Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V kraju po imenu Shinomura v deželi Tanba je leto za letom raslo toliko bukovih ostrigarjev, da niso vedeli, kam z njimi. Vaščani so jih nabirali, jih podarjali drugim in jih tudi sami jedli. Tako so minevala leta, dokler se ni nekemu uglednemu možu iz vasi v sanjah prikazalo kakih dvajset ali trideset menihov z obritimi glavami. »Nekaj bi vam radi povedali,« so dejali. Ko jih je vprašal, kdo so, so odgovorili: »Vsa ta leta smo prebivali tukaj in vam zvesto služili, zdaj pa se je naša vez s to vasjo iztekla in odpravili se bomo drugam. Ob slovesu nam je nekoliko težko pri srcu, pa tudi oditi nismo hoteli, ne da bi vam povedali, kako je s stvarjo. Zato smo prišli.« Ob tem se je prebudil in ves osupel pripovedoval ženi in otrokom: »Kaj neki naj bi to pomenilo?« Kmalu so tudi drugi vaščani začeli praviti, da so imeli prav take sanje. Ker jih je mnogo pripovedovalo isto, so zaslutili, za kaj gre, in leto se je izteklo. Ko je naslednje leto nastopil deveti ali deseti mesec, čas, ko so gobe navadno pognale, so šli v gore ponje, a jih ni bilo skoraj nikjer. Ljudje po vaseh in vsej deželi so se spraševali, kaj se je zgodilo. Tedaj je živel zdaj že pokojni menih Chūin, nosilec častnega naziva sōzu, ki mu v pridiganju ni bilo para. Ko je slišal za ta dogodek, je dejal: »Kaj se čudite? Saj je vendar znano, da se menihi, ki pridigajo iz nečistih nagibov, prerodijo v bukove ostrigarje.« Kakor koli že, če bukovih ostrigarjev ne bomo jedli, ne bomo prav nič prikrajšani, tako pravijo.