Prevod

In komet je prišel, žarel s svojim ognjenim jedrom in grozil s svojo šibo; gledali so ga iz bogatega gradu, iz revne hiše, iz množice na ulici in samotni popotnik, ki je hodil čez brezpotno resavo; vsak je ob njem mislil po svoje.

»Pridite gledat nebeško znamenje! Pridite gledat ta veličastni prizor!« so govorili in vsi so hiteli gledat. A v sobi sta še vedno sedela deček in njegova mati; gorela je lojena sveča in materi se je zdelo, da je v njej oblanc. Loj se je dvigal v konico in se vihal; to je po njenem pomenilo, da bo deček kmalu umrl, saj je bil oblanc obrnjen proti njemu.

To je bila stara vraža in ona je verjela vanjo. Dečku pa je bilo namenjeno, da bo na zemlji živel še mnogo let, da bo živel in videl komet, ko se bo čez več kot šestdeset let znova prikazal.

Deček ni videl oblanca v sveči, pa tudi na komet ni mislil, čeprav je ta prvič v njegovem življenju sijal z neba. Pred seboj je imel skledico, speto s sponkami; v njej je bila spenjena milnica in vanjo je pomakal glavico majhne glinene pipe, nato si je dal cevko k ustom in pihal milne mehurčke, majhne in velike; trepetali so in lebdeli v najlepših barvah, ki so se prelivale iz rumene v rdečo, vijoličasto in modro, nato pa v zeleno kakor list v gozdu, kadar skozenj sije sonce.

»Bog ti daj toliko let na zemlji, kolikor mehurčkov napihaš!« »Toliko, toliko!« je rekel malček. »Milnice nikoli ne moreš vse izpihati!« In pihal je mehurček za mehurčkom.

»Tam leti eno leto! Tam leti eno leto, poglej, kako letijo!« je govoril ob vsakem mehurčku, ki se je odtrgal in odletel. Dva sta mu priletela naravnost v oči; sklelo je in peklo, oči so se mu zasolzile. V vsakem mehurčku je videl podobo prihodnosti, bleščečo, žarečo.

»Zdaj se vidi komet!« so klicali sosedje. »Pridita vendar ven, ne sedita notri!« In mati je prijela malčka za roko; moral je odložiti glineno pipo in opustiti igro z milnimi mehurčki; komet je bil tu.

In malček je zagledal svetlo ognjeno kroglo z žarečim repom; nekateri so pravili, da je videti tri komolce dolg, drugi, da je dolg milijone komolcev; ljudje pač vidimo tako različno.

»Otroci in vnuki utegnejo umreti, preden se spet prikaže!« so govorili ljudje. Večina tistih, ki so to govorili, je bila res že mrtva in pokopana, ko se je znova prikazal; deček pa, proti kateremu je bil obrnjen oblanc v sveči in za katerega je mati mislila: »Kmalu bo umrl!«, je še živel, star in belolas. »Beli lasje so cvetovi starosti!« pravi pregovor in on je imel mnogo teh cvetov; zdaj je bil star učitelj.

Šolarji so pravili, da je tako moder, da toliko ve, da pozna zgodovino, zemljepis in vse, kar je znanega o nebesnih telesih. »Vse se vrača!« je govoril. »Le dobro opazujte ljudi in dogodke, pa boste spoznali, da se vedno znova vračajo, v drugi obleki, v drugi deželi.«

Učitelj jim je pripovedoval o Vilhelmu Tellu, ki je moral s puščico zadeti jabolko na sinovi glavi, a preden je izstrelil puščico, si je za nedrje skril še drugo, da bi jo izstrelil v prsi hudobnega Gesslerja. To se je zgodilo v Švici, mnogo let prej pa se je isto pripetilo na Danskem s Palnatokejem; tudi on je moral zadeti jabolko na sinovi glavi in je kakor Tell skril puščico, da bi se z njo maščeval; še več kot tisoč let pred tem pa je bila zapisana ista zgodba, ki naj bi se zgodila v Egiptu; isto se vrača, kakor kometi, ki odletijo, izginejo in se vrnejo.

In govoril je o kometu, ki so ga pričakovali, o kometu, ki ga je videl kot deček. Učitelj je veliko vedel o nebesnih telesih in razmišljal o njih, vendar zaradi tega ni pozabil na zgodovino in zemljepis.

Svoj vrt je uredil v obliki zemljevida Danske. Na njem so rasla zelišča in cvetlice, ki so najbolj značilni za posamezne pokrajine dežele. »Prinesi mi graha!« je rekel in tedaj je bilo treba iti h gredi, ki je predstavljala Lolland. »Prinesi mi ajde!« In tedaj je bilo treba iti na Langeland. Čudoviti modri svišč in dišečo miriko je bilo najti zgoraj na Skagnu, bleščečo bodiko pa tam pri Silkeborgu. Mesta so bila označena s podstavki. Tu je stal sveti Knud z zmajem, kar je pomenilo Odense. Absalon s škofovsko palico je pomenil Sorø; majhen čoln z vesli je označeval, da tu leži mesto Århus. Na učiteljevem vrtu se je bilo mogoče dodobra naučiti zemljevida Danske; seveda pa je moral človeka najprej poučiti on, in to je bilo tako prijetno.

Zdaj so pričakovali komet in pripovedoval je o njem ter o tem, kaj so ljudje nekoč, ko je bil nazadnje tu, govorili in sodili. »Kometovo leto je dobro vinsko leto,« je rekel. »Vino lahko razredčiš z vodo, pa se ne pozna. Trgovci z vinom imajo menda kometova leta zelo radi.«

Nebo je bilo celih štirinajst noči in dni prekrito z oblaki, kometa ni bilo mogoče videti, a bil je tam. Stari učitelj je sedel v svoji sobici tik ob učilnici. V kotu je stala ura z Bornholma iz časa njegovih staršev; težke svinčene uteži se niso ne dvigale ne spuščale, nihalo se ni premaknilo; mala kukavica, ki je nekdaj prihajala ven in kukala ure, je že več let tiho ždela za zaprtimi vratci; v njej je bilo vse nemo in tiho, ura ni več tekla. Toda stari klavir tik ob njej, prav tako iz časa njegovih staršev, je še živel; strune so še mogle zveneti, resda nekoliko hripavo, in igrati napeve cele človeške dobe. Ob njih se je starec spominjal marsičesa, veselega in žalostnega, iz vrste let, ki so minila od takrat, ko je kot deček videl komet, do zdaj, ko je bil spet tu. Spominjal se je, kaj je mati rekla ob oblancu v sveči, spominjal se je čudovitih milnih mehurčkov, ki jih je pihal; vsak je bil leto življenja, je govoril, kako bleščeče, kako pisano! V njih je videl vse lepo in radostno: otroške igre in mladostno veselje, ves širni svet, odprt v sončni svetlobi, in vanj bo šel! To so bili mehurčki prihodnosti. Kot starec je zdaj iz klavirskih strun slišal napeve minulih časov: mehurčke spominov v pisanem lesku; zazvenela je babičina pesem ob pletenju:

»Prve nogavice gotovo ni spletla amazonka.« Zazvenela je pesem, ki mu jo je stara hišna služkinja pela, ko je bil otrok: »Veliko je nevarnosti na svetu prestati, če mlad si še in malo moreš doumeti.«

Zdaj so zazveneli napevi s prvega plesa, menuet in molinaski; zdaj so se oglasili nežni, otožni toni in starcu so v oči stopile solze, zdaj je zadonela vojna koračnica, zdaj cerkvena pesem, zdaj veseli toni, mehurček za mehurčkom, kakor takrat, ko jih je kot deček pihal iz milnice.

Njegove oči so bile uprte v okno, oblak zunaj na nebu je odplaval in v jasnini je zagledal komet, njegovo bleščeče jedro, njegovo svetlo megleno kopreno.

Bilo je, kakor da ga je videl sinoči, pa vendar je med tistim časom in sedanjostjo ležalo celo bogato človeško življenje; takrat je bil otrok in je v mehurčkih gledal »naprej«, zdaj so mu mehurčki kazali »nazaj«. Občutil je otroško dušo in otroško vero, oči so mu zasijale, roka mu je omahnila na tipke; – zazvenelo je, kakor da je počila struna.

»Pridite vendar pogledat, komet je tu!« so klicali sosedje. »Nebo je tako čudovito jasno! Pridite, da ga boste zares videli!« Stari učitelj ni odgovoril, odšel je, da bi zares videl; njegova duša je odšla na daljšo pot, v širnejše prostranstvo, kot ga preleti komet. In tega so spet gledali iz bogatega gradu, iz revne hiše, iz množice na ulici in samotni popotnik na brezpotni resavi. Njegovo dušo pa so gledali Bog in ljubljeni, ki so odšli pred njim, tisti, po katerih je hrepenel.