Prevod

Tudi to se je zgodilo nekoč davno. Pri nekem človeku je živela mlada, neizkušena služabnica. Nekoga je poprosila za papir, nato pa mlademu menihu, ki se je mudil tam, rekla: »Napiši mi koledar v zlogovni pisavi, prosim.« Menih je odvrnil, da je to lahko, in se lotil pisanja. Sprva je pisal, kakor se spodobi: kateri dnevi so ugodni za čaščenje bogov in Bud, kateri so nesrečni in podobno. Bolj ko pa se je bližal koncu, bolj je zapisoval reči, kot je »Dan, ko ne smeš jesti«, drugod pa spet »Dan, ko se dobro najej, če le imaš kaj«. Ženska si je sicer mislila, da je to nenavaden koledar, vendar niti slutila ni, da bi jo kdo tako potegnil za nos. Prepričana, da že mora biti tako prav, se je vsega dosledno držala. Za neki dan pa je pisalo: »Ne smeš na blato.« Čudila se je sicer, kaj naj bi to pomenilo, a si je rekla, da že mora biti tako, in se premagala ter prestala dan. Ker pa je bilo nato, kakor pri zaporednih nesrečnih dneh, drug za drugim zapisano »Ne smeš na blato, ne smeš na blato«, se je zadrževala še dva ali tri dni. Ko naposled nikakor ni mogla več zdržati, se je z obema rokama prijela za zadnjico ter se zvijala in premetavala: »Kaj naj storim, kaj naj storim?« Nazadnje ji je, pravijo, ušlo, še preden se je zavedela.