Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj modrih presoj, da je imel neki kralj sina, ki ga je ljubil, ga nadvse častil in mu dajal prednost pred vsemi drugimi otroki. Nekega dne mu je sin rekel: ‘Oče, rad bi šel na lov.’ Kralj je ukazal, naj ga pripravijo na pot, in enemu svojih vezirjev naročil, naj ga spremlja, mu služi in na poti poskrbi za vse njegove potrebe. Vezir je vzel vse, kar je mladenič potreboval za potovanje, z njima pa so odšli tudi služabniki, namestniki in oprode. Odpravili so se na lov in prispeli v zeleno pokrajino, polno trave, pašnikov in vode, kjer je bilo obilo divjadi. Kraljevi sin je stopil k vezirju in mu povedal, kako zelo mu je všeč ta prijetni kraj. Tam so ostali nekaj dni in kraljevi sin je užival v najlepšem in najudobnejšem življenju. Nato jim je ukazal, naj se vrnejo. Tedaj mu je pot prekrižala gazela, ki se je ločila od svoje črede. Zaželel si jo je upleniti in v upanju, da jo bo ujel, rekel vezirju: ‘Rad bi se pognal za to gazelo.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Stori, kakor se ti zdi.’ Mladenič se je sam odpravil za njo in jo zasledoval ves dan, dokler se ni zvečerilo. Gazela se je povzpela v težko dostopen kraj, njega pa je zagrnila noč. Hotel se je vrniti, a ni vedel, kam naj gre. Ostal je zmeden in jezdil vse do jutra, ne da bi našel izhod iz svoje stiske. Nato je nadaljeval pot, prestrašen, lačen in žejen, ne da bi vedel, kam gre, dokler ni napočilo poldne in so tla pod soncem postala žgoča. Tedaj je pred seboj zagledal mesto visokih stavb in trdnih zidov, a bilo je zapuščeno in razdejano; v njem ni bilo nikogar razen sov in vran. Ko je stal pred mestom in se čudil njegovim razvalinam, mu je pogled obstal na prelepem dekletu, ki je pod enim od zidov jokalo. Približal se ji je in vprašal: ‘Kdo si?’ Odgovorila mu je: ‘Sem hči Tamime, hčere Tijaha, kralja Sive dežele. Nekega dne sem šla po opravkih, pa me je ugrabil ifrit iz rodu džinov in z menoj poletel med nebom in zemljo. Tedaj ga je zadela ognjena utrinka in ga sežgala, jaz pa sem padla semkaj. Že tri dni trpim lakoto in žejo. Ko sem te zagledala, sem znova začela upati, da bom ostala živa.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 582. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kraljevemu sinu, ko mu je hči kralja Tijaha rekla: ‘Ko sem te zagledala, sem znova začela upati, da bom ostala živa,’ dekle zasmililo. Posadil jo je za seboj na konja in ji rekel: ‘Pomiri se in razvedri svoje srce. Če me Bog, slavljen in vzvišen, vrne med moje ljudstvo in k družini, te bom poslal k tvojim domačim.’ Nato je kraljevi sin nadaljeval pot in iskal rešitev iz svoje stiske. Dekle, ki je sedelo za njim, mu je reklo: ‘Kraljevi sin, pomagaj mi sestopiti, da opravim potrebo za tem zidom.’ Ustavil se je, ji pomagal na tla in jo čakal. Izginila je za zidom, nato pa se vrnila v najgrozljivejši podobi. Ko jo je kraljevi sin zagledal, se mu je naježila koža in od groze skoraj izgubil razum. Prestrašil se je in obraz mu je prebledel. Dekle je nato skočilo na konja za njegov hrbet, še vedno v najostudnejši podobi, kar jih je mogoče zamisliti, in mu reklo: ‘Kraljevi sin, zakaj vidim, da se ti je obraz tako spremenil?’ Odgovoril ji je: ‘Spomnil sem se nečesa, kar me teži.’ Rekla mu je: ‘Pokliči na pomoč očetove vojske in njegove junake.’ Odvrnil ji je: ‘Tega, kar me teži, vojske ne morejo pregnati in junakov se ne boji.’ Rekla mu je: ‘Pomagaj si z očetovim bogastvom in zakladi.’ Odgovoril ji je: ‘Tega, kar me teži, ni mogoče zadovoljiti ne z bogastvom ne z zakladi.’ Nato mu je rekla: ‘Trdite, da imate v nebesih Boga, ki vidi, a ga ni mogoče videti, in da zmore vse.’ Odgovoril ji je: ‘Da, nikogar nimamo razen njega.’ Rekla mu je: ‘Potem ga pokliči, morda te bo rešil pred menoj.’ Kraljevi sin je dvignil oči proti nebu in z iskrenim srcem molil: ‘O Bog, k tebi se zatekam po pomoč proti temu, kar me teži.’ Z roko je pokazal nanjo in zgrudila se je na tla, sežgana kakor oglje. Hvalil je Boga in se mu zahvaljeval. Nato je vztrajno nadaljeval pot, Bog, slavljen in vzvišen, pa mu je lajšal potovanje in ga vodil po pravih poteh, dokler ni zagledal domače dežele in prispel v očetovo kraljestvo, čeprav je že obupal, da bo ostal živ. Vse to pa se je zgodilo po naklepu vezirja, ki ga je spremljal na poti, da bi ga med potovanjem pogubil, toda vzvišeni Bog mu je pomagal. To sem ti povedala, o kralj, da boš vedel, da hudobni vezirji do svojih kraljev nimajo iskrenih namenov in se ne kesajo resnično. Zato se jih varuj.’ Kralj se je obrnil k njej, prisluhnil njenim besedam in ukazal usmrtiti svojega sina. Tedaj je vstopil tretji vezir in rekel: ‘Danes vas bom obvaroval pred kraljevim zlom.’ Nato je stopil pred kralja, poljubil tla pred njim in rekel: ‘O kralj, iskreno ti želim dobro ter skrbim zate in za tvoje kraljestvo. Zato ti dajem moder nasvet: ne hiti z usmrtitvijo svojega sina, veselja svojih oči in sadu svojega srca. Morda je njegov prestopek neznaten, to dekle pa ga je pred teboj napihnilo. Slišal sem namreč, da so se prebivalci dveh vasi med seboj pokončali zaradi kaplje medu.’ Kralj ga je vprašal: ‘Kako se je to zgodilo?’«