Prevod

Pripovedujejo tudi, da je živel ribič po imenu Abdulah, ki je imel številno družino: devet otrok in njihovo mater. Bil je tako reven, da ni imel ničesar razen mreže. Vsak dan je hodil lovit na morje. Kadar je ujel malo rib, jih je prodal in z izkupičkom preživljal otroke, kolikor mu je pač Bog naklonil. Kadar je ujel veliko, je pripravil okusno jed in kupil sadje, denar pa trošil, dokler mu ni ostalo nič več. Pri tem si je govoril: »Jutrišnji kruh bo prišel jutri.« Ko mu je žena rodila še enega otroka, jih je bilo deset. Prav tisti dan pa mož ni imel prav ničesar. Žena mu je rekla: »Gospod moj, priskrbi mi kaj, da se okrepčam.« Odgovoril ji je: »Danes grem z blagoslovom vzvišenega Boga na morje in bom lovil v imenu sreče tega novorojenčka, da vidimo, kakšna mu je usojena.« Rekla mu je: »Zaupaj v Boga.« Vzel je mrežo in odšel na morje. Vrgel jo je za srečo malega otroka in rekel: »O Bog, naj mu hrana prihaja zlahka, ne s težavo, in naj je bo veliko, ne malo.« Nekaj časa je počakal, nato pa potegnil mrežo iz vode. Bila je polna nesnage, peska, kamenja in morske trave, rib pa v njej ni bilo niti malo. Vrgel jo je drugič, počakal in jo potegnil ven, a spet ni našel nobene ribe. Vrgel jo je še tretjič, četrtič in petič, vendar ni ujel ničesar. Preselil se je drugam in prosil vzvišenega Boga za svoj vsakdanji kruh. Tako je vztrajal do konca dneva, a ni ujel niti ribice. Začudil se je in si rekel: »Ali je vzvišeni Bog ustvaril tega novorojenčka, ne da bi mu namenil hrane? To vendar ni mogoče! Kdor je ustvaril usta, jim je obljubil tudi živež. Vzvišeni Bog je radodaren in daje hrano vsem.« Pobral je mrežo in se potrt odpravil domov. Srce ga je bolelo ob misli na družino, ki jo je pustil brez hrane, zlasti na ženo, ki je pravkar rodila. Med hojo si je kar naprej govoril: »Kaj naj storim? Kaj naj nocoj rečem otrokom?« Prišel je mimo pekove peči in zagledal veliko gnečo. To je bil čas draginje in ljudje so imeli le malo zalog. Peku so ponujali denar, on pa se v tolikšni gneči ni mogel posvetiti nikomur. Ribič je obstal, gledal in vdihaval vonj vročega kruha, po katerem je od lakote zahrepenel. Pek ga je opazil in mu zaklical: »Pridi sem, ribič!« Ko je stopil k njemu, ga je vprašal: »Bi rad kruha?« Ribič je molčal. »Spregovori in ne sramuj se, saj je Bog radodaren! Če nimaš denarja, ti bom dal kruh in počakal, dokler se ti ne nasmehne sreča.« Ribič mu je odgovoril: »Mojster, nimam denarja. Daj mi toliko kruha, da bo zadoščal za mojo družino, to mrežo pa obdrži v zastavo do jutri.« Pek je rekel: »Ubogi človek, ta mreža je vendar tvoja trgovina in vir tvojega zaslužka! Če jo zastaviš, s čim boš lovil? Povej mi, koliko kruha potrebuješ.« »Za deset polovičnih srebrnikov,« je odgovoril. Pek mu je dal kruha za deset polovičnih srebrnikov, povrhu pa še deset polovičnih srebrnikov v denarju in rekel: »Vzemi še teh deset in si zanje pripravi kakšno jed. Tako mi boš dolžan dvajset polovičnih srebrnikov. Jutri mi zanje prinesi rib. Če ne ujameš ničesar, pridi po svoj kruh in deset polovičnih srebrnikov. Počakal bom, dokler se ti ne nasmehne sreča.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 941. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pek rekel ribiču: ›Vzemi, kar potrebuješ. Počakal bom, dokler se ti ne nasmehne sreča, potem pa mi za svoj dolg prinesi rib.‹ Ribič mu je odvrnil: ›Naj te vzvišeni Bog poplača in ti za vse, kar si storil zame, nakloni obilo dobrega!‹ Vzel je kruh in deset polovičnih srebrnikov ter veselo odšel. Kupil je, kar je mogel, in se vrnil k ženi. Našel jo je, kako sede tolaži otroke, ki so jokali od lakote, in jim govori: ›Zdaj zdaj bo prišel vaš oče in prinesel kaj za pod zob.‹ Ko je vstopil, je položil kruh prednje in so se najedli. Ženi je povedal, kaj se mu je zgodilo, ona pa je rekla: ›Bog je radodaren.‹ Naslednji dan je vzel mrežo in odšel od doma z besedami: ›Prosim te, Gospod, nakloni mi danes takšen ulov, da se mi ne bo treba sramovati pred pekom.‹ Ko je prišel do morja, je začel metati mrežo in jo vleči iz vode, toda v njej ni bilo rib. Tako je vztrajal do konca dneva, ne da bi karkoli ujel, in se v hudi žalosti odpravil domov. Pot ga je vodila mimo pekove peči in si je rekel: ›Po kateri poti naj grem domov? Pospešil bom korak, da me pek ne bo opazil.‹ Ko je prišel do peči in zagledal gnečo, je iz sramu pred pekom še hitreje stopil, da ga ne bi videl. A pek ga je opazil in zaklical: ›Ribič, pridi po svoj kruh in denar! Pozabil si ju!‹ Odgovoril je: ›Ne, pri Bogu, nisem pozabil, le sram me je bilo pred teboj, ker danes nisem ujel nobene ribe.‹ Pek mu je rekel: ›Nikar se ne sramuj! Ali ti nisem rekel, da bom potrpel, dokler se ti ne nasmehne sreča?‹ Dal mu je kruh in deset polovičnih srebrnikov. Ribič se je vrnil k ženi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekla mu je: ›Bog je radodaren. Če Bog da, se ti bo nasmehnila sreča in mu boš poravnal dolg.‹ Tako je šlo štirideset dni. Vsak dan je od sončnega vzhoda do zahoda lovil na morju, se vračal brez rib ter pri peku dobival kruh in denar za preživetje. Pek mu niti enkrat ni omenil rib in ga ni zanemarjal kakor drugi ljudje, temveč mu je dajal kruh in deset polovičnih srebrnikov. Kadarkoli mu je ribič rekel: ›Brat moj, seštej moj dolg,‹ mu je odgovoril: ›Pojdi, zdaj ni čas za obračun! Ko se ti bo nasmehnila sreča, bova poračunala.‹ Ribič je molil zanj in hvaležno odhajal. Enainštirideseti dan pa je rekel ženi: ›Najraje bi razrezal to mrežo in se rešil takšnega življenja.‹ Vprašala ga je: ›Zakaj?‹ Odgovoril ji je: ›Kaže, da mi morje ne daje več kruha. Kako dolgo naj še traja tako? Pri Bogu, od sramu pred pekom že kopnim! Ne bom več hodil na morje, da mi ne bo treba mimo njegove peči, saj druge poti nimam. Vsakič, ko grem mimo, me pokliče in mi da kruh in deset polovičnih srebrnikov. Kako dolgo naj si še izposojam pri njem?‹ Žena je rekla: ›Hvala vzvišenemu Bogu, ki je njegovo srce nagnil k tebi, da ti daje živež! Kaj te pri tem moti?‹ ›Že veliko denarja mu dolgujem in prej ali slej bo zahteval svoje.‹ Žena ga je vprašala: ›Ali te je užalil s kakšno besedo?‹ ›Ne. Še poračunati noče z menoj, ampak pravi, naj počakam, dokler se mi ne nasmehne sreča.‹ Rekla je: ›Če bo zahteval svoje, mu reci: Počakaj, dokler ne pride sreča, ki jo oba pričakujeva.‹ Vprašal jo je: ›Kdaj pa bo prišla ta sreča, ki jo pričakujeva?‹ Odgovorila je: ›Bog je radodaren.‹ Rekel ji je: ›Prav imaš.‹

Nato je vzel mrežo in se odpravil na morje, govoreč: ›Gospod, nakloni mi vsaj eno ribo, da jo podarim peku.‹ Vrgel je mrežo v morje in jo začel vleči ven. Bila je težka, zato se je dolgo trudil z njo in se močno izmučil. Ko jo je izvlekel, je zagledal v njej poginulega, napihnjenega osla, ki je strašno zaudarjal. Obšla ga je slabost. Spravil ga je iz mreže in rekel: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in vsemogočnem! Čisto sem že obnemogel, pa tej ženski ves čas govorim, da zame v morju ni več kruha in naj mi dovoli opustiti to delo. Ona pa mi pravi: Bog je radodaren, sreča bo prišla. Ali je ta poginuli osel tista sreča?‹ Zelo se je razžalostil in se preselil drugam, da bi ušel oslovemu smradu. Vzel je mrežo, jo vrgel v morje in počakal celo uro. Nato jo je potegnil k sebi in spet je bila težka. Tako dolgo se je mučil z njo, da mu je iz dlani pritekla kri. Ko jo je izvlekel, je zagledal v njej človeka. Pomislil je, da je to eden izmed ifritov gospoda Salomona, ki jih je zapiral v bakrene posode in jih metal v morje. Po tolikih letih se je posoda gotovo razbila, ifrit je prišel iz nje in se ujel v mrežo. Ribič je pobegnil in vpil: ›Milost, milost, o Salomonov ifrit!‹ Človek v mreži pa mu je zaklical: ›Pridi, ribič, ne beži pred menoj! Človek sem kakor ti. Osvobodi me, pa te bom nagradil!‹ Ko je ribič slišal njegove besede, se mu je srce pomirilo. Stopil je k njemu in vprašal: ›Torej nisi ifrit iz rodu džinov?‹ ›Ne, človek sem, ki veruje v Boga in njegovega poslanca.‹ ›Kdo pa te je vrgel v morje?‹ ga je vprašal. Odgovoril mu je: ›Sem eden izmed otrok morja. Plaval sem naokoli, ko si vrgel mrežo name. Naše ljudstvo se pokorava Božjim zapovedim in je usmiljeno do bitij vzvišenega Boga. Če se ne bi bal, da bom prištet med neposlušne, bi raztrgal tvojo mrežo, toda vdal sem se temu, kar mi je Bog namenil. Če me osvobodiš, boš postal moj gospodar, jaz pa tvoj ujetnik. Ali bi me osvobodil v imenu vzvišenega Boga, sklenil z menoj zavezo in postal moj prijatelj? Vsak dan bom prihajal na ta kraj, ti pa boš prihajal k meni in mi prinašal v dar sadeže s kopnega. Pri vas imate grozdje, fige, melone, breskve, granatna jabolka in še marsikaj. Vse, kar mi prineseš, bom z veseljem sprejel. Pri nas pa imamo korale, bisere, hrizolite, smaragde, rubine in druge dragulje. Košaro, v kateri mi boš prinesel sadje, ti bom napolnil z dragocenostmi iz morja. Kaj praviš na to, brat moj?‹ Ribič mu je rekel: ›Naj najin dogovor potrdi Fatiha.‹ Oba sta izrekla Fatiho in ribič ga je osvobodil iz mreže. Nato ga je vprašal: ›Kako ti je ime?‹ Odgovoril je: ›Ime mi je morski Abdulah. Če prideš sem in me ne zagledaš, zakliči: Kje si, Abdulah, morski brat? In takoj bom pri tebi.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 942. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je morski Abdulah rekel ribiču: ›Če prideš sem in me ne zagledaš, zakliči: Kje si, Abdulah, morski brat? In takoj bom pri tebi. Kako pa je tebi ime?‹ Ribič je odgovoril: ›Abdulah.‹ Rekel mu je: ›Ti si kopenski Abdulah, jaz pa morski Abdulah. Počakaj tukaj, da odidem in ti prinesem darilo.‹ Odgovoril mu je: ›Poslušam in ubogam.‹ Morski Abdulah je odšel v morje, kopenski Abdulah pa je začel obžalovati, da ga je rešil iz mreže. Govoril si je: ›Kako naj vem, da se bo vrnil? Gotovo me je pretental, da sem ga osvobodil. Če bi ga obdržal, bi ga v mestu razkazoval ljudem, od vseh pobiral denar in ga vodil v hiše velikašev!‹ Tako je obžaloval, da ga je izpustil, in si govoril: ›Tvoj ulov ti je ušel iz rok!‹ Medtem ko je žaloval, da ga je izgubil, pa se je morski Abdulah vrnil z rokami, polnimi biserov, koral, smaragdov, rubinov in drugih draguljev. Rekel mu je: ›Vzemi, brat moj, in ne zameri! Nisem imel košare, da bi ti jo napolnil.‹ Kopenski Abdulah se je razveselil, vzel dragulje in mu rekel: ›Vsak dan pridi sem pred sončnim vzhodom.‹ Nato sta se poslovila in morski Abdulah se je vrnil v morje. Ribič pa je veselo odšel v mesto. Hodil je, dokler ni prišel do pekove peči, in mu rekel: ›Brat moj, sreča je prišla k nama. Zdaj mi seštej dolg.‹ Pek je odgovoril: ›Ni treba računati. Če kaj imaš, mi daj, če nimaš ničesar, pa vzemi kruh in denar ter pojdi, dokler se ti ne nasmehne sreča.‹ Ribič mu je rekel: ›Prijatelj moj, iz Božje obilne milosti je prišla sreča k meni. Res ti dolgujem veliko, toda vzemi tole.‹ Zajel je pest biserov, koral, rubinov in drugih draguljev, ki je predstavljala polovico vsega, kar je imel, jih dal peku in rekel: ›Daj mi nekaj denarja za današnje izdatke, dokler ne prodam teh dragocenosti.‹ Pek mu je dal ves denar, ki ga je imel pri roki, in ves kruh iz svoje košare. Draguljev se je silno razveselil in rekel ribiču: ›Tvoj suženj in služabnik sem!‹ Naložil si je ves kruh na glavo in šel za njim do njegove hiše, kjer ga je izročil ženi in otrokom. Nato je odšel na trg ter prinesel meso, zelenjavo in raznovrstno sadje. Pustil je svojo peč in ves dan stregel kopenskemu Abdulahu ter opravljal njegova opravila. Ribič mu je rekel: ›Brat moj, preveč si se utrudil!‹ Pek je odgovoril: ›To je moja dolžnost, saj sem postal tvoj služabnik in si me zasul s svojo dobroto.‹ Ribič mu je rekel: ›Ti si bil tisti, ki mi je izkazoval dobroto v stiski in draginji.‹ Pek je tisto noč ostal pri njem in uživala sta dobro hrano. Postala sta prijatelja. Ribič je ženi povedal, kaj se mu je zgodilo z morskim Abdulahom. Razveselila se je in rekla: ›Varuj svojo skrivnost, da se oblastniki ne spravijo nate.‹ Odgovoril ji je: ›Tudi če jo prikrijem vsem drugim ljudem, je peku ne bom prikril.‹

Naslednjega jutra je vzel košaro, ki jo je že prejšnji večer napolnil z najrazličnejšim sadjem, in se pred sončnim vzhodom odpravil na morje. Postavil jo je na obalo in zaklical: ›Kje si, Abdulah, morski brat?‹ Ta mu je odgovoril: ›Tukaj sem!‹ in prišel iz vode. Ribič mu je izročil sadje, morski Abdulah pa ga je vzel in se z njim potopil v morje. Ostal je pod vodo celo uro, nato pa se je vrnil s košaro, polno najrazličnejših dragocenosti in draguljev. Kopenski Abdulah si jo je naložil na glavo in odšel. Ko je prišel do pekove peči, mu je pek rekel: ›Gospod moj, spekel sem ti štirideset pletenih kruhkov in jih poslal k tebi domov. Zdaj pečem še najboljši kruh. Ko bo pečen, ga bom odnesel k tebi, nato pa šel po zelenjavo in meso.‹ Ribič mu je dal tri pesti draguljev iz košare, odšel domov in jo odložil. Izbral je po en dragocen kamen vsake vrste, odšel na draguljarski trg in se ustavil pred prodajalno predstojnika trga. Rekel mu je: ›Kupi te dragulje od mene.‹ Ta je odgovoril: ›Pokaži mi jih.‹ Ko mu jih je pokazal, ga je vprašal: ›Imaš še kaj takšnega?‹ ›Polno košaro jih imam.‹ ›Kje pa stanuješ?‹ ›V tej in tej ulici.‹ Predstojnik mu je vzel dragulje in ukazal svojim ljudem: ›Primite ga! To je tat, ki je ukradel dragocenosti kraljice, sultanove žene.‹ Nato jim je ukazal, naj ga pretepejo. Pretepli so ga in mu zvezali roke na hrbtu. Predstojnik in vsi draguljarji s trga so se zbrali okoli njega ter vpili: ›Ujeli smo tatu!‹ Nekateri so govorili: ›Prav ta podlež je ukradel imetje tega in tega!‹ Drugi so rekli: ›On je pokradel vse iz hiše onega!‹ Eni so govorili to, drugi ono, on pa je ves čas molčal, nikomur ni odgovoril in z nikomer ni spregovoril. Nazadnje so ga pripeljali pred kralja. Predstojnik je rekel: ›O kralj tega časa, ko so kraljici ukradli ogrlico, si nas obvestil in nam naročil, naj poiščemo krivca. Jaz sem si med vsemi najbolj prizadeval in ga ujel zate. Tukaj je pred teboj, to pa so dragulji, ki smo mu jih odvzeli.‹ Kralj je rekel evnuhu: ›Vzemi te dragocenosti, pokaži jih kraljici in jo vprašaj, ali so to njeni izgubljeni dragulji.‹ Evnuh jih je vzel in odnesel h kraljici. Ko jih je videla, se je začudila in sporočila kralju: ›Svojo ogrlico sem našla na njenem mestu. To niso moji dragulji, vendar so lepši od tistih v moji ogrlici. Nikar ne stori krivice temu človeku.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 943. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva žena poslala možu sporočilo: ›To niso moji dragulji, vendar so lepši od tistih v moji ogrlici. Nikar ne stori krivice temu človeku. Če jih prodaja, jih kupi od njega za svojo hčer Um al Saud, da ji iz njih naredimo ogrlico.‹ Ko se je evnuh vrnil in povedal kralju, kaj je rekla kraljica, je kralj preklel predstojnika draguljarjev in njegove ljudi, kakor sta bili prekleti ljudstvi Ad in Samud. Rekli so: ›O kralj tega časa, vedeli smo, da je ta človek reven ribič. Tolikšno bogastvo se nam je zdelo preveliko zanj, zato smo pomislili, da ga je ukradel.‹ Kralj je rekel: ›Podleži! Ali verniku ne privoščite Božje milosti? Zakaj ga niste vprašali? Morda mu jo je vzvišeni Bog naklonil od tam, od koder je ni pričakoval! Kako si ga drznete razglasiti za tatu in ga osramotiti pred svetom? Poberite se! Naj vas Bog ne blagoslovi!‹ Prestrašeni so odšli.

Tako je bilo z njimi. Kralj pa je ribiču rekel: ›Človek, naj ti Bog blagoslovi, kar ti je naklonil! Zagotavljam ti varnost, vendar mi povej po resnici: od kod ti ti dragulji? Jaz sem kralj, pa nimam takšnih.‹ Odgovoril je: ›O kralj tega časa, doma imam polno košaro takšnih draguljev. Zgodilo pa se je takole.‹ Povedal mu je o svojem prijateljstvu z morskim Abdulahom in dodal: ›Sklenila sva dogovor, da mu vsak dan napolnim košaro s sadjem, on pa mi jo napolni s takšnimi dragulji.‹ Kralj mu je rekel: ›Človek, takšna je tvoja sreča, toda bogastvo potrebuje zaščito visokega položaja. Zdaj te bom jaz obvaroval pred samovoljo ljudi, vendar bom morda odstavljen ali bom umrl in me bo nasledil drug, ki te bo iz ljubezni do posvetnega bogastva in pohlepa ubil. Zato te želim oženiti s svojo hčerjo, te postaviti za vezirja in določiti, da po meni podeduješ kraljestvo. Tako se po moji smrti nihče ne bo polakomnil tvojega imetja.‹ Nato je kralj ukazal: ›Odpeljite tega človeka v kopališče!‹ Odpeljali so ga, mu umili telo in ga oblekli v kraljevska oblačila. Privedli so ga pred kralja, ki ga je imenoval za svojega vezirja. Kralj je na njegov dom poslal sle, dvorne spremljevalce in vse žene velikašev. Njegovo ženo in otroke so oblekli v oblačila kraljevskih družin, njo posadili v nosilnico, pred njo pa so šle žene velikašev, vojaki, sli in dvorni spremljevalci. Tako so jo s poslednjim otročičkom v naročju pripeljali v kraljevo palačo. Starejše otroke so privedli pred kralja. Izkazal jim je čast, jih jemal v naročje in jih posedel ob sebi; bilo je devet dečkov. Kralj ni imel drugih potomcev razen hčere po imenu Um al Saud. Kraljica je ženi kopenskega Abdulaha izkazala čast, jo obdarovala in jo postavila za svojo vezirko. Kralj pa je ukazal, naj sklenejo poročno pogodbo med kopenskim Abdulahom in njegovo hčerjo. Za nevestin poročni dar je določil vse dragulje in dragocenosti, ki jih je imel Abdulah. Začelo se je praznovanje in kralj je ukazal razglasiti, naj mesto okrasijo v počastitev hčerine poroke. Drugi dan, potem ko je Abdulah legel h kraljevi hčeri in ji vzel devištvo, je kralj pogledal skozi okno in ga zagledal s košaro, polno sadja, na glavi. Vprašal ga je: ›Kaj nosiš, zet moj, in kam greš?‹ Odgovoril je: ›K svojemu prijatelju, morskemu Abdulahu.‹ Kralj mu je rekel: ›Zet moj, zdaj vendar ni čas, da bi hodil k prijatelju!‹ Odgovoril je: ›Bojim se, da bi prelomil dogovor. Imel bi me za lažnivca in mi rekel: Posvetno bogastvo te je odvrnilo od mene.‹ Kralj je rekel: ›Prav imaš. Pojdi k prijatelju in naj ti Bog pomaga!‹ Odpravil se je skozi mesto. Ljudje so ga že poznali in slišal jih je govoriti: ›To je kraljev zet, ki gre menjat sadje za dragulje.‹ Kdor pa ni vedel zanj in ga ni poznal, mu je zaklical: ›Človek, koliko stane funt? Pridi, prodaj mi kaj!‹ Odgovoril mu je: ›Počakaj, da se vrnem k tebi.‹ Nikogar ni razžalostil. Prišel je do morskega Abdulaha, mu dal sadje, ta pa ga je zamenjal za dragulje.

Tako je hodil dan za dnem. Vsak dan je šel mimo pekove peči in jo našel zaprto. To je trajalo deset dni. Ker peka ni videl in je bila peč ves čas zaprta, si je rekel: ›To je pa čudno! Le kam je šel pek?‹ Vprašal je njegovega soseda: ›Brat moj, kje je tvoj sosed pek? Kaj ga je doletelo?‹ Odgovoril mu je: ›Gospod moj, bolan je in ne hodi iz hiše.‹ ›Kje pa je njegova hiša?‹ ›V tej in tej ulici.‹ Odpravil se je tja in povprašal po njem. Ko je potrkal, je pek pogledal skozi okence in zagledal svojega prijatelja ribiča s polno košaro na glavi. Pohitel je dol, mu odprl vrata, se mu vrgel v objem in ga stisnil k sebi. Ribič mu je rekel: ›Kako si, prijatelj moj? Vsak dan grem mimo tvoje peči, pa jo najdem zaprto. Vprašal sem soseda in povedal mi je, da si bolan. Zato sem poiskal tvojo hišo, da te obiščem.‹ Pek mu je odgovoril: ›Naj te Bog za vse dobro poplača! Nisem bolan, le slišal sem, da te je kralj dal prijeti, ker so mu nekateri ljudje lagali in trdili, da si tat. Prestrašil sem se, zaprl peč in se skril.‹ Ribič je rekel: ›Res se je tako zgodilo.‹ Nato mu je povedal svojo zgodbo in vse, kar je doživel s kraljem in predstojnikom draguljarskega trga. Rekel je: ›Kralj me je oženil s svojo hčerjo in me postavil za vezirja. Vzemi vse, kar je v tej košari, to je tvoj delež, in ne boj se.‹ Ko je razpršil njegov strah, je odšel in prišel k kralju s prazno košaro. Kralj mu je rekel: ›Zet moj, kaže, da se danes nisi srečal s prijateljem, morskim Abdulahom!‹ Odgovoril je: ›Šel sem k njemu, vendar sem vse, kar mi je dal, podaril svojemu prijatelju peku, ker mi je storil veliko dobrega.‹ Kralj je vprašal: ›Kdo je ta pek?‹ Odgovoril je: ›To je človek plemenitega srca. V dneh revščine se mi je z njim zgodilo to in to. Niti en dan me ni zanemaril in nikoli me ni prizadel.‹ Kralj je vprašal: ›Kako mu je ime?‹ ›Ime mu je pek Abdulah. Meni je ime kopenski Abdulah, mojemu prijatelju pa morski Abdulah.‹ Kralj je rekel: ›Tudi meni je ime Abdulah, vsi Božji služabniki pa so bratje. Pošlji po svojega prijatelja peka, da ga postavimo za vezirja leve strani.‹ Poslal je ponj. Ko je pek prišel pred kralja, ga je ta oblekel v vezirsko opravo in ga imenoval za vezirja leve strani, kopenskega Abdulaha pa postavil za vezirja desne strani.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 944. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj svojega zeta, kopenskega Abdulaha, postavil za vezirja desne strani, peka Abdulaha pa za vezirja leve strani. Abdulah je tako živel celo leto. Vsak dan je odnesel košaro, polno sadja, in se vračal s košaro, polno draguljev in dragocenosti. Ko je v sadovnjakih zmanjkalo sadja, je nosil rozine, mandlje, lešnike, orehe, fige in drugo. Morski Abdulah je sprejel vse, kar mu je prinesel, in mu po svoji navadi vrnil košaro, polno draguljev. Nekega dne mu je kakor običajno prinesel košaro, polno suhih sadežev in oreškov. Morski Abdulah jo je sprejel, kopenski Abdulah pa je sedel na obalo, medtem ko je njegov prijatelj sedel v vodi tik ob njej. Začela sta se pogovarjati in njun pogovor je nazadnje nanesel na grobove. Morski Abdulah je rekel: ›Brat moj, pravijo, da je pri vas na kopnem pokopan Prerok, naj bo Božji blagoslov in mir z njim. Ali veš, kje je njegov grob?‹ ›Vem.‹ ›Kje pa je?‹ ›V mestu, ki mu pravijo Tajba.‹ ›Ali ljudje s kopnega obiskujejo njegov grob?‹ ›Da.‹ Rekel je: ›Blagor vam, ljudem s kopnega, da lahko obiskujete tega plemenitega, blagega in usmiljenega Preroka! Kdor ga obišče, si zasluži njegovo priprošnjo. Ali si ga tudi ti obiskal, brat moj?‹ Odgovoril je: ›Ne, ker sem bil reven in nisem imel denarja za pot. Obogatel sem šele, odkar sem spoznal tebe in si me obdaroval s tolikšnim bogastvom. Zdaj ga vsekakor moram obiskati, potem ko opravim romanje k sveti Božji hiši. Doslej me je od tega odvračala le ljubezen do tebe, saj se ne morem ločiti od tebe niti za en dan.‹ Morski Abdulah mu je rekel: ›Ali ljubezni do mene daješ prednost pred obiskom groba Mohameda, naj bo Božji blagoslov in mir z njim, ki bo na dan, ko stopiš pred Boga, posredoval zate, te rešil ognja in ti s svojo priprošnjo odprl raj? Ali boš zaradi ljubezni do tega sveta opustil obisk groba svojega preroka Mohameda, naj bo Božji blagoslov in mir z njim?‹ Odgovoril je: ›Ne, pri Bogu! Obisk njegovega groba mi je pomembnejši od vsega, toda prosim te za dovoljenje, da ga obiščem še letos.‹ Rekel mu je: ›Dovolim ti, da ga obiščeš. Ko boš stal ob njegovem grobu, ga pozdravi v mojem imenu. Nekaj bi ti rad zaupal, zato pojdi z menoj v morje, da te odpeljem v svoje mesto, te sprejmem v svoji hiši, te pogostim in ti izročim, kar boš položil na Prerokov grob, naj bo Božji blagoslov in mir z njim. Reci mu: O Božji poslanec, morski Abdulah te pozdravlja in ti pošilja ta dar. Upa, da boš s svojo priprošnjo rešil njega pred ognjem.‹ Kopenski Abdulah mu je rekel: ›Brat moj, ti si bil ustvarjen v vodi in voda je tvoje bivališče, zato ti ne škoduje. Ali se ti kaj zgodi, če prideš iz nje na kopno?‹ ›Da, telo se mi izsuši in ko zapiha čezme kopenski vetrič, umrem.‹ Rekel mu je: ›Z menoj je prav tako. Ustvarjen sem bil na kopnem in kopno je moje bivališče. Če grem v morje, mi voda zalije notranjost, me zaduši in umrem.‹ Odgovoril mu je: ›Tega se ne boj. Prinesel ti bom mazilo, s katerim si namažeš telo, in voda ti ne bo škodovala, četudi bi vse preostalo življenje hodil po morju, v njem spal in vstajal. Nič ti ne bo škodovalo.‹ Kopenski Abdulah je rekel: ›Če je tako, prav. Prinesi mi mazilo, da ga preizkusim.‹ ›Prav,‹ je odgovoril morski Abdulah. Vzel je košaro, se potopil v morje in za kratek čas izginil. Nato se je vrnil z mastjo, podobno govejemu loju, ki je bila rumena kakor zlato in je prijetno dišala. Kopenski Abdulah ga je vprašal: ›Kaj je to, brat moj?‹ Odgovoril je: ›To je mast iz jeter ribe, ki ji pravijo dandan. Med vsemi ribami je največja in naš najhujši sovražnik. Večja je od največje živali, kar jih imate na kopnem. Če bi zagledala kamelo ali slona, bi ga pogoltnila.‹ Vprašal ga je: ›Brat moj, kaj pa ta prekleta zver je?‹ Odgovoril mu je: ›Morske živali. Ali nisi slišal pregovora: Kakor ribe v morju, kjer močna požre šibko?‹ ›Prav imaš, toda ali je pri vas v morju veliko takšnih dandanov?‹ ›Toliko jih je, da jih lahko prešteje le vzvišeni Bog.‹ Kopenski Abdulah je rekel: ›Bojim se, da bom, če grem s teboj, naletel na katerega in me bo požrl.‹ Morski Abdulah mu je odgovoril: ›Ne boj se. Ko te zagleda, bo vedel, da si Adamov sin, in bo v strahu pred teboj pobegnil. V morju se nikogar ne boji tako kakor Adamovega sina. Če namreč požre Adamovega sina, pri priči pogine, saj je človeška maščoba zanj smrtonosen strup. Do masti iz njegovih jeter pridemo le takrat, ko se človek utopi v morju. Njegova podoba se spremeni in včasih se mu meso raztrga, zato ga dandan požre, misleč, da je morska žival, in pogine. Najdemo ga mrtvega, vzamemo mast iz njegovih jeter, si z njo namažemo telesa in hodimo po morju. Kjerkoli se znajde Adamov sin, pa naj bo tam sto, dvesto, tisoč ali še več teh rib, bodo vse pri priči poginile, če zaslišijo en sam njegov krik.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 945. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je morski Abdulah rekel kopenskemu Abdulahu: ›Če tisoč ali še več teh rib zasliši en sam krik Adamovega sina, pri priči poginejo in se nobena ne more niti premakniti.‹ Kopenski Abdulah je rekel: ›Zaupam v Boga.‹ Slekel je oblačila, izkopal jamo na obali in jih zakopal. Nato si je s tisto mastjo namazal telo od temena do stopal, stopil v vodo, se potopil in odprl oči. Voda mu ni škodovala. Hodil je na desno in levo, se po mili volji dvigal ali spuščal na dno. Videl je, kako se morska voda razpenja nad njim kakor šotor, ne da bi mu škodovala. Morski Abdulah ga je vprašal: ›Kaj vidiš, brat moj?‹ Odgovoril je: ›Vse je dobro, brat moj. Resnico si govoril, saj mi voda ni škodovala.‹ Rekel mu je: ›Pojdi za menoj.‹ Sledil mu je in hodila sta iz kraja v kraj. Pred seboj, na desni in na levi je videl gore vode in občudoval njihovo podobo ter različne ribe, ki so se igrale v morju, velike in majhne. Nekatere so bile podobne bivolom, druge kravam, psom ali ljudem. Vsaka vrsta, ki sta se ji približala, je pobegnila, ko je zagledala kopenskega Abdulaha. Ta je vprašal morskega: ›Brat moj, zakaj vse, čemur se približava, beži pred nama?‹ Odgovoril mu je: ›Iz strahu pred teboj, saj se vse, kar je Bog ustvaril, boji Adamovega sina.‹ Še naprej je občudoval čudesa morja, dokler nista prišla do visoke gore. Kopenski Abdulah je hodil ob njej, ko je nenadoma zaslišal silovit krik. Obrnil se je in zagledal črno bitje, ki se je z gore spuščalo nadenj. Bilo je veliko kot kamela ali še večje in je rjovelo. Vprašal je: ›Kaj je to, brat moj?‹ Morski Abdulah je odgovoril: ›To je dandan. Spušča se pome, ker me hoče požreti. Zakriči nanj, brat moj, preden pride do naju, me zgrabi in požre!‹ Kopenski Abdulah je zakričal nanj in ta se je mrtev zgrudil. Ko ga je videl mrtvega, je rekel: ›Slava in hvala Bogu! Nisem ga udaril ne z mečem ne z nožem! Kako je mogoče, da tako ogromno bitje ni preneslo mojega krika, ampak je poginilo?‹ Morski Abdulah mu je rekel: ›Nikar se ne čudi. Pri Bogu, brat moj, tudi če bi jih bilo tisoč ali dva tisoč, ne bi prenesli krika Adamovega sina.‹

Nato sta odšla v neko mesto in videla, da v njem živijo samo dekleta, med njimi pa ni nobenega moškega. Kopenski Abdulah je vprašal: ›Brat moj, kakšno mesto je to in kdo so ta dekleta?‹ Odgovoril mu je: ›To je mesto deklet, saj v njem živijo morske deklice.‹ ›Ali so med njimi tudi moški?‹ ›Ne.‹ ›Kako pa potem zanosijo in rodijo brez moških?‹ Odgovoril je: ›Morski kralj jih izžene v to mesto. Ne zanosijo in ne rodijo. Vsako morsko deklico, na katero se razjezi, pošlje sem in ne sme oditi. Če zapusti mesto, jo požre vsaka morska žival, ki jo zagleda. V drugih mestih pa živijo tako moški kakor dekleta.‹ Vprašal ga je: ›Ali so v morju še druga mesta?‹ ›Veliko jih je.‹ ›Ali imate v morju tudi vladarja?‹ ›Da.‹ Kopenski Abdulah je rekel: ›Brat moj, v morju sem videl veliko čudes.‹ Odgovoril mu je: ›In kakšna čudesa si videl? Ali nisi slišal pregovora, da je čudes morja več kakor čudes kopnega?‹ ›Prav imaš,‹ je rekel. Začel je opazovati dekleta. Njihovi obrazi so bili kakor lune in lasje kakor lasje žensk, toda roke in noge so jim rasle iz trebuha, imele pa so tudi repe kakor ribe. Morski Abdulah mu je razkazal prebivalke mesta, nato ga odpeljal iz njega in šel pred njim do drugega mesta. To je bilo polno prebivalcev, žensk in moških, ki so bili po podobi podobni tistim dekletom in so imeli repe. Niso pa kupovali in prodajali kakor ljudje s kopnega. Tudi oblečeni niso bili: vsi so bili goli in niso zakrivali svojih sramnih delov. Kopenski Abdulah je rekel: ›Brat moj, vidim, da imajo ženske in moški razgaljene sramne dele!‹ Odgovoril mu je: ›Zato, ker ljudje morja nimajo blaga.‹ Vprašal ga je: ›Brat moj, kaj pa storijo, ko se poročijo?‹ Odgovoril je: ›Ne poročajo se. Kateremu je katera ženska všeč, poteši z njo svojo željo.‹ Kopenski Abdulah je rekel: ›To je prepovedano! Zakaj je ne zasnubi, ji ne da poročnega daru, ne priredi svatbe in se z njo ne poroči tako, da bi bilo po volji Bogu in njegovemu poslancu?‹ Odgovoril mu je: ›Nismo vsi iste vere. Med nami so muslimani, ki verujejo v enega Boga, pa tudi kristjani, judje in drugi. Poročajo se predvsem muslimani.‹ Kopenski Abdulah je vprašal: ›Goli ste in ničesar ne kupujete ne prodajate. Kaj torej dajete svojim ženskam za poročni dar? Ali jim dajete dragulje in dragocenosti?‹ Odgovoril mu je: ›Dragulji so za nas kamni brez vrednosti. Kdor se želi poročiti, mora naloviti določeno količino rib posameznih vrst, tisoč ali dva tisoč, več ali manj, kakor se pač dogovorita z nevestinim očetom. Ko prinese zahtevani ulov, se zberejo ženinovi in nevestini sorodniki ter pojedo gostijo, nato ga odpeljejo k ženi. Odtlej lovi ribe in jo hrani. Če sam ne more loviti, lovi ona in hrani njega.‹ Vprašal je: ›Kaj pa storite, če kdo prešuštvuje?‹ Odgovoril mu je: ›Če to dokažejo ženski, jo izženejo v mesto deklet. Če je zaradi prešuštva noseča, jo pustijo, dokler ne rodi. Če rodi deklico, izženejo tudi njo skupaj z materjo in ji pravijo prešuštnica, hči prešuštnice. Do smrti ostane neporočena. Če pa rodi dečka, ga odpeljejo h kralju, vladarju morja, in ta ga ubije.‹ Kopenski Abdulah se je temu silno začudil.

Nato ga je Abdulah Morski odpeljal v drugo mesto, potem v naslednje in tako naprej, dokler mu ni razkazal osemdesetih mest. V vsakem je videl prebivalce, ki niso bili podobni prebivalcem nobenega drugega mesta. Rekel mu je: »Brat moj, ali je v morju še kaj mest?« Odgovoril je: »Kaj pa si sploh videl od morskih mest in njihovih čudes? Pri plemenitem, blagem in usmiljenem Preroku, tudi če bi ti tisoč let vsak dan razkazoval po tisoč mest in ti v vsakem pokazal tisoč čudes, ti ne bi pokazal niti štiriindvajsetega dela morskih mest in njihovih čudes. Razkazal sem ti le naše kraje in naše dežele, nič več.« Rekel mu je: »Brat moj, če je tako, mi zadošča, kar sem videl. Naveličal sem se jesti ribe. Že osemdeset dni sem s teboj, ti pa mi zjutraj in zvečer daješ samo sveže ribe, nikoli pečenih ali kuhanih.« Morski ga je vprašal: »Kaj pomeni kuhano in pečeno?« Abdulah Kopenski mu je odgovoril: »Mi ribe pečemo na ognju in jih kuhamo, pripravljamo jih na različne načine in iz njih delamo najrazličnejše jedi.« Morski mu je rekel: »Od kod naj vzamemo ogenj? Mi ne poznamo ne pečenih ne kuhanih jedi, ne česa podobnega.« Kopenski je rekel: »Cvremo jih v olju in sezamovem olju.« Morski mu je odgovoril: »Od kod naj vzamemo olje in sezamovo olje? Tu v morju ne poznamo ničesar od tega, kar si omenil.« Rekel je: »Res je. Toda, brat moj, razkazal si mi veliko mest, svojega pa še ne.« Odgovoril mu je: »Moje mesto sva pustila že daleč za seboj. Blizu je kopnega, od koder sva prišla. Obšel sem ga in te pripeljal sem, ker sem ti hotel razkazati morska mesta.« Kopenski mu je rekel: »Dovolj mi je tega, kar sem videl. Zdaj bi rad videl tvoje mesto.« Odgovoril je: »Naj bo tako.« Nato se je z njim vrnil v svoje mesto in mu ob prihodu rekel: »To je moje mesto.« Videl je, da je manjše od mest, ki si jih je ogledal dotlej. Z Abdulahom Morskim sta vstopila vanj in prišla do neke votline. Morski mu je rekel: »To je moj dom. Vse hiše v tem mestu so takšne: velike in majhne votline v gorah. Tudi vsa druga morska mesta so takšna. Kdor si želi zgraditi dom, gre h kralju in mu reče: ‘Rad bi si uredil dom na tem in tem kraju.’ Kralj pošlje z njim jato rib, ki jim pravijo klesarji, in določi, koliko rib naj dobijo za plačilo. Imajo kljune, s katerimi drobijo trdo skalo. Odpravijo se do gore, ki jo je izbral bodoči gospodar doma, in v njej izdolbejo bivališče. Gospodar jim lovi ribe in jih hrani, dokler votlina ni dokončana. Potem odidejo, on pa se naseli v njej. Tako živijo vsi prebivalci morja. Med seboj trgujejo samo z ribami in tudi sami so vsi ribe.« Nato mu je rekel: »Vstopi.« Vstopil je, Abdulah Morski pa je poklical: »Hčerka moja!« Tedaj je prišla njegova hči. Imela je okrogel obraz kakor luna, dolge, goste lase, temne oči in vitek pas, vendar je bila gola in je imela rep. Ko je ob očetu zagledala Abdulaha Kopenskega, ga je vprašala: »Oče, kdo je ta brezrepec, ki si ga pripeljal s seboj?« Rekel ji je: »Hčerka moja, to je moj prijatelj s kopnega, od katerega sem ti prinašal kopensko sadje. Pridi in ga pozdravi.« Pristopila je k njemu in ga pozdravila z jasnimi, lepo izbranimi besedami. Oče ji je rekel: »Prinesi kaj jesti našemu gostu, čigar prihod je prinesel blagoslov v naš dom.« Prinesla mu je dve veliki ribi, vsako veliko kakor ovca. Morski mu je rekel: »Jej.« Od lakote je jedel, čeprav nerad, saj se je rib že naveličal, druge hrane pa pri njih ni bilo. Kmalu zatem je prišla žena Abdulaha Morskega, lepa na pogled, z njo pa dva sinova. Eden je držal v roki ribico in jo grizljal, kakor človek grizlja kumaro. Ko je ob možu zagledala Abdulaha Kopenskega, je rekla: »Kaj je ta brezrepec?« Sinova, njuna sestra in mati so pristopili ter si začeli ogledovati zadnjico Abdulaha Kopenskega. Govorili so: »Da, pri Bogu, res je brezrepec!« in se mu smejali. Abdulah Kopenski mu je rekel: »Brat moj, ali si me pripeljal sem zato, da bi se mi tvoji otroci in žena posmehovali?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 946. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah Kopenski rekel Abdulahu Morskemu: »Brat moj, ali si me pripeljal sem zato, da bi se mi tvoji otroci in žena posmehovali?« Abdulah Morski mu je odgovoril: »Oprosti, brat moj. Pri nas ni nikogar brez repa. Če se pojavi kdo, ki ga nima, ga sultan odpelje k sebi, da se mu smeji. Toda, brat moj, ne zameri tem majhnim otrokom in ženi, saj nimajo dovolj razsodnosti.« Nato je zakričal na svoje domače: »Utihnite!« Prestrašili so se in utihnili, on pa je začel tolažiti prijatelja. Medtem ko se je pogovarjal z njim, je prišlo deset velikih, močnih in osornih mož. Rekli so mu: »Abdulah, kralj je izvedel, da imaš pri sebi brezrepca s kopnega.« Odgovoril jim je: »Res je, to je ta mož. Moj prijatelj je in prišel je k meni na obisk. Rad bi ga odpeljal nazaj na kopno.« Rekli so mu: »Brez njega se ne smemo vrniti. Če imaš kaj povedati, vstani, vzemi ga s seboj in ga pripelji pred kralja. Kar govoriš nam, povej kralju.« Abdulah Morski je rekel: »Brat moj, saj vidiš, kaj nas je doletelo. Kralju ne moremo nasprotovati. Pojdi z menoj k njemu; če bo Bog dal, se bom potrudil, da te rešim iz njegovih rok. Ne boj se. Ko te bo videl, bo spoznal, da si eden izmed prebivalcev kopnega, in ko bo izvedel, da si s kopnega, te bo gotovo počastil in te poslal nazaj.« Abdulah Kopenski mu je odgovoril: »Zaupam tvoji presoji. Zanesel se bom na Boga in šel s teboj.« Nato ga je odpeljal h kralju. Ko ga je kralj zagledal, se je zasmejal in rekel: »Dobrodošel, brezrepec!« Vsi okoli kralja so se mu začeli smejati in govoriti: »Da, pri Bogu, res je brezrepec!« Abdulah Morski je stopil pred kralja, mu pojasnil prijateljeve okoliščine in rekel: »Ta mož je s kopnega in je moj prijatelj. Med nami ne more živeti, saj rib ne mara jesti, razen če so ocvrte ali kuhane. Prosim te, dovoli mi, da ga odpeljem nazaj na kopno.« Kralj mu je odgovoril: »Če je tako, res ne more živeti pri nas. Dovoljujem ti, da ga odpelješ nazaj, ko ga pogostimo.« Nato je kralj ukazal: »Prinesite gostijo!« Prinesli so mu ribe vseh vrst in barv. Jedel je, da bi ubogal kraljev ukaz, potem pa mu je kralj rekel: »Povej, kaj si želiš od mene.« Abdulah Kopenski je odgovoril: »Želim si, da bi mi dal dragulje.« Kralj je ukazal: »Odpeljite ga v zakladnico draguljev in naj si izbere, kar potrebuje.« Prijatelj ga je odpeljal v zakladnico in izbral si je toliko draguljev, kolikor jih je želel. Nato ga je odpeljal nazaj v svoje mesto, mu prinesel mošnjiček in rekel: »Vzemi to, zaupam ti ga, da ga odneseš na Prerokov grob, naj ga Bog blagoslovi in mu podeli mir.« Vzel ga je, ne da bi vedel, kaj je v njem. Nato je Morski odšel z njim, da bi ga pospremil na kopno. Po poti je videl ljudi, ki so peli in se veselili, pred njimi pa je bila razgrnjena gostija iz rib. Jedli so in peli, vsi polni veselja. Abdulah Kopenski je vprašal Abdulaha Morskega: »Zakaj se ti ljudje tako veselijo? Ali imajo svatbo?« Morski je odgovoril: »Nimajo svatbe. Nekdo izmed njih je umrl.« Kopenski ga je vprašal: »Ko kdo pri vas umre, se torej veselite, pojete in jeste?« Odgovoril je: »Da. Kaj pa storite vi, prebivalci kopnega?« Kopenski je rekel: »Ko pri nas kdo umre, žalujemo za njim in jokamo. Ženske se od žalosti za umrlim bijejo po obrazu in si trgajo oblačila na prsih.« Abdulah Morski je strmel vanj s široko odprtimi očmi in mu rekel: »Vrni mi, kar sem ti zaupal!« Izročil mu je mošnjiček, Morski pa ga je odpeljal na kopno in rekel: »Prekinjam najino prijateljstvo in naklonjenost. Od danes naprej ne boš več videl mene in jaz ne tebe.« Kopenski ga je vprašal: »Zakaj tako govoriš?« Odgovoril mu je: »Mar niste vi, prebivalci kopnega, nekaj, kar je Bog zaupal svetu?« Kopenski je rekel: »Smo.« Morski je nadaljeval: »Pa ne prenesete, da Bog vzame nazaj, kar je zaupal, temveč jokate za tem! Kako naj ti torej zaupam dar za Preroka, naj ga Bog blagoslovi in mu podeli mir? Ko se vam rodi otrok, se veselite, čeprav je Bog vanj le položil dušo v hrambo. Ko pa jo vzame nazaj, zakaj vam je tako hudo, da jokate in žalujete? Vaše družbe ne potrebujemo.« Nato ga je zapustil in se vrnil v morje.

Abdulah Kopenski si je oblekel svoja oblačila, vzel dragulje in se odpravil h kralju. Ta ga je sprejel z velikim veseljem, saj ga je že pogrešal, in mu rekel: »Kako si, moj zet? Zakaj te tako dolgo ni bilo k meni?« Povedal mu je svojo zgodbo in opisal čudesa, ki jih je videl v morju. Kralj se je vsemu temu silno čudil. Nato mu je povedal še, kaj mu je rekel Abdulah Morski, kralj pa ga je vprašal: »Mar nisi ravnal napak, ko si mu to povedal?« Še nekaj časa je Abdulah Kopenski hodil na morsko obalo in klical Abdulaha Morskega, a ta mu ni odgovoril in ni prišel k njemu. Nazadnje je opustil upanje, da ga bo še kdaj videl. S kraljem, svojim tastom, in z njunima družinama so živeli v največji sreči in opravljali dobra dela, dokler ni prišla uničevalka užitkov in ločevalka druščin in so vsi umrli. Slavljen naj bo Živi, ki nikoli ne umre, gospodar zemeljskega in nebeškega kraljestva, ki zmore vse in je do svojih služabnikov blag ter vseveden.