil, je oni leva oživil; lev je vstal in pobil vse tri. Subuddhi pa je zlezel z drevesa in se vrnil domov. Zato pravim: boljša je razsodnost kakor učenost.«

*********************************************************************** Nato mu je Suvarṇasiddhi dejal:

Tudi tisti, ki obvladajo svete spise, a ne poznajo navad sveta,

postanejo vsem v posmeh, kakor tisti nespametni učenjaki.

Cakradhara je vprašal: »Kako je bilo to?« Oni je odgovoril: Zgodba 4: Zgodba o nespametnih učenjakih.

V nekem mestu so živeli štirje brahmani, ki so bili med seboj prijatelji. Že v mladosti so sklenili: »Pojdimo v drugo deželo in si pridobimo učenost!«

Nekega dne so se dogovorili in odšli v Kānyakubjo, da bi se izobrazili. Tam so vstopili v šolo in se posvetili učenju. Dvanajst let so zbrano študirali in vsi postali vešči učenjaki. Nato so se sestali in rekli: »Zdaj obvladamo vse vede. Poslovimo se od učitelja in se vrnimo v domačo deželo.« »Naj bo tako,« so sklenili, se poslovili od učitelja, dobili njegovo dovoljenje, vzeli knjige in odšli. Ko so prehodili del poti, so prišli do razpotja in vsi posedli. Eden je vprašal: »Po kateri poti naj gremo?«

Prav tedaj je v bližnjem mestu umrl trgovčev sin in množica ljudi se je odpravila na njegovo upepelitev. Eden od četverice je pogledal v knjigo in prebral: »Prava pot je tista, po kateri so šli veliki ljudje.« Rekel je: »Pojdimo torej po poti te velike množice!«

Učenjaki so se pridružili sprevodu in na kraju za upepeljevanje zagledali osla. Drugi je odprl knjigo in prebral:

Ob praznovanju in v nesreči, ob lakoti in sovražni nevarnosti,

pred kraljevimi vrati in na kraju upepeljevanja — kdor ti stoji ob strani, ta je tvoj sorodnik.

»Oho! Ta je torej naš sorodnik!« Eden se mu je obesil okrog vratu, drugi mu je umival noge. Ko so se učenjaki razgledovali naokrog, so zagledali kamelo. Vprašali so: »Kaj pa je to?«

Tretji je odprl knjigo in rekel: »Dharma hitro hodi. To je torej gotovo dharma!«

Četrti je dejal: »Kar ti je drago, združi z dharmo.«

Zato so osla privezali kameli za vrat. Nekdo je to povedal oslovemu lastniku, pralcu. Ko je ta prihitel, da bi nespametne učenjake pretepel, so pobegnili. Nekoliko dlje po poti so prišli do reke. Eden od učenjakov je sredi vode zagledal plavajoč list drevesa palāśa in dejal: »List, ki prihaja, nas bo prenesel čez.« S temi besedami se je vrgel nanj in reka ga je odnesla. Ko je drugi učenjak videl, da ga odnaša, ga je zgrabil za lase in rekel:

Ko grozi popolna izguba, modri žrtvuje polovico.

S preostalo polovico opravi svoje delo, saj je izgubiti vse neznosno.

Nato so nadaljevali pot in prišli v neko vas. Vaščani so jih povabili k sebi in vsakega odpeljali v drugo hišo. Prvemu so ponudili tanke rezance s prečiščenim maslom. Učenjak je pomislil in dejal: »Kdor vleče dolgo nit, propade.« Tako je pustil jed in odšel. Drugemu so ponudili tanke, široke kruhke. Rekel je: »Kar je preveč razprostrto, ne bo dolgo živelo.« Tudi on je pustil jed in odšel. Tretji je dobil ocvrtke z luknjo v sredini. Ta učenjak pa je dejal: »V luknjah se nesreče množijo.« Tako so se vsi trije učenjaki, z grli izsušenimi od lakote in ljudem v posmeh, odpravili iz vasi v domačo deželo.

Suvarṇasiddhi je nato dejal: »Ker ne poznaš življenja med ljudmi in se nisi ustavil, čeprav sem te svaril, si se znašel v takšnem položaju. Zato pravim: tudi tisti, ki obvladajo svete spise …«

Ko je Cakradhara to slišal, je dejal: »To ni pravi razlog. Kajti:

Tudi razsodni propadejo, če jih pogubi zla usoda,

ob naklonjeni usodi pa se celo omejen človek nenehno veseli v krogu svoje družine.

Rečeno je tudi:

Nevarovano obstane, če ga varuje usoda; skrbno varovano propade, če ga usoda udari.

Tudi zapuščenec, odvržen v gozdu, preživi; drugi pa umre doma kljub vsemu trudu, da bi ga rešili.

In še:

Śatabuddhija nosijo na glavi, Sahasrabuddhi pa visi,

jaz, Ekabuddhi, pa se, draga, igram v bistri vodi.

Suvarṇasiddhi je vprašal: »Kako je bilo to?« Oni je odgovoril: Zgodba 5: Zgodba o ribah in žabi. V nekem ribniku sta živeli ribi Śatabuddhi in Sahasrabuddhi. Z njima se je spoprijateljil žabec po imenu Ekabuddhi. Vsi trije so ob večerih uživali v prijetnih pogovorih na bregu, nato pa se vračali v vodo. Nekega dne, ko so se tako pogovarjali, so k ribniku prišli ribiči. Ogledali so si ga in rekli drug drugemu: »Kaže, da je v tem ribniku veliko rib, vode pa malo. Jutri zjutraj pridemo sem.« Nato so odšli domov. Ribi sta se potrti začeli posvetovati. Žabec je vprašal: »Śatabuddhi, si slišal, kaj so rekli ribiči? Kaj naj storimo? Naj pobegnemo ali ostanemo? Povejta še danes, kaj bi bilo prav storiti.« Sahasrabuddhi se je zasmejal in dejal: »Prijatelj, ne boj se! Ni se treba prestrašiti samo zato, ker si slišal njune besede. Ni razloga za strah. Saj je rečeno:

Kačam, hudobnežem in vsem ljudem z zlim srcem

se namere ne uresničijo vedno; zato svet še obstaja.

Morda sploh ne bodo prišli. Če pa pridejo, bom z močjo svoje pameti rešil tebe in sebe, saj poznam mnogo načinov gibanja v vodi.«

Ko je Śatabuddhi to slišal, je dejal: »Prav si povedal! Res si Sahasrabuddhi, mož tisočerih domislic. Dobro je namreč rečeno:

Na svetu ni ničesar, česar pamet modrih ne bi mogla doseči,

saj je Cāṇakya z bistroumnostjo pokončal Nande, čeprav so vihteli meče.

In še:

Kamor ne moreta prodreti ne veter ne sončni žarki,

tja pamet modrih vselej nemudoma najde pot.

Zato zgolj zaradi besed, ki smo jih slišali, ne moremo zapustiti rojstnega kraja, podedovanega po očetih. Saj je rečeno:

Niti v nebesih, ki jih krasi božanska milina, ni takšne sreče,

kakršno človek občuti v svojem rojstnem kraju, četudi je ta reven in pust.

Zato nikakor ne smemo oditi. Z močjo svoje pameti te bom rešil.« Žabec je dejal: »Draga prijatelja! Jaz imam le eno domislico: pobegniti. Še danes bom z ženo odšel v drug ribnik.« Tako je rekel in še tisto noč odšel v drugo vodno bivališče. Zjutraj so prišli ribiči in ujeli vodne živali vseh velikosti: ribe, želve, žabe, rake in druge. Tudi Śatabuddhi in Sahasrabuddhi sta z ženama bežala ter se dolgo reševala s svojim poznavanjem raznovrstnih gibov in izmikajočim se plavanjem, nazadnje pa sta se ujela v mrežo in bila pokončana. Popoldne so se zadovoljni ribiči odpravili domov. Śatabuddhi je bil tako težak, da si ga je eden oprtal na rame, Sahasrabuddhija pa so nosili obešenega. Žabec je prišel na rob svojega ribnika, ju zagledal in rekel ženi: »Draga, poglej, poglej:

Śatabuddhija nosijo na glavi, Sahasrabuddhi pa visi,

jaz, Ekabuddhi, pa se, draga, igram v bistri vodi.

Glede tvojih besed, da je razsodnost boljša od učenosti, torej menim, da se tudi na pamet ni mogoče brezpogojno zanašati.«

Suvarṇasiddhi je dejal: »Četudi je tako, prijateljevih besed vendarle ne smemo prezreti. Toda kaj naj zdaj storimo? Čeprav sem te svaril, se zaradi prevelikega pohlepa in prevzetnosti nad svojo učenostjo nisi ustavil. Dobro je rečeno:

Lepo si pel, stric! Čeprav sem te svaril, nisi odnehal.

Zdaj ti visi okrog vratu nenavaden dragulj — nagrada za tvoje petje.

Cakradhara je vprašal: »Kako je bilo to?« Oni je odgovoril: Zgodba 6: Zgodba o oslu in šakalu. V nekem mestu je živel osel po imenu Uddhata. Podnevi je pri pralcu prenašal tovore, ponoči pa se je po mili volji potepal. Ob zori se je iz strahu, da bi ga privezali, sam vračal k pralcu, ta pa ga je spet vpregel v delo. Ko je nekoč ponoči hodil po poljih, se je spoprijateljil s šakalom. Ker je bil krepak, je prebil ograjo in s šakalom vstopil na njivo s kumarami. Tako sta se po mili volji najedla kumar in se vsak dan ob zori vrnila vsak na svoj dom. Nekoč je osel, ves razigran, sredi njive rekel šakalu: »Nečak, poglej, poglej! Kako jasna noč! Zapel bom. Povej mi, v kateri rāgi naj pojem.« Šakal je odgovoril: »Stric, zakaj bi si po nepotrebnem nakopal nesrečo? Saj sva prišla krast! Tatovi in skrivni ljubimci morajo ostati neopazni. Rečeno je:

Kdor kašlja, naj se ogiba kraje; zaspanec naj ne hodi k prešuštnici;

bolnik pa naj brzda požrešnost, če hoče ostati živ.

Poleg tega tvoje petje ni ubrano; podobno je trobljenju na školjko in slišati ga je daleč naokrog. Čuvaji te njive zdaj trdno spijo. Če vstanejo, te bodo ubili ali privezali. Raje jej kumare, sladke kakor nektar, in se ne ukvarjaj s petjem.« Osel je na to odgovoril: »Ker živiš v gozdu, ne poznaš užitka ob glasbi, zato tako govoriš. Saj je rečeno:

Ko jesenska mesečina prežene temo in je ljubljena blizu,

se srečnežem v ušesa izliva nektar zveneče pesmi.

Šakal je dejal: »Stric, to je res. Toda ti ne znaš peti, temveč samo rigaš. Čemu bi počel nekaj, kar ti bo v škodo?« Osel je odgovoril: »Sram te bodi, bedak! Mar misliš, da ne poznam glasbe? Poslušaj torej, kako se deli:

Sedem je tonov, tri tonske lestvice in enaintrideset tonskih zaporedij;

devetinštirideset je melodičnih razpletov, tri tonska trajanja in trije tempi.

Trije so glasovni registri, šest oblik ritmičnega poteka in devet razpoloženj;

šestintrideset je rāg in štirideset izraznih stanj.

Sto petinosemdeset je torej prvin glasbe,

kakor jih je nekoč sam Bharata razodel, v dopolnilo svetemu izročilu.

Nič na svetu ni ljubše od glasbe, celo bogovom ne;

Rāvaṇa je z milimi zvoki suhih kit pridobil naklonjenost triokega boga.

Kako me torej lahko, nečak, razglašaš za nevedneža in mi braniš peti?«

Šakal je dejal: »Stric, če je tako, bom stal pri odprtini v ograji in pazil na čuvaja, ti pa poj po mili volji.«

Tako sta storila. Ko je čuvaj zaslišal oslovsko riganje, je zaškrtal z zobmi od jeze in pritekel. Zagledal je osla ter ga tako pretepel s palico, da se je zgrudil na tla. Nato mu je okrog vratu privezal možnar z luknjo in šel spat. Osel pa je, kakor je v naravi njegove vrste, kmalu nehal čutiti bolečino in vstal. Saj je rečeno:

Pri psu, konju in še posebej pri oslu

bolečina od udarcev mine že v kratkem času.

Nato je z možnarjem vred podrl ograjo in začel bežati. Šakal ga je že od daleč zagledal in mu z nasmeškom dejal:

Lepo si pel, stric! Čeprav sem te svaril, nisi odnehal.

Zdaj ti visi okrog vratu nenavaden dragulj — nagrada za tvoje petje.

Tudi ti se nisi ustavil, čeprav sem te svaril.«

Ko je Cakradhara to slišal, je dejal: »Prijatelj, to je res. Dobro je rečeno:

Kdor sam nima razsodnosti in ne posluša prijateljevega nasveta,

ta gre v pogubo kakor tkalec Manthara.

Suvarṇasiddhi je vprašal: »Kako je bilo to?« Oni je odgovoril: Zgodba 7: Zgodba o tkalcu Manthari. V nekem mestu je živel tkalec po imenu Mantharaka. Nekega dne so se mu med tkanjem polomili vsi leseni deli statev. Vzel je sekiro in odšel v gozd po les. Ko je hodil ob morski obali, je zagledal drevo śiṃśapā. Pomislil je: »To drevo je veliko. Če ga posekam, bom dobil dovolj lesa za mnogo tkalskih priprav.« Tako se je odločil in dvignil sekiro. Toda v drevesu je prebival duh. Ta mu je dejal: »Poslušaj! To drevo je moje bivališče in ga moraš vsekakor ohraniti. Tu živim nadvse prijetno; osvežuje me hladen veter, ki se dotika morskih valov.«

Tkalec je odgovoril: »Kaj pa naj storim? Brez lesa bo mojo družino mučila lakota. Zato se hitro preseli drugam. To drevo bom posekal.«

Duh je dejal: »Naklonjen sem ti. Zaželi si karkoli, le to drevo mi ohrani.«

Tkalec je rekel: »Če je tako, bom šel domov, vprašal prijatelja in ženo za nasvet ter se vrnil. Tedaj mi izpolni željo.«

Duh je privolil in tkalec se je vesel odpravil proti domu. Ko je prišel do vhoda v vas, je zagledal svojega prijatelja brivca. Povedal mu je, kaj mu je obljubil duh: »Prijatelj, neki duh mi je pripravljen izpolniti željo. Povej mi, kaj naj si zaželim? Prišel sem te vprašat za nasvet.« Brivec je odgovoril: »Dragi moj, če je tako, si zaželi kraljestvo. Ti boš kralj, jaz pa tvoj svetovalec. Oba bova uživala srečo na tem svetu in nato še na onem. Saj je rečeno:

Kralj, ki je vselej predan obdarovanju, si na tem svetu pridobi slavo in …