Prevod

Tudi če ga nihče ne vpraša, naj človek svetuje v dobro tistemu, čigar pogube si ne želi.

Ko je Piṅgalaka zaslišal te pomenljive besede, je vprašal: »Kaj mi hočeš povedati? Povej torej, kar imaš povedati.«

Damanaka je odgovoril: »Gospodar, Sañjīvaka kuje zaroto proti vam. Zaupa mi, zato mi je na samem dejal: ‘Poslušaj, Damanaka! Spoznal sem, koliko je ta Piṅgalaka v resnici vreden. Ubil ga bom in zavladal vsem živalim, tebe pa postavil za svojega ministra.’« Ko je Piṅgalaka zaslišal te strašne besede, podobne udarcu strele, je omedlel in ni mogel izreči niti besede. Damanaka je opazoval njegov obraz in pomislil: »Še vedno je navezan na Sañjīvako. Ta minister bo kralja gotovo pogubil.« Saj je rečeno:

Ko vladar v svojem kraljestvu enemu samemu ministru prepusti vso oblast, tega v zaslepljenosti prevzame napuh, zaradi napuha pa se naveliča služenja.

V srcu naveličanega se naseli sla po samostojnosti; in ker hrepeni po samostojnosti, nazadnje streže kralju po življenju.

»Kaj naj torej storim?« je razmišljal Damanaka. Piṅgalaka pa je prišel k sebi in z muko spregovoril: »Sañjīvaka je služabnik, ki mi je drag kakor lastno življenje. Kako bi mogel kovati zaroto proti meni?«

Damanaka je dejal: »Gospodar, na to, ali je kdo služabnik ali ne, se ne gre zanašati. Saj je rečeno:

Med kraljevimi ljudmi ni nikogar, ki si ne bi želel njegovega bogastva in oblasti.

Vladarju povsod služijo le tisti, ki sami nimajo dovolj moči. «

Piṅgalaka je rekel: »Prijatelj, kljub temu se moja naklonjenost do njega ne spreminja. Res je dobro povedano:

Komu ni drago lastno telo, četudi ga kazijo številne hibe?

Kdor nam je ljub, nam ostane ljub, tudi kadar ravna narobe. «

Damanaka je odgovoril: »Prav v tem je nevarnost. Saj je rečeno:

Človek, ki mu vladar namenja posebno pozornost,

postane deležen bogastva, naj bo plemenitega ali nizkega rodu.

In zaradi katere posebne odlike gospodar sploh drži ob sebi Sañjīvako, ki nima nobene zasluge? Če pa, gospodar, razmišljate: ‘Mogočen je; z njegovo pomočjo bom uničil sovražnike,’ se vam to ne bo posrečilo, saj se hrani s travo, vaši sovražniki pa jedo meso. Z njegovo pomočjo jih torej ne boste premagali. Zato mu naprti krivdo in ga daj ubiti.« Piṅgalaka je rekel:

Kdor je nekoga pred zborom že razglasil za krepostnega,

naj ne govori o njegovih napakah, če se boji prelomiti dano besedo.

»Poleg tega sem mu na tvojo besedo obljubil varnost. Kako naj ga zdaj sam ubijem? Sañjīvaka je vsekakor naš prijatelj. Do njega ne gojim nobene jeze. Saj je rečeno:

Ta demon je po moji zaslugi dosegel blaginjo; ne spodobi se, da bi ga jaz tudi pogubil.

Tudi strupenega drevesa ni prav posekati, če smo ga sami vzgojili.

Ali naj prijateljem že od začetka ne izkažemo ljubezni,

ali pa jo, ko jim jo izkažemo, vsak dan krepimo.

Kdor nekoga povzdigne in ga nato pahne navzdol, si nakoplje sramoto;

kdor stoji na tleh, se nima česa bati padca.

Kaj je posebnega v dobroti tistega, ki je dober do svojih dobrotnikov?

Resnično dobrega imenujejo plemeniti ljudje tistega, ki je dober tudi do njih, ki mu škodujejo.

Zato ne smem ravnati sovražno do njega, tudi če mi streže po življenju.«

Damanaka je rekel: »Gospodar! Odpuščati nekomu, ki kuje zaroto, ni kraljevska dolžnost. Saj je rečeno:

Služabnik, ki ima enako bogastvo in enako moč, pozna gospodarjeve šibke točke, je odločen

in si prisvaja polovico kraljestva, bo ubil gospodarja, če gospodar prej ne ubije njega.

Poleg tega ste zaradi prijateljstva z njim opustili vse kraljevske dolžnosti, zato se je od vas odvrnilo vse spremstvo. Sañjīvaka se hrani s travo, vi pa jeste meso, prav tako vaši podložniki. Od kod naj dobijo meso, če se ne trudite več loviti in ubijati? Brez njega vas bodo zapustili, in tudi tako boste pogubljeni. Zaradi druženja z njim vam lov nikoli več ne bo prišel na misel. Saj je rečeno:

Kakršni so služabniki, ki človeku služijo, in kakršni so ljudje, s katerimi se druži,

takšen sčasoma postane tudi sam; o tem ni nobenega dvoma.

In še: Kaplja vode na razbeljenem železu izgine brez sledu;

ista kaplja na lotosovem listu blesti kakor biser.

Če ob času zvezde Svāti pade v školjko sredi morja, postane pravi biser.

Slabe, povprečne ali odlične lastnosti se večinoma razvijejo zaradi družbe.

Prav tako:

Zaradi druženja s hudobnimi zaide na stranpota tudi pošten razum;

že po eni noči se les, obešen med travo muñja, zamenja z njo.

Zato se dobri ljudje izogibajo slabi družbi. Saj je rečeno:

Ne dajaj zavetja nekomu, čigar značaja ne poznaš.

Zaradi steničine krivde je bila ubita Mandavisarpiṇī. «

Piṅgalaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Damanaka je povedal: Zgodba 9: Zgodba o uši po imenu Mandavisarpiṇī. Neki kralj je imel prijetno spalnico. Med dvema povsem belima rjuhama je živela uš Mandavisarpiṇī. Okušala je kraljevo kri in tako udobno preživljala svoje dni. Nekega dne pa je med potepanjem na to posteljo zašla stenica po imenu Agnimukha. Ko jo je uš zagledala, se ji je obraz pomračil in rekla je: »Agnimukha, od kod si prišel na ta kraj, kamor ne spadaš? Hitro odidi, dokler te še nihče ni opazil!« Stenica je odgovorila: »Spoštovana gospa, tega se ne spodobi reči niti slabemu človeku, ki pride v hišo. Saj je rečeno:

‘Pridi, stopi bliže, sedi sem! Zakaj te tako dolgo ni bilo? Kaj je novega? Zelo si shujšal! Si zdrav? Vesel sem, da te vidim!’

Kdor prijatelje ob prihodu spoštljivo pozdravi s takimi besedami, v njegovo hišo je vedno prav stopiti brez strahu.

Poleg tega sem okusil že kri mnogih ljudi, a zaradi njihove slabe hrane je bila pekoča, grenka, trpka ali kisla; sladke krvi nisem okusil še nikoli. Če mi torej izkažeš milost, bom svojemu jeziku privoščil užitek in pokusil sladko kri tega kralja, ki se hrani z raznovrstnimi okusnimi jedmi in napitki, s tistim, kar se sesa in liže, ter z drugimi dobrotami. Saj je rečeno:

Užitek jezika je enak pri siromaku in kralju. Prav ta užitek velja za bistvo in zanj se ljudje trudijo.

Če na svetu ne bi bilo treba delati za zadovoljstvo jezika, ne bi nihče nikomur služil in ne bi bil nikomur podrejen. Če človek laže, če služi tistemu, ki mu ne bi smel služiti, ali odhaja v tujino, vse to počne zaradi trebuha.

Ker sem prišel v tvojo hišo in me muči lakota, te moram torej prositi za hrano. Ni prav, da se sama hraniš s krvjo tega kralja.«

Ko je Mandavisarpiṇī to slišala, je rekla: »Poslušaj, stenica! Kri tega kralja okušam šele, ko ga premaga spanec.

Ti pa si, Agnimukha, požrešen in zaletav. Če boš kri pil skupaj z menoj, lahko ostaneš in pokusiš to nadvse slastno kri.«

Odgovoril je: »Spoštovana gospa, tako bom storil. Prisegam pri bogovih in učiteljih, da ne bom pokusil kraljeve krvi, dokler je ne pokusiš najprej ti.«

Medtem ko sta se tako pogovarjala, je kralj prišel k postelji in legel spat. Stenica pa je bila zaradi poželjivosti jezika tako nestrpna, da je kralja pičila, ko je bil še buden. Res je dobro povedano:

Značaja ni mogoče spremeniti z nasveti; tudi močno segreta voda se spet ohladi. Četudi bi ogenj postal hladen in bi luna žgala, človekove narave ne bi bilo mogoče spremeniti.

Kralj je, kakor da bi ga zbodla konica igle, nemudoma skočil iz postelje. »Poglejte! V posteljnini mora biti stenica ali uš, ki me je pičila!« Služabniki, ki so stali v bližini, so brž pograbili rjuhe in jih začeli pozorno pregledovati. Medtem se je urna stenica skrila v špranjo posteljnega ogrodja, Mandavisarpiṇī pa se je zavlekla v gubo tkanine. Njo so našli in ubili. Zato pravim: »Ne dajaj zavetja nekomu, čigar značaja ne poznaš.« *********************************************************************** »Ko to veš, ga moraš ubiti, sicer bo on ubil tebe. Saj je rečeno:

Kdor zavrže svoje ljudi in tujce sprejme za svoje,

si sam nakoplje smrt, kakor kralj Kakuddruma. «

Piṅgalaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Damanaka je povedal: Zgodba 10: Zgodba o šakalu po imenu Caṇḍarava. V nekem gozdu je živel šakal Caṇḍarava. Nekoč ga je lakota tako prevzela, da se je zaradi želje po slastnem grižljaju odpravil v mesto. Mestni psi so ga zagledali, ga z vseh strani lajaje obstopili in ga začeli gristi z ostrimi čekani. Med njihovimi ugrizi se je v strahu za življenje zatekel v bližnjo pralčevo hišo. Tam je stala velika posoda, napolnjena z indigovim barvilom. Psi so ga tako stisnili, da je padel vanjo. Ko je zlezel ven, je bil ves moder. Psi ga niso več prepoznali za šakala in so se razšli vsak po svoje. Caṇḍarava se je umaknil daleč stran in se napotil proti gozdu. Indigovo barvilo pa nikoli ne izgubi svoje barve. Saj je rečeno:

Trdovratno lepilo, bedak, ženska, rak in riba se oklepajo svojega, prav kakor indigo, opojna pijača in mleko ohranijo svoje lastnosti.

Ko so levi, tigri, leopardi, volkovi in drugi gozdni prebivalci zagledali to nenavadno bitje, temno kakor strup v Šivovem grlu ali kakor drevo tamāla, jih je obšel strah in razbežali so se na vse strani. Govorili so: »Ne vemo, kako se vede in kolikšna je njegova moč. Pojdimo daleč stran! Saj je rečeno:

Komur ne poznamo vedenja, rodu in moči,

mu moder človek ne zaupa, če si želi blaginje. «

Caṇḍarava je opazil njihov strah in jih nagovoril: »Hej, zveri! Zakaj bežite v grozi že ob pogledu name? Ni se vam treba bati. Sam Brahmā me je danes ustvaril in mi dejal: ‘Zveri nimajo kralja, zato te danes pod imenom Kakuddruma posvečujem za vladarja vseh zveri. Pojdi na zemljo in jih vse varuj.’ Zato sem prišel sem. Vse zveri naj živijo v senci mojega kraljevskega senčnika. Postal sem kralj z imenom Kakuddruma, znan v vseh treh svetovih.« Ko so zveri z levi in tigri na čelu to slišale, so ga obstopile in dejale: »Gospodar, zapoveduj nam!« Levu je podelil položaj ministra, tigru skrb za svojo spalnico, leopardu pripravljanje betela, volku pa stražo pri vratih. S šakali, svojimi sorodniki, ni hotel spregovoriti niti besede; vse je brezobzirno prijel za vrat in jih nagnal. Tako je opravljal kraljevske posle. Levi in druge zveri so ubijali živali in mu jih prinašali, on pa je plen po vladarski dolžnosti razdeljeval med vse. Čas je mineval. Nekega dne je med zborom zaslišal glasno zavijanje krdela šakalov v daljavi. Ob tem zvoku mu je dlaka vstala pokonci, oči so se mu napolnile s solzami veselja, vstal je in začel na ves glas zavijati. Ko so levi in druge zveri zaslišali njegovo zavijanje, so spoznali: »Šakal je!« Od sramu so za trenutek povesili glave, nato pa rekli: »Ta bedni šakal nas je prevaral! Ubijmo ga!«

Ko je to slišal, je hotel pobegniti, toda levi in druge zveri so ga že na mestu raztrgali na kose in ubili.

Zato pravim: »Kdor zavrže svoje ljudi in tujce sprejme za svoje …«

***********************************************************************

Ko je Piṅgalaka to slišal, je vprašal: »Damanaka, kakšen dokaz pa imaš, da mi res želi zlo?«

Damanaka je odgovoril: »Danes je pred menoj izrekel svojo odločitev: ‘Jutri zjutraj bom ubil Piṅgalako.’ Dokaz pa bo tak: ko zjutraj pride k vam na sprejem, bo imel pordel obraz in oči, ustnice mu bodo drhtele, oziral se bo na vse strani, sedel na mestu, ki mu ne pripada, in vas gledal s srditim pogledom. Ko to opazite, storite, kar je treba.« Po teh besedah je odšel k Sañjīvaki, ga pozdravil in sedel. Sañjīvaka je opazil njegov zaskrbljeni obraz in počasni korak ter ga še posebej prisrčno nagovoril: »Prijatelj, dobrodošel! Dolgo te že nisem videl. Je s teboj vse dobro? Povej, kaj potrebuješ; zdaj ko si prišel v moj dom, ti bom dal tudi tisto, česar sicer ne bi dal nikomur. Saj je rečeno:

Srečni, razsodni in plemeniti so tisti ljudje na zemlji,

h katerim prijatelji prihajajo domov po pomoč. «

Damanaka je rekel: »Kako bi moglo biti služabniku dobro?

Njegova blaginja je odvisna od drugih, njegov um nikoli ne pozna miru,

še za lastno življenje niso prepričani tisti, ki služijo kralju.

In še:

Poglej, kaj so storili služabniki, ki si želijo s služenjem pridobiti bogastvo:

nespametneži so izgubili celo svobodo lastnega telesa.

Že rojstvo prinese veliko trpljenja, nato še nenehna revščina;

če si moraš vrhu tega kruh služiti s služenjem — gorje, kakšna veriga nesreč!

V Bhārati je menda rečeno, da je pet vrst ljudi mrtvih, čeprav še živijo:

revež, bolnik, bedak, človek v tujini in večni služabnik.

Ne jé po svoji volji, zaradi skrbi ne spi, ne vstaja, kadar hoče,

in ne govori brez strahu — ali tak služabnik sploh živi?

Kdor je služenje imenoval pasje življenje, je govoril neresnico:

pes se giblje po svoji volji, služabnik pa po tujem ukazu.

Spanje na tleh, vzdržnost, shujšanost in pičla hrana

so skupni služabniku in asketu; razlikujeta se le v tem, da prvi služi grehu, drugi pa kreposti.

Mraz, vročina in druge tegobe, ki jih služabnik prenaša

zaradi denarja, so še majhne, če ob tem ne izgubi pravičnosti.

Kaj ti pomaga še tako mehak, lepo zaobljen, skrbno pripravljen in vabljiv

slaščičarski grižljaj, če si ga lahko pridobiš le s služenjem? «

Sañjīvaka je vprašal: »Kaj mi torej hočeš povedati?« Damanaka je odgovoril: »Prijatelj, ministri ne smejo izdajati skrivnih posvetov. Saj je rečeno:

Kdor je postavljen za ministra in izda gospodarjevo skrivnost,

uniči kraljevo delo, sam pa pride v pekel.

Minister, ki izda skrivne načrte svojega kralja,

ga s tem ubije brez orožja, pravi Nārada.

Pa vendar bom, ker me veže ljubezen do tebe, izdal skrivnost. Saj si prav zaradi mojih besed zaupal temu kraljevemu dvoru in prišel sem. Rečeno je:

Če kdo kakor koli umre, ker je zaupal drugemu,

je tisti, ki mu je zaupal, kriv njegove smrti; tako pravi Manu.

Piṅgalaka ti torej želi zlo. Danes mi je na štiri oči dejal: ‘Jutri zjutraj bom ubil Sañjīvako in po dolgem času dodobra nasitil vse svoje živalsko spremstvo.’

Odgovoril sem mu: ‘Gospodar, ni prav, da se preživljate z izdajo prijatelja. Saj je rečeno:

Tudi kdor ubije brahmana, se lahko očisti s pokoro;

izdajalec prijatelja pa se ne more očistiti, ne glede na to, kakšno pokoro opravi. ’

Nato mi je jezno rekel: ‘Ti hudobni neumnež! Sañjīvaka se hrani s travo, mi pa jemo meso. Po naravi smo sovražniki; kako naj torej sovražnika pustimo pri miru? Zato ga bomo ubili z zvijačo, z navidezno spravo ali s katerim drugim sredstvom. In če ga ubijemo, ne bo v tem nobenega greha. Saj je rečeno:

Moder človek naj pokonča sovražnika, ki ga drugače ne more premagati, četudi mu mora prej dati svojo hčer.

Če takega sovražnika ubije, ni v tem nobene krivde.

Bojevnik v boju ne sme premišljevati, kaj se sme in česa ne;

Droṇov sin je nekoč ubil Dhṛṣṭadyumno med spanjem. ’

Ko sem spoznal njegovo odločitev, sem prišel k tebi. Zdaj mi ni mogoče očitati, da sem izdal tvoje zaupanje. Razkril sem ti skrbno varovano skrivnost. Stori torej, kar se ti zdi prav.« Ko je Sañjīvaka zaslišal te strašne besede, podobne udarcu strele, je omedlel. Ko je prišel k sebi, je ves razočaran dejal: »Res je dobro povedano:

Ženske so dostopne zlobnežem, kralj je večinoma brez naklonjenosti,

bogastvo se drži skopuhov, oblak pa izliva dež na nedostopne gore.

Nespametneža, ki misli: ‘Kralj me ceni,’

je treba imeti za vola brez rogov.

Boljši je gozd, boljše beračenje, boljše življenje od prenašanja bremen,

boljša je ljudem celo bolezen kakor bogastvo, pridobljeno z uradniškim položajem.

Nespametno sem ravnal, ko sem se spoprijateljil z njim. Saj je rečeno:

Prijateljstvo in zakon se sklepata med tistima, ki sta si enaka po bogastvu in rodu,

ne pa med premožnim in revnim.

In še: