Prevod

Nekoč je v kitajskem Bianzhouju živel mož. Bil je tako reven, da ni imel nobenega imetja in ni zmogel preživljati žene in otrok. Naj se je še tako trudil, ni ničesar pridobil. Tako so minevali meseci in leta. Strt od skrbi je srečal nekega meniha in ga vprašal, kako bi si lahko pridobil bogastvo. Menih je bil moder in mu je odgovoril: »Če si želiš bogastva, moraš le prebuditi iskreno srce. Tedaj boš imel vsega v izobilju, v prihodnjem življenju pa se boš rodil v dobrem kraju.« Mož ga je vprašal: »Kaj pomeni imeti iskreno srce?« Menih je dejal: »Prebuditi iskreno srce ne pomeni nič drugega kakor verovati v Budov nauk.« Mož ga je znova vprašal: »Kako naj to storim? Prosim, poučite me, da bom zares razumel, se oprl na to in veroval brez omahovanja.« Menih mu je rekel: »Tvoje srce je Buda. Zunaj tvojega srca ni Bude. Prav zaradi tvojega srca je torej Buda navzoč.« Ob teh besedah je mož sklenil dlani in se v solzah spoštljivo priklonil. Odtlej je te besede nosil v srcu ter o njih premišljeval noč in dan. Brahma, Šakra in druga nebeška božanstva so ga prišla varovat, zato je nepričakovano pridobil bogastvo in v njegovi hiši je zavladalo obilje. Ko se mu je življenje iztekalo, je srce še globlje zatopil v misel na Budo in nemudoma odšel v Čisto deželo. Ljudje, ki so za to slišali ali bili temu priča, so ga globoko spoštovali in bili ganjeni, tako pripovedujejo.