Waltey
Lepi junak s steklenim vozom
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Lepi junak s steklenim vozom
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 17 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- 017 Făt-Frumos cu căruța de sticlă
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Lepi junak s steklenim vozom
Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako naprej. Živel je mož, ki se je naveličal mestne nečimrnosti in postal puščavnik. Spoznal je namreč, da od tega slepega sveta ni nič, zato se je umaknil v samoto. Tam so mu bile sosede gozdne zveri; in ker je bil Bogu tako ljub, so se mu vse živali priklanjale in mu lizale noge, kadar so ga srečale. Nekega dne je šel k reki, ki je tekla skozi tisti gozd, da bi se umil. Zagledal je skrinjico, dobro zaprto in zasmoljeno, ki je priplavala po vodi in obstala ob bregu prav tam, kjer je stal. Takoj je zaslišal nekaj, kar je jokalo kakor otročiček. Nekoliko je postal in premišljeval, kaj neki bi to bilo. Potem je zmolil, da bi se od njega odvrnila satanova skušnjava, če je to res skušnjava; ker pa je jok postajal vse glasnejši, namesto da bi vse skupaj izginilo izpred njega, je potegnil skrinjico na breg. Odprl jo je in v njej našel majhnega, komaj dva tedna starega otroka. Brž ko ga je vzel v naročje, je otrok utihnil. Tedaj se je puščavnik zahvalil Bogu, da mu je poslal človeško dušo, ki mu bo krajšala samoto v tisti gozdni goščavi. Otroku je okoli vratu visel obesek, na katerem je puščavnik prebral, da je deček sin cesarske hčere. Rad bi ga bil vzredil, le tega ni vedel, s čim naj ga hrani. Pokleknil je in goreče prosil Gospoda; in glej, iz zelene trave je kakor iz tal zrasla velika smokva. Na njej je bilo sadje vseh vrst zrelosti: nekaj ga je šele brstelo, nekaj cvetelo, drugo je bilo napol zrelo, spet drugo pa že zrelo in ravno pravšnje za pod zob. Otroku je iztisnil sok iz smokve in otročiček je jedel, da se je še puščavnik čudil. Tako ga je tam vzgajal, dokler ni nekoliko zrasel, začel hoditi in jesti še kaj drugega, kar mu je dajal puščavnik. Ko je bil večji, je puščavnik svojega rejenca naučil brati ter nabirati koreninice in drugo zelenje za hrano. Tako sta živela tam v miru in nihče ju ni nadlegoval. Starec je dečka učil vsega, kar je vedel o svetu in njegovih rečeh, deček pa je poslušal in si vtiskoval v spomin vsak nauk očeta, ki mu ga je poslal Bog. Tako je preteklo nekaj let. Nekega dne je starec povedal sinu, da bo odšel k Bogu. »Nikar se ne prestraši, ljubi moj, ko bo prišel strašen lev in mi izkopal grob. Položi me vanj in me zasuj s prstjo. Potem pa splezaj na podstrešje moje koče, vzemi uzdo, ki jo boš našel tam, in jo stresi.« Še med govorjenjem je puščavnik legel in zaspal za vse večne čase. Deček je bridko jokal, ko je videl, da je ostal sam. In glej ga, strašni lev je že prihajal z glasnim rjovenjem. Dečku so od strahu vstali lasje pokonci, toda ko se je spomnil starčevih besed, se je pomiril in opazoval, kako lev koplje grob. Vanj je položil očeta in ga zasul s prstjo. Ko je deček storil vse, kakor mu je naročil starec, je lev odšel po svojih opravkih in se ni več vrnil. Deček pa je ostal sam, taval po gozdnih goščavah ter jokal in tožil, da bi se ti od usmiljenja raztrgalo srce. Nato se je spomnil besed svojega starega očeta, splezal na podstrešje koče, našel uzdo, jo vzel in se z njo spustil na tla. Pozabil sem vam povedati: po starčevi smrti se je smokva povsem posušila in od nje ni ostalo drugega kakor ožgano deblo, ki je štrlelo iz zemlje. Ko je deček prišel z uzdo iz koče, jo je stresel in pred njim se je prikazal žrebec s šestimi perutmi ter vprašal: »Kaj ukazuješ, gospodar?« »Kaj naj ukazujem?« je odgovoril deček. »Ostani pri meni, saj mi je samemu dolgčas.« »Ne, gospodar. Ti moraš med ljudi in storiti, kar ti bom povedal; tako se ti bo dobro godilo.« Deček se je čudil konjevim besedam. Saj o svetu ni vedel ničesar. Še bolj se je začudil, ko mu je konj povedal, da se mora obleči. Po njegovem nasvetu mu je segel v levo uho in iz njega potegnil oblačila ter se oblekel. Nato je zajahal konja in ta ga je odnesel v neko mesto, kjer sta se ustavila v krčmi s prenočišči. Deček se je čudil vsemu, kar je videl, in pazljivo opazoval, kaj počnejo drugi ljudje. Po nekaj dneh, ko se je že nekoliko privadil na svet, mu je konj rekel, da si mora tudi sam priskrbeti nekaj premoženja. Naročil mu je, naj si zaveže oči, in ko ga je deček zajahal, je z njim poletel do neke vzpetine ter se tam ustavil. Potem mu je rekel: »Gospodar, razjahaj in z uzdo v roki se skloni ter poberi s tal, kar ti pride pod roko, in si napolni nedrje.« »Kaj neki bom zgrabil takole na slepo?« je odvrnil deček. »Bolje bi bilo, da si odvežem oči.« »Nikar tega, za božjo voljo! V tistem hipu, ko odpreš oči, boš mrtev,« mu je dejal konj. Deček ga je ubogal. Razjahal je, vendar uzde ni izpustil iz roke. Sklonil se je k tlom in z drugo roko na slepo pobiral vse, kar je mogel prijeti. Napolnil si je nedrje, spet zajahal in odrinil nazaj. Ko je prišel domov in si odvezal oči, kaj mislite, gospoda moja, da je zagledal? Same drage kamne, drugega lepšega in večjega od drugega. Ni vedel, kaj so; igral se je z njimi kakor otroci s kamenčki. Konj pa ga je poučil, kaj naj z njimi stori. Vzel jih je le nekaj in šel k trgovcem ter jih zamenjal za denar. Plačal je prenočišče, kupil vse, kar je potreboval, pa mu je še ostalo. Zdaj ga je konj poučil, kaj naj naredi naprej. Svetoval mu je, naj izbere nekaj največjih in najlepših kamnov ter jih odnese v dar cesarju tiste dežele. In tako je storil. Ko je prišel s svojim darilom pred cesarja in videl, s kakšnimi častmi ga je sprejel ter kako ceni njegov dar, je povedal, da ima takšnih kamnov še veliko. Cesar se je kar začudil tolikšnemu dečkovemu bogastvu in ga vzel v čisli. Odslej ni bilo nobene dvorne slovesnosti, na katero ne bi bil povabljen. Ni bilo parade, sprevoda ali praznovanja, kjer ga ne bi bilo zraven. Danes tako, jutri tako, pa se je spoprijateljil s knežjimi in plemiškimi sinovi ter se od njih, zgolj z gledanjem in poslušanjem, naučil vsega njihovega znanja: kako vihteti meč in vrteti buzdovan, kako napeti lok in meriti. Še prekosil jih je, saj je bil bister fant, spreten in ves živ ogenj, pravi romunski korenjak, raven kakor jelka in ponosen kakor hrast. Vse lepo in prav. Le ene reči ni mogel razumeti: zakaj je cesar zmeraj tako žalosten in zakaj v sebi hira. Nekega dne je zbral pogum in ga vprašal: »Cesar, vse dobrine tega sveta imaš in vsi se ti priklanjajo kot mogočnemu vladarju. Kaj ti leži na duši, da si zmeraj brez veselja in potrt?« »Eh, dragi moj, kaj naj imam? Očitno mi je Bog naložil, da moram na tem svetu odslužiti nekaj grehov, in zdaj sem že pri koncu svojih moči. Imel sem hčer in dva sinova, pa mi ni bilo dano, da bi jih užival. Neki prekleti zmaj mi je ugrabil hčer in nikakor ne morem najti njene sledi, nikakor ne. Dve vojski sem poslal nad njega skupaj s svojima sinovoma in vse je pogubilo. Moja žena, cesarica, je od žalosti za otroki umrla in tudi zame ni več daleč dan, ko se ji pridružim. Čutim, da sem iz dneva v dan slabotnejši, in srce mi ne da več, da bi se veselil.« Deček je utihnil in bilo mu je žal, da je načel pogovor o rečeh, ki so tako težile cesarsko dušo. Ko se je vrnil domov, je konju povedal vse, kar je izvedel, in ga vprašal, ali bi bilo mogoče rešiti dekle iz zmajevih krempljev. Konj mu je odgovoril: »Kaj vse ni mogoče na tem svetu! Toda rešiti dekle iz zmajevih rok bo težko, predvsem zaradi njegove matere, tiste stare pošasti, ki je povrhu še čarovnica, da pred njo še voda zaledeni.« Dečku je bilo dovolj, da je izvedel toliko. Ni hotel poslušati, ali je težko ali ne, temveč je šel naravnost k cesarju. Spet je napeljal besedo na njegove izgubljene otroke, ga o njih še podrobneje izprašal in nato dejal: »Šel bom in ti jih pripeljal nazaj, presvetli cesar.« »Nikar ne govori tako, junak,« mu je odgovoril cesar. »Ne zapravljaj svoje mladosti zaman. Moj velikan ni mogel ničesar opraviti, moj Arabec ni mogel ničesar opraviti, kaj boš šele ti, otrok, ki vojne še nisi okusil. Velikan je imel dar, da je z enim samim zamahom roke podrl na tla celo vojsko in jo zgrnil v tako visok kup, kakor je bila velika, potem pa sedel na vrh kupa. Moj Arabec pa je lahko z enim samim vdihom pogoltnil še tako veliko vojsko in jo potem izpljunil, kakor da jo je že prebavil. Pa sta vendar tudi onadva izgubila življenje, ko sta šla z mojima sinovoma na vojsko.« »Tudi jaz bom poskusil, presvetli cesar, če mi dovoliš.« »Pojdi, fant, če te že vleče v smrt.« Junak se je poslovil od cesarja, šel h konju in mu povedal vse, kar je slišal od cesarja, ter vse, kar se je namenil storiti. »Pojdiva,« je odgovoril konj, »a z vsemi mislimi se zaupajva Bogu, pa naju ne bo pustil na cedilu.« Ne vem, zakaj, toda junak je čutil, kakor da mu je cesarska hči usojena, in v kosteh ni imel več miru. Pripravil se je in odrinil. In je šel in šel in šel, ves poletni dan do večera, kakor beseda v pripovedi, ki odslej še lepša bo, dokler nista prispela na zeleno, ljubko jaso. Tam sta se ustavila k počitku in se začela posvetovati, kaj in kako naj storita. Konj, ki je bil čudežen in je vse vedel vnaprej, mu je povedal, kako naj se loti stvari, da bo zmagal in rešil milo dekle. Potovala sta še naprej in prispela do zmajevkinih palač. Te so bile vse do zadnjega iz stekla in so se tako bleščale, da si lahko pogledal v sonce, vanje pa ne. Preden sta stopila na grajsko dvorišče, sta se ustavila in začela oprezati, da bi izvedela, kako je v tej hiši. Tri dni in tri noči sta hodila okoli palač in s poizvedovanjem naposled odkrila, da zmajevke in zmaja ni doma. Tedaj je Făt-Frumos prignal konja v palačo in se ustavil naravnost pred stopnicami. Ko ga je dekle zagledalo, je prišlo ven. Govorila sta, ne da bi on razjahal, in se sporazumela. Ko je spoznala, da ima pred seboj junaka, je stopila v svojo sobo, vzela brusni kamen, ruto z obrobo in krtačo, hitro pritekla iz hiše, sedla za Făt-Frumosa na konja in zdirjala sta, kolikor so ju nesle noge. Brž ko sta prestopila prag vrat, so dvorišča in palače začeli tako tuliti in odmevati, da nas Bog obvaruj! Zmajevka je to zaslišala tam, kjer se je mudila, in se v hipu vrnila domov. Ko je prišla in videla, da je dekle ugrabljeno, se je pognala za njima. Lovila ju je in lovila, in ko bi ju bila skoraj že zgrabila, je dekle vrglo krtačo pred zmajevko. Pri priči je zrasel velik in tako gost gozd, da se niti ptiček ne bi mogel prebiti skozenj. Zmajevka se je znašla, kakor je vedela in znala: glodala je drevesa, se oprijemala vej in se prerivala skozi goščavo, dokler ni prišla na drugo stran. Potem pa spet za njima! Konj je letel kakor veter, a zmajevka je drvela za njima kakor misel. Ko bi ju bila že skoraj prijela, je dekle vrglo za sabo ruto. V hipu je nastalo veliko, veliko jezero, da mu je bilo komaj videti breg, vse naokrog pa ga je obdajal ogenj. Zmajevka je napela vse svoje moči in prišla čez. Prebila se je skozi ogenj in vodo in še kar za njima, za njima, niti malo ni odnehala! Komaj se je konj oddaljil za spodobno razdaljo, že je bila zmajevka spet tik za njima. Tedaj je dekle med begom vrglo še brusni kamen. Med njima in zmajevko se je nenadoma dvignila gora iz samega kamna. Zmajevka je pokala od jeze in od besa ni več videla predse. Začela je plezati na goro, toda kje neki! Saj to ni bilo kar tako, da bi se povzpela nanjo. Gora je bila strma, kamen pa gladek, kakor se za brusni kamen spodobi. Nikjer ni mogla postaviti noge, da bi se oprla. Kadar se je dotaknila kakšnega kamnitega roba, ji je meso zakrvavelo, saj je bil tako oster, da je rezal kakor nož. Nazadnje se je le prebila navzgor, malo se je oprijemala skal, malo lezla po vseh štirih kakor pijavka; vse sile je napela in prilezla na vrh gore. Făt-Frumos je bil ob vznožju z lokom v roki. Ko se je zmajevka znašla na vrhu, je nekoliko zajela sapo, potem pa se zavrtinčila navzdol in se spustila kakor vihar. Ko je Făt-Frumos to videl, je hitro napel lok, položil nanj puščico in pomeril. Ob pravem trenutku je spustil tetivo in jo zadel naravnost v oko. Zmajevka je tako kriknila, da se je stresla gora, in se stokaje zvalila po pobočju. Ko je priletela na tla, se je od bolečine zvila v klobčič. Făt-Frumos je stopil k njej z buzdovanom v roki in ji zadal še nekaj krepkih udarcev, saj še ni bila mrtva. Toliko je še zmogla, da je rekla: »Pokončal si me, ti pasji sin!« Trikrat je odprla gobec, in ko ji je duša zapustila kosti, se je razširil tak smrad, da nihče ni mogel stati poleg nje. Tako nečista je bila tista pošast! Făt-Frumos in cesarska hči se nista mogla naužiti veselja. Hotela sta se vrniti domov k cesarju, ki ju je že nestrpno pričakoval. Toda konj jima je rekel: »Kdor se prenagli, se opeče. Najprej moramo ubiti zmaja, zmajevkinega sina, kajti dokler bo ta hodil po zemlji, pred njim ne bosta imela miru. Potem moramo obuditi iz grobov cesarjeva sinova in vse, ki jih je zmajevka pogubila s svojimi čari, nato pa se bomo z vsem zmajevskim bogastvom vrnili domov.« Junak je radostno sklenil, da se spopade z zmajem, in se spet odpravil proti zmajevkinim palačam. Zmaj je oborožen čakal, da vidi, kako je njegova mati opravila s Făt-Frumosom in dekletom. Ko pa je zagledal Făt-Frumosa, kako se junaško bliža z dekletom ob sebi na konju, so mu omahnile roke in noge. Skoraj bi ga bilo pobralo od žalosti, ker mu je umrla mati. Vendar se je opogumil in ostal na mestu, da se pomeri s Făt-Frumosom. Ta pa je komaj čakal. Konj ga je namreč že poučil, kako naj se bojuje in kaj naj stori. Spoprijela sta se torej v rokoborbi. In sta se borila in borila, ves poletni dan do večera, a da bi eden premagal drugega, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Ko je Făt-Frumos videl, da ju bo ujela noč, je napel vse svoje moči, dvignil zmaja v zrak in ga zagnal v tla, da se je pogreznil do vratu. Nato ga je držal pod nogo, z golim mečem, dvignjenim nad njegovo glavo, ter ga vprašal po dekletovih bratih in poslanih vojskah. Zmaj je mislil, da mu bo prizanesel, če mu pove, zato je odgovoril: »Gomile zemlje, ki si jih srečeval do sem, so brata cesarske hčere in njegovi vojski. Listine z uroki so spravljene v srebrni skrinjici na polici za pečjo v materini sobi. Kdor jih vzame in jih prebere nad tistimi gomilami, da razdre urok, bo razvezal čarobne vezi in vsi bodo oživeli, kakor da nikoli, odkar stoji svet, ne bi bili začarani.« Toliko je moral Făt-Frumos vedeti. Odsekal mu je glavo in ga pustil tam vranom za hrano. Potem sta stopila v zmajevkine palače in dekle, ki je že prej opazilo tisto skrinjico, je šlo naravnost k njej ter jo vzelo. Ko sta jo odprla, kaj sta zagledala? Kolikor je bilo gomil, toliko je bilo tudi listin. Zdaj pa nova težava: kako naj ugotovita, katera listina pripada kateri gomili? Odločila sta se, da bosta šla do vsake posebej in prebirala vse listine z uroki, dokler ne naletita na pravo. Šele tedaj se je tudi Făt-Frumos spomnil nečesa. Opazil je namreč, da so se te gomile nakopičene zemlje stresle, kadar je šel mimo njih, vendar si ni znal razložiti, kaj naj bi to pomenilo.
Na poti nazaj se je ustavil pri prvi gomili, na katero so naleteli, prebral eno listino, nato drugo — nič! Prebral je še eno in še eno; ta pa je bila očitno tista, s katero je bila začarana gomila pred njimi, kajti glej, gomila se je začela tresti, nato zibati, kakor da se hoče izruvati iz zemlje, nazadnje pa je izginila in namesto nje je stal mlad cesarjevič, živ in nepoškodovan. Brž ko je odprl oči, se je ozrl okoli sebe in rekel: »Oh, sestra moja, kako trdno sem spal!« »Trdno, moj brat; in še dolgo bi spal, ko ne bi prišel ta mož, ki nam ga je poslal Bog, da nas reši sužnosti.« Tedaj se je obrnil k Făt-Frumosu in mu dejal: »Kdor koli že si, bodi nam brat.« »Brat do smrti,« je odgovoril Făt-Frumos. Objela sta se, nato pa so odšli še do drugih gomil in pri vseh storili enako. Obudili so še drugega brata, velikana in Arabca z vsemi njunimi vojskami. In med njimi je zavladalo tolikšno veselje, da ga ni mogoče popisati. Ubogi Făt-Frumos je šel iz naročja v naročje, saj so ga vsi hoteli objeti v zahvalo. Nato so se še enkrat vrnili v zmajevkine palače. Făt-Frumos je vzel bič, ki je visel na žeblju za vrati, in z njim počil proti vsem štirim stranem dvorišča; palača se je spremenila v zlato jabolko. Pobral ga je in spravil v nedrje. Potem sta z dekletom sedla v zmajevkino kočijo, ki je bila vsa iz stekla, tudi kolesa so bila steklena, in se z velikim spremstvom vrnila k cesarju. Ko so prihiteli sli in cesarju povedali, da se mu vračajo vsi otroci z obema vojskama vred, bi ga bilo od veselja skoraj pobralo. Vendar se je obvladal in jim šel za dan hoda naproti. Kaj šele, ko so se zagledali! Ubogi cesar ni vedel, koga naj prej objame. In kogar je že objel, se kar ni mogel odtrgati od njega. Ko so vstopili v cesarsko mesto, se je sprevod razvrstil takole: najprej je korakala pehota, za njo je šel Făt-Frumosov konj, nato sta se peljala Făt-Frumos in cesarska hči v zmajevkini stekleni kočiji, na vsaki strani je jezdil eden od cesarjevih sinov, za njimi pa je prihajala konjenica z velikanom in Arabcem na čelu. Množice so se prerivale in ljudje so silili drug čez drugega, vsak si je želel videti rešitelja cesarjevih otrok, in vsi so v en glas vzklikali, naj jim bo on cesar. Ko se je Făt-Frumos poročil s cesarsko hčerjo, se je cesar, ki je bil že star, odrekel prestolu in nanj je sedel Făt-Frumos. Vladala sta v miru in spokojnosti, ljudstvo ju je hvalilo, in če nista umrla, vladata še danes. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako naprej.
Izvirnik
017 Făt-Frumos cu căruța de sticlă
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostil odata ca nici odata, etc. A fostii odata unit omit, caruia i se urise cu deprtaciunile cetatilorti si se facuse sihastru. Vec,li ca veduse elf ca tote nu e nimict de lumea asta 6rba §i d'aia se dusese in sihastrie. Acolo elf pea vecini ferele padurilorfir asa de bunii era elf la Dumnedeii, in catit tote dobitocele i se inchinaii si ii lingeati piclOrele sand sa intalneau cv densul. Intr'una din dile, ducendu-se elf la marginea riului, ce curgea grin padurea aceea, ca sa se spele, vedu unit sicrinelt inchieatit si smolitt biue, et vine pe apa i se opresce de marginea uncle sta eta, §i indata audi ca orcaesce ce-va ca unit copila5fi. Statu pupal si cugeta ela, ca ce sa fie asta ? Dart dupa ce se ruga. putint", ca sa se departeze de alb ispita satanel, data ispita arti fi, si dupa ce vedu ca oracaitula se intetesce, necurn sä piark de dinaintea lui, prince a scote sicriaplit la margine. Si deschidendu-la, gasi intr'ensula unit copilii micit ca de doe. septemani. Cum ilu Ilia in brate, copilubl tacu. Atunci sihastrulit multumi lui Dumnedeu ca i-a trimisu sufietti de omit cu care sa-1' mai petreca uritul in bungetuld ala de codru. De &tilt"' copilului gasi unit baerii le care citi pustniculit ca acelfi copilt este flu alit unei fete de imperatfi. De crescutii, ar fi voitu pustniculit sa-lit cresca, dart nevoia era cu ce calf hranesct. Atunci plecanduil genuchil se ruga. Domnului cu caldura, si indata rasari ca din pamintii din erbi verde unit smochinit mare, cu rodele, unele in mugurit, allele
In flore, altele In pergii, era altele copte si numai Lune de mancatii. Delta copilulul Tema stersa din o smochina. si mance copilasula, de se minuna si sihastrulii. Asa flu crescu elu acolo, pina se facu maricelu, Incepu a umbla si a manes si cate alta-ceva ce-i da sthastrula. Dupe ce se mai magi, invela pustniculii pe (lulu sea de suiletil sa citesca, si sa-si adune radacini si alte verdeturi pentru hrana. Si asa petreceaii el acolo in tihne, Para sa -: supere cineva, betranula inyetandii pe copila tote ceea ce scia elu despre lume si ale lumii, copilulii ascultanda si baganda la capil tote inveta tats -sea celii data lui de susil. Trecu asa cap: va ani. Cand, intr'una din clile betranula spuse fiului sea ea o sa se clued la Eumnecieil. Sa nu te sperii, dragulu met', ca are sa vie unit lee gresnicu sa-mi sape gropa, si to sa me bagi inteensa si se me acoperi cu pamintii. Apoi sa te sui in podula colibei mele si se el d'acolo friula ce vei gasi si sale scuturi. Anca vorbinda, pustuicula se culca si adormi somnulii celu de veci. Baiatulii planse cu focu, ve;lendu-se singuru. ApoI eta, nene, ca Leulu celu groznica venea racninda. I se facu baiatului perulit maciur2a in capil de Irica; dare aducendull aminte de vorbele betranului, se lini.sti, si privi cum sapa gropa, in care ela puse pe tata-see, si 1111 acoperi cu panainta. Dupa ce baiatulii facu precum II clisese betranula, leulii se duse in treba lui, si nu se mai intorse pe acolo. Baiatula remainda singura, ratecindu-se prin desisurile padime, plangea si se tanguia- de ti se rupea rarunchii de mila lui. i aducendu-si aminte de cuvintele betranului, tatalul sea, se sui in podulii colibei, ga.si Mule, ilu lua si se dete josa cu A.mii uitata sa ye spuia. Dupa mortea betranului, smochifluid se used de tow, nemal remainda de catil unii hustenii pirlita, standu infiptil in pamintii. Daca se dete josa cu friulu, baiatula ilu scutura, si eta ca, se arata unit armasarii cu sese aripi si dice : ce-ld
Ce poruncesci stapane Ce sä poruncescil respunse baiatule, is sa stai cu mine ca mi-e uritil singure. Ba nu, stapeue, D-ta sa mergi la sa fad ce dice eil, ca va fi multil bine de D-ta. Se mira baiatulit de spusele calului. Vetjt ca elu nu scia nimidi de ale lumii. Se mai mira o tend candit ii spuse ca trebue sa fie imbracatii. Si dupa povata calului, baga mama in urechia lui cea stAnga si sc6se nisce halve, cu care se imbraca. Si incAlecandii, ilu duse calulu la unit orasil si trase la unit hand. Se mill elu de tote ce vedea si lua aminte la totit ce facea cei lalti omen!. Eard dupd ce trecu cate-va elile, in care si baiatulu se mai deprise cu lumea, calulu ii clise ca trebue sa-si faca si densuld unit capeteiii. Pentru aceasta ii ;rise sa se lege la oche, si incalecandit, sbura cu densulfi, ca ducendu-se inteunit dambit si se opri acolo. Apoi Stapane, descaleca, si cu Muhl in maim apleca-te si is de pe jotu ce ti-o da de mina si umple -ti sinurile. Asa orbesce, ce naiba o sa apucil ? Mai bine aril' fi sa me deslegit la ochi, respunse baiatulii. Sa nu fad una ca asta, vai de mine ! ca in clipa ce vei deschide ochil, cu morte ye! muri, ii clise calulii. Baiatulii asculta. Descaleca, dard friulil din mana nu-le 1Asa. Se plea josil si cu cea laltA Juana lua pe nepipaite, tote. ce putu apuca, isl umplu sanurile, incalecA si porni innapo!. Acasa data ajunse si se deslega la och!, ce credeti ca mi -t1 eclu, boieri D-vOstra numal pietre nestemate, una mai frumesa de Mu alta, una mai mare de catii alta. Eli nu scia ce suntu alea ; se juca cu densele ca copiii cu pietricelele. Caluld lag ill invata ce sA Lea cu ele. Zua numal cate-va si se duse pe la negutatori de le schirnba pe ban!. Plati la hand, cumpara cele ce Ii era de ti ebuinta mai si rarnase. Acura calulil flu invata ce sa mai fad. ha invata sa alega ? ? ti-oiii vantuld, i1 disc: ? aid lun.e, si -1
'vr'o cite -va pietre din cele mal marl si mai frum6se si sa le duca in darti la imperatulti loculul aceluia. Si elu facu asa. EarA data se duse la imperatulti cu darubl, si veclu ca flu priimesce imperatulti cu mare cinste si alatil II pretuiesce darulti, elu spuse ea mai are Inca mune. Se sperie si imperatulil de atita bogatie ce veclu la baiatil lug in nume de bine. Nu era prmonie la carte, unde sa nu fie si elti chematii.. Nu era paradie on veunti alaiii salt serbare, ca sä nu fie si ellt acolo. Adl Asa, maine asa, elii lacy cunoscinta cu fiii de domni si de hoer! si invela de la densii, is numal asa audindu si ye-clendu, tote obicieiurile : cum sa manuiasca sabia ori cum si rasucesca busduganulti, cum sa intincla arculu si sa ochiasca, ba Inca ii si trecu, ea era destept baiatulti, iscusitil si numal spirtti, ca unit romanii verde ca bradulti si mandru ca stejarulti. Tote bune. Numai de mail luau nu-si putea da elu semi. Ca de ce adeca imperatulti era tau tristu si tanjea firea luteonsubl. inteuna din Bile nu schl cum iI veni in! bine .si prinse a -lu intreba : Imperate, chose elu, tote bunatatile de pe lume a!, toll ti se inchina ca la unit mare imperatti, ce ai la sufletulii MA de esti tete fara cheflt. si mahnitti ? El, dragula meh, ce sa ama ? Ia nisce pecate de la Dumnecleil amu avutti sa tragu pe lurnea asta, si acumii m'amti a- Aveamil o fata si do! Met' si parte de el n'amti avutti. Un spurcatu de smelt mi-a furatti fata si nu pot da cu mina de urma ei, de locti, de loch, Doe ostiri aruil trimisd, inpreunk cu fiii mei si toti cu totulti prapaditil. Nevasta mea, imperatesa, s'a sfarsitil de dorulti copiiloru, si eu nu e departe pana sa me ducil sa me impreunti cu dansa, ca ulte, simtu ca abescii din cli in di, si nu-mi ma! dainima sä me veselescti Baiatulti tacu paru reh ca aduse vorha despre lucruri atatu de mahnitore sufletulul Imperatescti. toll palosulit, s'ait junsd. si -I
Daca se in-terse acasa la dansulu, spuse calului cele ce aft& intreba, a nu e chipil a see-le pe Can din mana smeilord. Ca luta 11 respunse : Ce no se pote pe lumea asta ? Insa ca sä scapi pe fata din mina smeului, cam gred lucru este, din pricina sgripsoroicii de ma-sa, a este §i vrajitere de inghiata §i apele. Atita fu destuld baiatului sa afle. Eld nu voi sä scie greti ne gred, §i se duse drept la- imperatulti. Mai aduse vorba anca ()data despre copiii lui cei perduti, cerceta mai cu d'amanutuld despre densii, apoi dise : Me void duce sa ti-i aducti ed, marite imperate. Fugi d'acolo, voinice, II respunse imperatulti. Nu-ti mai perde tineretele in de§ertd. N'a pututil face nimicil novaculti med ; n'a putut face nimic arapuld meu, data inca-mi-te tu, and copild necercatti in ale resboiului. Novaculd avea darulti de culca la pamintil o este intrega, de se facea o movila inalta cats era ea de mare, cand aducea o data mana de o da la spate, §i apoi el se punea de sedea d'asupra movilei. Arapuld meu avea daruld de a inghiti o (*ire cat de mare, dud sorbea odata, si apoi o da afar& ca si mistuita. Si totini si ei s'ati repusii ducendu-se cu fiii mei la reshoiti. Void cerca §i eti, marite irnperate, data imi ye! da voe Du-te, baiete, data to trage ata la morte. Si luanduil dioa bung de la imperatuld, voiniculd se duse la caluld seri spuse tote. ce audise de to imperatuld, si tcltd ceea ce Notarise eld sa faca. Sa mergemii, respunse caluld, tug cu cugetulti tots la Dumneded, si elu nu ne va lasa sa Vedi ca nu scid de ce, dara voiniculd simti ca par'ca fata imperatului sa fie scrisa lui, §i par'ca nu mai avea odihna in Ose. Se pregati si porni. Si merse, si merse, gi merse, di de vara pins 'n sera, ca cuvintuld din poveste, care d'aci incolo mai frumosil este; ping ce ad ajunsd la o poiana verde §i desmierdatere. Aci data statura in popasd, prinse a se sfatui cu cace §i cum sa fad ; era Wahl, ca and nasdravand ce era perimti. hi-ld ai-i
ell, 11 spuse cum sä apuce lucrurile co g merga la isbanda, la dor de copila blanda. Si mai merse ce mai merse, si ajunse la palaturile sme- Oicei. Aceste palaturi eraii cu totulii §i cu totulil de sticla, si stralucea de, la sore te puteai uita, dara la densele ha. Pins a nu intra in curple palatului, statura si spionara, ca sa scie de cum stait lucrurile in acesta curte. Trel dile si trei nopti umblara prin prejma palaturiloril, §1 mai ispitindu, aflag ca Smeoica cu Smeul nu erail a casa. Atuuci Fet-frumosa glare intra in palaturi si se opri dreptii la scars. Fata cum ii vedu, ei afara. Vorbi cu Fet-frumosii d'a'n calarele, §i se intelesera la cuvinte. Fata vNendii ca are a face cu unit vitezii, intra in camard, lua cu (Musa o gresie, o basma cu chenarii pe margine §i o perie, e§i repede din casa, se puse pe calubl lui Fet-frumosil §i o luara la sanatOsa. Cum pilira pragulil portii, incepura curtile ..i palaturile a haui, de sa. feresca Dumnedeil I Si audinda smeOica de unde era dusa, intr'o clipa se intorse acag. Aci data sosi si vedu ca.' fata este rapita, se lua dupa den0i, si gonesce-T, §i gonesce-I, pina ce, dint era sa pue mina pe '0, fata arunca peria inaiutea SmeOicei §i indata se Mu o padure mare si desa, de nu putea puiil de pasere se resbata printeensa. Smeoica facu ce facu, rose la copaci, caprindu-se din crag in crag si strecurandu-se prin desi§ia pina ce trecu dincolo si sa te tii dupa den§ii ! Calubl sbura ca ventulii ; dara smeOica venea dupa den§ii c a gandulil. Cand g pue mina pe den0, fata arunca in urma ci basmaoa. 0 data se facu o apa mare, mare de d'abia i se vedea margins §i de jut."'" imprejurti inconjurata cu foci'. Smeoica se facu luntre §i punte §i trecu. Dete prin foal' si prin apa, .i dupa (16'01 totii dupa den0i, si din gong nu-1 slabea! N'apucase calulil sa se departeze o bucata de loci"' mai de domne-ajuta, §i eta ca sme6Ica era 11 ajunse. Atunci fata arunca d'an fuga, §i gresia. Odata se facu intre den.ii §i arneoica unit munte, numal si numai de piatra. S.neoica crapa de necazil, §i nu mai vedea inaintea ochilorti
de catranita ce era. Incepu a se sui pe munte ; dark asi I unde era pomana aia, ca a se pal urea `? Muntele era dreptil si piatra lustruita, ma rogu, ca o gresie ce era ea. N'avea unde pune piciorubi, ca a se sprijinesca. Cand se atingea de ate unu coltu de piatra, carnurile ii sangera, cad era ask de ascutitu taia ca In cele de pe urma, mai catarindu-se din stein in stein, mai 41'a bu§ele, ca o lipitore facu pe draculti in patru si se urea d'asupra muntelui. Rtil-frurnosil eta in pole cu arculti in rand. Smeoica cum se veclu in verful munte]ui, resufla o tons, §i invirtejindu-se la vale, se lAsa ca o furtuna. Fetii-frumosil cum veclu una ca asta, instrund iute arculd, pu8e sageta si o lua la &Rare. Cand ii veni bine, dete drumulit arcului si o sageta drept in ochiti. Smeoica odata dete unu tipetu de se cutremurd muntele, si numai ea venea d'a gemendu. Candajunse jost, se facii mototolti de durere. Fetit-frumosti, cu busduganplii in mans, se apropie de densa, ii mai dete vr'o cate-va lovituri d'alea indesatele ca nu murise, Ana. Atata mai apuea sa click Smeoica (cM'ai mancatil fripti ! fecior de lele ce mi-al fostii», cased gura de trei on si and II esi sufletulti din ose, se respandi o duhOre de nu putea nimeni sä stea langa densa. Alibi de spurcata ce era, dihania Fetii-frumosti si fata de impkratil nu mai puteail de bucurie. Ei voira a se intOrca acasa la imperatulti, care it ntepta cu mare nerabdare. Dana calulii le respunse 01 of tine se pripesce, se parlesce. Trebue intaiu sa omoramu Smek, fiulti smeoicei, caci pina va fi acesta d'asupra pamintului, pace de elu nu yeti avea. Apoi sä sculamti din mormintii pe fiii de imperatii Si (idea ce i-a prapaditiA Smeoica cu farmecele sale, si ask cu totti avutulti Smeilorti sa ne iutorcemu acasa. prinse voiosil a se lupta cu Smeulti, porni din non la palaturile Smeoicei. Smeulti ntepta inarmatii sa vacia ce isbanda facuse masa de rostope F6tii-frumosil gi
Cand insa veclu pe F6til-frumosii viindii ca unil voinicti Cu fata langa densulu pe calti, i se taie maInile si piciorele : P'aci, p'aci era sa se piarcla Smeulii de parere de WI, ca se repusese muma-sa. Dara imbarbatandu-se, stain locului, ca sa se is la lupta cu retil-frumosii. Acesta atita astepta. Vali a ilii inv6tase calulti cum sä merga la lupta, si cum sa faca. Se apucara decI la tranta. Si lupte-se, si lupte-se, cli de yard pina 'n sera, si ca sa se dovedesca unulil pe altulti; nici ca se pomenea. Veclendti Fettl-frumosti, ca 1I apuca noptea, odata se opinti din tote puterile, ridica in susii pe smell, si adqcendu-b1 ilti bags in pamintii pina In gatil si tinendu-lii acolo sub piciorti si cu sabia gold in mans ridicata d'asupra lui, HA intreba despre fratiI fetei "si despre °stile trimise. Smeulti, creclenda ca sa-bi erte de la mOrte data i-o spune, response : Movilele de parninta ce al intalnitti pina aci suntii fratil fetel imperatuluI si °stile lui. Hrisovele legaturei 'aril mail puse intr'o cutie de argintii si pastrata pe polita de dupa soba din camara mamei ; tine ..le va lua si le va citi d'asupra acelorti movile, ca sa deslaca facutulii lor, legatura vrajelorti se va deslega si tots vorii invia ca si cum n'ar fi fostti leg*. de sand pameatubl. Atata trebuia lui Fetil-frumosil sa scie. Ii reteza capulti si WI lasa acolo corbiloril sa-lii manance. Si intrandil in palaturile smeoicel, fata, care ochise cutia cu pricina, se duse drept ca pe ciripie, puse mama si o lua. Cand solo ce sa vacla 7 cate movile era atitea si chrisove. Acumil alts nevoe. Cum sä glucose& chrisovele movilelorii, Se hotarara sa merga la sate una din ele si sä citesca tote chrisovele de legatura, pina va da peste acela al movilel aceleea. Tocmai acum isl veni si Fetti-frumosti de acasa. El bagase de sema ca aceste movilite de pamintu gramaditil se cutremurail and trecea pe Tanga densele; dar nu-s1 putea da sema ca ce sa fie.
Si intorcendu-se stete, la cea intaiu movilita ce intalni, ceti zinu chrisov, citi altulu, nimicti I mai citi inch unulu, si Inca unultr; pasamite acesta era chrisovul prin care se legase vrajele movilitei de fag, ca uumai, mare, unde incepu movila sA se eutrPmure apoi sa se legene, de parea ca vrea sa se desgradineze de parnintil, si in cele din urmA, peri, si in locu -1 remase una tined' fedora de imperatil, viii nevatAmatil. Acesta cum deschise ochil, se uita imprejurii, si clise : Oh! soru-mea, darn greti soma. dormar I Greti, fratele metr; si ai fi mai dormitir to multit si bine de nu venea omuld acesta, trimisir de la Dumnedeir, sa ne scape de la robie. Atunci intorcendu-se &Are Fetil-frumostr, Ii elise : Ori tine vei fi, frate sA ne fii. Frate pinA la morte, respunse frumosil. Si imbratisandu-se, pornirA si pe la cele-lalte movile si la tote tail asa IAcura. Invie pe frate, pe novacil, pe arapti cu tote °stile lor. $i se facu o bucurie mare intre densii de nu se pate spune. ietuld Fetti-frumosti, umbla din mans in mama, cad top: voiair imbrAtiseze de multumire. $i intorcenduse din noir la palaturile smeOicei, plesni de patru pArp ale curtiloril cu unir biciu, ce era dupA use in cuiti, care se fAcu unti meriu de auril; Fetil-frumos iii bra si ilu bags in gnu. Apol eltr, impreuna cu fata, se puserA in careta smeoicei care era numai si numai de sticlA, cu cu totil (le sticla, si se intOrse la imp6ratulti cu alaiir mare. Grind venira olacaril si spusera imperatului ca i se intorcil tot: fiii lui inapoi cu osti cu totti, p'aci p'aci era sä se piarcla de bucunie. tinu insa firea si le esi inainte, tale d'o DarA-mi-te cand se veclura! Nu scia bietulti imperatil pe 'care sa imbrAtiseze mai antaiti. $i cand imbratisa pe cite wr'unulti, pard nu-1 mai venea sa se deslipesca de densulti. Intrandil in orasulu imperAtescil, alaiulu Se orAndui astufelu : intaiu venea ,pedestrimea, apoi calultr lui Fettl-frumosti, dupa care era Fkii-frumosir cu fata imperatului in careta sme- Fetalcal Isi cold-Ian st -It
(Heel cea de sticla, de o parte si de alta fiii imperatului ca la'ri, si apoi calarimea, in capd cu novaculd si cu arapuld. GlOtele se imbulzea si da unulit peste altulii, care. mai de care sa vada pe mantuitoruld fiiloru imperatului, si toti cu unit glasti strigatt, c5. elu O. le fie imperatti. Dupd ce se cununa Fetil-frumosit cu lata imperatului, acesta fiindu si betrand, se cohort din scaunuld imperatieI, si se urea Fetti-fruunosil. Si domnira in pace si in liniste laud* de popor, pins in ;Tina de astadi, de n'orii fi Era eu incalecaiu p'o sea etc.
Nadaljuj z branjem
