Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Čeprav od spremljevalnih glasbenikov človek marsikaj pričakuje, je bila to vendarle burka, kakršne svet še ni videl. Za vladavine cesarja Horikawe je bilo neke noči, ko so v svetišču svetega zrcala izvajali kaguro, ukazano: »Nocoj nam pripravite kaj nenavadnega.« Poklicali so dvornega uradnika Ietsuno in mu prenesli cesarjeve besede. Ko je prejel ukaz, je začel premišljevati, kaj bi storil, nato pa v kot pomignil mlajšemu bratu Yukitsuni. »Takšen ukaz sem dobil in nekaj sem se domislil. Kaj praviš?« »Kaj pa nameravaš?« ga je vprašal Yukitsuna. Ietsuna je dejal: »Ko bo dvoriščni ogenj svetlo gorel, si bom visoko privzdignil hlače in razgalil suhe goleni, potem pa rekel: ‘Bolj in bolj se noč poglablja, huje, huje mraz me zgrablja; jajca bingljajo sem ter tja, naj jih ogenj pogreva!’ Ob tem bom kake trikrat stekel okoli ognja. Kaj meniš?« Yukitsuna je odgovoril: »Najbrž bi šlo. Toda pred samim cesarjem razgaljati suhe goleni in govoriti, da si boš grel jajca — ali ne bi bilo to vendarle nespodobno?« »Prav imaš, resnično,« je odvrnil Ietsuna. »Potem bom pa naredil kaj drugega. Še dobro, da sem se posvetoval s teboj.« Dvorjani so slišali za cesarjev ukaz in so vsi napeto čakali, kaj neki se bo nocoj zgodilo. Tedaj je vodja obrednega plesa zaklical: »Ietsuna, naprej!« Ietsuna je stopil pred zbrane, vendar ni storil nič posebnega in se je spet umaknil. Cesar je že pomislil, da to ni bilo nič kaj omembe vrednega, ko je vodja plesa znova stopil naprej in zaklical: »Yukitsuna, naprej!« Yukitsuna se je prikazal, kakor da ga zares hudo zebe, si privzdignil hlače nad kolena, pokazal suhe goleni ter s tresočim, premraženim glasom rekel: »Bolj in bolj se noč poglablja, huje, huje mraz me zgrablja; jajca bingljajo sem ter tja, naj jih ogenj pogreva!« Nato je kakih desetkrat stekel okoli dvoriščnega ognja. Vsi, od cesarja do najnižjega služabnika, so se gromko krohotali. Ietsuna se je skril v kot in dejal: »Ta podlež me je pa grdo ukanil!« Sprla sta se in odtlej drug drugemu niti v oči nista več pogledala. Čez čas pa je Ietsuna pomislil: »Jezi me, da me je ukanil, vendar tako ne more ostati.« Yukitsuni je rekel: »Kar je bilo, je bilo. Zaradi tega si brata vendar ne moreva za vselej ostati sprta.« Yukitsuna se je razveselil in spet sta se zbližala. Ko so ob vrnitvi z izrednega praznika v svetišču Kamo izvajali kaguro, je Yukitsuna rekel Ietsuni: »Ko me bo vodja plesa poklical naprej, bom stopil k bambusovemu podstavku in začel šelesteti okoli njega. Ti pa me glasno vprašaj: ‘Kaj pa ta počne?’ Tedaj bom odgovoril: ‘Bambusov leopard sem, bambusov leopard!’ in do kraja odigral leoparda.« Ietsuna mu je zagotovil: »Nič lažjega. Ob pravem trenutku bom zaklical.« Ko je nato vodja plesa stopil naprej in poklical Yukitsuno, je ta počasi vstal, se približal bambusovemu podstavku in začel laziti okoli njega. Čakal je, da ga Ietsuna vpraša, kaj počne, da bi mu lahko odgovoril: »Bambusov leopard sem!« Toda Ietsuna je zaklical: »Kaj pa je tisto tam — bambusov leopard?« Ker mu je že vnaprej izrekel prav tiste besede, na katerih naj bi slonela vsa šala, Yukitsuna ni imel več kaj reči; naglo je pobegnil in se skril v notranjost. Tudi cesar je izvedel za to in menda je prav zaradi tega nastalo še toliko večje veselje. Govorili so, da je bilo to povračilo za ukano, ki jo je Yukitsuna prej ugnal Ietsuni.