Kalif Mamun in neznani učenjak

Besedilo

Kalif Mamun in neznani učenjak

Pripovedujejo, da med abasidskimi kalifi ni bilo nikogar, ki bi bil v vseh vedah bolj učen od Mamuna. Dvakrat na teden je prirejal razprave z učenjaki; pravniki in bogoslovci so sedeli pred njim, razvrščeni po svojem položaju in veljavi. Nekega dne, ko je sedel med njimi, je v dvorano vstopil neznan mož v obrabljenih belih oblačilih. Sedel je prav na konec, za pravnike, na neopazen prostor. Ko so se začeli pogovarjati in razpravljati o zapletenih vprašanjih, so po svoji navadi dajali besedo vsakemu navzočemu posebej; kdor je znal dodati kako pretanjeno misel ali nenavadno domislico, jo je povedal. Tako je prišla vrsta tudi na neznanca. Spregovoril je in podal odgovor, ki je bil boljši od odgovorov vseh pravnikov, in kalifu so bile njegove besede všeč … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 308. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so bile kalifu Mamunu neznančeve besede všeč, zato je ukazal, naj mu odmerijo častnejši sedež. Ko je pri drugem vprašanju prišla vrsta nanj, je podal še boljši odgovor kakor prvič, in Mamun je ukazal, naj ga posadijo še više. Ko je prišlo na vrsto tretje vprašanje, je odgovoril še bolje in pravilneje kakor obakrat prej, zato je Mamun ukazal, naj sede tik ob njem. Ko se je razprava končala, so prinesli vodo, da so si umili roke, nato pa še jedi, in vsi so jedli. Potem so pravniki vstali in odšli, toda Mamun neznancu ni dovolil, da bi odšel z njimi. Povabil ga je bliže, z njim prijazno govoril ter mu obljubil svojo naklonjenost in darove. Nato so pripravili vse za vinsko gostijo, prišli so prijetni družabniki in vino je zakrožilo med njimi. Ko je prišla vrsta na neznanca, je skočil na noge in rekel: »Če mi vladar pravovernih dovoli, bi rad nekaj povedal.« Kalif mu je odvrnil: »Povej, kar želiš.« Mož je dejal: »Vaša vzvišenost, ki naj jo Bog še bolj povzdigne, dobro ve, da je bil vaš služabnik danes v tem častitljivem zboru neznan človek in eden najnižjih med navzočimi. Vladar pravovernih pa ga je zaradi tistega kančka razuma, ki ga je pokazal, povabil bliže k sebi, ga povzdignil nad druge in mu naklonil čast, na katero si sam nikoli ne bi drznil niti pomisliti. Zdaj pa ga hoče ločiti od tistega kančka razuma, ki mu je po ponižanju prinesel ugled in ga iz nepomembnosti povzdignil do veljave. Daleč bodi od vladarja pravovernih, da bi mu zavidal tisto malo razuma, bistroumnosti in učenosti, kar jih premore! Kajti če vaš služabnik pije vino, ga razum zapusti, nevednost se mu približa, olikanost mu je odvzeta in spet zdrsne na tisti nizki položaj, na katerem je bil prej. V očeh ljudi znova postane nepomemben neznanec. Zato prosim vašo vzvišenost, naj mu v svoji dobroti, velikodušnosti, plemenitosti in žlahtnosti značaja ne odvzame tega dragulja.« Ko je kalif Mamun slišal te besede, ga je pohvalil in se mu zahvalil, ga posadil na častno mesto, mu izkazal spoštovanje in ukazal, naj mu dajo sto tisoč dirhamov. Podaril mu je tudi konja in razkošna oblačila. Na vsakem zboru ga je posadil na višje mesto in bliže k sebi kakor druge pravnike, dokler ni po časti in položaju presegel vseh. Bog pa najbolje ve.