Prevod

Nekoč je živel sultan, ki je umrl, ne da bi zapustil otroka. Njegova žena je prosila Boga, naj ji nakloni sina; in če ga rodi, naj bo tak, da bo v enem samem letu pojedel vse očetovo premoženje. Rodila je sina in poimenovali so ga Mhámmed Belhäzzäla. V enem letu je pojedel vse, kar je zapustil njegov oče. Ko je očetovega premoženja zmanjkalo, ni imel več kaj jesti. Odpravil se je ven in našel peka.

»Daj mi kruha, da se najem,« mu je rekel. Pek mu ga je dal in deček ga je pojedel. Ko je pek zahteval denar, je odgovoril: »Nimam denarja.« Udaril ga je in ubil. Ljudje so izvedeli za to in novica je prišla do vladarja. Ponj so prišli vladarjevi služabniki, da bi ga odvedli predenj, on pa je tri udaril in ubil; eden je pobegnil. Ko je vladar to slišal, je rekel: »Mar nimam nikogar, ki bi ga obvladal?« Poslal je oddelek vojakov, naj ga privedejo. Rekli so mu: »Pojdi z nami k vladarju. Ljudi si pobil.« Odgovoril jim je: »Jaz ne poznam nobenega vladarja. Mar nisem jaz vladar?« Rekli so mu: »Kako moreš reči, da ne poznaš vladarja?« Častnik jim je ukazal: »Zgrabite ga s silo!« Planili so nadenj, da bi ga prijeli, on pa jih je začel pobijati. Polovico jih je ubil, druga polovica je pobegnila in šla povedat vladarju. Ta je poslušal in se ozrl k svojemu vezirju. Vezir mu je rekel: »Naj si ga najprej ogledam na lastne oči, potem pa ti pridem povedat.« Šel ga je pogledat in se vrnil k vladarju. »Gospod,« mu je rekel, »zajezdíva midva s spremstvom in ga pojdimo pripeljat z lepo besedo. Sicer nam bo pobil ljudi in ostal sam v mestu kakor kakšen ljudožerec.« Vladar je odjezdil z njim in prišla sta do dečka. Sultan je stopil s konja in mu rekel: »Imej se za mojega sina. Očetovo premoženje te čaka pri meni. Pridi k meni in jej od vsega mojega imetja. Bodite mi priče, ljudje: odslej je moj sin.« Odpeljal ga je s seboj, ga nastanil v palači in naročil kuharju: »Daj mu vse, kar zahteva.« Deček je rekel: »Prinesi mi pogrinjek z jedjo.« Prinesel mu ga je, a je pojedel vse in še ni bil sit. »Prinesi še,« je rekel. Dali so mu še jedi, namenjene vladarju. Tudi te je vse pojedel. Vladarju so sporočili: »Vse hrane je zmanjkalo.« Rekel jim je: »Dajte mu še, naj je. Danes sem kupil štiri stote mesa, jutri jih kupite osem.« Tako so mu vsak dan skuhali dvakrat toliko kakor prvi dan. Ko je pri vladarju minilo leto, je bil ta ob vse premoženje. Rekel je vezirju: »Domisli se česa, svetuj mi, kaj naj storim. Ta nas je spravil na boben.

Vse naše imetje je pojedel. Še majhen je, pa je že tak. Kaj bo šele, ko odraste?« Vezir ga je pogledal in rekel: »Bom že našel rešitev! Pojdimo na lov in ga zvabimo iz mesta, sicer nas bo še vse pobil. Potem naj po mestu razglasijo: Kdor ubije Mhámmeda Belhäzzälo, dobi mojo hčer in polovico mojega kraljestva.« Vezir je prišel k Mhámmedu Belhäzzäli in mu rekel: »Pojdiva malo na lov iz mesta.« Pripeljali so mu konja, on in vezir sta zajahala in odjezdila na lovišče. Po mestu pa so razglasili: »Kdor ubije Mhámmeda Belhäzzälo, dobi mojo hčer in polovico mojega kraljestva.« Neki siromak si je rekel: »Če ga ubijem, bom preskrbljen. Če umrem, pa zbogom.« In je dejal: »Jaz ga grem ubit.« Ko so se vrnili z lova, je tisti mož, ki ga je hotel ubiti, stopil predenj z bodalom.

Mhámmed mu je rekel: »Počasi, ti, ki napadaš ljudi! Kje pa imaš glavo? Saj nimaš ne očeta ne matere!« Domov se je vrnil razburjen. Postavili so predenj jed, vendar ni hotel jesti. Rekel je: »Pokličite sultana.« Sultan je prišel in deček ga je vprašal: »Si ti moj oče ali nisi?«

Odgovoril mu je: »Nisem tvoj oče. Ko sem te našel v mestu, si povzročal gorje in pobijal ljudi, zato sem te vzel k sebi kakor lastnega sina.« Deček mu je rekel: »Če nisi moj oče, ne ostanem več v tem mestu. Odšel bom.« Pripeljali so mu konja, zajahal ga je in odjezdil iz mesta. Potoval je petnajst dni po pustinji, dokler ni zagledal jezdeca, ki mu je prihajal naproti. Ta ga je vprašal: »Kam greš? Kako to, da si se znašel tu?« Odgovoril je: »Petnajst dni že potujem po pustinji, pa nisem srečal ne jezdeca, ki bi jezdil, ne ptice, ki bi letela.« Jezdec je pogledal Mhámmeda Belhäzzälo in ga vprašal: »Kako ti je ime?«

Povedal mu je svoje ime in vprašal: »Kako pa je ime tebi?« »Gergäb Ezzebäl sem,« mu je odgovoril. »Pojdiva skupaj in si deliva jed. Vrniva se tja, od koder si prišel.« Tedaj je do njiju prijezdil še en jezdec in ju vprašal: »Kam pa vidva?« Onadva sta ga vprašala: »Kam pa ti, jezdec?« Odgovoril jima je: »Razjezil sem se in zapustil svojo deželo. Rekel sem si, da pojdem na konec sveta. V puščavi sem našel grad in dvajset dni sedel pred njegovimi vrati, a nisem videl ne človeka ne duha.« Rekla sta mu: »Pojdi z nama do tistega gradu, da si ga ogledamo.« Obrnili so se z njim, prišli do grajskih vrat in tri dni sedeli pred njimi, pa niso videli nikogar.

Mhámmed Belhäzzäla se je ozrl k njima in rekel: »V tem gradu ni ničesar. Pojdimo gor pogledat.« Odgovorila sta mu: »Midva ne greva gor.« Rekel je: »Če najdemo v njem ljudožerce, smo tudi mi ljudožerci; če najdemo leve, smo tudi mi levi.« »Ne,« sta rekla, »midva ne greva gor.« Izvlekel je meč, se povzpel v grad in našel v njem vse mogoče božje darove: dragulje, zlato in hrano. Vrnil se je k njima in rekel: »Pojdimo gor! Našli smo vse, kar nam srce poželi. Pojdimo gor, jejmo in pijmo do smrti.« Povzpeli so se v grad, si skuhali večerjo in se do sitega najedli. Pogledali so se in rekli: »Dolgčas nam bo. Naj vsak dan eden kuha, druga dva pa gresta na lov.« Mhámmed Belhäzzäla je rekel: »Poglejmo, kdo bo prvi ostal doma.« Ostal je Gergäb Ezzebäl. Opasal se je s predpasnikom in se lotil pripravljanja kosila. Tedaj je predenj stopila starka in rekla: »Kaj te je prineslo sem, Gergäb Ezzebäl? Kaj iščeš v tem gradu? To je moja last.« »Tvoja last?« je rekel. Segel je po meču, da bi jo ubil,

ona pa je planila nanj, ga podrla na tla, mu zvezala roke in ga tako pretepla, da je obležal ves bolan, z razbolelim mesom in kostmi. Tovariša sta se vračala. On pa je premišljeval: »Če povem, da sem jih skupil, se mi bosta smejala. Naj še onadva

okusita, kar sem okusil jaz, in jih dobita, kakor sem jih jaz. Kaj naj jima rečem, ko me vprašata, zakaj nisem skuhal kosila? Rekel bom: Šel sem na streho in padel z nje, zdaj pa me vse boli.« Tako jima je tudi povedal in odgovorila sta: »Nič hudega. Bova pa midva sama skuhala.«

Skuhala sta, povečerjali so in legli spat. Zjutraj so rekli: »Fettal Elhbäl, danes si ti na vrsti.« Zgodilo se mu je prav tako kakor Gergäbu Ezzebälu: dobil je batine. Ko jih je skupil, je pomislil: »Ta starka je pretepla tudi Gergäba Ezzebäla, pa ga je bilo sram povedati. Jaz bom storil enako. Rekel bom, da sem šel na streho in padel z nje.« Ko sta se tovariša vrnila, sta ga vprašala: »Zakaj nisi skuhal kosila?« Odgovoril je: »S tistega mesta, od koder si ti včeraj padel, sem danes padel še jaz.« Zjutraj so rekli: »Zdaj je na vrsti Mhámmed Belhäzzäla. On bo ostal doma in kuhal.« Ko sta se tista dva, ki sta dobila batine, odpravila ven, sta se vprašala: »Kaj se ti je zgodilo?« In drug drugemu odgovorila: »Kar se je zgodilo meni, se je tudi tebi.« Mhámmed Belhäzzäla pa je ostal doma in premišljeval: »Moja tovariša prav gotovo nista padla s strehe.« Medtem ko je tako tuhtal, se je prikazala starka, da bi tudi njega pretepla kakor druga dva. Rekla mu je: »Mhámmed Belhäzzäla, kaj te je prineslo sem?« Odgovoril ji je: »Ti si torej pretepla moja tovariša!« Hotela je planiti nanj in ga zgrabiti, on pa jo je udaril z mečem in ji odsekal glavo. Glava se je zakotalila po stopnicah, on pa ji je sledil vse do vodnjaka. Padla je vanj in Mhámmed je ostal ob njegovem robu, dokler se nista vrnila tovariša. Iskala sta ga, pa ga nista našla. Ker ga ni bilo nikjer, sta rekla: »Ubila ga je.« Zagledala sta kri in šla po krvavi sledi do vodnjaka. Tam sta ga našla stati. Rekel jima je: »O, vidva bedaka! Takšna starka se je spravljala na vaju in vaju pretepala! Jaz sem ji odsekal glavo. Daj, Fettal Elhbäl, spleti mi vrv.

Glava ji je padla sem noter. Moram dol pogledat.« Spustila sta ga na dno vodnjaka. Tam je iskal, dokler ni zagledal svetlobe. Šel je za njo in prišel do vrta. Na vrtu je zagledal tri sobe. Vstopil je v prvo in našel v njej dekle. Rekla mu je: »Mhámmed Belhäzzäla, kaj te je prineslo sem? Tri dekleta smo in nad nami straži ifrit. Nič mu ne moreš, ubil te bo.« Rekel je: »Pokažite mi ifrita.« Odgovorile so mu: »Tam v sobi spi.« Šel je v sobo in odprl vrata. Ifrit je pihnil vanj in ga odpihnil.

Mhámmed se je vrnil nadenj, ga udaril in ubil. Potem je odpeljal dekleta ven in rekel: »Zdaj vas spravim iz vodnjaka.« Rekle so mu: »Pojdi najprej ti.« »Jaz ne grem prvi,« jim je odgovoril. »Najprej pojdite ve.« Rekle so mu: »Tvoja tovariša te bosta izdala.« »Ne, ne bosta,« je rekel. »Prav,« so odvrnile, »potem pa gremo najprej me.« Preden so se povzpele, je vsaka segla v žep in mu dala dva oreha. Potem so jih potegnili gor. Ko sta jih njegova tovariša zagledala, sta od začudenja kar obstala. Vprašala sta: »Je še kdo spodaj?« Dekleta so odgovorila: »Še gospod Mhámmed Belhäzzäla.« Spustila sta mu vrv, da bi ga potegnila na površje. Ko je prišel do polovice vodnjaka, sta vrv prerezala. Revež je padel nazaj na dno! Onadva pa sta odpeljala dekleta in odšla. Rekla sta: »Pojdimo v mesto. V prvem, na katero naletimo, bomo ostali.« Ko sta dekleta pripeljala v mesto, sta se posvetovala: »Eno vzemi ti, eno bom jaz, eno pa podariva sultanu, da nama bo naklonjen.« Eno sta dala sultanu. Še preden se je z njo poročil, ju je postavil za vezirja, enega na svojo desnico, drugega na levico. — Gospod Mhámmed Belhäzzäla pa je blodil po vodnjaku. Na orehe, ki so mu jih dala dekleta, je pozabil. Ko si je hotel sleči obleko, je otipal žep in v njem našel orehe.

Izvlekel je enega in ga strl. Iz njega je stopilo človeško bitje, eden izmed džinov. Rekel mu je: »Gospod, povej, kaj želiš.« Odgovoril mu je: »Rad bi v mesto, kjer so dekleta. Odpelji me tja.« Džin mu je rekel: »Zlezi mi na hrbet.« Posadil si ga je na hrbet in ga odnesel v mesto, kjer so bila

dekleta. Odložil ga je v mestu in mu rekel: »Zbogom.« Gospod Mhámmed je hodil naokrog, dokler ni zagledal krojaške delavnice. Njen lastnik je bil predstojnik krojaškega ceha. Ta ga je vprašal: »Kaj delaš tukaj?« Odgovoril mu je: »Tujec sem in nikogar ne poznam.« »Bi delal pri meni?« ga je vprašal. »Bi,« je odgovoril. Rekel mu je: »Ponoči boš spal v delavnici in pazil nanjo, jaz pa ti bom priskrbel večerjo in kosilo.«

Ostal je pri njem in delal prvi dan, drugi in tretji. — Sultan je zahteval, naj pripravijo svatbo. Dekleta pa so vstala in rekla: »Ne poročimo se, dokler ne dobimo treh oblek, ki jih ni sešila igla in jih niso ukrojile škarje.« Sultan je prišel k vezirjema in rekel: »Domislita se, kako bi to uredili.« Odgovorila sta mu: »Gospod, mar nimamo predstojnika krojaškega ceha?

Pošljimo ponj.« Poklicali so ga in prišel je k sultanu. »Si me dal poklicati, gospod?« ga je vprašal. Sultan mu je odgovoril: »Da, poklical sem te. Hočem tri obleke, ki jih ni sešila igla in jih niso ukrojile škarje.« Krojač je rekel: »Tega ne morem. Kaj takega ne obstaja. Takih oblek ne znam narediti.« Sultan mu je rekel: »Moraš jih narediti. Če jih ne boš, ti dam odsekati glavo.« Krojač je odgovoril: »Kar je usojeno, je treba potrpeti.« Odšel je ves objokan in jokaje prišel v delavnico. Njegov pomočnik Mhámmed ga je vprašal: »Kaj ti je, mojster, da jokaš?« Odgovoril mu je: »Pusti me! Od dneva, ko si prišel, nisem videl nič dobrega.« Mhámmed Belhäzzäla mu je rekel: »Mar nisem kakor tvoj sin? Kako mi moreš tako govoriti? Povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Povedal mu je za obleke.

Mhámmed mu je rekel: »Ne boj se. Pojdi jest in počivat. Za obleke bom poskrbel jaz.« Njegov mojster, predstojnik krojaškega ceha, ga je pogledal in vprašal: »Se ne šališ?« »Za obleke bom poskrbel jaz, nič se ne šalim,« mu je odgovoril. »Pojdi domov, mojster. Vrni se domov brez skrbi.« Mojster je odšel, on pa je zaklenil delavnico, stopil v kamrico, prižgal svetilko in sedel. Segel je v žep in vzel oreh izmed tistih, ki so mu jih dala dekleta.

Strl ga je in iz njega se je prikazal mogočen džin. Rekel mu je: »Gospod, povej, kaj želiš.« Odgovoril je: »Rad bi tri obleke, ki jih ni sešila igla in jih niso ukrojile škarje.« Džin mu je rekel: »Bog te blagoslovi, takoj bodo pripravljene.« V hipu mu jih je prinesel. Mhámmed jih je spravil v kamrico.

Zjutraj je prišel njegov mojster in ga vprašal: »Kaj si opravil, sinko?« Odgovoril mu je: »Ni mi uspelo, mojster.« »Kako? Včeraj si mi rekel, naj grem brez skrbi domov, zdaj pa praviš, da ti ni uspelo!« Predstojnik se je razjezil, Mhámmed Belhäzzäla pa ga je pogledal in rekel: »Ne jezi se, mojster. Tukaj so, pripravljene.« Stopil je v kamrico, jih prinesel in izročil mojstru. Ta si jih je ogledal in videl, da so natanko take, kakršne je zahteval sultan. Rekel je: »Pojdi z menoj, da ti bo sultan dal nagrado.« Mhámmed mu je odgovoril: »Ne, nočem iti. Pusti me tukaj, ti pa pojdi sam.« Mojster je odšel in odnesel obleke sultanu. Ta ga je pogledal in rekel: »Dobro si opravil!« Bogato ga je obdaril in krojač se je ves vesel vrnil v delavnico. Sultan pa je poslal obleke dekletom in jim sporočil: »Glejte, obleke so pripravljene.« Dekleta so se spogledala in rekla: »Aha, Mhámmed Belhäzzäla je prišel sem.« — Sultan je rekel: »Jutri bo svatba.« To so razglasili po mestu in slišal je tudi predstojnik krojačev. Rekel je Mhámmedu: »Sinko, pojdi z menoj gledat konjeniške igre.« Odgovoril mu je: »Ne grem. Pusti me.« Predstojnik je odšel sam. Mhámmed Belhäzzäla je stopil v kamrico, strl enega izmed orehov in iz njega se je prikazal mogočen džin. Rekel mu je: »Povej, kaj želiš.« Odgovoril je: »Hočem črnega konja, črno sedlo, črno obleko in črno orožje.« Zajahal je črnega konja in odjezdil na prizorišče, kjer se je pridružil konjeniškim igram. Na koncu je ugrabil nevesto in z njo poletel v nebo. Novica je prišla do sultana. Ko se je vrnil k poročni nosilnici, jo je našel prazno. Rekel je: »O, nevesto so ugrabili! Kaj naj zdaj storim?« Vezir mu je odgovoril: »Poroči se z eno od njenih sester.« Sultan je rekel: »Pripravite vse, jutri bo svatba.« Naslednji dan so konjeniki spet odšli na igre in tudi drugo nevesto so pripeljali v poročni nosilnici. Gospod Mhámmed Belhäzzäla je stopil v kamrico, strl oreh in iz njega se je prikazal drug mogočen džin. Rekel mu je: »Gospod, povej, kaj želiš.« Odgovoril mu je: »Hočem rdečega konja, rdeče sedlo, rdečo obleko in rdeče orožje.« »Pripravljeno je,« mu je rekel džin. Zajahal je in odjezdil na igre.

Na koncu je ugrabil še drugo nevesto. Sultan in ljudje so se vrnili, ne da bi videli, kako jo je ugrabil, saj je bil z džinovo pomočjo očem neviden. Prišli so odpret poročno nosilnico, da bi pogledali nevesto, a so jo našli prazno. Sultan se je ozrl k vezirju in rekel: »Domisli se česa! Tudi druga nosilnica je prazna, ugrabili so jo. Premisli, kaj naj storimo.« Vezir mu je odgovoril: »Kdor jo je ugrabil včeraj, jo je tudi danes. Naš človek je v mestu.« Sultan je rekel: »Zberi mi lokostrelce.«

»Prav, Bog naj blagoslovi,« je odgovoril vezir. Zbrali so jih in vezir jim je rekel: »Ko se jutri začnejo konjeniške igre in pride med vas tuj jezdec, bodite pozorni nanj. Ko vidite, da je poletel v nebo, ga obstreljujte s puščicami. Kdor ga zadene, dobi nagrado.« Glas o tem je prišel do gospoda Mhámmeda Belhäzzäle. Stopil je v kamrico, strl oreh in iz njega se je prikazal mogočen džin. Rekel mu je: »Gospod, povej, kaj želiš.« Odgovoril je: »Hočem belega konja, belo sedlo, belo obleko in belo orožje.« Gospod Mhámmed Belhäzzäla je zajahal in odjezdil k poročni nosilnici in na prizorišče iger. Jezdili so in se merili med seboj, ljudje pa so ga skrbno opazovali. Nazadnje je pograbil nevesto in poletel. Ko se je dvignil v zrak, ga je eden dosegel s puščico in ga zadel v nadlaket. Mhámmed je eni izmed gledalk izmaknil ruto in si z njo prevezal roko. Vrnil se je v delavnico in sedel s prevezano roko. Poročno nosilnico so našli prazno kakor prejšnjikrat. Sultan je rekel vezirju: »Domisli se, kaj naj storimo.« Vezir mu je odgovoril: »Pripelji mi lokostrelce.« Prišli so in vprašal jih je: »Kdo izmed vas ga je zadel?« Eden je rekel: »Jaz sem ga zadel. S puščico sem ga zadel v nadlaket.« Vezir je rekel: »Pošljimo ljudi, naj preiščejo mesto. Kogar najdejo ranjenega v nadlaket, tisti je naš človek.«

Šli so torej po mestu. Dva moža sta prišla počivat v delavnico predstojnika krojačev. Predstojnik je pogledal Mhámmeda Belhäzzälo in mu rekel: »Podaj mi tisto obleko na polici.« Mhámmed je vstal in mu podal obleko, pri tem pa se mu je razgalila nadlaket. Moža sta zagledala ruto, zavezano okoli nje. Rekla sta mu: »Ti si naš človek.« Zgrabila sta ga in rekla: »Odpeljala te bova k sultanu. Ti si ugrabil neveste.« Zbrali so se ljudje in ga prijeli. Rekel jim je: »Počasi! Šel bom k sultanu. Samo najprej me izpustite, moj mojster bo jamčil zame.« Mojster je jamčil zanj, zato so mu dovolili v delavnico in za njim zaprli vrata. Gospod Mhámmed Belhäzzäla je vzel oreh in ga strl. Iz njega se je prikazal mogočen džin in mu rekel: »Gospod, povej, kaj želiš.« Odgovoril mu je: »Hočem obleko in odlikovanja, kakršna ima sultan.« Oblekel je obleko in si nadel odlikovanja, kakršna je imel sultan, odprl vrata in stopil ven. Ljudje so od začudenja obstali in mu poljubili roko. Šel je k sultanu. Ko ga je ta zagledal, je vstal in pozdravila sta se. Sultan mu je rekel: »Sedi poleg mene.« Potem ga je vprašal: »Si ti ugrabil neveste?« Odgovoril mu je: »Da, jaz sem jih ugrabil.« Nato je vprašal: »Gospod, sta ta tvoja vezirja že dolgo pri tebi ali sta nova?«

Sultan je odgovoril: »Nova sta. Prišla sta in mi pripeljala ta dekleta.« Mhámmed ju je vprašal: »Mar nisi ti Gergäb Ezzebäl in ti Fettal Elhbäl?« Odgovorila sta mu: »Ne, ne poznava te.« Rekel je: »Skupaj smo jedli kruh in sol. Skupaj smo bili v gradu in starka vaju je pretepla. Jaz sem rešil dekleta iz vodnjaka, vidva pa sta mi prerezala vrv.« Nato je rekel sultanu: »Pojdi z menoj, gospod.« Odšla sta k dekletom. Mhámmed mu je rekel: »Vprašaj dekleta, kdo jih je spravil iz vodnjaka.«

Rekla so: »Ti, gospod Mhámmed Belhäzzäla, si nas spravil iz vodnjaka. Tvoja tovariša pa sta te izdala in ti prerezala vrv.« Vezirja so privedli pred dekleta in sultan je vprašal: »Kaj naj storimo z njima?« Rekel je: »Usmrtimo ju. Ti vzemi eno nevesto, jaz bom vzel drugo, tretjo pa dajva, komur želiš.« Nazadnje ga je sultan postavil za velikega vezirja in mu dal visok položaj na dvoru. Potem so obhajali svatbo in vsak je vzel eno dekle.