Prevod

Nekoč, pred davnimi časi, je bil v kraju Tsukuma v deželi Shinano zdravilni vrelec, kamor so se hodili kopat ljudje od vsepovsod. Nekomu iz tistih krajev se je v sanjah prikazalo sporočilo: »Jutri opoldne se bo prišel kopat Kannon.« Ko je vprašal, v kakšni podobi bo prišel, je dobil odgovor: »Prišel bo kot kakih trideset let star mož s črno brado, s klobukom iz pletenega ločja na glavi, s tulom iz temnega bambusa in z usnjem ovitim lokom. Oblečen bo v temnomodro oblačilo, na nogah bo imel lovske ščitnike iz poletne jelenje kože, jezdil pa bo na sivcu. V njem prepoznajte Kannona.« Tedaj se je prebudil. Ves prevzet je ob svitu razširil novico med ljudmi. Ko so slišali zanjo, so se v neizmernih množicah zgrnili h kopeli. Zamenjali so vodo, pometli okolico, napeli sveto vrv, darovali cvetje in kadilo ter zbrani čakali njegov prihod. Poldne je že minilo in bližala se je ura Ovce, ko se je pojavil mož, ki se niti za las ni razlikoval od podobe iz sanj. Od obraza in oblačil do konja, prav vse je bilo natanko tako, kakor je bilo napovedano. Vsi so nemudoma vstali, nato pa popadali na tla in se s čeli dotikali zemlje. Mož se je silno prestrašil in ni mogel razumeti, kaj se dogaja. Spraševal je ljudi, a so se mu le priklanjali in priklanjali, nihče pa mu ni ničesar pojasnil. Med njimi je bil tudi menih, ki je sklenjene dlani dvigal k čelu in se globoko klanjal. Mož je stopil k njemu in ga z močnim pokrajinskim naglasom vprašal: »Kaj naj to pomeni? Zakaj se mi tako priklanjate?« Menih mu je povedal, kaj se je nekomu prikazalo v sanjah. Tedaj je mož dejal: »Pred nekaj dnevi sem bil na lovu, pa sem padel s konja in si zlomil desno roko. Prišel sem, da bi si jo zdravil v topli vodi.« Toda kamor koli se je premaknil, so ljudje hodili za njim, se mu klanjali in ga glasno častili. Nazadnje, ko ni več vedel, kaj naj stori, si je rekel: »Potemtakem sem torej res Kannon. Najbolje bo, da postanem menih.« Zavreči je dal lok, tul, meč in nož ter stopil med menihe. Ob pogledu na to so vsi jokali od ganjenosti. Nato pa je prišel nekdo, ki ga je poznal, in vzkliknil: »Saj to je vendar gospod Batō iz dežele Kōzuke!« Ko so ljudje to slišali, so ga začeli imenovati Batō Kannon. Potem ko je postal menih, se je povzpel v Yokawo, postal učenec meniškega dostojanstvenika Kačōja in tam prebival. Pozneje pa je, kakor pravijo, odšel v deželo Tosa.