Prevod

Zagledal jih je, kako se dvigajo, nato pa jih je videl ležati mrtve. Tedaj je rekel: »Kakšen imeniten junak sem bil, ko sem zmogel pobiti vso to druščino!«

Nato je sklenil, da pojde v Dublin h kralju in poskusi, ali bi mu uspelo zgraditi palačo. Gradili so jo že dolgo, toda vse, kar so podnevi sezidali, je bilo ponoči podrto, zato je nihče ni mogel dokončati. Ponoči so prihajali trije velikani in jo podirali. Krojač se je naslednji dan odpravil na pot ter vzel s seboj orodje, lopato in motiko. Ni hodil dolgo, ko je srečal belega konja in ga pozdravil. »Bog te blagoslovi,« je rekel konj. »Kam greš?« »V Dublin grem,« je odgovoril krojač, »da zgradim kralju palačo in dobim plemenito ženo, če mi uspe.« Kralj je namreč obljubil lastno hčer in z njo veliko denarja tistemu, ki bi mu uspelo postaviti palačo. »Bi mi naredil jamo?« je vprašal stari beli konj. »Vanjo bi se skril, kadar bi me ljudje hoteli odpeljati k mlinu ali k peči, tako da me ne bi videli. Povsem so me izmučili z delom.«

»Prav gotovo ti jo bom naredil,« je rekel krojač, »in to z veseljem.« Vzel je lopato in motiko, izkopal jamo ter belemu konju naročil, naj stopi vanjo, da bo videl, ali mu ustreza. Beli konj je šel v jamo, ko pa je poskusil priti spet ven, ni mogel.

»Zdaj mi naredi še pot,« je rekel beli konj, »da bom lahko prišel iz te jame, ko bom lačen.« »Ne bom,« je odvrnil krojač. »Ostani tam, dokler se ne vrnem, pa te bom spravil ven.«

Krojač je naslednji dan nadaljeval pot in srečal lisjaka. »Bog te blagoslovi,« je rekel lisjak. »Bog in Marija naj te blagoslovita.« »Kam greš?« »V Dublin grem pogledat, ali bi mi uspelo zgraditi kralju palačo.« »Bi mi naredil skrivališče, kamor bi se lahko zatekel?« je vprašal lisjak. »Drugi lisjaki me tepejo in mi ne pustijo, da bi bil z njimi.« »Ti ga bom naredil,« je rekel krojač. Vzel je sekiro in žago, narezal šibja ter iz njega spletel nekaj podobnega košu. Lisjaku je naročil, naj zleze vanj, da bo videl, ali mu ustreza. Lisjak je zlezel noter, in ko ga je krojač spravil vanj, je položil nogo na odprtino. Ko se je lisjak naposled prepričal, da ima lepo skrivališče, je krojača prosil, naj ga izpusti, toda krojač je odvrnil, da ga ne bo. »Ostani tam, dokler se ne vrnem,« je rekel.

Krojač je naslednji dan odšel dalje in ni dolgo hodil, ko je srečal volka. Volk ga je pozdravil in vprašal, kam je namenjen. »V Dublin grem, da kralju zgradim palačo, če bom zmogel,« je rekel krojač. »Če bi mi naredil past,« je rekel volk, »bi bil

Ko je prišel v Dublin, je razglasil, naj se pri njem zglasijo vsi obrtniki, ki so gradili palačo, in da jih bo plačal. Tedaj so ljudje dobivali le po peni na dan. Naslednji dan se je zbralo veliko obrtnikov in začeli so delati zanj. Zvečer so se že odpravljali domov, ko jim je krojač naročil, naj velik kamen dvignejo na vrh zidu, ki so ga postavili. Ko so veliki kamen dvignili, ga je krojač podložil tako, da bi ga lahko zvrnil, ko bi velikan prišel do tja. Delavci so nato odšli domov, krojač pa se je skril za veliki kamen. Ko se je stemnilo, je zagledal tri velikane, ki so prihajali proti palači. Začeli so jo podirati, dokler niso prišli do kraja, kjer se je skrival krojač, in eden izmed njih je s kladivom udaril po tistem delu zidu. Krojač je zvrnil kamen nanj; kamen je padel na velikana in ga ubil. Druga dva sta odšla domov, in ker je bil eden izmed njiju mrtev, sta pustila preostanek zidu pri miru.

Naslednji dan so obrtniki spet prišli in delali do večera. Ko so se odpravljali domov, jim je krojač naročil, naj veliki kamen dvignejo na vrh zidu, kakor je stal prejšnjo noč. Ubogali so ga in odšli domov, krojač pa se je skril kakor prejšnji večer. Ko so že vsi ljudje počivali, sta prišla velikana in začela podirati, kar je stalo pred njima; in ko sta začela, sta dvakrat zavpila.

Krojač se je trudil in delal, dokler ni zvrnil velikega kamna. Ta je padel na glavo velikanu, ki je stal pod njim, in ga ubil. Zdaj je ostal samo še en velikan in ta se ni več prikazal, dokler palača ni bila dokončana.

Krojač je nato stopil pred kralja in mu rekel, naj mu izroči ženo in denar, saj je palačo dokončal. Toda kralj mu je odvrnil, da mu ne bo dal nobene žene, dokler ne ubije še zadnjega velikana, in da mu dotlej ne bo dal ničesar. Krojač je rekel, da mu bo z veseljem ubil tudi preostalega velikana in da to ne bo povzročilo nobene zamude.

Krojač je odšel tja, kjer je živel zadnji velikan, in ga vprašal, ali potrebuje hlapca. Velikan je rekel, da ga potrebuje, če bi le našel takega, ki bi zmogel vse, kar zmore on sam. »Kar koli boš naredil ti, bom tudi jaz,«

je rekel krojač. Nato sta sedla k obedu, in ko sta pojedla, je velikan vprašal krojača, ali lahko iz lonca popije toliko juhe kakor on.

»Lahko,« je rekel krojač, »samo nekaj časa mi daj, preden začneva.« »Prav,« je rekel velikan. Krojač je odšel ven, poiskal ovčjo kožo in jo sešil v vrečo, nato pa si jo pritrdil pod plašč. Vrnil se je v hišo in rekel velikanu, naj najprej popije galono juhe. Velikan jo je popil naravnost iz lonca.

»To bom tudi jaz,« je rekel krojač. Lotil se je juhe in jo zlil v ovčjo kožo, velikan pa je mislil, da jo je popil. Nato je velikan popil še eno galono in krojač je še eno galono spustil v ovčjo kožo, velikan pa je spet mislil, da jo pije. »Zdaj bom naredil nekaj, česar ti ne zmoreš,« je rekel krojač. »Ne boš,« je rekel velikan. »Kaj pa nameravaš narediti?«

»Luknjo si bom naredil in spustil juho spet ven,« je rekel krojač. »Najprej jo naredi ti,« je rekel velikan. Krojač je sunil z nožem in spustil juho iz ovčje kože. »Zdaj pa še ti,« je rekel velikanu. »Bom,« je odvrnil velikan, se z nožem sunil v trebuh in se ubil. Tako je krojač ubil tretjega

velikana. Nato je odšel h kralju in mu rekel, naj mu izroči ženo in denar, sicer bo podrl palačo. Ustrašili so se, da jo bo res spet porušil, in so mu poslali nevesto. Ko sta bila z ženo že dan hoda daleč, so si premislili in se odpravili za njima, da bi mu jo spet vzeli. Zasledovalci so prišli do kraja, kjer je bil volk, in volk jim je rekel: »Krojač in njegova žena sta bila včeraj tukaj; videl sem ju iti mimo. Če me izpustite, bom hitrejši od vas in jima bom sledil, dokler ju ne dohitim.«

Volk in dublinski ljudje so odšli za njima in ju zasledovali do kraja, kjer je bil lisjak. Ta jih je pozdravil in jim rekel: »Krojač in njegova žena sta bila danes zjutraj tukaj. Če me izpustite, bom hitrejši od vas, šel bom za njima in ju dohitel.« Tedaj so izpustili še lisjaka.

Volk, lisjak in dublinska vojska so se nato odpravili dalje, da bi ujeli krojača. Prišli so do kraja, kjer je bil stari beli konj, in ta jim je povedal, da sta bila krojač in njegova žena zjutraj tam. »Izpustite me,« je rekel, »hitrejši sem od vas in ju bom dohitel.« Izpustili so starega belega konja, in tako so stari beli konj, lisjak, volk in dublinska vojska skupaj zasledovali krojača in njegovo ženo. Ni minilo dolgo, ko so ju dohiteli in ju zagledali pred seboj.

Ko jih je krojač zagledal prihajati, je z ženo stopil iz gozda in sedel na tla. Ko je stari beli konj videl krojača sedeti, je rekel: »Prav tak je bil videti, ko mi je delal jamo, iz katere nisem mogel priti, ko sem stopil vanjo. Jaz se mu ne približam.«

»Ne,« je rekel lisjak, »prav tak je bil videti, ko je zame delal tisto reč, in tudi jaz se mu ne približam.«

»Ne!« je rekel volk. »Prav tak je bil videti, ko je delal past, v katero sem se ujel. Tudi jaz se mu ne približam.«

Tedaj so se vsi obrnili in odšli nazaj. Krojač in njegova žena sta prišla domov v Galway. Dala sta mi papirnate čevlje in nogavice iz gostega mleka — odtlej sem jih že izgubil. Njima je pripadel brod, meni pa mlaka; onadva sta utonila, jaz pa sem prišel.