Prevod

(Nekateri slabi pisatelji se zlahka slepijo, da bodo po smrti dosegli slavo, ki si je za življenja niso znali zaslužiti.) Neka Koza je dolgo in pozorno poslušala nežni zven ubrano igrajoče violine. Od veselja so ji noge kar poplesavale in nekemu Kljusetu, ki je prav tako zamaknjeno 5 skoraj pozabil na krmo, je takole spregovorila: »Ali ne slišiš ubranosti teh strun? Vedi torej, da so iz črev neke Koze, ki je bila nekoč moja tovarišica. 10 Upam, da bodo nekega dne — o, kakšna sreča! — tudi moja zveneča čreva izvabljala nič manj sladke trilčke.« Dobri Konjiček se je obrnil in ji odgovoril: »Verjemi, te strune zvenijo 15 samo zato, ker po njih drsijo žime, ki sem si jih dal izpuliti iz repa. Bolelo me je in strahu sem se naužil; a navsezadnje mi je v veselje, da vidim, koliko svojega sijaja 20 dolguje glasbilo moji pomoči. Ti, ki pričakuješ enako zadoščenje, kdaj ga boš užila? Šele ko umreš.« Prav tako se kak slab pisatelj, ker za življenja ni dočakal, da bi njegovo delo poželo aplavz, 25 zateče k sodbi zanamcev in se z njo tolaži.