Prevod

Stopil je noter in sedel. Tudi škof Yokei je prišel na srečanje in med pogovorom vprašal svetega moža: »Kako ste si zlomili roko?« Ta je odgovoril: »Slišal sem, da me je mati, ko sem bil še majhen, iz ljubosumja zgrabila za roko in zalučala proč, tako da se mi je zlomila. Ker sem bil še otrok, se tega ne spominjam. Na srečo je bila leva. Kaj bi bilo, če bi si zlomil desno!« Škof je dejal: »Vi ste nadvse častitljiv sveti mož. Ljudje pravijo, da ste cesarjev sin. Kako spoštovanja ste vredni! Kaj ko bi vam poskusil z molitvijo ozdraviti roko?« Sveti mož je odgovoril: »Tega bi bil neizmerno vesel. To bi bil res pravi blagoslov. Prosim, opravite obred.« Približal se mu je in ljudje v dvorani so se zbrali, da bi gledali. Tedaj se je škofu iz temena začel dvigati črn dim in opravil je obred. Čez nekaj časa je v zviti roki nenadoma počilo in se je iztegnila; zdaj je bila prav takšna kakor desna. Svetemu možu so se ulile solze in trikrat se je priklonil do tal. Vsi navzoči so od začudenja vzklikali, nekateri pa so celo jokali. Tistega dne so svetega moža spremljali trije mladi asketi. Eden je zbiral vrvi: pobiral je stare vrvi, ki so ležale po poteh, jih vmešaval v ilovico za omet in z njo krpal poškodovane stene starih svetišč. Drugi je zbiral olupke melon, jih umival v vodi in dajal jetnikom. Tretji je pobiral raztresene ostanke popisanega papirja, jih predeloval v nov papir in nanj spoštljivo prepisoval sutre. Tega asketa, ki je zbiral papir, je sveti mož v zahvalo za ozdravljeno roko izročil škofu. Škof ga je z veseljem sprejel za učenca in mu dal ime Gikan. Resnično čudežen dogodek je bil to.