Prevod

Gazele se družijo z gazelami,

krave s kravami in konji s konji;

bedaki z bedaki, modri pa

z modrimi: prijateljstvo raste iz podobnih navad in nagnjenj.

Če torej grem k njemu in ga skušam pomiriti, se vendarle ne bo pomiril. Saj je rečeno: Kdor se razjezi zaradi določenega vzroka,

se zagotovo pomiri, ko vzrok izgine.

Toda človeka, ki sovraži brez razloga —

kako naj kdo pridobi njegovo naklonjenost?

Kako prav je tudi rečeno: Zvestim, uslužnim, ki se z vsem srcem trudijo za dobro drugih,

ki poznajo pravila služenja in so brez sleherne zahrbtnosti,

je ob najmanjšem spodrsljaju poguba gotova, uspeh pa negotov;

zato je služba pri vladarju zemlje kakor pri gospodarju morja vselej polna bojazni.

In še: Dobrota iskreno naklonjenih ljudi na tem svetu lahko vzbudi sovraštvo,

očitna škoda, ki jo povzročijo drugi, pa jim prinese naklonjenost.

Ker je vladarjevo srce težko doumeti in v njem prebivajo najrazličnejša čustva,

je pot služenja tako skrivnostna, da je ne razumejo niti jogiji.

Zdaj razumem: Piṅgalako so razdražili tisti ob njem, ki ne prenesejo naklonjenosti, s katero me obdarja. Zato tako govori o meni, čeprav sem nedolžen. Saj je rečeno:

Služabniki ne prenesejo gospodarjeve naklonjenosti drugemu,

kakor se soproge jezijo na tekmico celo zaradi njenih dobrih del.

Res je tudi, da manj krepostni niso deležni naklonjenosti, kadar so ob gospodarju ljudje, obdarjeni z vrlinami. Saj je rečeno:

Vrline krepostnih zasenči človek, ki je še bolj kreposten;

ponoči sveti plamen svetilke, ko vzide sonce, pa ne več.

Damanaka je dejal: »Prijatelj! Če je tako, se ti ni treba bati. Čeprav so ga hudobneži razdražili, ga bodo tvoje premišljene besede pomirile.«

Odvrnil je: »Ne, prijatelj, ne govoriš prav. Med hudobneži ni mogoče živeti, pa naj bodo še tako neznatni. Tako ali drugače se te nazadnje zagotovo znebijo. Saj je rečeno:

Številni prebrisani nizkotneži, ki vsi živijo od sleparij,

dosežejo svoje, naj bo prav ali narobe — kakor so vrana in njeni tovariši storili s kamelo.

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Odgovoril je: Enajsta zgodba: Zgodba o levu Madotkaṭi. V nekem gozdu je živel lev po imenu Madotkaṭa. Njegovi spremljevalci so bili leopard, vrana in šakal. Nekega dne so med potepanjem sem in tja zagledali kamelo po imenu Krathanaka, ki se je izgubila in zaostala za karavano. Lev je dejal: »Glej, kakšno nenavadno bitje! Poizvedite, ali je divje ali domače.«

Ko je vrana to slišala, je rekla: »Gospodar! To je domača žival, imenovana kamela, in primerna je za tvojo hrano. Ubij jo!«

Lev je odvrnil: »Ne ubijam tistih, ki pridejo pod mojo streho. Saj je rečeno:

Kdor ubije celo sovražnika, ki pride v njegov dom v zaupanju in brez strahu, si nakoplje tolikšen greh, kakor če bi ubil sto brahmanov.

Zato mu zagotovite varnost in ga pripeljite k meni, da ga vprašam, zakaj je prišel sem.«

Vsi so ga pomirili, mu zagotovili varnost in ga pripeljali pred Madotkaṭo. Priklonil se je in sedel. Ko ga je lev povprašal, mu je povedal, kako se je izgubil in ločil od karavane. Lev mu je nato rekel: »Krathanaka! Nikar se ne vračaj v vas, da bi spet trpel pod težkimi tovori. Ostani tukaj v gozdu z menoj, živi brez strahu in se hrani s travnimi vršički, zelenimi kakor smaragdi.« Kamela je privolila in se odtlej srečno potikala med njimi, ne da bi se česar koli bala. Nekega dne pa se je Madotkaṭa spopadel z velikanskim divjim slonom. Slon ga je s svojima okli, močnima kakor gorjači, hudo ranil in lev je komaj ostal živ. Zaradi poškodb in telesne slabosti ni mogel narediti niti koraka. Tudi vrana in drugi spremljevalci so brez gospodarjeve pomoči stradali in silno trpeli.

Lev jim je tedaj rekel: »Poiščite kje kako žival, da jo kljub svojemu stanju ubijem in vam priskrbim hrano.«

Vsi štirje so se odpravili iskat. Ker pa niso našli nobene živali, sta se vrana in šakal začela posvetovati. Šakal je rekel: »Vrana, čemu toliko tavanja? Krathanaka živi pri našem gospodarju v popolnem zaupanju. Ubijmo ga in si rešimo življenje.«

Vrana je odgovorila: »Prav imaš. Toda gospodar mu je zagotovil varnost in prepovedal, da bi ga ubili.«

Šakal je dejal: »Vrana! Govoril bom z gospodarjem in uredil tako, da ga bo ubil sam. Vi počakajte tukaj, jaz pa grem domov in se vrnem z gospodarjevim dovoljenjem.« S temi besedami je hitro odšel k levu. Ko je prišel predenj, je rekel: »Gospodar! Preiskali smo ves gozd in se vrnili praznih rok. Nobene živali nismo našli. Kaj naj storimo? Od lakote ne moremo narediti niti koraka, tudi tebi pa je potrebna krepčilna hrana. Če nam torej dovoliš, ti danes pripravimo zdravilen obrok iz Krathanakovega mesa.« Ko je lev slišal te okrutne besede, je jezno odvrnil: »Sram te bodi, nizkotni grešnik! Če še enkrat rečeš kaj takega, te pri priči ubijem. Zagotovil sem mu varnost. Kako naj ga potem umorim? Saj je rečeno: Ne darovanje krav ne darovanje zemlje

ne darovanje hrane ni najvišji dar; modri pravijo, da je med vsemi darovi največji ta, da nekomu zagotoviš varnost.

Šakal je odgovoril: »Gospodar, če nekoga ubiješ, potem ko si mu zagotovil varnost, je to res greh. Če pa ti iz vdanosti sam daruje svoje življenje, v tem ni nič napačnega.

Če se torej sam ponudi v žrtev, ga lahko ubiješ. Sicer pa naj umre kdo izmed nas, kajti če ostaneš brez krepčilne hrane, te bo lakota pahnila v smrt.

Čemu nam življenje, če ga ne darujemo za svojega gospodarja? Če se ti pripeti kaj hudega, bomo morali tako ali tako pozneje stopiti v ogenj. Saj je rečeno: Človeka, ki je steber družine, je treba varovati z vsemi močmi;

ko propade on, propade vsa družina — če se zlomi pesto, napere ne morejo nositi kolesa.

Ko je Madotkaṭa to slišal, je dejal: »Če je tako, stori, kakor se ti zdi prav.«

Šakal je hitro odšel k drugim in jim rekel: »Prijatelji! Gospodar je v hudi stiski. Čemu še tavati naokrog? Kdo nas bo varoval brez njega? Pojdimo k njemu, ki ga lakota žene na oni svet, in mu darujmo svoja telesa. Tako mu bomo povrnili dobroto. Saj je rečeno:

Če gospodarja doleti nesreča, služabnik pa to gleda

in še vedno varuje svoje življenje, bo tak služabnik prišel v pekel.

Nato so vsi s solznimi očmi stopili pred Madotkaṭo, se mu priklonili in sedli. Ko jih je zagledal, je vprašal: »No, ste našli ali vsaj opazili kako žival?«

Vrana je odgovorila: »Gospodar! Povsod smo iskali, vendar nismo nobene živali ne našli ne opazili. Zato danes pojej mene in si ohrani življenje. Ti si boš opomogel, jaz pa bom prišla v nebesa. Saj je rečeno:

Služabnik, ki iz zvestobe daruje življenje za svojega gospodarja, doseže najvišje bivališče, kjer ni ne starosti ne smrti.

Šakal je ob tem dejal: »Prijateljica! Premajhna si. Če te gospodar poje, si s tem ne bo mogel ohraniti življenja. Povrhu bi se pregrešil. Saj je rečeno:

Vranje meso je nečisto kakor ostanki hrane; malo ga je in ne daje moči.

Kaj koristi jesti nekaj, kar te niti nasititi ne more?

Pokazala si svojo zvestobo gospodarju in mu povrnila kruh, ki ti ga je dajal. Zdaj te bodo hvalili na tem in na onem svetu. Stopi torej vstran, da še jaz nagovorim gospodarja.« Ko se je vrana umaknila, se je šakal spoštljivo priklonil, sedel in dejal: »Gospodar! Danes pojej mene in si ohrani življenje, meni pa nakloni blagor na obeh svetovih. Saj je rečeno:

Življenja služabnikov, ki jih gospodar vzdržuje s svojim premoženjem, vselej pripadajo njemu; zato ni greh, če jim jih vzame.

Ko je leopard to slišal, je rekel: »Prijatelj, lepo si povedal. Toda tudi ti si majhen, in ker se bojuješ s kremplji, pripadaš isti vrsti kakor gospodar, zato te ne sme jesti. Saj je rečeno:

Modrec ne sme jesti prepovedane hrane, četudi mu življenje že visi na nitki; še zlasti ne, če je je malo in ga pogubi na obeh svetovih.

Pokazal si svojo plemenitost. Prav je tudi rečeno:

Zato kralji zbirajo okrog sebe plemenite ljudi: ti ostanejo stanovitni na začetku, na sredi in na koncu.

Stopi torej vstran, da še jaz nagovorim gospodarja.« Ko se je šakal umaknil, se je leopard priklonil Madotkaṭi in dejal: »Gospodar! Danes si z mojim življenjem ohrani svoje. Nakloni mi večno bivanje v nebesih in razširi mojo slavo po zemlji. Nikar se temu ne čudi. Saj je rečeno:

Zvestim služabnikom, ki umrejo za svojega gospodarja, pripadata večno bivanje v nebesih in slava na zemlji.

Ko je Krathanaka to slišal, je pomislil: »Vsi so izrekli lepe besede, gospodar pa ni ubil niti enega. Zdaj je pravi čas, da tudi jaz nagovorim leoparda, tako da bodo vsi trije podprli moje besede.« Odločil se je in rekel: »Prijatelj, resnico si povedal. Toda tudi ti se bojuješ s kremplji. Kako naj te torej gospodar poje? Saj je rečeno:

Kdor svojim sorodnikom želi zlo, četudi le v mislih, bo enako zlo doletelo njega samega na tem in na onem svetu.

Stopi torej vstran, da še jaz nagovorim gospodarja.« Ko se je leopard umaknil, je Krathanaka stopil naprej, se priklonil in dejal: »Gospodar! Teh ne smeš jesti. Zato si ohrani življenje z mojim, meni pa nakloni blagor na obeh svetovih. Saj je rečeno:

Niti tisti, ki opravljajo daritve, niti jogiji ne dosežejo tistega stanja, ki ga dosežejo najboljši služabniki, ko žrtvujejo življenje za svojega gospodarja.

Komaj je to izrekel, sta mu šakal in leopard razparala oba boka in Krathanaka je izdihnil. Nato so ga vsi ti prebrisani nizkotneži požrli.

Zato pravim: »Številni prebrisani nizkotneži …«

*********************************************************************** Prijatelj, zdaj dobro vem, da tvojega kralja obdajajo nizkotneži. Dostojni ljudje takemu ne smejo služiti. Saj je rečeno:

Ljudstvo ni naklonjeno kralju, čigar spremstvo je pokvarjeno,

kakor se labod ne druži z jastrebi.

In še:

Tudi kralju, podobnemu jastrebu, je vredno služiti, če so njegovi dvorjani podobni labodom;

tudi kralja, podobnega labodu, pa je treba zapustiti, če ga obdajajo jastrebi.

Zagotovo ga je kak hudobnež naščuval proti meni, zato tako govori. Saj se to dogaja. Rečeno je: Tudi mehka voda, ki vztrajno spodjeda,

razruši trdna pobočja gore.

Kaj šele naredi šepet spretnih spletkarjev

mehkim človeškim srcem!

Česa vse ne stori neumen človek, ki ga je zastrupilo tisto, kar je slišal!

Še v beraškega asketa se prelevi in pije žganje iz človeške lobanje.

Kako prav je tudi rečeno: Četudi jo pohodiš ali močno udariš s palico,

kača ubije le tistega, ki se ga dotakne z zobmi.

Kruti obrekovalec pa ravna povsem drugače:

enemu se dotakne ušesa, drugega pa pogubi s koreninami vred.

In še:

Kako nenavadno ubija kača hudobije:

enemu se prisesa na uho, drugi pa izgubi življenje!

Ko je torej prišlo tako daleč, te kot prijatelja vprašam: kaj naj storim?«

Damanaka je odgovoril: »Najbolje bo, da odideš v drugo deželo. Takemu slabemu gospodarju ni vredno služiti. Saj je rečeno:

Tudi učitelja, ki je prevzeten, ne zna ločiti pravega od napačnega

in je zašel na krivo pot, je dovoljeno zapustiti.«

Sañjīvaka je dejal: »Če je gospodar jezen name, ne morem oditi. Pa tudi če bi odšel drugam, ne bi našel miru. Saj je rečeno:

Kdor se je pregrešil proti mogočnemu, naj se ne tolaži, da je daleč proč;

moder človek ima dolge roke in z njimi doseže tistega, ki mu je storil krivico.

Zato zame ni boljše poti kakor boj. Saj je rečeno: Tistih svetov, ki jih junaški in krepostni v hipu dosežejo,

ko v boju žrtvujejo življenje,

ljudje, ki hrepenijo po nebesih, ne dosežejo s svetimi romanji,

ne s pokoro, ne s stoterimi darovi in ne s poštenim življenjem.

Umrlim pripadejo nebesa, preživelim pa najvišja slava;

obe nagradi sta dragoceni in le redkim junakom dosegljivi.

Če junaku kri, ki mu teče s čela,

priteče v usta,

je to enako pitju some,

predpisanemu ob pravilno opravljeni daritvi — daritvi boja.

In še: Sad, ki ga človek pridobi s pravilno opravljenimi ognjenimi daritvami, z darovanjem in s čaščenjem vrlih brahmanov,

z obredi, izvedenimi po predpisih in z bogatimi darovi duhovnikom,

z bivanjem na svetih krajih in v puščavniških bivališčih, z darovanjem ognju in s postom po luninih menah ter drugimi zaobljubami —

ta isti sad tisti, ki padejo v bitki, dosežejo v trenutku.«

Ko je Damanaka to slišal, je pomislil: »Kaže, da se je ta hudobnež trdno odločil za boj. Če gospodarja zadene s svojima ostrima rogovoma, se lahko zgodi velika nesreča. S svojo prebrisanostjo ga moram znova prepričati in doseči, da bo odšel v drugo deželo.« Nato je rekel: »Prijatelj! Prav si povedal. Toda kakšen boj je sploh mogoč med gospodarjem in služabnikom? Saj je rečeno:

Ko zagledaš močnejšega sovražnika, se skrbno varuj;

pred močnimi bodi jasen in blag kakor jesenska luna.

Pa tudi:

Kdor začne sovražnost, ne da bi poznal nasprotnikovo moč,

doživi poraz, kakor ga je morje doživelo zaradi pobrežnika.«

Sañjīvaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Damanaka je odgovoril: Dvanajsta zgodba: Zgodba o pobrežniku in njegovi družici. Na nekem morskem obrežju sta živela pobrežnik in njegova družica. Čas je tekel in ob začetku gnezditvene dobe je samica zanosila. Ko je prišel čas, da izleže jajca, je rekla svojemu samcu: »Ljubi! Kmalu bom izlegla jajca. Poišči nama varen kraj, kjer jih bom lahko odložila.«

Pobrežnik je odvrnil: »Draga, ta morska obala je čudovita. Kar tukaj jih izlezi.«

Samica je rekla: »Ob polni luni morje s plimo seže do sem. Takrat potegne vase celo mogočne slone v mustu. Poišči kak drug kraj, daleč od tod.«

Pobrežnik se je zasmejal in dejal: »Draga, ne govoriš prav. Kaj pa premore morje, da bi lahko škodovalo mojemu zarodu? Mar nisi slišala:

Kateri nespametnež bi prostovoljno stopil v ogenj, ki sega do neba,

ki ne oddaja več dima in vselej vzbuja silen strah?

Kdo bi prebudil leva, podobnega smrti, ki spi utrujen od razbijanja lobanj pobesnelih slonov,

razen če si želi videti Jamov svet?

Kdo bi brez strahu sam odšel v Jamovo domovanje in velel bogu smrti:

»Vzemi mi življenje, če imaš le kaj moči!«

Kadar piha leden jutranji veter, poln drobnih snežink,

kateri razumen človek, ki ve, kaj koristi in kaj škodi, bi si hlad preganjal z vodo?

Zato brez skrbi izlezi jajca kar tukaj. Saj je rečeno:

Če človek v strahu pred porazom zapusti svoj dom

in njegova mati zato velja za mater sina, katera ženska potem sploh velja za nerodovitno?«

Ko je morje to slišalo, je pomislilo: »Kakšna prevzetnost tega ptičjega črvička! Prav je rečeno:

Pobrežnik leži z nogama, dvignjenima kvišku, ker se boji, da se bo zrušilo nebo;

le kdo na tem svetu ni poln namišljene pomembnosti?

Že iz radovednosti moram preizkusiti njegovo moč. Kaj mi bo storil, če mu odnesem jajca?« Tako je sklenilo in čakalo. Ko je samica izlegla jajca ter odšla iskat hrano, jih je morje pod pretvezo plime odneslo. Ko se je vrnila in zagledala prazno gnezdišče, je v joku rekla svojemu samcu: »Bedak! Saj sem ti povedala, da bo morska plima pogubila jajca in da morava oditi dlje od obale. Toda ti si se v svoji neumnosti prepustil napuhu in nisi poslušal mojih besed. Kako prav je rečeno:

Kdor ne posluša prijateljev, ki mu želijo dobro, bo zaradi svoje nespameti pogubljen kakor želva, ki je padla s palice.«