Prevod

V času Poznega Hana je živel Liang Fu z vljudnostnim imenom Hanru, doma iz Xinduja v pokrajini Guanghan. Že v mladosti je služboval kot nižji uradnik in od nikogar ni sprejel niti požirka vode. Ko je postal nadzorni uradnik, je vestno opravljal vse naloge, velike in majhne, tako da si uradniki po pokrajini in njenih okrajih niso drznili zlorabljati oblasti. Neko poletje je deželo pestila huda suša. Pokrajinski upravitelj se je na osrednjem dvorišču izpostavljal žgočemu soncu, a dežja ni bilo. Fu, tedaj predstojnik petih uradov, je odšel molit k božanstvom gora in rek ter se zaobljubil: »Jaz, Fu, sem upraviteljeva desna roka, pa mu nisem znal svetovati, mu zvesto služiti, priporočati vrlih in odganjati hudobnih ter med ljudstvom vzdrževati sloge. Tako sem dopustil, da sta nebo in zemlja izgubila sozvočje, da vse živo vene in se suši, ljudstvo pa v stiski vzdihuje in nima nikogar, ki bi mu potožilo. Vsa krivda je moja. Zdaj pokrajinski upravitelj preiskuje svojo vest, krivi samega sebe in se na osrednjem dvorišču izpostavlja soncu, mene pa je poslal prosit odpuščanja in blagoslova za ljudstvo. Čeprav so naše prošnje iskrene in goreče, še niso ganile neba. Zato se zdaj drznem zaobljubiti: če do poldneva ne bo dežja, naj s svojim telesom plačam za svojo nevrednost.« Nato je dal nakopičiti drva, da bi se na njih sežgal. Ko je napočilo poldne, so se oblaki nad gorami stemnili, zagrmelo je in ulil se je silen dež, ki je namočil vso pokrajino. Zaradi tega so ljudje slavili njegovo najglobljo iskrenost.