Krokar in kača

Besedilo

Krokar in kača

Vezir je rekel: »Vedi, o kralj, da je neki vran živel s svojo družico na drevesu v največjem blagostanju, dokler ni napočil čas, ko naj bi izvalila mladiče. Bilo je v poletni vročini. Tedaj je iz svojega skrivališča prilezla kača, se namenila k tistemu drevesu in se po vejah povzpela do vranovega gnezda. Namestila se je v njem in ostala tam vse poletje, vran pa je bil pregnan in ni našel ne priložnosti ne prostora, kjer bi lahko počival. Ko so vroči dnevi minili, se je kača vrnila v svoje skrivališče. Vran je rekel svoji družici: Hvaliva vzvišenega Boga, ki naju je rešil in obvaroval te nadloge, četudi sva bila letos prikrajšana za hrano. Vzvišeni Bog nama namreč ne bo ugasnil upanja. Zahvaliva se mu za varnost in zdravje, ki nama ju je naklonil, saj se ne zanašava na nikogar razen nanj. Če bo Božja volja in dočakava prihodnje leto, nama bo Bog povrnil zarod, za katerega sva bila prikrajšana. Ko je znova napočil čas, da bi izvalila mladiče, je kača zapustila svoje skrivališče in se odpravila k drevesu. Medtem ko se je ovijala okoli vej in se kakor po navadi vzpenjala proti vranovemu gnezdu, je nanjo nenadoma planil škarnjek, jo udaril po glavi in jo ranil. Kača je nezavestna padla na tla, nanjo pa so se zgrnile mravlje in jo požrle. Vran in njegova družica sta odtlej živela varno in spokojno, izvalila sta veliko mladičev in se zahvaljevala Bogu, ker ju je obvaroval in jima naklonil potomstvo. Tudi mi, o kralj, se moramo zahvaliti Bogu za milost, ki jo je izkazal tebi in nam s tem blagoslovljenim, srečnim novorojencem, potem ko smo že obupali in izgubili vsako upanje. Naj te Bog bogato poplača in naj tvoje početje privede do srečnega konca.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto četrta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je drugi vezir svojo pripoved sklenil z besedami: Naj te Bog bogato poplača in naj tvoje početje privede do srečnega konca. Nato je vstal tretji vezir in rekel: Veseli se, o pravični kralj, dobrega, ki te čaka že zdaj, in plačila, ki ti bo dano v onstranstvu. Kajti kogar ljubijo prebivalci zemlje, ga ljubijo tudi prebivalci nebes. Vzvišeni Bog ti je namenil ljubezen in jo položil v srca prebivalcev tvojega kraljestva. Zato naj mu tako mi kakor ti izrekamo hvalo in zahvalo, da bo še pomnožil svojo milost nad teboj in po tebi tudi nad nami. Vedi, o kralj, da človek ne more storiti ničesar brez ukaza vzvišenega Boga. On je tisti, ki daje, in vse dobro, ki ga kdo premore, izvira iz njega. Med svoje služabnike deli darove, kakor mu je ljubo: nekaterim je naklonil mnogo darov, drugim je naložil skrb za vsakdanji kruh, nekatere je postavil za voditelje, drugim pa dal, da se odpovedujejo svetu in hrepenijo po njem. Kajti on je rekel: Jaz prinašam škodo in korist, ozdravljam in pošiljam bolezen, dajem bogastvo in siromaštvo, jemljem življenje in ga dajem. V mojih rokah je vse in k meni se vse vrača. Zato so se mu vsi ljudje dolžni zahvaljevati. Ti, o kralj, pa si med srečnimi in pravičnimi, kakor je bilo rečeno: Najsrečnejši med pravičnimi je tisti, ki mu je Bog združil dobro tega sveta in onstranstva, ki je zadovoljen s tem, kar mu je Bog odmeril, in se mu zahvaljuje za položaj, ki mu ga je namenil. Kdor pa prestopi meje in si želi česa drugega od tega, kar mu je Bog določil v prid ali v breme, je podoben divjemu oslu in lisici. Kralj je vprašal: Kakšna pa je njuna zgodba?«