Prevod

Nekoč je živelo dekle, ki je imelo mačeho, ta pa ga je tako sovražila, da ga ni mogla niti videti, ker je bilo lepše od njene hčere, ki jo je bila pripeljala s seboj. Zaradi mačehe je dekle zasovražil še lastni oče in ga začel zmerjati in pretepati, samo da bi ustregel ženi. Nekoč mu žena reče: »Daj, mož, pošljiva to tvojo hčer po svetu, naj si išče srečo.« On pa ji odgovori: »Kam pa naj jo pošljeva, žena? Kam naj gre dekle samo?« Ona mu reče: »Če tega ne boš storil, mož, ne bom več živela s teboj. Že jutri jo odpelji od doma in jo zvabi kam v gozd, od koder sama ne bo znala priti domov, potem pa se ji izmuzni in pobegni domov.« Revež privoli in ji reče: »Vsaj za na pot ji kaj pripravi, da ne bo že prvi dan v gozdu umrla od lakote.« Mačeha ji zamesi pogačo, naslednji dan pa jo oče, brž ko se zdani, odpelje daleč v gozd, se ji izmuzne in se vrne domov. Sirota je ostala sama in ves dan tavala po gozdu, a nikakor ni mogla najti poti iz njega. Medtem se je stemnilo in splezala je na drevo, da bi tam prenočila in je na tleh ne bi požrla kaka zver. Vso noč so pod njo po tleh tulili volkovi, da je od strahu komaj ostala živa. Ko se je zjutraj zdanilo, je zlezla z drevesa in spet krenila po gozdu, da bi vendarle našla pot iz njega, a gozd je bil vse gostejši in nikjer mu ni bilo konca. Ko se je spet približal večer, je začela iskati primerno drevo za prenočišče, tedaj pa je nenadoma opazila, da se nekaj beli skozi gozdni mrak. Pomislila je, ali ni morda po sreči kaka hiša, in se odpravila tja. In res je našla lepo, veliko hišo; vrata so bila odprta in vstopila je. Sobe so bile tako lepe, da si lepših ni bilo mogoče zamisliti, in v eni izmed njih je na mizi gorela sveča. Pomislila je, da je to hiša kakih razbojnikov, vendar je ni bilo strah, saj si je rekla: »Razbojnikov se bojijo samo bogati ljudje, jaz pa se jih nimam česa bati; povedala jim bom, da jih bom v vsem ubogala in delala za tisto skorjo kruha, ki mi jo bodo dali.« Iz torbe je vzela pogačo, se pokrižala in začela jesti. Komaj je začela jesti, že je prišel petelin in začel poskakovati za pogačo, ona pa mu je začela po malem drobiti. Kmalu zatem je prišla še majhna psička in se ji začela prilizovati. Odlomila ji je košček pogače, jo vzela v naročje, jo začela božati in hraniti iz roke. Nato je prišla še mačka in tudi njej je odlomila kos pogače ter ji ga dala. Na lepem je zaslišala težke korake in renčanje. Vsa je vztrepetala, ko je zagledala leva, ki je stopil v sobo, a lev je takoj začel mahati z repom in se ji dobrikati. Nekoliko se je opogumila in tudi njemu ponudila pogače. Lev jo je vzel in ji začel lizati roko, zato se je povsem otresla strahu ter ga začela božati in hraniti s pogačo. Tedaj pa je nenadoma zaslišala žvenket orožja in od strahu bi se skoraj zgrudila, saj je v sobo stopilo nekakšno bitje v medvedji koži. Petelin, psička, mačka in lev so mu takoj stekli naproti, se mu začeli prilizovati in cviliti od veselja. Sirota še pomislila ni, da bi to lahko bil človek, temveč je mislila, da je bogve kakšna zver, in je samo čakala, kdaj jo bo pograbila in raztrgala. Toda strašno bitje je odkrilo obraz, odvrglo medvedjo kožo in vsa soba je zasijala od njegovih zlatih oblačil. Dekle je po tolikšnem strahu skoraj omedlelo, ko je zagledalo prelepega mladeniča v gosposkih oblačilih. On pa je pristopil k njej in ji rekel: »Nič se ne boj, draga duša; nisem hudoben človek, cesarjev sin sem. Kadar se mi zahoče loviti, pridem sem, to medvedjo kožo pa nosim, da me kdo ne bi prepoznal. Nihče razen tebe zdaj niti ne ve, da sem človek, temveč vsakdo, ki me vidi, misli, da sem kaka pošast, in beži pred menoj. Tudi v to hišo si nihče ne upa stopiti ali iti mimo nje, ker vidijo in vedo, da prebivam tukaj. Edino tebe ni bilo strah priti sem; si mar vedela, da nisem pošast?« Začela mu je pripovedovati, da ni ničesar vedela ne o njem ne o njegovi hiši, temveč da jo je mačeha spodila, in mu vse po vrsti povedala, kakor se je zgodilo. Ko je vse slišal, se mu je zelo zasmilila in ji je rekel: »Mačeha te je sovražila, Bog pa te ima rad. Rad bi te vzel za ženo; ali se boš poročila z menoj?« »Bom,« je rekla. Naslednji dan jo je odpeljal na dvor k svojemu očetu in tam sta se poročila. Čez nekaj časa ga je prosila, da bi smela obiskati očeta. Mož ji je dovolil in vsa se je oblekla v zlato ter odšla k očetu. Očeta ni bilo doma, bila pa je mačeha. Ko jo je zagledala, se je prestrašila, da se ji je pastorka prišla maščevat, in ji je stekla naproti z besedami: »Vidiš, jaz sem te poslala tej sreči naproti.« Pastorka jo je objela in se poljubila z njo in z njeno hčerjo. Zelo ji je bilo žal, ker očeta ni našla doma, a je ob odhodu tudi mačehi dala precej denarja. Mačeha je za njo požugala s pestjo in rekla: »Le čakaj, nesrečnica! Ne boš samo ti tako hodila naokrog, že jutri pojde tudi moja hči.« Ko se je zvečer vrnil mož, mu je začela govoriti: »Veš kaj, mož! Pravim, naj gre tudi moja hči po svetu iskat srečo. Vidiš, ono sva poslala, pa se ne vrne; morda se na njej že vse blešči od zlata.« Mož je vzdihnil in privolil tudi v to. Naslednji dan je pripravila hčeri kolačev in pečenke ter jo poslala z očetom v gozd. Oče jo je zvabil globoko v gozd kakor prvo in nato odšel domov. Ko je videla, da očeta ni več, je začela iskati pot domov in takoj naletela na tisto hišo v gozdu. Vstopila je, in ko je videla, da v vsej hiši ni nikogar, je zaklenila vrata in rekla: »Tudi če pride sam Bog, mu ne odprem.« Iz torbe je vzela pečenko in kolače, jih položila na mizo in začela večerjati. Tedaj so prišli petelin, psička in mačka ter se ji začeli dobrikati, da bi jim kaj dala, ona pa je vsa besna zavpila: »K vragu! Še zase nimam dovolj, pa naj bi dajala vam!« Začela jih je pretepati in psička je zacvilila. Ko je lev zaslišal cviljenje, je pridrvel, zgrabil dekle in ga vsega raztrgal. Naslednji dan je prišel cesarjev sin z ženo na lov. Po obleki je takoj prepoznala sestro, pobrala vse njene raztrgane ostanke in jih odnesla mačehi. Doma je našla očeta, ki se je silno razveselil, ko je videl, da je njegova hči poročena s cesarjevim sinom. Ko pa je slišal, kaj se je zgodilo z ženino hčerjo, mu je bilo žal, »toda to si je njena mati zaslužila pri Bogu,« je rekel, »ker te je brez razloga sovražila. Eno jo, pri vodnjaku je, grem ji povedat.« Ko je žena slišala, kaj se je zgodilo z njeno hčerjo, je začela govoriti možu: »Veš, mož, tvoje hčere ne morem niti videti, zato dajva oba ubiti. Če nočeš, bom pri tej priči skočila v vodnjak.« »Pa skoči!« je odgovoril mož. »Jaz svojega otroka ne morem ubiti.« »Prav, če nočeš, jaz pa je ne morem gledati.« In skočila je v vodnjak.