Prevod

Nekoč je veliki mojster Jikaku odpotoval na Kitajsko, da bi se poučil o Budovem nauku in ga prenesel v svojo domovino. Med njegovim bivanjem tam pa je v letih Huichang tangovski cesar Wuzong začel zatirati budizem, podirati svetišča in pagode ter loviti menihe in nune; nekatere je dal pobiti, druge pa prisilil, da so se vrnili v posvetno življenje. Tudi velikega mojstra so hoteli prijeti, zato je pobegnil in se zatekel v neko svetišče. Ko so zasledovalci vstopili in ga začeli iskati, ni vedel, kam naj se skrije, pa se je umaknil med kipe in v mislih klical Fudōja. Med iskanjem so zasledovalci med drugimi podobami zagledali nov kip častitega Fudōja. To se jim je zdelo nenavadno, zato so ga vzeli v naročje in sneli s podstavka, tedaj pa je veliki mojster spet dobil svojo prvotno podobo. Osupli so o tem poročali cesarju. Cesar je dejal: »Svet mož iz tuje dežele je. Nemudoma ga izpustite in pošljite proč.« Tako so ga izpustili. Veliki mojster se je razveselil in pobegnil v drugo deželo. Onkraj daljnega gorovja je naletel na hišo, obdano z visokim zidom iz zbite zemlje. Imela je ena sama vrata, ob katerih je stal človek. Vesel ga je ogovoril in povprašal po hiši. »To je dom nekega bogataša,« mu je odgovoril človek. »Kdo pa si ti, menih?« Mojster je odvrnil: »Menih sem, ki je prišel z Japonske, da bi se poučil o Budovem nauku in ga prenesel domov. Toda znašel sem se sredi teh strašnih nemirov in zdaj iščem kraj, kjer bi se lahko za nekaj časa skril.« Človek mu je dejal: »Semkaj ljudje le redkokdaj zaidejo. Ostani nekaj časa pri nas, ko se bodo razmere v deželi umirile, pa pojdi spet na pot in se posveti učenju Budovega nauka.« Veliki mojster je ves vesel vstopil. Za njim so trdno zaprli vrata, človek pa se je napotil proti notranjosti posestva. Mojster mu je sledil in videl vrsto najrazličnejših bivališč, med katerimi se je vrvelo mnogo ljudi. Dodelili so mu prostor ob strani. Nato se je razgledal, ali bi kje našel kaj, kar bi mu pomagalo pri učenju Budovega nauka, toda nikjer ni bilo ne sledu o nauku ne menihov. Zadaj, ob vznožju gore, je stala neka hiša. Ko se ji je približal in prisluhnil, je zaslišal stokanje številnih ljudi. Začudil se je in pogledal skozi špranjo v ograji: ljudje so bili zvezani in obešeni od zgoraj, pod njimi pa so stali lonci, v katere je kapljala njihova kri. Zgrožen je vprašal, kaj to pomeni, a mu nihče ni odgovoril. Ves vznemirjen je prisluhnil še pri drugi stavbi in tudi od tam zaslišal enako stokanje. Pokukal je noter in zagledal mnogo shujšanih, izčrpanih ljudi, ki so ležali po tleh, vsi strašno bledi in pomodreli. Enega je pomignil k sebi in ga vprašal: »Kaj se tu dogaja? Kako ste se znašli v tako neznosnem trpljenju?« Človek je vzel košček lesa, iztegnil suhljato roko in začel pisati po tleh. Mojster je prebral: »To je grad Kōketsu. Vsem, ki pridejo sem, najprej dajo zaužiti zdravilo, ki jim vzame govor, nato pa še zdravilo, ki jih zredi. Zatem jih obesijo visoko nad tla, jih na več mestih zarežejo in jim izpuščajo kri. S to krvjo barvajo tkanine z vezanimi vzorci in jih prodajajo. Ker tega nismo vedeli, nas je doletela takšna usoda. V jedi boš našel nekaj temnikastega, podobnega sezamu. To je zdravilo, ki ti vzame govor. Če ti ga ponudijo, se pretvarjaj, da ješ, potem pa ga zavrzi. Ko te kdo ogovori, samo stokaj. Nato se na vsak način pripravi na beg in zbeži. Vrata so trdno zaprta, zato od tod ni lahko pobegniti.« Ko je dobil ta natančna navodila, se je veliki mojster vrnil v prostor, ki so mu ga dodelili. Kmalu mu je nekdo prinesel hrano. Prav kakor mu je povedal nesrečnež, je bilo v njej nekaj temnikastega. Pretvarjal se je, da jé, tisto pa skril v nedrje in pozneje zavrgel. Ko ga je kdo prišel kaj vprašat, je le stokal in ni spregovoril niti besede. Prepričani, da jim je uspelo, so mu nato dajali razna zdravila za pitanje, a se je tudi zdaj samo pretvarjal, da jih uživa. Ko so ljudje odšli in je ostal sam, se je obrnil proti severovzhodu, sklenil dlani in goreče molil: »Trije dragulji moje gore, pomagajte mi!« Tedaj se je prikazal velik pes, zgrabil mojstra za rokav in ga začel vleči. Mojster je pomislil, da mora to nekaj pomeniti, in šel v smer, kamor ga je vlekel pes. Ta ga je popeljal ven skozi vodna vrata, za katera mojster sploh ni vedel. Ko sta prišla na prosto, je pes izginil. Mojster si je rekel, da je zdaj nastopil odločilni trenutek, in stekel, kamor so ga nesle noge. Prečkal je daljno gorovje in prišel do naseljenega kraja. Tam je srečal človeka, ki ga je vprašal: »Od kod prihajaš, da tako bežiš?« Mojster mu je opisal kraj, kjer je bil, in povedal, da je pobegnil od tam. Človek je vzkliknil: »O, kako strašno! To je vendar grad Kōketsu. Kdor pride tja, se nikoli več ne vrne. Brez izredne Budove pomoči ni mogoče uiti od tam. Resnično si častitljiv mož!« Spoštljivo je sklenil dlani pred njim in odšel. Mojster je nato še naprej hitel proč in se nazadnje vrnil v prestolnico, kjer je živel na skrivnem. V šestem letu dobe Huichang je cesar Wuzong umrl. Naslednje leto, prvo leto dobe Dazhong, je na prestol stopil cesar Xuanzong in »ker je bilo zatiranja Budovega nauka konec, se je mojster lahko po svoji želji posvetil njegovemu preučevanju«. Ko je minilo deset let, se je vrnil na Japonsko ter tam razširjal nauk šole Shingon in druge nauke, tako pripovedujejo.