Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je mož po imenu Takashina no Toshihira, nekdanji upravitelj province Tango. Pozneje je postal menih in so ga imenovali Tango njūdō. Imel je mlajšega brata, ki ni opravljal nobene službe. Ta je nekoč spremljal svojega gospodarja v Tsukushi. Med njegovim bivanjem tam je iz Kitajske prispel Kitajec, izredno vešč računanja s paličicami. Brat se je srečal z njim in ga prosil, naj ga nauči te umetnosti. Kitajec ga sprva ni poučeval z vso zavzetostjo, ko pa mu je dal poskusiti nekaj izračunov, je spoznal, da bi utegnil postati izjemen mojster. »Kaj bi počel na Japonskem?« mu je dejal. »Tu umetnosti računanja ne poznajo prav dobro. Če privoliš, da boš šel z menoj na Kitajsko, te bom učil.« Mož mu je spretno odgovoril: »Le dobro me poučite. Ko bom obvladal to umetnost, bom ravnal, kakor boste rekli. Če bom na Kitajskem lahko našel službo, vas bom rade volje ubogal in odšel tja z vami.« Te besede so Kitajca pridobile in začel ga je zavzeto učiti. Učenec je tako naglo napredoval, da je iz ene razložene stvari razumel deset drugih. Kitajec ga je silno občudoval in mu rekel: »V moji deželi je veliko ljudi, ki znajo računati s paličicami, vendar nihče te umetnosti ne doume tako dobro kakor ti. Vsekakor moraš z menoj na Kitajsko.« »Seveda, storil bom, kakor pravite,« mu je odgovoril. Kitajec je nadaljeval: »Ta umetnost pozna tudi postopek, s katerim lahko bolnika ozdraviš, pa tudi takega, s katerim lahko človeka, ki ga sovražiš ali mu zavidaš, pri priči usmrtiš, četudi ni bolan. Ničesar ti ne bom odrekel ali prikril, vse ti bom predal. Toda prisezi mi, da boš res šel z menoj.« Mož ni hotel izreči povsem nedvoumne prisege, temveč je obljubil le napol. Kitajec mu je zato rekel: »Postopek, s katerim je mogoče ubiti človeka, ti bom razkril šele na ladji, ko bova plula na Kitajsko.« Vse drugo ga je temeljito naučil, le to skrivnost je zadržal zase. Tako je mož sčasoma dobro osvojil njegovo umetnost. Tedaj pa je njegovemu gospodarju nekaj nenadoma prišlo vmes in moral se je vrniti v prestolnico. Mož naj bi ga spremljal. Ko je Kitajec to izvedel, ga je skušal zadržati, a mu je učenec dejal: »Kako naj ne pospremim gospodarja, ki mu služim že toliko let, ko se mora zaradi takšne zadeve tako nenadoma vrniti? Prosim, razumite me. Obljube gotovo ne bom prelomil.« S takšnimi besedami ga je pregovoril in Kitajec mu je verjel. »Potem pa se obvezno vrni,« mu je dejal. »Sam bi se rad vrnil na Kitajsko že danes ali jutri, vendar bom počakal nate in šele potem odplul.« Mož mu je dal trdno obljubo in odšel v prestolnico. Ker mu je življenje doma zbujalo tolikšen odpor, je sicer pomislil, da bi se nemara res kar tiho odpravil na Kitajsko. Toda ko je prišel v prestolnico, so ga njegovi bližnji začeli odvračati od tega. Tudi njegov brat, menih Toshihira, je izvedel za njegov namen in mu odločno branil oditi, tako da se nazadnje ni mogel vrniti niti v Tsukushi. Kitajec je nekaj časa čakal, ko pa od njega ni bilo nobenega glasu, je nalašč poslal sla s pismom, v katerem mu je očital nezvestobo. Mož mu je odgovoril: »Imam ostarelega roditelja in ne vem, ali bo dočakal jutrišnji dan. Rad bi ostal, dokler ne vidim, kako se mu bo izteklo življenje, potem pa pridem.« Toda ni odšel. Kitajec je še nekaj časa čakal, nato pa sklenil, da ga je učenec preslepil. Preden je odplul nazaj na Kitajsko, ga je hudo preklel. Mož, ki je bil prej tako izredno bister, je po Kitajčevem prekletstvu postal povsem otopel in kakor da ni več ničesar razumel. Ker ni vedel, kaj bi sam s seboj, je nazadnje postal menih. Imenovali so ga gospod menih. Živel je brez pravega opravila, ves zmeden in odsoten, ter zahajal zdaj k menihu Toshihiri, zdaj v gorske templje. Nekoč so se mlade dvorne gospe zbrale, da bi prebedеле noč ob bdenju kōshin. Gospod menih je sedel v kotu, kakor navadno ves odsoten. Bolj ko je noč napredovala, bolj se jim je dremalo. Med njimi je bila mlada, samozavestna gospa, ki mu je rekla: »Gospod menih, ljudje, kakršni ste vi, vendar znajo pripovedovati zabavne zgodbe. Povejte nam kaj, čemur se bomo lahko smejale, da nas smeh prebudi.« Menih ji je odvrnil: »Nisem spreten z besedami in najbrž ne bi znal povedati ničesar, čemur bi se smejale. Če pa si želite samo smeha, vas bom že pripravil do njega.« »Zgodbe nam torej ne boste povedali, ampak nas boste kar tako spravili v smeh? Nam boste uprizorili kakšno burko? To bi bilo še boljše od zgodbe!« so se zasmejale, še preden je kaj storil. »Ne, nič takega,« je odvrnil. »Samo nasmejati vas nameravam.« »Kaj pa bo to? Dajte, nasmejte nas! No, le dajte!« so silile vanj. Tedaj je nekaj vzel v roke in stopil tja, kjer je ogenj svetlo gorel. Ko so pogledale, kaj namerava, so videle, da je razvezal vrečko z računskimi paličicami in jih z rožljanjem stresel iz nje. Gospe so se mu začele posmehovati: »Je to tisto smešno? Je to vse? No, pa se smejmo!« Ni jim odgovoril, temveč je molče in urno razporejal paličice. Ko jih je razpostavil, je vzel še eno, široko kakih sedem ali osem bujev, jo dvignil v roki in rekel: »Gospe, nikar se ne smejte tako hudo, da me boste morale prositi, naj neham. No, zdaj vas bom nasmejal.« »Že to, kako držite tisto paličico v zraku, je prav bedasto in smešno! Kaj pa bi lahko storili takega, da bi vas morale prositi, naj nehate?« so govorile druga drugi. A brž ko so videle, da je med razpostavljene paličice položil še tisto, široko kakih osem bujev, so vse brez izjeme brez vsakega razloga planile v neustavljiv smeh. Smejale so se na vse pretege. Hotele so nehati, pa niso mogle; čutile so, kakor da se jim drobovje trga, in mislile, da bodo umrle. Solze so jim lile po obrazu, same pa si niso mogle prav nič pomagati. Ker od smeha niso mogle izreči niti besede, so se obrnile k menihu in proseče sklenile dlani. »Saj sem vam rekel,« je dejal. »Ste se že dovolj nasmejale?« Vse so vneto prikimavale, se zvijale po tleh, smejale in smejale ter ga s sklenjenimi dlanmi prosile milosti. Šele ko jih je pustil dodobra trpeti, je z roko razsul razporejene paličice in smeh je ponehal. »Če bi trajalo še malo dlje, bi umrle! Še nikoli ni bilo ničesar tako neznosnega,« so govorile druga drugi. Od smeha so bile tako izčrpane, da so vse polegle skupaj, kakor bi zbolele. Ljudje so potem pravili: »Kako strašno bi šele bilo, če bi se naučil tudi tistega postopka, s katerim je, kakor je pravil, mogoče človeka usmrtiti ali mu vrniti življenje!« Resnično strašna je umetnost računanja s paličicami, tako se pripoveduje.