Prevod
Nekoč se je častiti Nichizō z gore Yoshino posvečal duhovnim vajam globoko v tamkajšnjih gorah. Tedaj je naletel na demona, visokega kakih sedem šakujev, s kožo temno modre barve in lasmi, rdečimi kakor ogenj. Vrat je imel tenak, prsne kosti so mu ostro štrlele iz telesa, trebuh je bil napihnjen, goleni pa suhe. Demon je pred puščavnikom sklenil roke in brez konca jokal. »Kakšen demon si in kaj počneš tu?« ga je vprašal Nichizō. Demon mu je, dušeč se v solzah, odgovoril: »Pred štiristo ali petsto leti sem bil človek. Toda do nekoga sem gojil zamero in tako sem postal demon, kakršnega vidite zdaj. Svojega sovražnika sem ubil, kakor sem si želel. Nato sem do zadnjega pokončal še njegove potomce, otroke, vnuke in pravnuke, tako da zdaj ni nikogar več, ki bi ga mogel ubiti. Rad bi jih poiskal tudi po ponovnem rojstvu in jih spet pomoril, a ker ne vem, kje se rojevajo iz življenja v življenje, jih ne morem doseči. Plamen mojega srda gori kakor poprej, sovražnikovega rodu pa ni več. Ostal sem le jaz, ki gorim v neugasljivem ognju lastne jeze in trpim brez vsakega izhoda. Ko ne bi bil dopustil, da se mi takšno srce prebudi v prsih, bi se lahko rodil v Čisti deželi ali v nebesih. A oklepal sem se zamere, si nakopal to podobo in zdaj me čakajo muke neštetih vekov. Kako neizmerno žalostno je, da ni nobene pomoči! Ko človek goji zamero do drugega, jo v resnici goji v lastno pogubo. Sovražnikovi potomci so vsi pomrli, mojemu življenju pa ni konca. Ko bi bil to vedel vnaprej, se ne bi nikoli oklepal takšnega sovraštva!« Tako je govoril in solze so mu tekle brez konca. Medtem so mu iz glave polagoma začeli švigati plameni. Nato je odšel še globlje v gore. Častiti Nichizō se ga je usmilil in je, kakor pripovedujejo, zanj opravil razne obrede, da bi se mu izbrisali grehi.
