Prevod

Premodri Salomon je nekoč v pogovoru pred svojo materjo dejal, da je mogoče vsako žensko prevarati. Mati ga je zaradi tega hudo oštela in mu govorila, da to ni res. Pozneje je Salomon svoji materi nekako dokazal, da je tudi ona kakor druge ženske. Mati se je zato silno razsrdila in ga preklela, naj ne umre, dokler ne vidi morskih globin in nebesnih višav. Ko se je Salomon že postaral in se je že naveličal živeti na tem svetu, je začel iskati način, kako bi se rešil materinega prekletstva, da bi lahko umrl. Najprej je skoval železno skrinjo, dovolj veliko, da je lahko sedel v njej; na njen pokrov je pritrdil en konec železne verige, dolge približno toliko, kolikor je mislil, da je morje globoko. Nato je zlezel v skrinjo in ženi ukazal, naj ga zapre vanjo in jo vrže v morje, sama pa naj drži drugi konec verige; ko bo skrinja dosegla morsko dno, naj ga potegne na breg. Žena je skrinjo zaprla, zapahnila in vrgla v morje; ko pa je še držala konec verige in skrinje ni mogla izvleči, je prišel nekdo in jo ukanil, češ da so Premodrega skupaj z njegovo skrinjo že zdavnaj požrle ribe in da ga nikoli več ne bo mogla potegniti na suho, zato naj spusti konec verige in gre domov. Tedaj je verigo izpustila in ta je z vso svojo silno težo pritisnila Premodrega v skrinji na morsko dno. Zatem so hudiči našli palico, kapo in oblačilo svetega Janeza ter se sprli, ker niso vedeli, kako naj si vse to razdelijo. Nazadnje so rekli: »Pojdimo k Premodremu, naj nas on razsodi.« Ko so tako izvedeli, kje je Premodri, so se odpravili k njemu na morsko dno, ga poklicali in mu povedali, po kaj so prišli; on pa jim je iz skrinje odgovoril: »Kako naj vas razsodim iz skrinje, ko pa ne vidim ne vas ne tistega, zaradi česar se prepirate? Odnesite me na breg, pa vas bom razsodil.« Hudiči so takoj pograbili skrinjo s Premodrim in jo odnesli na breg. Ko je Premodri stopil iz skrinje in iz rok hudičev vzel tisto, zaradi česar so se sprli, kakor da bi hotel pogledati, kaj je in koliko je kaj vredno, je s palico naredil znamenje križa. Hudiči so se pri priči razbežali vsak na svojo stran in vse je ostalo njemu. Tako je Premodri videl morske globine, nato pa je začel premišljevati, kako bi videl še nebesne višave. Zato je ujel dva noja in jima nekaj dni ni dal ničesar jesti, dokler nista bila pošteno lačna, potem pa jima je na noge privezal veliko košaro. Zlezel je vanjo in sedel, v rokah pa je nad seboj in nad nojema držal pečeno jagnje na dolgem ražnju. Noja sta v želji, da bi dosegla pečenko, poletela v višave in letela tako dolgo, dokler Premodri ni z ražnjem zadel ob nebo. Tedaj je raženj obrnil navzdol in noja sta ga prinesla na zemljo. Tako je videl tudi nebesne višave in je potem umrl.