Menih, ki je z molitvijo priklical dež

Besedilo

Menih, ki je z molitvijo priklical dež

Davnih dni, v dobi Engi, je deželo pestila suša. Cesar je poklical šestdeset uglednih menihov in jim velel brati Veliko sutro popolne modrosti. Menihi so dvigali črn dim in molili, da bi se pokazalo znamenje, toda nebo je postajalo le še jasnejše in sonce je neusmiljeno pripekalo. Od cesarja do ministrov in dvornih velikašev, od kmetov do preprostega ljudstva — vsem je bila edina skrb ta nesreča. Cesar je poklical predstojnika dvornih komornikov in mu naročil, naj menihu Jōkanu prenese naslednje besede: »Iz posebnega razloga polagam zaupanje vate. Čeprav smo dali na vse strani opravljati molitve, ni nobenega znamenja, da bi bile uslišane. Vstani s svojega mesta, stopi posebej k vznožju zidu in moli. S tem namenom to nalogo nalagam prav tebi.« Jōkan, ki je pozneje postal vrhovni prelat, je imel tedaj šele nižji meniški čin; nad njim so bili še drugi, višji prelati in starešine. Zato mu je cesarjevo naročilo pomenilo neizmerno čast. Spustil se je po stopnicah Južne dvorane, stopil k vznožju zidu in se obrnil proti severu. Trdno je stisnil kadilnico, jo prislonil k čelu in začel moliti s tolikšno gorečnostjo, da je bilo celo gledalcem ob pogledu nanj tesno pri srcu. Čeprav je bilo na žgočem soncu komaj mogoče vzdržati še tako kratek čas, je v solzah molil in dvigal črn dim. Dim iz kadilnice se je vzpel v nebo in se zgostil v črn oblak, velik kakor pahljača. Visoki dostojanstveniki so sedeli v vrsti v Južni dvorani, dvorjani so stoje opazovali iz dvorane Giyōden, soproge velikašev pa so kukale skozi vrata Bifukumon. Medtem ko so gledali, se je oblak enakomerno razprostrl in prekril vse nebo. Zmajski bogovi so se zganili, bliski so napolnili vesoljstvo in ulil se je dež v curkih, debelih kakor vozne osi. V hipu je namočil vso deželo, žito je bogato obrodilo in vsa drevesa so se odela s sadjem. Med tistimi, ki so to videli ali o tem slišali, ni bilo nikogar, ki se ne bi priklonil v veri. Cesar, ministri in dvorni velikaši so se silno razveselili in Jōkana povzdignili v višji prelatov čin. Ker je bil to čudežen dogodek, je tukaj zapisan kot pripoved za poznejše rodove.