Prevod

Neka lisica je iz zemlje zamesila kolače, jih spekla in namazala z medom, potem pa z njimi odšla k puranjim pastirjem in jih prosila za purančka, v zameno pa jim ponudila medene kolače. Pastirji ji purančka niso hoteli dati, temveč so ji rekli, naj gre k svinjarjem, da ji bodo ti dali prašička. Šla je torej k svinjarjem in jih prosila za prašička, v zameno pa jim ponudila medene kolače. Svinjarji ji prašička niso hoteli dati, temveč so jo poslali h govedarjem, češ da ji bodo ti dali tele. Šla je torej h govedarjem in jih prosila za tele, v zameno pa jim ponudila medene kolače. Govedarji ji teleta niso hoteli dati, temveč so jo napotili h konjarjem, češ da ji bodo ti dali žrebe. Tako je prišla še h konjarjem in tudi njih prosila, naj ji dajo žrebe za medene kolačke. Konjarji so ji dali žrebe, ona pa njim kolače, a jim je strogo zabičala, naj jih nikar ne prelomijo, dokler ne pride čez tisti hrib. Ubogali so jo, ko pa so pozneje kolače prelomili in ugriznili vanje, so videli, da so iz zemlje in da jih je lisica prevarala. Takoj so se pognali za njo, toda ona je s svojim plenom že zdavnaj ušla daleč proč, zato so se praznih rok in utrujeni vrnili. Ko je lisica prišla domov, je spravila žrebe v hlevček in začela skrbeti zanj: vsak dan mu je nosila zelene travice in hladne vodice, a kadar je odhajala po travo in vodo, mu je vselej zabičala, naj dobro posluša njen glas in njene besede: »Kobilka, kobilica! Odpri mi vrata: nosim ti hladne vodice in zelene travice,« na noben drug glas pa naj ne odpira hlevskih vrat. Nekoč je prišel volk, ki je že večkrat slišal, kako lisica kliče žrebetu, naj ji odpre, pa je začel še sam s svojim debelim glasom klicati: »Kobilka, kobilica! Odpri mi vrata: nosim ti hladne vodice in zelene travice.« Toda žrebe je spoznalo, da to ni lisičin tenki glas, in mu ni hotelo odpreti. Ko je volk to videl, se je skril za vogal hlevčka. Malo je počakal in že je prišla lisica z vodo in travo. Ko je stopila pred hlevček, je kakor po navadi s tenkim glasom rekla pri vratih: »Kobilka, kobilica! Odpri mi vrata: nosim ti hladne vodice in zelene travice.« Žrebe je prepoznalo njen glas in ji takoj odprlo, nato pa ji začelo pripovedovati, da je nekdo prišel in kakor ona govoril, naj mu odpre vrata, le da z debelejšim glasom, in da mu ni hotelo odpreti. Tedaj je lisica rekla: »Na debel glas nikar ne odpiraj, samo na prav tenkega.« Ko je lisica naslednji dan spet odšla po vodo in travo, je prišel volk, ki je izza vogala slišal ves njun pogovor. Stisnil se je, kolikor se je le mogel, in začel s prav tenkim glasom: »Kobilka, kobilica! Odpri mi vrata: nosim ti hladne vodice in zelene travice.« Ubogo žrebe se je pustilo prevarati in je odprlo vrata, volk pa ga je zgrabil za vrat, ga podrl in vsega požrl, samo glavo in rep je pustil. Nato je odšel in vrata hlevčka so se za njim zaprla, kakor so bila prej. Ko je pozneje prišla lisica, je kakor po navadi začela klicati: »Kobilka, kobilica! Odpri mi vrata: nosim ti hladne vodice in zelene travice.« Toda nihče se ni oglasil in nihče ni odprl vrat. Tedaj je pokukala skozi špranje med bruni, in ko je v hlevčku zagledala samo žrebetovo glavo in rep, je takoj spoznala svojo nesrečo. Vlomila je vrata ter začela ihteti in žalovati nad mrtvo žrebetovo glavo, nazadnje pa je od hude žalosti in bridkosti odšla na pot in se naredila mrtvo. Kmalu zatem je mimo pripeljal neki mož z vozom. Ko je našel lisico na poti, jo je pobral in vrgel na voz, misleč, da jo bo doma odrl. Ta mož je imel na vozu v torbi tri hlebčke sira. Lisica, ki je dotlej negibno ležala, se je počasi dvignila, izvlekla iz torbe vse tri hlebčke in z njimi pobegnila. Ko je bila že dovolj daleč, je dva takoj pojedla, tretjega pa si je nataknila okoli vratu in šla naprej. Tako je med potjo srečala volka, ki ji je požrl žrebe. Ko je volk pri njej zagledal sir, jo je vprašal, od kod ga ima, ona pa mu je odgovorila, da ga je izlokala iz vode. »Kje pa je ta voda?« je spet vprašal volk, lisica pa mu je rekla: »Pridi, ti bom pokazala.« Bilo je okoli polnoči ob polni luni in nebo je bilo jasno. Lisica je pripeljala volka k vodi, mu v njej pokazala luno in rekla: »Glej, kako velik hlebec sira je v vodi! Le lokaj, pa ga boš izlokal, kakor sem jaz svojega.« Ubogi volk je lokал in lokал, dokler mu ni začela voda teči zadaj ven. Lisica mu je tedaj zamašila zadnjično odprtino in mu rekla: »Lokaj, volčko, zdaj ga boš izlokal.« Ubogi volk je spet lokал in lokал, dokler mu ni začela voda teči še iz ušes. Lisica mu je zamašila tudi ušesa in mu spet rekla: »Lokaj, volčko, zdaj ga boš izlokal.« Ubogi volk je spet lokал in lokал, dokler mu ni začela voda teči iz nosa in ust. Tedaj mu je lisica zamašila še nos in usta, mu zlezla na hrbet ter rekla, da je bolna in ne more hoditi, zato naj jo kar on nosi. Ubogi volk jo je začel nositi, ona pa je zateglo zapela: »Bolni zdravo nosi, bolni zdravo nosi.« Ker je to kar naprej ponavljala, jo je volk vprašal: »Kaj praviš, teta?« Ona pa mu je rekla: »Nič, volčko, blede se mi.« Nato je spet ubrala: »Bolni zdravo nosi, bolni zdravo nosi,« in tako kar naprej, dokler nista prišla pred hišo, v kateri so svatovali. Ko so svatje slišali, kaj poje lisica, so prišli pred hišo in začeli hvaliti njeno pesem, ona pa jim je rekla, da bi še lepše pela, če bi ju spustili v hišo in potem še na podstrešje. Svatje so ju spustili noter. Ko je volk z veliko muko prinesel lisico na podstrešje, katerega pod je bil spleten iz šibja, mu je odmašila vse odprtine in vsa voda se je izlila iz njega ter spodaj polila svate. Svatje so planili na podstrešje, lisica je skočila z njega in pobegnila, ubogega volka pa so pošteno pretepli. Ko sta se volk in lisica pozneje spet srečala, sta drug drugega vprašala, kako sta ušla. Volk je povedal, da je ves pretepen in da je komaj pobegnil; enako je rekla tudi lisica. Nato je lisica povabila volka, naj preskakujeta ostrv za seno, ki je stala tam blizu. Volk jo je tudi tokrat ubogal, sebi v pogubo. Ko sta jo nekajkrat preskočila, je lisica rekla volku, da ne skače prav, da skače preveč vstran, ne pa naravnost čez ostrv. Tedaj jo je hotel preskočiti naravnost po sredini in se je nabodel nanjo. Ko je lisica to videla, se je silno razveselila in rekla volku: »Pomigaj, volčko, pomigaj, pa boš prišel dol.« Volk je migal in migal ter zdrsnil prav do dna ostrvi. Tedaj ga je lisica pustila tam in mu maščevalno rekla: »Že dolgo si brusim opanke okoli tebe, ker si mi požrl žrebe.«